Pozdravljeni!

Stara sem 29 let, moj problem pa je zelo delikaten, saj se nanaša na intimni odnos, ki ga imam z osebami, ki so mi všeč ali se vanje zaljubim. Namreč, ko se znajdem z osebo v intimnosti, ljubkovanju, dotikanju, se v moji glavi vsiljivo pojavljajo slike očeta, ki se ljubi z mojo mačeho. Teh slik jaz ne maram, saj mi preprečujejo, da bi v tako lepih trenutkih, ko se razdajam drugi osebi in ta oseba meni, bila resnično samo jaz in samo on – najini poljubi, najine roke, najini dotiki, ne pa očetovi, mačehini… Ob tej vsiljivi domišljiji se mi pojavljajo občutki gnusa, občutki krivde (Le kako upam na to misliti? Proč misli, proč!) in sramu. Žal mi je, da je tako, res mi je žal, saj se mi zdi, kakor da mi je vzeto moje dostojanstvo. Zdi se mi, da s takimi podobami v tako edinstvenih trenutkih kot je intima, nikoli ne bom mogla biti zares srečna, zares jaz, neokrnjena.
Moram vam povedati, da se je to v zvezi z očetom in mačeho dejansko tudi zares dogajalo. Ko sem bila majhna, v puberteti, pa tudi kasneje, sta oče in mačeha imela spolne odnose vpričo mene, misleč da spim. Vedno, ko sta me s tem svojim dejanjem zbudila, mi je bilo grozno. Srce mi je začelo razbijati sto na uro, prve misli v moji glavi so bile: »Kaj se dogaja??« Nikoli pa jim nisem znala naravnost povedati, naj se že enkrat ustavita! Čez dan sem se ju izogibala ali pa s svojo slabo voljo dala vedeti, kako nesramno in žaljivo je njihovo početje. Še danes se sprašujem, če sta sploh vedela, za kaj se gre. Mar sta res mislila, da sem tako neumna in ponoči spim?
Kar je bilo je seveda bilo, a sprašujem se, ali se bom tega kdaj rešila. Ali bo vedno tako, da ko bom z ljubljeno osebo, se bom v mislih morala najprej srečevati z mojim očetom in z njegovim groznim početjem? Grozno! Ali mi lahko kdo to vzame? Ali bom lahko kdaj svobodna in v intimnosti sproščena kljub vsemu kar se mi je zgodilo? Ali bom lahko kdaj samo jaz, takšna kot sem se rodila, čista?
Dogaja se mi tudi to, da sploh ne občutim moškega orgazma. Še nikoli ga nisem. Je to normalno?? Fantje me sprašujejo kako to? Kar mi da vedeti, da bi moški orgazem morala občutiti in da dekleta, ženske to načeloma občutijo. Ali sem tudi za to prikrajšana?
In še zadnje kar se tiče intimnosti je to, da sama, čeprav sem ženska, orgazma ne doživljam zaporedoma. Berem čtiva, poslušam pogovore ljudi… ženske lahko orgazem doživljajo zaporedoma, moški pa samo enkrat. Šele nato, ko si odpočijejo, naj si bo 15, 20 minut ali pol ure so moški pripravljeni na novega. Zdaj, ali sem jaz spet čudna ali pa sem moški?!? Dogaja se mi namreč to kar se moškim, ne pa kar se ženskam. Kaj sploh pomeni zaporedoma??

Kot ste sami ugotovili, v življenju nisem imela samo enega partnerja. Kar ne pomeni, da sem jih imela »100« in da sem se spuščala v vsak odnos. Še zdaleč ne. Hrepenela in sanjarila sem o fantih, ki so mi zelo všeč in za katere sem mislila, da jih imam zares rada. Moram pa reči, da še tisti fant, po katerem sem zelo hrepenela in ga sanjarila, mi je postal danes, ko sva se nekoliko bolj zbližala nekako »ne to, kar sem mislila«. Odkar mi je postal dosegljiv so čustva otopela in kmalu bom spet mislila, da ga sploh nimam rada. Kdaj sploh imaš nekoga rad? To se mi je do zdaj pravzaprav stalno dogajalo. Celo tistega fanta, ki mi je bil po karakterju kot dvojček, sem ga zavrnila, ker sem čutila, da ga nisem imela več rada. Zanima me, ali se mi bo to dogajalo celo življenje. Kajti potem bom ostala sama. Predvsem pa me zanima, kako zdržati v odnosu, ko misliš, da nekoga nimaš več rad. Ko ne čutiš več nič do njega. Ko se ti morda celo gnusi. Pa nekako moraš vztrajati, bodisi, ker si poročen, bodisi, ker si tega želiš, pa čeprav ti čustva »nagajajo«. Sama imam podobno zgodbo s fantom, ki bi ga kmalu poročila, če se moja čustva ne bi začela spreminjati in, če mi tudi telo ne bi govorilo, da ga noče več. V trenutkih najine krize sem padla v depresijo, zelo težko mi je bilo, spremljal pa me je velik strah. Vse to se je z najino ločitvijo še poglobilo, saj sem ostala spet sama, čeprav na svojo voljo. Sprašujem se: Kaj pa če bi bila z njim že poročena? Kako bi zdržala v takem odnosi, v tak situaciji? Kako bi se rešila iz globokih jam ki nastane v odnosu? Kako se truditi imeti nekoga rad, če pa tvoje srce trdi, da ga nimaš in da že fizično ne zdržiš več?? Ne razumem kako…

Hvala za vsak vaš odgovor. Vem, prispevek je dolg, a iščem rešitev na vse to, kar se mi dogaja…

Saraja

Spoštovana ga. Saraja!

V vašem prispevku ste načeli veliko zelo občutljivih in ranljivih tem, ki so pomembne za pravo intimo v odnosu, ne le tisto v »ožjem pomenu besede« – spolnost. Opisujete tudi, kako so vas »oropali« intime, ki si je zelo želite, a se vam velikokrat izmuzne oz. so še prepreke na poti do nje. Sami pravite, da vas je izkušnja z očetom in mačeho, ki sta vpričo vas imela spolne odnose, ko ste bili še otrok in kasneje najstnica, zaznamovala. Umazala je vaše čiste predstave o odnosu, se z grozo majhnega otroka dobesedno »zažrla v spomin«, ki se vedno znova prebuja in se ga ne morete znebiti. Vam sta pa ostala sram in gnus – najtežja občutja, ki se jih do zdaj še ni dalo »predelati«.
Logično, da vas je to zaznamovalo, saj lahko rečemo, da ste doživeli spolno zlorabo. Otroka spolno zlorabiš tudi tako, da ga »prisiliš«, da gleda ali prisostvuje spolnim dejanjem drugih. (In to je kaznivo dejanje!) Otroka ta dejanja, ki sama po sebi niso nič grdega ali groznega, dejansko napolnijo z grozo, strahom, gnusom, sramom, on se počuti umazanega. Saj otrok ne razume v polnosti, kaj se dogaja, poleg tega pa po naravi čuti, da je to nekaj, kar daleč »presega« zdrave meje, ki bi jih starši morali spoštovati. Pa jih niso oz. so jih prekoračili. Ali pa to storijo celo večkrat – kot da ni nič narobe. (Nevednost staršev ne odvezuje odgovornosti, ki je izključno njihova!) Otroku dobesedno porušijo notranje razmejitve, vdrejo v njegov notranji nedolžni svet, na nek način umorijo dušo. Ga oropajo osnovnega dostojanstva in spoštovanja. In ga hkrati izolirajo od drugih, saj se počuti tako zelo zaznamovanega in krivega, da si (običajno) ne upa o doživljanju na glas spregovoriti. Hkrati pa tako doživetje zaznamuje tudi doživljanje spolnosti in intime v širšem pomenu. In tako vpliv zlorabe seže daleč preko meje polnoletnosti oz. odraslosti.
Kot je razbrati iz vašega prispevka, niste o tem nikoli upali spregovoriti s starši (z očetom in mačeho, prav tako ne omenjate mame), ne vem niti, ali ste kdaj našli varen prostor za to v katerem od vaših partnerstev. Vso grozo in »slike« nosite sami, preprosto gre z vami – iz odnosa v odnos. In se tako ohranja, ponavlja. In vam vedno znova preprečuje se sprostiti, res zaupati, verjeti, tvegati.

Rada bi vam povedala, da niste vi »umazani« – »umazanija« je prišla od zunaj, ni vaša. Se je pa naselila v vas in se v vsakem odnosu vedno znova prebuja (in vi pred njo bežite), dokler je enkrat ne vzamete zares, se ne ustavite in o njej ne spregovorite v »varnem« odnosu na »vam varen« in spoštljiv način. Verjamem, da boste enkrat upali tvegati in se ob nekom res »ustaviti« in zdržati vso grozo in praznino, vse razočaranje, ki je tam med vama in jih vi še posebej globoko doživljate in pred njimi bežite. Pa ne vem, če je res vajino, ali se samo »ponavljajo« oz. prebujajo težka občutja, ki jih vsak od vaju prinese s sabo. In iščejo na ta način pot, da bi lahko enkrat prišla na dan in bila »odrešena«. Preko pogovora in zaupanja ter spoštovanja. Pot partnerstva in celjenja ran iz otroštva, se posebej iz zlorab, pelje preko zaupnega odnosa, preko premagovanja osnovnega in čisto normalnega strahu pred intimo, ki nas lahko vedno znova plaši tudi s tem, da jaz ali drugi nisem/ni dovolj dober zame, ni to, kar sem mislil/a. Strah, da me drugi ne bo mogel sprejeti, če povem, kdo res sem, kaj sem doživela, katera občutja so v meni… Zato pogosto raje jaz prej »zavržem/zamenjam« človeka, da ne bi on mene prehitel, ker bi potem preveč bolelo.

Tega ne delamo hote, ampak je to naša nezavedna obramba, ki jo naš razum vedno znova opraviči. To nas po eni strani brani pred bolečino (potencialne) zavrženosti z druge strani, po drugi pa nam preprečuje rast in razvoj, ki je možen le »neidealnim« človekom (idealnih namreč ni), kjer si oba prizadevata za spoštljiv in zrel odnos, tudi oz. še posebej tedaj, ko nastopi »kriza«, ko prideva do težkih občutij. Pot naprej je tam, kjer oba partnerja upata razkriti pred drugim najprej vse strahove v zvezi sprejetostjo, tveganjem, nato pa tudi vso »umazanijo«, vse »grde slike« in biti v tem res spoštljiva do drugega in do sebe. Kjer sta sprejeta s svojimi napakami, v svoji »majhnosti«. In to pred nekom, ki te ne bo še »bolj umazal«, ki ti bo dal možnost o tem govoriti in bo to sprejel, slišal, zdržal. Ki bo »slišal« tudi šepet vašega »telesa«, ki si hoče odpočiti od zlorab, od premočnih telesnih impulzov, pa čeprav je to edino, kar pozna kot pot v intimo in po tem navidez hrepeni. (A tudi vedno znova ostaja razočarano, neizpolnjeno.) Ki bo razumel njegove rane in bo razumel, da rabi čas, da jih zaceli. Ki bo zmogel biti sočuten do vas. Ki vas bo cenil, ne zaradi telesa in spolnosti, ampak zaradi tega, ker z vami in vi z njim lahko zgradita najprej »intimo« v širšem pomenu besede. In se na ta način bogatita in rasteta. In šele od tu naprej je prostor za spolnost, ki pomaga graditi odnos.

Kako torej veš, kdaj vztrajati v odnosu? Kaj narediti, ko se čutenje in telo »uprejo«? Najprej – vi ste tisti in edini, ki se boste morali o tem odločiti. Pri tem pa vam je lahko v pomoč »teorija« in iskreno poslušanje sebe – ne toliko površinskih občutij, kot tistih najglobljih. Verjamem (in teorija to potrjuje), da se vedno zaljubimo v človeka, s katerim se na neki ravni »ujemamo«, s katerim sva si sorodni duši (ja, z enimi bolj, z drugimi manj, zato je včasih moč zaljubljenosti večja, drugih manjša; hkrati pa nam lahko nagaja še »strah pred intimo«, ki zmanjša moč zaljubljenosti in s tem tudi možnost razočaranja – saj itak ni bil pravi, nisem čutila, da je pravi …). Zato ima načeloma vsak tak odnos potencial, da se razvije v trajen odnos. Če vztrajamo in tvegamo. In če so izpolnjeni osnovni pogoji. Da spoštujeva drug drugega. Da sva si absolutno zvesta. Da sva se oba odgovorno odločila, da želiva vztrajati in graditi najin odnos in bova za to tudi naredila vse (tudi in predvsem takrat, ko bodo čustva zaljubljenosti minila – takrat se šele začne pravi odnos – oz. možnost zanj). Da imava oba v vsakem trenutku možnost zavarovati svoje telo in reči, to mi ne »paše«, to mi prebuja te in te občutke, potrebujem pavzo. Da torej absolutno izključiva vse zlorabe in tudi različne destruktivne načine »bega« – odvisnosti… Ok, kaj torej narediti, ko se »upre telo« in prebudijo težki občutki? Poslušati jih, vzeti telo »zares« v smislu ustaviti dejanja, ki so to sprožila, in o tem jasno in glasno spregovoriti. Nikoli dati svoje telo zgolj »na razpolago«. Iskreno spregovoriti o vseh težkih občutjih, vseh strahovih, vseh razočaranjih. O vsej izgubljenosti, ko spet ostajam sama, ko se pred mano dviga zid občutij, ki mi preprečuje priti do tebe, pa nima s tabo nobene »veze«, ampak z mojo preteklostjo, izkušnjami in mojim preteklim doživljanjem odnosov.
Verjamem, da je ob upoštevanju osnovnih »varovalk« smiselno zaupati v naravo in vlagati v odnos, če je grajen na zdravih temeljih. Če že presodim, da nek odnos res ni zame, je pomembno, da si ga ovrednotim – katera občutja so bila tako destruktivna, da jih nisem zdržala, katera zgodovina se v njem ponavlja. In da tudi partnerju jasno in pošteno povem, kaj in kako ter zakaj. Sicer lahko samo bežim iz odnosa v odnos (ker prva zaljubljenost pač že po definiciji vedno mine) in se ne dam možnosti, da bi se sploh kak odnos razvil naprej, da bi tudi jaz pognala globlje »korenine« in tako bi oba prišla do tistih »vrelcev« v najinem odnosu, ki sežejo globoko in sta potreben čas in potrpežljivost, da prideš do njih… Si pa zato bogato poplačan. Z ljubečim in izpolnjujočim odnosom, ki je najboljše zdravilo za naše rane preteklosti in zlorabe.

Draga Saraja, napisala sem vam torej kar dolg odgovor, v katerem sem skušala podati odgovore na tista vprašanja, ki se tičejo področja te svetovalnice. Upam, da ste začutili, da sta telo in psiha, spolnost in siceršnje zaupanje v odnosu zelo povezana. Prav zato lahko doživljanje spolnosti izmaličijo zlorabe. Če je strah pred tveganjem v partnerstvu premočan in če čutite, da bi tudi zaradi spolne zlorabe potrebovali pomoč strokovnjaka, se lahko obrnete na najbližji družinski inštitut.

Vse dobro in opogumite se!