Pozdravljeni!

Vem, da se je o tej temi že govorilo in se verjetno še veliko bo, pa vendar so moje težave prerasle že do te mere, ko ne vem več, kako naprej in kako dolgo bom še zmogla ta pritisk. Po glavi se mi podijo zelo temne misli, in včasih me samo še misel na otroke ohranja pri pameti.

Gre namreč za mojega tasta in taščo. Ne bom rekla, da sta slaba, sploh ne, prav v redu sta, pomagata, če le moreta, vendar pa, kolikor sta pozitivna v eno stran, toliko sta negativna v drugo.

S partnerjem, njunim prvorojenim sinom (imata še enega), sva skupaj že skoraj 13 let in v bistvu nikoli nismo imeli kakšnih posebnih nesoglasij. Ko pa se nama je pred skoraj 6. leti rodil najin prvi otrok, pa so se začele težave v obliki vmešavanja, vsiljevanja, nadzora, ipd. Nikoli nisva rekla nič, ker se pač nisva želela prepirati, vedno sem govorila, bom raje tiho, zaradi ljubega miru. Samo dvakrat sem v teh 6-ih letih povedala, da mi njuno ravnanje ni všeč, pa je bil cel hudič. In ker sem njuna ravnanja, ki jih sicer nisem odobravala, vedno samo shranjevala, kot kakšen računalniški pomnilnik, nikoli pa se nisem postavila zase in povedala, da tako pa ne gre, se je zgodilo, da se je pomnilnik zapolnil do konca pa še naprej. Naj naštejem nekaj najbolj “sočnih” dogodkov:

okrog 3 tedne pred predvidenim rokom rojstva 1. otroka, me je tašča, ki je po poklicu med. sestra (sedaj upokojena) in je bila takrat še zaposlena v bolnici, kjer sem rodila, vprašala, če želim, da je zraven pri porodu. Moj odgovor je bil NE, in sem ji tudi razložila zakaj (ker se ne bi počutila dobro, da mi tašča gleda zraven kako rojevam, poleg tega je zame to intimen dogodek, ki zadeva dve osebi, mene in mojega moža). No, ko pa je prišel čas poroda, pa se je sredi mojega rojevanja znašla v porodni sobi in menda celo pametovala, kakšen položaj je bil njej všeč, ko jo je bolelo ipd. Jaz se tega sicer zaradi utrujenosti ne spomnim, mi je pa to kasneje poveda moj mož, ki je bil pri porodu. In ko sem jo potem videla, kako sloni ob steni, sem zbrala moči in možu rekla, naj jo pošlje iz porodne sobe, kar je tudi na lep način tudi storil (prosil jo je). Njena reakcija: jok, žalost, potem so po bolnici celo govorili, kako hudega sina ima, da jo (njo, ki je usposobljena) pošlje iz porodne sobe. No, 20 minut po porodu, se je v por. sobi prikazal še tast, da je ja prvi držal vnuka na rokah. Bilo je še polno krvi, tudi šivana še nisem bila. verjemite, počutila sem se kot krava in se še danes tako počutim. Ampak sem bila tiho. Zaradi ljubega miru.
Živeli na srečo nismo skupaj, ampak vedno, ko sta prišla na obisk (vsaj 2-3x na teden), sva z možem morala prav pazit, kaj sva svojemu otroku rekla, da ju nisva užalila. Ko pa sva midva izrazila kakšno željo, kaj naj se z otrokom ne dogaja, pa sta bila takoj užaljena in sta se iz najine želje posmehovala. Spomnim se, da je mož želel, da se otroka pač ne prijemlje z mastnimi rokami. In tast se je na ta račun vedno norčeval in posmehoval,da si bo roke umil z milom.
Nastopil je 1. rojstni dan, slik s tega dne videt ne smem, ker je sin na vseh slikah, kjer sprejema goste in njihova darila, v tastovem naročju, tašča pa stoji zraven in se vedeta kot ponosna mlada starša. Naju z možem ni nikjer. Sva kot sirova luknja.
Ko sem se odločila, da bom šla v službo in bo šel sin v vrtec, je tašča ob vsaki priložnosti vpila in “jokala”, kako ubogi je otrok, ker mora v vrtec, kjer ga bodo ščipali, pa grizli ipd. To se je stopnjevalo do te mereč, da sem bila tik pred tem, da službo odpovem, ker sem se počutila kot najslabša mama na svetu. Kakša mama pa da svojega otroka v vrtec, da bo živel v takšnih razmerah?
Ko je bil sin star 1,5 let, sem imela izvenmaternično nosečnost. In še preden sem se zbudila iz narkoze, je tašča (ki je bila ravno takrat v službi) že poročala svojemu drugemu sinu, kaj se mi je zgodilo. Ko pa sem se zbudila, mi je to povedala in me vprašala, če je kaj narobe. Zdravstvena delavka in zdravniška etika?
Kmalu zatem sem ponovno zanosila in ko sva najbližljim o tem povedala, sva jih tudi prosila, da naj tega ne povedo okrog do vsaj 13. tedna nosečnosti. Seveda tašča ni mogla biti tiho in je o tem povedala najini kolegici, kar pa je kasneje vse zanikala, češ, je že mogla od koga drugega izvedeti. In bil je spet cel halo, ker sem povedala, da pač nisva tako želela. Poleg tega sta naju neprestano preganjala, da morava o nosečnosti najprej povedati moževemu bratu, da ne bo od koga drugega izvedel (njegova druživa pa živi na drugem koncu Slo).
Najin drugi otrok je deklica (3 leta) in tašča in tast med najinima otrokoma delata zelo vidno razliko. Sin je zlata vreden, hčerka pač obstaja. Taščin zadnji komentar,ko sta se nekaj prerekala je bil, da če bo sestrca taka do svojega bratca, bo bratec kar pri babici in dedku ostal, ona bo pa doma živela sama brez bratca. KO se je to prvič zgodilo, sem bila tiho, ko pa se je drugič, sem jo pa prosila, da naj se takšnih izjav vzdrži. Njena reakcija na to je bilo začudenje in krohot.
Poleg vseh stvari, ki sem jih opisala je še milijon drugih, kot vmešavanje v vzgojo, v izbiro kraja bivanja, kjer si bomo ustvarili dom, itd. itd., ampak ti nekako najbolj izstopajo.

Zaradi vsega tega sem v hudi stiski, vsak dan bolj me teži, da bom imela zaradi njunih dejanj vse življenje slab spomin na rojstvo svojega prvega otroka, na njegov 1. rojstni dan itd. Občutek imam, kot da ne mislim na nič več drugega, kot pa še samo na to. In to me ubija. Z možem se zaradi njegovih staršev vse preveč prepirava, kar se tudi sama zavedava, mož me 100% podpira, da tašča in tast ne ravnata prav. Ampak preprosto ne vem, kaj naj storim, da se tega rešim in da se ta kalvarija konča. Obenem pa se zavedam, da sem veliko sama kriva, ker sem dopustila, da je zaradi ljubega miru sploh tako daleč prišlo. Naj jima o svojih težavah povem?

Mislite, da sem preveč občutljiva in da se po nepotrebnem vznemirjam?

Naj povem, da imata možev brat in njegova žena enake oz. podobne težave in naj vam še zaupam, da je tast po poklicu dipl. psiholog.

Obupana

Spoštovana špela marela,

prav je, da ste se oglasila, ker s tem izkazujete veliko spoštovanje odgovornost za rešavanje stiske, in seveda, pri tem nikoli ni prepozno. Težave v odnosih se rešujejo z ozirom na preteklost, čeprav si včasih želimo tudi čas vrniti nazaj, pa je nemogoče. A vendarle delamo za prihodnost, mar ne?

Razumljivo je, da ste v veliki stiski nabiti s krivdo, saj že dolgo nosite odvečno breme, ki ni samo vaše, ampak predvsem breme soprogovih družinskih odnosov. Zato ne odrivajte besed »občutljivost«, »preobčutljivost« stran od sebe, kakor da je to nekaj nepristnega, sramotnega ipd. – lahko ste ponosni, da ste sploh lahko (pre)občutljivi, saj je to za reševanje vaše stiske trenutno nekaj zelo pomembnega; ste ženska, mati in partnerka, ki nosi odgovornosti zase in družino in tako kot je, ne morete več funkcionirati. Vznemrirjanje ni nikoli »po nepotrebnem«, ker to ne obstaja. Problem je samo v tem, ali smo pripravljeni svoje občutke, čustva in misli vzeti zares ali ne. Vas očitno niso jemali zares dolgo časa. In to je do vas krivično.

Zato ne iščite krivde pri sebi in možu, iščita odgovornost, da nekaj naredita. S soprogom sta si v teh dolgih letih nerazmejenih odnosov dovolila, da vam nekdo drug narekuje ne samo kako bosta živela in kaj bosta počela, temveč celo kaj vama je dovoljeno čutiti in kaj ne! Zato brez olepšav in ovinkov – to je ČUSTVENO NASILJE, ki ga je nujno čimprej ustaviti. In pogosto nosi značilnosti MANIPULACIJE. To morata vzeti zares oba, tudi vaš partner, pa čeprav je to grozno slišati.

Iz vaše zgodbe je jasno, da ste nekako morala dolga leta potiskati stran ravno tisto, kar je bilo najbolj potrebno, da ste se zaščitili in ljudem (tako tudi tašči in tastu) postavili mejo, tj. JEZO, ki jo potrebujemo za razmejitve v odgovornosti, meje svobode, telesa in duha. Jeza postavi stvari v odnosih na svoje mesto in kliče po ukrepih. Čustev in občutkov ne moremo kar tako brez posledic zanikati, ignorirati, kakor da so brez zveze s tem, kar se nam vsakodnevno dogaja. Le kod po telesu tava vaša jeza!? Očitno dolgo časa niste upoštevala vaših notranjih sporočil, marsikaj ste zavoljo strahu in krivde morala zanikati, »se odklopiti« itn., kar je pripeljalo do neznosnih čutenj in še večjih oblivanj s krivdo. Če želite ohraniti svoje zdravje in zdravje vaših odnosov ter otrok, je čas, da nekaj ukrenete. Enako velja za partnerja.

Zato še 1x: VI NISTE KRIVA!, naredila ste največ, kar ste zmogla. Ste pa seveda še naprej odgovorna zase in za svojo družino – ne pa tudi za razpoloženje tasta in tašče, ki ju seveda spoštujete in imate rada – onadva znata poskrbeti zase. Če vas je mož 100% podpiral kot pravite, je to pohvalno, toda iz lastne nemoči vas je “podpiral” hkrati tudi pri zanikanju in podcenjevanju krivičnega vpletanja svojih staršev v družino. In razlogi, da sta vidva to dovolila so stari in doma v vajinih primarnih družinskih odnosih; moževo družino smo z vašo pomočjo že nekoliko spoznali: za tadva starša niso bile pomembne otrokove potrebe, marveč njune lastne, to pomeni nespoštovanje otroka in njegovega dostojanstva. In v takem vzdušju je povsem normalno, da otrok od doma odide poln krivde in nezaupanja, saj nikoli ni imel zares prave podpore za razvoj lasnih potencialov. Poskusite v pogovorih z možem pogledati še na odnose vaše družine in boste lahko ugotovili določene podobnosti, ki vas družijo skupaj z možem. Drugače povedano, ugotovila bosta, zakaj sta skupaj, v smislu, kaj je glavnina vajinega poslanstva.

Ampak o teh ozadjih raje še kdaj drugič. Trenutno je pomembno, da vi zdaj nekaj s tem naredite, da se kalvarija res konča, ker to zmorete – in pika. Ne dovolite si biti žrtev, ko to v bistvu niste, ne se slepiti, bodite iskrena. Za svojo sitacijo smo odgovorni sami. Lahko se odločite in prevzamete odgovornost brez slabe vesti, da temu naredite konec. Skupaj s soprogom, seveda. Če vaš mož ima še kaj poguma, bo že jutri odšel do staršev, jih posedel in ju pričel izpostavljati resnici. Zato pravim, ja, absolutno jima je potrebno vse povedati. Spoštljivo, korak po korak in tako, kot bi si vi želela, da se nekdo drug iskreno pogovori z vami. Povsem normalno je sprejeti, da so ob takih odločitvah to lahko veliki čustveni izzivi. Potrebno je zdržati pritisk, ki pride iz novih, drugačnih in spremenjenih, iskrenih odnosov. Teh do sedaj očitno ni bilo.

Za posmeh, ignoranco, pokroviteljstvo, poniževanje, itn. je potrebno prevzeti odgovornost. Do nasilja ne smemo imeti tolerance, ki žal prihaja najpogosteje ravno iz sorodstvenih odnosov. To odgovornost naj sprejmeta oba, tako tast kot tašča. Omenilaste, da je tast psiholog – ja, tu vidimo kako nevredne so titule in druge zasluge, če v svoji osebni svobodi nismo iskreni, spoštljivi in odgovorni; najprej smo ljudje in potem vse drugo, in če že kot osebnosti nimamo zdravih humanih temeljev…

Zato vzemite stvari resno, zaupajte si in verjemite, da obstaja rešitev iz tega. Ob tem pa vama želim veliko sočutja, zlasti do otrok!

Srečno!