Lep pozdrav

Jaz pa bi vas rada prosila za pomoč saj sama očitno nism kos moji situaciji. Sem v zvezi 4leto in od negdaj vem, da moj partner ze od malih nog ni navajen pravega komuniciranja med dvema osebama ,ko pride do problema saj se je pri njih doma vsak problem pometel pod preprogo in se o tem ni vec govorilo. Jaz pa sem navajena stvar takoj razcstiti, in slisati obe strani ,da se lahko doseze kompromis-torej po prepiru se rada pogovorim saj ne prenesem biti skregana. On pa mojo zelj po pogovru razume kot napad nanj in se zacne branit kot da mu kaj hocm.Da ne bo pomote ne vpijem in nic podobnega poiskusam mu razloziti moje stalisce kar se da mirno in pocasi da se nebi pocutil napadenega….a brez uspeha.Zapre se sam vase in sem precej prepricana da mu gre skozi eno uho notri in drugo ven. Ravno te dni se je zgodilo da sva dopoldne prezivela popolnoma mirno in brez kakrsnih koli tezav, prav uzivala sva, potem pa sem ga zelela nekaj vrpasat in je na hitro sklepal da je nekaj narobe, da se pritozujem in zacel ves nervozen vpiti in podobno.Postal je popolnoma vzkipljiv in takoj se razburi.Prosila bi vas ce mi lahko svetujete kako naj ga pripravim do mirnega pogovora, kjer bo znal poslusati in izraziti svoje mnenje, brez nervoze in ne bo razumel moje zelje po pogovoru kot zacetek prepirov.

Res se vam zahvaljujem za kakršno koli pomoc in nasvet.l.p.

Nix

Čeprav je običajno eden od partnerjev manj pripravljen za razgovor, sta za zaplete v komunikaciji vedno odgovorna oba. Ne bi rad preveč ugibal, vendar je verjetno v vašem načinu nekaj, s katerim začenjate pogovor, kar partner razume kot napad, obtožbo. Splošni nasvet je, da poskušajte govoriti o sebi, stavke začenjajte z “jaz”, govorite strpno, pristno, brez obtožb. Izogibajte se besedam “ti”, “vedno”, “nikoli”, ipd. Upoševajte pa, da tudi če boste govorili popolnoma “pravilno”, obstaja velika možnost, da se bo partner odzval po starem. Vanj so verjetno globoko vsadili občutek, da vsak malo bolj direkten pogovor v sebi skriva obtožbo. Bi vam pa seveda svetoval, da si poiščeta terapevtsko pomoč. Tam se bosta hitreje in lažje naučila drug drugemu dati prostor, da bosta lahko slišala, kar je v resnici bilo povedanega in da bosta znala povedati, kar v resnici želita povedati.

Lepo vas pozdravljam

Nedolgo nazaj sem želela postaviti skoraj identično vprašanje. BI pa rada vprašala še nekaj: Kako pripraviti partnerja, da začne pogovor, če ima težave? Moj mož nikoli ničesar ne pove o sebi, o svojih občutjih, bojaznih,….sploh nič. Skupaj sva že 8 let, pa ugotavljam, da ga čisto nič ne poznam. Če ga kaj vprašam, pa odgovori, da mi je že vse povedal. Enostavno se ne znava povezati, moram ga voditi kot otroka, vleči iz njega, da kaj zvem….Mene to ubija, resnično. Dokler ni bilo otrok, se s tem nisem preveč obremenjevala, zdaj pa se mi zdi, da sem za vse čisto sama – s skrbmi, ki naj bi bile od obeh. Pa da ne bo pomote, o tem sva že tisočkrat govorila. Tudi prizna, da se tega zaveda, obljublja, da se bo popravil – ampak učinka ni. Enostavno ne ve, kako in kaj. Obljubo o njegovem trudu drži naslednji dan – takrat me mogoče vpraša “In kako si kaj?” – počutim se, kot bi govorila s tujcem ali z nekom, ki ga slučajno srečam na cesti. Nič osebnega ni v vprašanju. Ob tem vprašanju kar otrpnem, ker kljub dolgoletnemu poznanstvu še vedno ne dojamem, da je to vse, kar me ima za vprašat.
Ali se moram enostavno s tem sprijazniti ali imam mogoče napačen pristop? Naj še povem, da se razgovori edino o službi, ampak nič osebnega – kaj je kdo rekel, naredil, o sebi ne pove nič.

Poleg tega je težava še v tem, da mi kar “pozabi” povedati kakšno pomembno zadev – npr. za kakšen sestanek v vrtcu (on vozi otroke v vrtec), če gre npr. k zdravniku, moram velikokrat poklicati kasneje zdavnico, da dobim podrobnejše napotke za zdravljenje otroka, in podobno.

Posledica tega je, da sem postala zelo razdražljiva, tečna. Tega se zavedam. Enostavno se mi ne da več se z njim ukvarjat. AMpak včasih pride trenutek, ko je vsega preveč, jaz pa nimam osebe, s katero se bi pogovorila.

Naj še povem za en dogodek, ki mi je odprl oči: Bili smo skupaj s prijatelji na dopustu. Ob večerih smo posedali zunaj in kramljali – večinoma o naših življenjih, o tem, kako je bilo doma, kakšni so starši, o vsem, skratka. Ob teh večerih je on ves čas tipkal na svoj gsm, pogovor ga enostavno ni zanimal, kasneje mi je celo priznal, da tako dolgočasnega dopusta še ni imel. Takrat sem spoznala, da on enostavno ni sposoben za resen, globok pogovor….

Naj še povem, da nima prijateljev, razen takih občasnih, s katerimi se malo poheca, in to je to.

Ne vem, ali so vsi moški taki ali je to znak, da ima kakšne težave, za katere ne vem? Kako naj mu pridem do živega?

Katrina

Niso vsi moški taki. Vsi (ne samo moški) imamo »kakšne težave«. Moževe »težave« motijo vas, vaše motijo njega. Vaša težava je npr., da ste »razdražljivi in tečni«. Oboje z vašim možem nima nič kaj dosti opraviti, čeprav se vam morda zdi drugače. Predvsem pa vam oboje čisto nič ne koristi v vajinem odnosu. Ni se vam treba sprijazniti, kot se sprašujete. Prav tako je v vašem odnosu do moža zagotovo kaj takega, kar bi se dalo spremeniti, da bi se ob vas počutil bolj varnega in sprejetega. Tega, da ga »vodite kot otroka«, zanesljivo ne mara, čeprav navidez lahko izgleda, kot da mu ustreza. Predlagam, da si preberete tudi moj zadnji odgovor v temi »Zakaj sploh partnerstvo, če…«.

Verjetno ne bom kaj dosti tvegal, če napišem, da se vsa ta vaša občutja (sama za vse, nobeden me na razume, ne morem se pogovoriti,…) niso prvič pojavila v zakonu. Vse to poznate že od prej. Čeprav navidez nelogično, ste se prav zaradi tega odločili za takšnega moškega. Spoznali ste, da »enostavno ni sposoben za globok razgovor«, vseeno ste še vedno z njim. Kaj vas vleče, zakaj vztrajate? Morda čutite, da je vaš mož v resnici precej drugačen, ampak tega ne zna pokazati?

Možu »do živega« očitno ne boste prišli na način, kot počnete to zdaj. Lahko, da ima vaš mož celo znake kakšne osebnostne motnje. Ne oziraje na to, je vaša prva naloga poskrbeti zase in rešiti svoje težave. Glede na opis vajinega odnosa bi vama z možem svetoval, da si poiščeta strokovno pomoč. Iz te blokade se bosta težko izvila sama.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni,
se pridružujem Nix in Katrini. Sama se gibljem v podobnih vodah. Velikokrat se sprašujem kaj delam narobe, zakaj ga tako odbijam in zakaj vztraja z mano, če mu ni do do mene, pogovorov. Zakaj sem jaz z njim, ker ga imam rada in ker si želim, da bi spoznal, da pogovor ne škoduje odnosu, kvečjem pomaga. Počutim se popolnoma nezanimiva, če povem svoje občutke o tem se takoj počuti napadenega. Poskusila sem že na vse načine, a takoj ko sliši, da meni nekaj ni všeč, ga s tem že napadam. Bistva noče slišati. Poleg tega ima prepričanje, da on ni za nič nikoli kriv, da je ravnal vedno tako samo zaradi mene, čeprav vsi “dokazi” kažejo, da je bilo logično in fizično nemogoče, bo on še vedno trdil drugače.
Ob predlogu, da greva na posvetovalnico je z vzdihom dejal, no bom pa še to naredil???!!! Še to??? Jaz vem da imam probleme in jih želim rešiti, žal jih ne znam sama!

Lep pozdrav!

Bibalučka

Če prav razumem, je partner pristal, da si poiščeta pomoč. Če to drži, sploh ni pomemben način, kako je na to pristal. To je pač samo še ena v vrsti obramb, ki jih uporablja, zato da ohrani svoj “ponos”. Poiščita si torej pomoč. Bi vas pa samo opozoril, da partnersko svetovanje ni isto kot partnerska (zakonska) oziroma družinska terapija. Posveti in nasveti imajo običajno zelo kratek rok učinkovanja, saj poskušajo spreminjati to, kar počnemo. Terapija poskuša spreminjati to, kar smo, zato so učinki trajnejši. Je pa seveda pot do njih malo težja in praviloma tudi daljša.

Lep pozdrav

Pozdravljeni!
Rada bi z vami podelila izkušnjo, ki je zelo podobna vaši.
Z možem sva zelo navezana, je pa med nama začelo prihajati do konfliktov, ker se on ni znal pogovarjati. Sploh ni čutil potrebe. Z njim sem se težko kaj dogovorila. Včasih , ko ni odreagiral na moje pripovedovanje, sem bila prepričana, da me sploh ne posluša. To me je zjezilo in potem tudi konflikta nisva rešila, ker je bil on v glavnem tiho.
Začela sem razmišljati o ločitvi. Bilo mi je neznosno težko, ker sem vedela, da bom težko brez njega. Imam ga neskončno rada… Bila sem zmedena in žalostna. Odločila sem se, da mu povem za mojo stisko in da razmišljam o ločitvi. Poslušal me je in ni rekel nič. Naslednji dan mi je po mailu poslal pismo, v katerem mi je povedal, da mu je hudo in da bo naredil vse, da me obdrži. Potem sva se skupaj odločila, da greva po pomoč. Pojavile so se tudi težave z otrokoma (10 in 8 let) tako doma kot v šoli, saj tudi pri vzgoji nisva funkcionirala. On je bil na nek način odsoten.
Mož je našel dr. Alberta Mrgoleta, ki dela v zavodu Vezal. Delata skupaj z ženo Leo in sta izvrstna. Ne samo zaradi znanja, ki ga imata, ampak tudi zaradi izkušenj. Imata dolgoleten zakon in 4 otroke.Predvsem živita to kar delata. Nekaj časa sva hodila individualno in morda ne boste verjeli – že po prvem obisku so se pojavile spremembe. Počutila sem se, kot da sem spet zaljubljena. Potem sva se udeležila njunega treninga partnerskih in starševskih veščin Modri ključ. To je izkušnja, ki nama bo ostala za vse življenje. Zdaj se pogovarjava, rešujeva konflikte, vzameva si čas, z otroki nama gre dobro. In to traja že več kot eno leto. Nič se nama ne zdi narobe, če začutiva potrebo, da rabiva pomoč. Na Modrem ključu sva videla, da se večina parov ubada s podobnimi stiskami in da zato z nama ni nič narobe. Tam sva dobila nove iskrene prijatelje, s katerimi se družimo iskreno, brez ‘mask’ in si pomagamo.
Za vsak par za katerega vidim, da je v stiski, sem prepričana, da se da zgraditi lep odnos. Če vas zanima kdo sta, poglejte njuno spletno stran http://www.vezal.si. Tu boste našli tudi vse ostale podatke.
Lep pozdrav,
Marjanca

Pozdravljeni!

Lepo je objaviti tako spodbudno sporočilo. Marjanca je lepo napisala o dveh ključnih stvareh, ki se kot rdeča nit pojavljata v odgovorih moderatorjev. Nekdo od partnerjev (v opisanem primeru Marjanca) mora pri sebi priti do točke, ko upa na glas in brez obtoževanja povedati, da z odnosom ni zadovoljen in da si želi (pričakuje?) sodelovanja pri izboljšanju odnosa. To seveda še ne zagotavlja, da se bo partner odzval v tej smeri. Druga ključna zadeva pa je, da partnerja res začneta sodelovati in se predvsem strpno, odkrito in z medsebojno naklonjenostjo pogovarjata. To je ključna “veščina”, ki jo je treba “trenirati” vse življenje. Se mi je zdelo prav, da to napišem, ker si veliko parov predstavlja, da bodo šli na nek posvet,trening, terapijo,… in bodo tam nekaj izvedeli, se naučili, spremenili,… in bo potem vse v redu. Se bojim, da bi se lahko tudi tole Marjančino sporočilo razumelo na tak način. Zunanja pomoč samo da pogoje, nek okvir. Vse ključne zadeve pa morata storiti partnerja sama. In morata s tem po koncu zunanje pomoči tudi nadaljevati. Če partnerja izgubita to osnovno veščino odkrtitega in strpnega pogovarjanja, se bosta hitro vrnila v stare načine odnosa.

Lep pozdrav

Zunanja pomoč nama je koristila predvsem na nivoju pridobivanja poguma in kondicije, ko sva delala spremembe. Albert in Lea nikoli ne predlagata rešitev, ampak z načinom, ki ni vsiljiv, niti ni nasilen (v smislu – tako je prav, ali narobe. Vse kar deluje je prav.) pomagata človeku (posamezniku) najti pot, ki jo zmore. Spremembe, ki sem jih opravila pri sebi, so vplivale na vso mojo družino in enako so vplivale tudi moževe spremembe. Oba sva imela občutek (ga še imava), da veliko prispevava k skupnosti. In kar se meni zdi najlepše, o teh spremembah se zdaj ogromno pogovarjava in o stiskah, ki jih ob tem doživljava. Res je, do tega sva prišla sama ob zunanji pomoči, provokaciji. Recepta, ki bi bil za vse enak ni – potem ne bi bilo nesrečnih družin.Narediti spremembo je najtežje in če imaš takrat zagotovljeno zunanjo oporo – varnost, je mnogo lažje.

Ne morem se čisto strinjati z mnenjem, da je z nix in katrino81 kaj hudo narobe. Kot vsaka normalna ženska in mati želi le, da bi bila z možem v dobrem in slabem – in če se z lastnim možem ne moreš normalno pogovarjati o otrocih, vsakdanjih problemih – čemu potem sploh ostati poročen s takim tipom ( če si se že zaslepljena poročila). Tudi možnost, da bi se kaj dosti spremenil , je glede na povedano, minimalna. Lahko pa se sprjazni s tem, da bo mož celo življenje ostal nekakšen sopotnik, vse vitalne probleme pa bo reševala z drugimi ljudmi, s katerimi bo lahkovzpostavila bližino. Odvisno kaj si kdo od zakona želi. Za veliko ljudi je to samo fasada, s pomočjo katere se da lažje preživeti. Če pa ima kdo drugačno vizijo zakona, ima pravico iskati, dokler ne najde človeka, za katerega misli, da ga je vreden in mu ni težko deliti še kaj drugega kot mize in postelje.

Marineta

Načeloma se strinjam s tem kar ste napisali. Bi samo opozoril, da nikjer nisem napisal, da je z nix in katarino81 kaj narobe. Kot vedno želim samo opozoriti, da je odgovornost za vsak odnos na obeh straneh. V odnosu ni samo tisti, ki se noče (ali res?) pogovarjati, ampak je tudi tisti, ki bodisi ne zna prav povedati želje po razgovoru ali partnerju ne zna dati dovolj prostora in varnosti, itd. Tudi če vse to naredi “prav”, še vedno na koncu ostane odgovornost, zakaj si je izbral/a točno takega partnerja in zakaj ob njem še kar vztraja. Ločitev je seveda tudi možen izhod, ampak po mojem mnenju razlog zanjo ne bi smel biti to, da partner česa ne zna (ker vedno oba česa ne znata). Pravi razlog bi bil, da partner noče sodelovati pri medsebojnem spreminjaju. Je pa spet problem, da smo večinoma prepričani, da smo mi pripravljeni sodelovati, partner pa ne. Če bi vprašali partnerja od nix, bi zelo verjetno povedal ravno to.

Lep pozdrav

Tudi moj mož ni hotel sodelovati. Danes to vidim, kot delež naju obeh pri tem. Ko sem mu jaz znala povedati, da je to MOJA stiska in sem nehala govoriti, da je to zaradi njega, njegovega vedenja … mi je prisluhnil. Jasno, da se to ni zgodilo čez noč in še sedaj se zapleteva, bistvo je v tem, da začneš govoriti o sebi, opazovati sebe, svoja vedenja… in nehaš obtoževati na način ‘tak sem zato, ker si ti’… Jaz si ne upam reči, da je kateri zakonski partner za odmet. Po vsem tem, kar sem sama doživela že ne. Bi prej lahko rekla, da vsak lahko živi z vsakim, če je pripravljen delati na odnosu. Vredno je poiskati pomoč, preden se odločiš za zadnji korak. Vem, da se povsod ne izide.

Ja, saj prav v tem je “catch” – da lahko v dobri veri, da ima vsak svoj prav in da se je le potrebno dovolj potrpežljivo truditi, da bi se vsak nauči pravilno povedati, izraziti, delovati – pa rezultat ne izostane.
A na žalost je lahko izid kljub teoretično dobro vodeni terapiji ničen, če se pravočasno ne obelodani, da dva preprosto nista za skupaj, ker po prenehanju prve zaljubljenosti udari na dan “prava” narava posameznika – pri ženskah je to še zmeraj ( še posebej, če imajo otroke), želja po gnezdu, pri moškem pa želja po večni avanturi. In avantura lahko postane še bolj mikavna v navideznem premirju in reševanju partnerskega odnosa.Lahko bi v tem primeru moškim očitali neiskrenost, a ker so stkani iz drugačne snovi kot ženske, jim verjetno ni lahko. Brez zamere – a po dvajsetih letih takih in drugačnih terapij, prebranih knjig in brezkompromisne iskrenosti še zmeraj mislim isto kot na začetku, le da sem sedaj prepričana v to, da je škoda zapravljati aktivna leta mladosti in življenja za ritje po sebi, medtem ko sem imela priliko videti iz konkretnih situacij – tudi iz lastne – da nas nezreli moški potrebujejo le za nekakšne nadomestne matere, navdih in sol življenja pa iščejo drugje. Verjamem, da če ne bi tako naivno verjela, da se je moj moški sposoben spremeniti, bi morda v svojem življenju uspela naleteti na takega, ki ga ne bi bilo potrebno “spreminjati” ( mu na pravi način prigovarjati, tlačiti sveto jezo, iskati njegove dobre strani kot redke dragulje..)
Ne z nix ne s katrino ni nič narobe, kakor tudi z mano ne – le tako prekleto naivne smo….

Khm, ubogi moški. Obstajajo tudi nezrele ženske, sama sem bila tudi in še vedno zorim in moj zakon ni kratek. Sama sem naredila ogromen korak, ko sem se nehala truditi spreminjati mojega nezrelega moškega in sem začela zoreti sama.Ja, nekateri res preprosto niso za skupaj. Dva nista za skupaj. Deleži se vedno pravično in enakomerno razdelijo.

Mene konkretno zanima, kako naj si razlagam dejstvo da, me moj partner nikoli ničesar ne sprašuje ..ne zanima ga s kom sem ravnokar govorila po telefonu, kako je v službi, kako so moji starši, prijatelji. Mene to zelo moti in sem užaljena, saj imam občutek, da sem popolnoma nezanimiva in je nekaj hudo narobe z mano. Seveda sem ga o tem vprašala, vendar je njegov odgovor: “to sploh ni res!” ?????? Ta njegov odgovor me tako pogreje, ker me s tem postavi na mejo, da si izmišljujem. Ker se sama rada pogovarjam o vsem so njemu moja vprašanja popolnoma odveč. Izpade, kot da ga zaslišujem!! Včasih bi kar kričala, ker enostavno ne vem več kaj bi. REs rada bi nek logičen razlog za njegovo nezainteresiranost. A to človek pač tak je ali je problem v meni!!!

Ja, res je. Nekateri pa niso za skupaj. Jaz bi lahko govorila le o sebi in o svojih občutkih, brez kritiziranja partnerja. Toda s tem ne bi nič dosegla, ker me niti ne bi razumel. Ko bi končala, bi vprašal: ti, ali veš, kakšno bo vreme jutri? Vse besede bi šle v prazno! Tudi če bi sredi pogovora, sredi stavka končala, ne bi opazil. In kakšna naj bo komunikacija s takim partnerjem? Kaj lahko pričakuješ? Vedno, za vsako rast morata biti OBA!!!

Bibalučka

Povsem možno je, da to kar vi mislite, da se (ne) dogaja v vašem možu, “ni res”. Ker vi enostavno ne morete vedeti, kaj je pri njem res. Ve lahko samo on. Odgovor na vaše zadnje vprašanje pa je, da je on pač tak kot je. Tudi vi ste takšni, kot ste. Kdo je problem ni ravno vprašanje, ki bi kaj dosti koristilo. Se on ne želi/upa/zmore pogovarjati ali si vi tega preveč in na napačen način želite? Morda se vi ne znate z njim pogovarjati na zanj sprejemljiv način? Česa si želi vaš partner, ima sploh možnost to povedati? Itd. To se mi zdijo prava vprašanja. Ne morem zagotoviti, da bodo odgovori na ta vprašanja rešili vajino zvezo. Se pa vsekakor korak naprej od situacije, v kateri sta. Problem torej ni ne v njem in ne v vas. Problem je očitno vajin odnos. Za vsak odnos pa je vedno odgovornost na obeh. Težave v odnos vedno vnašata oba partnerja.

PBX

Ni nujno, da morata biti za vsako rast oba, torej da morata partnerja rasti skupaj. Seveda lahko rastete tudi sami. Po svoji volji ali pa, ker vas zunanje okoliščine, življenje, odnos,… v to sili. Z vašo trditvijo, da vas “niti ne bi razumel”, se lahko strinjam. Ampak, koliko vi razumete njega. Vaš odgovor na to verjetno bo, da vi vsaj poskušate govoriti in razlagati, da bi kaj razumel. Toda tudi on vam govori, samo drugače, tako kot on zna. On ne sliši-razume vas, vi ne slišite-razumete njega. V čem je razlika?

Obema bi za konec samo še dodal, da velika večina vajine jeze sploh ne spada v vajine odnose s partnerjema. Dokler ne bosta zmogli na vse skupaj pogledati bolj strpno in se do sebe ter partnerja obnašati drugače, se ne bo nič spremenilo. Ločitev je smiselna šele takrat, ko smo sami naredili, KAR je treba in KAKOR je treba, a se partner vseeno ne odzove in ne sodeluje. Vendar o KAJ in KAKO ne odločata samo vidve, tudi partnerja imata svoja pričakovanja glede KAJ in KAKO. Morda niti ne vesta, da jih imata, ker jih tega še nobeden v življenju ni na pravi način vprašal.

Lep pozdrav

Gospod Gašperlin,

hvala za vaše mislim. Priznam, v meni je ogromno ene jeze,žalosti, razočaranja, a ne vem ali je resnično zaradi njega ali zaradi moje nemoči oblvladovanja čustev ob njegovem reagiranju. No, saj mislim da vem, rada bi reagirala drugače, da me ne bi mogel z vsako malenkostjo tako prizadeti, da ne bi več čutila vsega kot osebni poraz, da bi se spet imela rada, ker zdaj se nimam in ker preveč pričakujem (to mi je tudi sam velikokrat rekel).
Želim se spremeniti, resnično, a ne znam oz. ne zmorem. Ne vem zakaj tako čutim??? Potrebujem nekoga, ki mi bo pokazal pot. Ali se vi ukvarjate s takšnimi kot sem jaz? Mi lahko svetujete koga, na katerega naj bi se obrnila. Karkoli…

Hvala in lep pozdrav!

Bibalučka

Vse, kar čutite, je vaše. Noben drug vam ne more dati vaših čutenj, ob drugih se vam samo prebujajo. Vaš partner torej ni odgovoren za vaša čutenja. Soodgovoren je samo za vajin odnos, ob tem pa je seveda enako kot vi 100% odgovoren za to, kar čuti, misli in kar počne. Če to upoštevava, potem pravo razmišljanje ni, kako spremeniti partnerja, da boste ob njem čutili drugače. Bolj v pravi smeri bi se bilo vprašati, zakaj ravno ob njem doživljate tako intenzivna in neprijetna čutenja.

V Terapevtskem centru Krog v Kranju se “ukvarjamo” z vsemi, ki so se v odnosu do sebe in drugih znašli v stiski, iz katere ne vidijo ali ne najdejo izhoda. Na tem forumu so bili že večkrat navedeni centri po Sloveniji, ki nudijo podobno pomoč. Če mi sporočite iz katerega kraja ste, vam lahko posredujem podatke od najbližjega centra.

Lepo vas pozdravljam

“Bolj v pravi smeri bi se bilo vprašati, zakaj ravno ob njem doživljate tako intenzivna in neprijetna čutenja.”

Jaz po vseh mojih izkušnjah bi rekla takole: Nista se našla prava dva. Zato še enkrat rečem, da v takem odnosu ni prihodnosti. In ne bi razglabljala, zakaj ravno ob njem tako čutim. Tako čutim, ker on ne komunicira, jaz pa želim komunikacije. Saj vendar vsi vemo, da je komunikacija poglavitna v partnerskem odnosu. In zakaj vztrajati ob nepravem človeku, če še ni otrok in je veza na začetku? Zakaj vrtati po sebi, zakaj tako čutim? Jaz tudi nisem mogla funkcionirati s prejšnjim ravno zato, ker ni komuniciral. S sedanjim pa je čisto druga pesem. Mislim, da preprosto nekateri pač ne gredo skupaj.