Spoštovani,

ne vem, če sem se obrnila na pravi naslov, ampak trenutno sem v hudi stiski in bi mi vsak nasvet prišel prav. Z možem imava sinčka, starega 19 mesecev. Uvajamo ga v varstvo pri gospe, ki pazi še tri približno enako stare otročke. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je zelo hudo. Joka, da se mi trga srce in res ga težko pustim tam, čeprav se, ko z možem odideva, kar kmalu potolaži. Res je, da je z vsakim dnem nekoliko lažje, res je tudi, da globoko v sebi vem, da je dobro zanj, da bo malo v družbi svojih vrstnikov in da se mora navaditi, da se lahko ima lepo tudi z drugimi ljudmi (se mi zdi, da je pri njem še kar močno prisoten strah pred tujci, pa tudi k sorodnikom, ki jih že pozna, ne gre rad npr. v naročje, da bi z njimi ostal na samem pa sploh ni govora; edina oseba, pri kateri je doslej bil v varstvu je moja mama in tam ni problemov).
Pa vendar se v meni poraja strah, da sem slaba mama, ker ga “silim” v nekaj, česar se tako boji. Še bolj vrta v meni ta črv dvoma, da ne delam prav, ker mi starši vzbujajo slabo vest s svojimi izjavami, da prehitevam njegov razvoj, da še pač ni pripravljen in da bi moral še nekaj časa ostati v varstvu pri moji mami. Da nihče ne bo z njim ravnal tako lepo kot njegovi najbližji in da je to, da je v varstvu, zelo slabo zanj.
Prosim vas še za vaše mnenje, ker bi svojemu sinčku rada pomagala na poti do samostojnosti in ne bi rada škodila njegovemu razvoju. Naj povem, da poteka uvajanje postopno (prvič sva bila z možem z njim, drugič je bil tam sam 2 uri, sedaj že 4 ure), da grem z njim, tam počakam par minut, mu rečem da gre mamica v službo in da se kmalu vrne ponj, potem mu dam ljubčka in grem, ne glede na njegov jok. Ali delam prav?

Naj še povem, da v roku parih mesecev pričakujemo še enega dojenčka, zato bi še toliko raje dosegla, da bi se me začel malo manj oklepati in da ne bi dojemal novega družinskega člana kot glavnega krivca za to, da mamice več nima na razpolago 24 ur na dan.

Pozdravljeni!

Znašli ste se v situaciji, ki vam je res težka. Imate sina starega dobro leto in pol. V tej starosti otroci še potrebujejo osebo, ki jo poznajo in ji zaupajo in je tam samo za njih. Najbolj primeren čas za zunanjo socializacijo otroka je ponavadi starost od 2-3 leta (v tem času sam pokaže zanimanje za druge otroke in se vključuje v igro s sovrstniki).

Pravite, da ste se uvajali postopno, vendar je iz vašega pisma videti, kot da ste ga uvajali 3 dni. Uvajanje otroka v nov prostor z osebami, ki jih ne pozna, poteka dosti dlje časa, lahko celo mesec ali več. Zato je jok vašega sina edini kazalec, da mu to ni v redu, da ga je strah in da vas pogreša. Vzemite si čas in prisluhnite njegovim potrebam. Otrokom visok separacijski stres zniža imunske sposobnosti in velikokrat z vstopom v vrtec po treh tednih zbolijo, pogosto zbolevanje pa se ponavlja (šest mesecev ali več).

V kolikor boste vztrajali pri tem načinu varstva, potem vam svetujem, da si vsak dan, ko ga pripeljete, vzamete 15 minut časa, da posedite z njim v novem prostoru in se pogovarjate z vzgojiteljico. S tem ga boste naučili, da je prišel sicer v drugo okolje, ampak vam je tu prijetno.
Ali zaupate osebi, ki varuje vašega sina? Če ji ne, bo to vaš otrok začutil in bo še v večji stiski, ki jo bo kazal z jokom in oklepanjem. Ko bo vaš otrok začutil vašo sproščenost, se bo tudi sam sprostil in postopoma se bo separacijska tesnoba zmanjševala. Vendar morate biti iskreni do vaših občutkov in jih upoštevati. Če bi se izkazalo, da vam varuhinja ni všeč, da ji ne morete zaupati, potem ne puščajte otroka tam. Če je možno vzpostavite prijeten, zaupljiv stik s to osebo in takrat bo varno tudi za vašega sina.

Naj vam odgovorim še na zadnji odstavek v katerem pravite, da si ne želite, da bi se vas oklepal, ker prihaja nov otrok na svet. Morali se boste sprijazniti s tem, da vas prvi otrok še vedno močno potrebuje in njegovo oklepanje še ne pomeni ljubosumja na drugorojenca. Čez nekaj mesecev boste imeli dva otroka, ki vas bosta potrebovala vsak na svoj način. Prvi potrebuje vaše sočutje in zagotovilo, da ga imate radi, da še vedno lahko pride k vam in ga boste vzeli v naročje in umirili, ko mu bo težko. Drugi pa bo potreboval nego, nežnost in pozornost, da se bo razvijal. Pri tem vam bo veliko lažje, če bosta pri skrbi in vzgoji vašega naraščaja sodelovala skupaj z možem.

Pa srečno!

Patricia Verbič

Jaz bi na tvojem mestu sprejela mamin predlog – ko boš na porodniški, bo starejši otrok tako ali tako lahko doma (morda bo tako celo bolje, zaradi bolezni in okužb), verjetno bi ti vsaj občasno še vedno na pomoč priskočila mama. Boš videla, da bo čez eno leto uvajanje malčka v vrtec oziroma varstvo skoraj zagotovo nekaj čisto drugega.

Po svojih izkušnjah smatram, da je najboljši čas za uvajanje otroka v vrtec ali kakšno drugo varstvo po drugem letu starosti. Če pa boste dobili še enega otročička, pa vam toplo svetujem, da tudi starejšega vsaj za nekaj časa obdržite pri sebi in ga ne dajete v varstvo drugam. starejši orok bo tudi potreboval več vaše efektivne pozornosti, ko boste dobili še enega člana družine. sama imam štiri oroke in vsakega so se ostali zelo veselili. Nikoli ni bilo ljubosumnosti. Še sedaj mi najmlajši pravi, kako zelo si želi še enega bratca ali sestrico. Nihče pa res ni šel drugam v varstvo pred drugim letom, sem imela Hvala Bogu to možnost. Sedaj so večinoma že večji, zelo samostojni in nikoli mi niso očitali, da sem jih dala v vrtec. Svetujem, da ne prehitevate s samostojnostjo. Bo še čas.

Hvala vsem za odgovore, nasvete. Glede varstva pri mami je tako, da imava midve med sabo dosti nerešenih problemov, tako da je med nama prisotno veliko negativne energije, kar mislim da vpliva tudi na otročka. Sama ga do rojstva drugega otroka ne morem imeti doma- zaradi službe, tako da se pač moram odločiti med dvema slabima rešitvama za tisto, ki je nekoliko manj slaba. Moram pa povedati, da se je sin varuške že navadil, rad hodi tja in mislim, da se bo vse lepo izteklo, še posebej ker je varuška res zelo topla, umirjena oseba.