Prosim vas za mnenje o našem problemu. Z možem sva poročena 10 let, smo družina z majhnimi otroci (7, 6, 4 let in 10 mesecev).
Nekako pred dvemi leti in pol se nam je začelo dogajati, da sta tast in tašča začela prihajati na obisk, ne da bi prej poklicala.
Razmišljala sva dolgo, morda predolgo, kaj naj oziroma kaj sploh lahko storiva. Ugotovila sva, da to počnejo tudi sosedovi otroci in da naju to ne moti. Da to počne tudi Jehovova priča, kar naju moti. Sklepala sva, da od odraslih pričakujeva odraslo vedenje in da v današnji družbi to vključuje tudi telefonski klic in dogovor o obisku. Ko sva Jehovovi priči povedala, da želiva, da pokliče, da se dogovorimo za obisk, je to sprejela in od takrat se vedno slišimo. Ko sva to dala vedeti tastu in tašči, sta se le smejala, sploh se nista bila pripravljena pogovarjati.
Večkrat se je zgodilo, da sta prišla, pa nas ni bilo doma, nato sta klicala, češ, ja kje pa smo, zakaj nas pa ni, kdaj pa pridemo, ipd. Neko soboto smo npr. šli po trgovinah, da bi nabavili vrtni žar. Sredi avtoceste je možev telefon zazvonil in sploh nisem mogla verjeti, da pričakujejo, da se takoj vrnemo domov. Ne vem več, kaj je takrat občutil mož, zagotovo mu ni bilo lahko, držala sem fige, vesela pa sem, da je odvrnil, da gremo v trgovino in nas še vsaj eno uro ne bo domov. Ko smo se vrnili, so nas pred hišo čakali tast, tašča, moževa sesta z možem in sinom. Za moje pojme se to imenuje desant oz. okupacija. Kaj menite?
Podobnih dogodkov je bilo še veliko, še dobro, da je človeški spomin naravnan tako, da slabo hitreje pozablja.
Po rojstvu četrtega otroka lani (tistih nekaj dni božanskih občutkov v porodnišnici res omogoči, da svoj dom ob vrnitvi pogledaš z jasnimi očmi) in vrnitvi domov, mi je postalo jasno, da tako ne moremo več trpeti.
Razmišljala sem celo o tem, da bi,ko bi videla, da tast in tašča spet prihajata, skrila celo družino v zgornje nadstropje in se ne bi oglasili! Obenem sem ugotovila, da se je tašča preveč udomačila. Seveda se je to dogajalo postopno, neopazno. Opazovala sem svoje občutke ob obiskih drugih ljudi, z možem sva se precej pogovarjala na to temo, na srečo prišla do dobrih skupnih zaključkov. Imela sem občutek, da bi moral situacijo reševati pravzaprav mož, saj gre za njegove, strinjal se je, vendar z besedo na dan ni mogel.
Pa se je zgodilo, da sta spet prišla ravno, ko smo se odpravljali ven. Navadila sva se, da pač ne gremo ven, da se z njima skupaj vsedemo in debatiramo…. Mislila sva, da to počneva iz SPOŠTOVANJA. Tokrat pa je mož zbral moč, mi pomagal do konca obleči in obuti otroke in povedati svojim staršem, da ravno odhajamo ven!
Vem, da sem dolga, a rada bi povedala, da gre za proces, da se učimo najbrž vsi.
Zadnji Božič je bil najlepši doslej. Naključje je hotelo, da je bil prost apartma v toplicah samo še čez Božič. Ni bilo treba prirediti božične pojedine za vso njegovo družino (prisežem, da sploh ne vem, kako to, da sem to počela, zadnje 4 leta zagotovo)!!!! Pa zelo rada kuham in gostim, le da sva končno ugotovila, koliko truda vlagava, pa vse zaman. Ne, letos pa ne bo pojedine! Dvakrat sem morala razložiti tašči, dvakrat svakinji, mož je razložil svojemu očetu, da nas takrat pač ne bo in da se bomo videli šele po novem letu. “Za novo leto pridemo na kosilo, kaj boš skuhala?” je dobesedno rekel svoji mami. Kako to, da nas nikoli več ne povabita na kosilo? Že vsaj dve leti ne?! In kako to, da tega sploh nisva opazila, kaj šele pogrešala?

Tako smo jadrali so prejšnjega tedna, ko sem končno uspela tastu v obraz povedati: da prosim, da naslednjič pokličeta, preden prideta, da se počutim, kot da naju kontrolirata, da je neprijetno, če prideta, ko že imamo obiske prijateljev, da nas je šest in se moramo že tako veliko prilagajati, da bi radi vsaj kak dan čez vikend preživela tudi sama s svojimi otrocmi. Samo zamahnil je z roko, sploh ga ni premaknilo. Bila sem predrzna, vprašala sem ju, če je tudi njegova, njena mama kar tako prihajala k njim, pa sta povedala, da samo, ko so ju povabili (vsako dvakrat na leto), ampak,citiram:” to so bili stari časi, danes so pa moderni časi”
???!!!!
Kaj sploh lahko še storiva?
Hvala, da ste prebrali.

Yuraku

Vprašanje je dolgo, moj odgovor bo precej krajši. Ko pridejo nenajavljeni in če vam njihov obisk ne ustreza, jih obrnite na vhodnih vratih. Če imate svoje načrte, jih ne spreminjajte zaradi njih, če vam to ne ustreza. Ne prirejate družinskih dogodkov, do katerih vam ni ali v njih ne vidite nobenega smisla. Nehajte jim razlagat stvari, ki so že povsem jasno razložene. Z možem imata svojo družino, vidva postavljata pravila. Zelo prav imate, da je te probleme dolžan reševati mož. On je tisti, ki mora svojim staršem postaviti meje. Na vas pa je, da ga poskušate razumeti, da ni v ravno najbolj prijetni situaciji. Bodite odločni, vendar do njega hkrati ljubeči, razumevajoči in polni podpore. Vaš mož bo vse to zelo potreboval.

Lepo vas pozdravljam

Te popolnoma razumem. So ljudje, ki mislijo da lahko svoje otroke nadzorujejo oz. se jim vmešavajo do onemoglosti. Lepo jim povej, da želita njune obiske le, ko se dogovorite. Pri nas je ravno obratno, sama grem na obisk le če sem povabljena, moja otroka sta navajena, da hodita tedensko domov na kosila in ne jaz k njima. Poznam pa ljudi, ki se kar nenapovedai vsilijo in ne vidijo v tem nič slabega. Celo vzamejo si to za pravico.

Mož se mora s staršema pogovoriti. Nisi pa povedala kako je s tvojimi starši oz. kakšen odnos imata z njima.

Hvala g. Gašperlinu za odločnost, a se bojim, da danega nasveta ne moreva (vsaj ne takoj) upoštevati, saj meniva, da staršev v nobenem primeru ne moreš kar odsloviti na vratih, bova pa najbrž res to morala storiti, če ne bo šlo drugače.
Novost je, da smo končno dobili stacionarni telefon in se zdaj večkrat med tednom slišimo. Prej nisva pomislila, da bi starejši generaciji pač bilo neprijetno klicati na mobilni telefon bodisi zaradi navade ali pa stroškov.
Ga. Jadralka, hvala za vprašanje, kar nekaj časa sem razmišljala o tem. Očeta skoraj 10 let ni več med nami, žalostno se mi zdi, da človek umre, preden vidi svoje vnuke, pogrešam ga predvsem kot dedka mojim otrokom. V mladih letih je bil zame nekaj posebnega, čeprav ni rad kazal svojih čustev. V času študija sem postala “vmesni člen” med njim in mamo – gladila sem prepire, poslušala, kdo je kriv, ker je rekel to pa to… Moža je lepo sprejel.
Mama – to pa je zgodba zase. Ker sem precej nova na forumu, bom na to temo zagotovo še kakšno rekla. Od kar jo poznam, je na smrt bolna.
Vedno sem bila za vse kriva. S kakšnimi žaljivkami me je obkladala v najbolj občutljivih letih! Še danes mi odzvanjajo v glavi. Moža nikoli ni prav sprejela, na poroki je pred vsemi rekla, da nama daje samo 2 leti garancije. Rojstvo prvega vnuka jo je malce pomirilo, kmalu pa je spet začela s svojimi zlobnimi kritikami. Marsikaj smo v teh letih pretrpeli, zato sem zadovoljna, da je tako kot je. Po dolgotrajnem razmiselku ugotavljam, da se z mamo pravzaprav še nikdar nisva tako dobro razumeli, kot zadnje čase, trenutno se pogosto slišiva, sva vljudni, se obiskujemo, nisva pa še niti približno do točke, ko bi gojili iskrenost.
Lep pozdrav,

groza in strah!

joj, kako sočustvujem z Vami. nama s fantom se dogaja isto, le da nimava otrok. pri njegovih sva že dve leti, in ves čas naju nadzirata, vtakneta se v vse, težita, kdaj hodiva spat, kdaj vstajava, pa sva že dvakrat polnoletna. njegov oče kontrolira, kdaj grem v službo, kdaj grem iz nje (včasih se mi zdi, kot da prav beleži, kaj počneva in kdaj), večkrat sta bila v najinem delu hiše in nama stikala po stvareh (na začetku sem mislila, da sem preveč paranoična, ker sem pač prej dolga leta živela na vojem in bila sama svoj šef, ampak se je izkazalo, da sem imela prav).
V glavnem, obravnavata naju kot otroka, še stene sva morala pobarvati tako, kot je tast zahteval, da “se mu zdi v redu”, meni je recimo jemal moje slike dol s stene in nabijal svoje gor, tašča mi je kar sama obesila svoje firtahe, na najin balkon nasadila rože, ki so nje všeč itd.
obup od obupa. kot da ves ta nadzor ne bi bil dosti (tudi po telefonu skoz neki kontrolirata, če ne odpreva vrat, ko nenajavljena prideta, pa itak znorita), pa nama tast zaračunava še precej višje stroške v hiši od dejanskih, tako da v bistvu midva njiju “špendava”. tast naju obravnava kot nekakšna najemnika, namesto da bi nama vsaj malo pomagal finančno, za povrh pa je zloben in naju ves čas šunta proti drugemu. stvari med nama s partnerjem so šle toliko na slabše, da sva kmalu po vselitvi nehala seksati, saj sta nama zasebnost kompletno uničila. evo, ne bo vnukov…

hvala za objavo, naj dodam še to: dobro leto od vselitve nama nista pustila niti tega, da bi fizično pregradila prostore, ki naju ločijo od njiju. jaz sem morala krvavo izboriti to bitko, pa čeprav bi se moral za to potruditi fant, ki pa je žal zelo pod vplivom staršev, izjemno nesamostojen, je precej otročji in neodgovoren. ko mi je le uspelo, da sva smela s ploščo zagraditi prostor in narediti “svoj vhod”, proti čemur sta bila tako tast kot tašča (nič nista oklevala zakaj, sta kar naravnost povedala, da sva ju “odrezala” in da “zdaj pa ne bosta vedla, kaj se na ‘unmu koncu’ dogaja), je tast zahteval kopijo ključa in zdaj lahko vedno pride v najin prostor, medtem ko midva lahko k njima prideva samo tako, da pozvoniva.
v času, ko sem se borila za košček zasebnosti in svoja vrata (ves čas sta namreč hodila k nama, kadar se jima je zazdelo), sva se s partnerjem “zakrčila” in sva nehala s poskusi seksa – kot da naju je sram, da ne bi kdo od njiju slišal, da sva odrasla človeka z erotičnimi potrebami… toda, ko sva končno prišla do svojega vhoda, sem mislila, da se bo seks vrnil, pa se ni.
zdaj bi načeloma lahko delala notri stvari po svoje (čeprav se skozi stene vse sliši), ampak mislim, da naju je nadzor (ki se zdaj nadaljuje s špeganjem skozi okna, zvonenjem, telefoniranjem) tolko uničil, da bova morala narazen. meni se je namreč že vse zamerilo.

Moji starši, predvsem mama je bila vedno užaljena kadar smo
mi kot družina postavili nove meje. Vedno nas je najprej kaznovala
s tem da ni govorila en čas z nami, nato se je sčasoma zmehčala in
z veliko težavo spoštovala meje in vedno znova poskušala jih premikat
sebi v prid, tako da moramo biti vedno pozorni na to da nam jih ne
prekoračuje. To je strašno nasilje. Če smo ga vajeni že z malih nog,
ga morda niti ne prepoznamo. Vendar je naša pravica da se zaščitimo pred
pranjem možganov. Včasih je majhna, lastna sobica in mir v njej vredna več kot celo nadstopje v hiši staršev ali tašče.

pozdravljeni, yuraku in vrtnica 76!

drznim si vaju nagovoriti, ker mam podobno tiranske starše. na mojo srečo ne živimo pri njih, če pa bi,pa bi se mi verjetno mešalo podobno kot vama in vajinim dragim.

yuraku, zakaj praviš, da ne moreš zavrniti tašče na vratih. ali si pomislila, kaj bi se pa zgodilo, če bi? konec sveta? tvoja slaba vest? zanjo si res odgovorna, ne pa za to, da te bo tašča ignorirala (seveda jim prej lepo razložite novi režim, t.j. da se pokliče).
normalno da se bosta upirala, če pa sta si do sedaj vse dovolila. noben si ne dovoli vzet privilegijev (???) kar tako. zato naredite kar je treba, da boste ponosni nase,na svoj pogum. pričakujete seveda lahko slabo voljo, in kot piše gospa pred mano nenehne poskuse, da vas ponovno spravijo na njihov način.

poskusite sanjarit, kako bi bilo, če jim za spremembo ne ustrežete! dovolite si reči NE. zakaj se omejujete z razmišljanjem, da nekaj ni možno, se ne spodobi, ni prav, bla bla. to so vaši izgovori, ki vas omejujejo in njim dovoljujejo da vas pohodijo.

vem da je vse to naporno. dolgo traja za kak učinek.
zakaj bi se oni spremenili? saj njim paše tko kot je. aha, se pravi lahko poskusite VI narediti nekaj novega, še ne preiskušenega na njih. morda vam rata. vredno se je borit zase!!

živet doma za tako ceno? se “odpovedat” intimi? ali je to sploh življenje? leta tečejo, že tako je hudo v življenju…

jaz se borim in vztrajam. vmes je včasih zelo naporno, ampak vsaj nekaj spoštovanja si ohranjam. pomaga mi branje knjig: strupeni starši, rezanje spon, v kletki ljubezni pa še katera.

zaslužite si zasebnost in spoštovanje! vse dobro vam želim

Zdravo,

človeku odleže, ko vidi, da imajo tudi drugi težave, še hujše.
Po dolgotrajnem razmišljanju sem prišla do zanimive ugotovitve.
Tast je vedno govoril, še posebno po poroki, naj si že vendar kupiva stanovanje, da ne bova podnajemnika. Želela sva ostati v Lj. ali okolici (tudi zaradi službe) in sama takrat še nisem imela redne zaposlitve, tako da nisva imela možnosti nakupa. Obenem sva veliko sanjala o hiški in otrocih. Med prvo nosečnostjo sva risala tlorise, pa tudi že izbirala barve. “Vidva imata bujno domišljijo,” je bil komentar. Potem nama je povedal, da ima dvoje: stanovanje v mestu, v katerem živi in parcelo izven mesta in da bo vsakemu od svojih otrok dal nekaj. Vmes smo se preselili, dobila sva drugega otroka, zamenjala sem že drugo službo za določen čas…. Ko sem zanosila v tretje, smo se selili k moji mami.
Takrat se je tast odločil in napisal darilno pogodbo, s katero je možu podaril parcelo. Potem je vse steklo bliskovito hitro, še sama ne vem, kako je to mogoče, zdaj pa že tri leta živimo v hiši.
Zato jima ne morem zapreti vrat pred nosom.

Zadnji mesec je malo bolje, povabili smo jih na praznovanje rojstnega dne najstarejšega sina in je bilo fino.

Težko je postavljati mejo ljudem, ki so dobri do nas, ki smo jim hvaležni, ki so veliko naredili za nas, ki jim ni vseeno za nas in ki nas imajo radi.

In vendar je izziv prav v tem: da se naučimo ravno tem ljudem, ki največkrat tudi ne spoštujejo naših mej iz teh istih razlogov, postavljati meje.

Izziv za oboje.

Mogoče pa le ni vse tako črno – belo. Si pač tip, yuraku, ki mu gresta tast in tašča na živce in v ta konflikt, občutja ki jih ob njiju doživljaš, vlagaš veliko energije. Mogoče bi bilo res dobro to prepustit predvsem možu, saj gre v bistvu za problem med njimi. in zelo dobro je biti pri komunikaciji z možem o tej temi obziren. Saj mož verjetno ve kako se počutiš, je pa zelo težko, če kdo črti tvoje starše ( s tem črti tudi tebe)- pa naj bo upravičeno ali ne. Starše lahko kritizira le njihov otrok. Pika in konec. Partnerji pa dajemo oporo. Eh, malo se mi zdiš pa tudi komplikatorka, vendar,.. glede na to kako si zastavila, se mi zdi, da boš vztrajala. Rešuj problem, a pomisli tudi na moža in otroke (upam, da možni preveč podrejen, komurkoli,….

Pozdravljene!
Jaz imam sicer malo drugačen problem, ampak je podoben. Noseča sem, pri fantu živim že 1 leto. Nisva še poročena, sva pa zaročena. No parcela na kateri imava hišo, je še vedno od mame in tudi del kmetije je še vedno od mame. Imava ogromne probleme s sestro. nenehno naju hodi napadat. Tašča je sicer bolj mirna, ampak ima ključ od hiše. Moti me ker ima veliko svojih stvari v hiši, z mano se pa ne pogovarja oz. zelo malo. Imam čuden občutek, ko vem da ima ključ. Nočem da hodi sestra od fanta v hišo, saj me je pol leta nenehno napadala, žalila in izsiljevala. Rada bi hišo opremila in uporabljala po svoje, ampak tašča ima zmeraj nek komentar in se sploh ne morem prav doma počutiti. Skrbi me, da bo tašča pritiskala na naju, da naj sestri dovoliva vstop in da ne bom imela trenutkov da bi bila s svojo družino sama in da ne bo upoštevala mojih mej. Ta sestra je tudi zelo gospodovalna, za vse govori da je na parceli njeno in da je vse ona gor spravljala, ko pa ni niti ficka denarja dala, in pravno tudi ni nič njeno. za nobeno stvar. Je hodila kdaj pa kdaj v štalo odpravljat, ampak ker je sama želela, nobeden je ni nikoli prosil oz. še fant ji je govoru, da naj raje gre za fax nekaj naredit ali zase. Z živci sem na koncu, jočem se veliko in nevem kako naj fantu dobovem, da enostavno ne želim tako živeti, da imam svoje želje, s katerimi se fant čisto strinja, ampak enostavno ne upa mami reči da tega ali tega ne sme oz.- midva hočeva drugače, ker je kmetijo gor spravljala.

Hvala!

LacentyFortles

O težavah s (partnerjevimi) starši in sorodniku je bilo na tem forumu že ogromno napisanega. Na kratko samo to, da vi nimate težav s taščo in fantov sestro, ampak ima težave vaš fant. Na njem je tudi, da te težave razreši. Dokler jih ne, pa imata resne težave vidva. Ampak dokler se vi pritožujete nad sestro, vama te težave ni treba videti. Ko jo bosta, se bosta tudi začela z njo ukvarjati. Vi fanta žal v to ne morete prisiliti, niste ga pa dolžni v nedogled čakati. Kot je on odgovoren, da se postavi zase (in s tem za vaju) v odnosu do sorodnikov, ste vi povsem enako odgovorni, da poskrbite zase. Te odgovornosti do vas fant nima. Konkretno pa se mi zdi zamenjava ključavnice zelo smiselna prva poteza. Več pa si lahko preberete v naslednjih temah (v oglatih oklepajih so direktni linki):
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5327476
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5349486
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5685834 (fizično prekiniti odnos s starši? Kaj je čustevni odhod?)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5219719 (odnos s starši nikoli končana zgodba)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5242878 (težave s starši)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4935460 (odnos mama-hči)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5048554,5065743#msg-5065743 (razočarana nad vsem)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5095570 (Kako ločiti med zdravo skrbjo in čustveno nezdravo vpletenostjo?)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5352335 (Kako ustaviti čustveno izsiljevanje staršev)

Lepo vas pozdravljam

Sem edinka, ki jo je mama vedno nadzorovala in postavljala pravila. Mama ima sestro, ki je veliko mlajša in jo obravnava kot svojo hči. Vedno mi je vsiljevala njihovo družbo, nobeno praznovanje ni minilo brez njih. Ko sem temu naredila konec, sem bila naenkrat najslabša. Ni imela dovolj dovolj grdih besed: nehvaležnica, neumnica… Da je teta edina, ki jo imam in moram skrbeti, da smo skupaj, čeprav so mi šli na živce, ker so me vedno komandirali. Se pa počutim super, ker sem se oddaljila od njih. Tako svobodno.