Odnos mama – hči (2)
Ojla,
z menoj je pa takole. Živela sem sama z mamo do 21.leta. Oce naju je zapustil pri 2 letih moje starosti, oz. ga je mama nagnala, ker je bil alkoholik (ko sta se spoznala je bil sicer trenutno ok, potem ga je mami poslala na zdravljenje in tablete,ampak mu ni zneslo). mami se mi zdi je pomenil največjo in najbolj bolečo izkušnjo v življenu) in kot edinka in mamina puncka si lahko samo predstavljate materine spodbude k samostojnemu cloveku in grajenju samozavesti – tako je, ni jih bilo…nisem smela ziveti svojega zivljenja, tako bizarno je slo, da nisem smela poslusati glasbe, ki sem jo hotela, imeti posterjev od kaksnih “narkomanov” na vratih, imeti fantov z dolgimi lasmi, nisem smela studirati kar sem hotela.ni zaupala vame. zato tudi jaz nisem vase.mami se je namrec neprestano bala, da ne bi koncala tako kot oce in mi dopovedovala, da sem njegov karakter in, da mora imeti ona zato tak nadzor nad menoj…tako sem cipmrej odletela iz krempljev sveta,ki mi ne pusti dihati…ki mi govori, da nisem sposobna delovati sama, da se bom zafurala, nikoli nic naredilča, razen, ce ne bom imela njenega ostrega nadzora… cutila sem, da me dusi, da moje odlocitve, tj. odlocitve o mojih prijateljih, mojem studiju, mojih fantih se pravi o celem mojem zivljenju sprejema mama,zivim zivljenje mame in ne svoje zivljenje… tako banalni primeri so bili! npr.če njej ni bilo kaj všeč, npr. če je bil njej fant videti neprimeren, ze po nacinu hoje, ga je zasmehovala, ko sva bili sami in podobno, za take malenkostne stvari,kar je bolelo, bolelo je mene, ker je prizadela mojega fanta, ker ni spostovala moje odlocitve, vseebno so prisle njene besede v mojo podzavest in na koncu se je zgodilo vse tako, kot je rekla ona.kot lutka sem bila. ostajala sem sama,zmedena. Potem sem se preselila k fantu, ki ga ni prenasala. Bila sem med dvema ognjema, kritika mame do fanta in obratno je sla preko mene, podzavestno so njene besede spet vplivale na najin odnos. ga zrahljale, naredile za bojisce, nisem vec vedela koga naj branim. samozavestna nisem bila prav nic, verjela sem naprec, da ima mati prav, da me bo fant prevaral, unicil, da ni pravvi zame…in tako sem vseeno kljubovala,ceprav sva se s fantom cisto ohladila, sva se odlocila za poroko. da bo le ta kaj popravila. kar je neumnost!pa sva sla po pol leta narazen, in ostala sem cisto sama. mama, ki je nasprotovala moji poroki, mi je samo rekla:”saj sem ti rekla” ko sem prisla domov in to je bilo zame huje, kot locitev.poraz. priznati, da je mama vsemogocna in da edino ona lahko upravlja z mojim zivljenjem…
ko sva ugotovili, da skupaj ne moreva ziveti, mi je dala svoje stanovanje brezplačno. zalo sem ji hvaležna.pa sem se pobrala. sla sem k psihoterapevtu, ki mi je svetoval, da ne smem spreminajti mame, da naj jo sprejmem, kot je in naj si ne dovolim, da bi ne zivela svojega zivljenja…te besede so pomagale.pocasi sem sestavila sebe.zamenjala sluzbo in pozabljala na fanta, zacela drugace gledati na odnos z mamo…in ni bilo nobenih problemov, dokler nisem spoznala novega fanta. ko je mama zacutila, da se imava rada, je nastal problem…ni ji bilo vsec, da je star (10 let je starejsi od mene, jaz sem 30), ni ji bilo vsec, da nima premoženja, nima lastnega stanovanja, da zivi pri starsih, da nima vsaj 2000€ plače in da nimava prihodnosti skupaj…in mi je vse lepo povedala. fant je krasen.cudovit. topel.ima stalno sluzbo, ni pa direktor.celo razume mamo, mene.ne obtozuje, pomaga mi, da jaz gledam nanjo od dalec, da me ne prizadane… moj zascitnik je in v veliko oporo mi je. zelim preziveti svoje zivljenje z njim, cez kako leto pa imeti otroka z njim. najhuje je,da kljub temu, da sedaj zivim stran od mame, ima ona od casa do casa izpade, klice me po telefonu, da naj resno razmislim kaj delam, da ji on ni vsec, da bova zivotarila in mi proba podtakniti dvom.me strasi…veste kaksen sovraznik je strah! na zacetku me je spet bolelo. potem sem potegnila crto in videla vzorec vseh svojih vez, ni bilo namrec veze, kjer ne bi pustila, da bi mi jo razrahljale mamine kritike in bojazni. bivsi moz je bil namrec bogat, ampak ga je definirala kot notranje agresivnega…, da ima v sebi crno energijo… tako zelo me sciti, da mi skoduje.to sedaj razumem. tezko pa bom sprejela, da se moje srece ne bo mogla veseliti z menoj. hotela sva s fantom graditi hiso pri nas, pa me je minilo. mislim namrec, da karkoli naredim, kogarkli imam, ne bo primeren, vedno bo nekomu nekaj manjkalo…in tako dalec sem ze sla, da sem hotla najprej njo vprasati, ce imam, lahko otroka z nekom ali ne…grozljivo je, kako majhno sem se pocutila takrat, hvala bogu, me je ta misel se posebej streznila.pa vzorci, ki sem se jih zacela zavedati.
delujem kot da sicer ze vse vem, in sem se odlocila.vseeno pa se bojim,da me bo moja podzavest spet izdala.cutime, da bom ostala potem cisto sama.brez otrok.in res bom zalostna kratura. kot mama. ki nikoli ni imela vec nobebega.kako naj ji torej pomagam? ali naj se ne vtikam vanjo? kaksen odnos naj imam z njo? tak kot ga ima ona z mojim partnerjem (manj ga vidi, raje ga ima, poniževalen)?predlagala sem tudi skupinsko terapijo (jaz in ona), kar se seveda ne bo nikoli zgodilo. Ona ima namrec vedno prav.kaj vi menite?
Mia
Najprej bi vas spomnil na nasvete, ki vam jih je dal psihoterapevt. Se jih držite? Temu, kar vam je rekel, namreč ni treba kaj dosti dodati. Ne vem, koliko se zavedate, ampak še vedno čakate in upate, da se bo mama spremenila. Žal se po vsej verjetnosti ne bo. Tudi če se po kakšnem čudežu bo, vi na to ne morete več čakati, saj s tem zapravljate leta svojega življenja. Navajeni ste, da je mami odločala namesto vas. Dolgo časa je bilo to za vas udobno, saj vam je bila prihranjena težavnost odločanja in predvsem sprejemanja posledic za svoje odločitve. Vendar ste zaradi te “udobnosti” precej nepripravljeni na samostojno življenje, strah vas je sprejemanja odločitev. Ste negotovi, nesamozavestni, predvsem pa zbegani, ker ne veste, na kaj se opreti pri odločitvah. Čemu ali komu sploh zaupati? Na podlagi česa? Zelo napačna vzgoja posesivne mama vas je na prag odraslosti pripeljala povsem nepripravljeno. Zato se še danes po nasvete in oporo obračate na mamo. Ni namreč ona tista, ki se vtika v vaše življenje, ampak ste vi tisti, ki ji omogočate, da se vedno znova vrača in vmešava v vaše odločanje. Ker se sami niste sposobni. Predvsem pa zato, ker se bojite njenega “saj sem ti rekla!” Niso moški (tudi vaš oče ne!!) tisti, ki so vaši materi “uničili” življenje. To si je storila kar sama. Noben moški nima te moči. Vaša mama se je odločila, da bo eno bridko izkušnjo posplošila kar na vse moške. Za krinko skrbi za hčerko pred temi “nevarnimi” in “obupnimi” moškimi, se skriva groza pred izgubo edine osebe, ki ji na nek način še ohranja smisel v življenju. Če izgubi vas, če vi slučajno ustvarite srečen odnos z moškim – se njej podre vse. Ne samo, da ostane sama, podre se ji vse, na čemer je zgradila svoj gnev in se zaprla pred življenjem. Njena skrb, da bi vas obvarovala pred življenjem in moškimi, ni nobena skrb, ampak čisto preprosto rečeno – zloraba. Namesto da bi vas pripravila za samostojno življenje, vas je oropala vsega, kar bi vam to omogočilo. Zato da bi ostali odvisni od nje, da ne bi ostala sama, da bi imela “za koga živeti”.
Verjetno sem v zgornjih vrsticah vašo mamo prikazal kot pošast. Naj v njeno “obrambo” povem, da zelo verjetno čisto nič od tega ni naredila zavestno. Da je vse počela z najboljšimi nameni. Naredila je tisto, kar je zmogla, na način, za katerega je verjela, da je pravi. Vendar to V NIČEMER NE SPREMENI dejstva, da vam je s svojim ravnanjem povzročila ogromno škodo. In vam jo povzroča še naprej. Ker ste zdaj že odrasla ženska, bi moral napisati, da si škodo povzročate še naprej sami, mama vam pri tem samo pomaga.
Kaj narediti? Skupinska terapija z mamo bi seveda lahko pomagala, ampak brez mame je pač ne morete izvajati. Zato omejite vse stike z njo, ki vam povzročajo stisko in prekoračijo vaše meje. TAKOJ ustavite vsako njeno vtikanje v vaše življenje, kritiziranje vaših partnerjev. Ne dovolite ničesar kar vas jezi, žali ali ponižuje. Vzemite svoje občutke resno. Če ste jezni na mamo, ji to pokažite. Skratka – ustavite jo! Ne prepričujte jo, ne razumite jo, ne prosite jo, ne spreminjajte jo. Samo ustavite, prekinite jo. TAKOJ! Če ne odneha, pojdite stran ali prekinite telefonski razgovor. Naj mama pride od vas kot mama, z vsem spoštovanjem in primernim vedenjem. Če oziroma dokler tega ne zmore, od nje nimate čisto nič – razen še večje škode. Če ne bo šlo drugače, če vas bo vedno znova uspela zmanipulirat, vsaj začasno lahko prekinete z njo čisto vse stike. Če se boste znašli v prehudi stiski, se obrnite na partnerja, prijatelje, terapevta,… – kogarkoli, samo na mamo ne več. Čas je, da odrastete, da se začnete odločati po svoje. Pa kaj, če se boste zmotili. Življenje vam bo ponudilo vedno nove možnosti. Seveda, če se ne boste zaprli pred njim, tako kot se je vaša mati. Boste živeli njeno življenje ali si boste upali tvegati drugače. Vam je lahko slabše kot njej?! Pojdite svojo pot in počasi boste eno za drugo odpravljali težave, ki vam jih je pustilo vse prej kot prijazno otroštvo.
Lepo vas pozdravljam
Mia, iz lastnih izkušenj ti povem, da je zgornji nasvet dr. Gašperlina edino, kar deluje. Ko mi je mož dal tak nasvet, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se prevprašala, kaj se sploh dogaja in kje je kdo. Zdelo se mi je, da sem na sredini mostu, na eni strani mama, na drugi mož. Odločila sem se za moža, se nekega večera odpeljala k mami domov, da ji to povem, bila sem v solzah. Ko je videla, da sem objokana, me je takoj “vklenila k sebi”: saj sem vedela, ali te je nagnal, uboga punčka, sem ti rekla, kakšni so, vsi so enaki, boš kar pri meni prespala in že sem bila na postelji, jokala sem in jokala, govorila oprosti, mama…
Niti pomislila ni na kaj drugega. Potem sem globoko zajela sapo, jo pogledala v oči in ji povedala, da imam svojo družino, da sem ji hvaležna za vse, da je moje mesto ob možu in otrocih, da jo prosim, da me spusti.
Kakšno olajšanje! Po tem sem vadila odpuščanje.
Pogovarjaj se s partnerjem, čimveč, tako boš lažje počistila za nazaj.
Srečno!
Vsakdo, ki se nahaja v podobni situaciji bi moral prej ali slej rešiti to vprašanje in zaživeti svoje življenje. Za začetek je po mojih izkušnjah najbolje za nekaj let prekiniti vse odnose. Nato pa je najpomembneje zgraditi samozavest in samospoštovanje.Morda je najbolje spremeniti svoje obnašanje, torej obnašajte se tako kot menite, da bi se samozavesten človek obnašal v vaši situaciji.
Mnogo sreče.
Damijan
seveda ima naš terapevt tukaj popolnoma prav.
naj dodam samo svojo izkušnjo: pred petimi leti sem doma porihtala zadeve po odraslo, tako kot še nikoli dotlej. starši vsi zgroženi, kakšna da sem nehvaležna ipd. pa se nisem dala.
odtlej so bili odnosi malo bolj na nivoju (sicer bi jih prekinila).
vendar je to dolg proces. danes ko imam otroka, lepega zlatega dečka, so stvari spet na starih tirih. kdo ve, kaj je v njih sprožilo zle sile in mislijo da z mano spet lahko pometajo.
že pred porodom sem se spraševala, kako bodo imeli radi moje dete, če nimajo radi mene na normalen način- občutek je bil pravi.
danes se počutim skoraj kot 5 let nazaj in se sprašujem, zakaj nisem že takrat prekinila za vedno….
vedno bolj vidim, da se nikoli ne bom znebila neprijetnega občutka, da me starši ne marajo, ne sprejemajo, da nimam pristana, to neko notranje hrepenenje, pomanjkanje sprejemanja- ki ti ga lahko da samo starš.
to je dolg proces, rezanje slabih niti, celjenje svoje poškodovane duše, iskanje novega pristana – nove družine. pogosto si mislim: eno je če se zaj… z mano, z mojim malim se ne bo noben!
bolečina bo ostala, z leti se bo verjetno manjšala, tačas pa je moja nova družinica, moj novi cilj v življenju, ki me potrbuje zdravo in veselo.
tole zgoraj si sprintaj na veliko in odebeljeno in si prilepi na vratca kuhinjskih omaric, na omaro v spalnico, na vrata v stranišču, zraven telefona, skratka povsod, kjer si veliko in kjer se ti pogosto zadržuje pogled. in potem preberi vsakokrat, ko prideš zraven in poskušaj še enkrat ponoviti, zakaj je to pomembno in zakaj je potrebno. in ko ti bo prišlo v “kri”, boš že bližje koncu tele agonije.
tvoja mama je čisti manipulator, z njimi se ne da lepo, ampak le neposredno in včasih tudi grdo in boleće. tako je. in verjemi, ti je ne moreš prizadeti s resnico, resnica sama jo prizadane = mama samo sebe prizadane. tako, da kar pogumno. na koncu bo ugotovila, da če te še želi imeti v svojem življenju, bo morala začeti peti drugo pesem, ker te sicer ne bo več. gotovo bo izrbrala tebe. vprašanje je le, koliko časa se bo upirala.
držim pesti.
Jaz imam podobne odnose s starši. Stara sem 30 let, z menoj pa delajo kot s srednješolko, ki ne ve, kaj je dobro zanjo. Vtikajo se (oz. so se, sedaj je malo bolje) v vsako neumnost, v mojo vsako odločitev (pa ne samo mojo, tudi partnerjevo), pa naj bo še takšna banalnost, v vzgojo otrok, v vse. Če jim rečem, da bom jaz naredila tako, kot se meni zdi prav, sem po njihovo domišljava in si mislim da sem najbolj pametna in mi pretijo, da bom že videla, da imajo oni prav, da si bom uničila življenje, da bom uničila otroke (npr. zato, ker pri 2- letnem otroku pri napadu trme vztrajam pri ne-ju, po njihovo pa bi morala v vsem popustiti, ker bo sicer otrok psihično otopel??!!).
Sama sem mislila, da imam sicer slabše odnose z mamo, z očetom pa dobre, ko pa sem dobila prvega otroka, oz. že med samo nosečnostjo pa sem spoznala, da sem svoj odnos s starši idealizirala oz. ga vsaj sprejela takšnega kakršen je bil, četudi sem se dostikrat počutila prizadeto z njihove strani, da o pogostih prepirih z mamo sploh ne govorim in da je dejansko odnos z obema katastrofalen. Da mi ne pustita odrasti, oz. da si sama ne pustim, ker sta me vso otroštvo tako programirala, da sta me v otroštvu oba čustveno zlorabljala in me oropala samozavesti, občutka lastne vrednosti, sposobnosti odločanja, ker sta konec koncev tudi sama takšna in se tega niti ne zavedata. To se nadaljuje tudi sedaj, ko mi s svojim vmešavanjem v moje življenje dajeta vedeti, da me ne spoštujeta kot odraslo osebo, da me ne sprejemata takšno kot sem in mi dasta tudi očitno vedeti, da je z mano nekaj narobe, ker ju ne “ubogam”. Ker samo onadva vesta, kaj je prav. Kakršnakoli odločitev, ki je v nasprotju z njunim prepričanjem, je zanju napad na njiju oz. odraz moje neumnosti.
Mama ima bolj oster pristop, me odkrito napada in se vmešava v vse, oče pa deluje bolj “podtalno” in mi daje občutek slabe vesti s svojimi pripombami češ da naj ga le poslušam, ker on je star in izkušen in že ve kaj je prav, da bo kmalu umrl (pri 60?), potem mi bo pa žal, da ga nisem poslušala, itd.
Skratka prišlo je tako daleč, da sta začela skrivaj kovati načrte in sprejemati odločitve glede mojega otroka (ker jaz tako ne vem, kaj je najboljše zanj) in se nasploh začela obnašat, kot da je otrok njun, jaz sem samo neka mašina, ki jima ga je rodila- dobesedno tako sem se počutila. No in to je bil povod zame, da sem naredila črto. Nekaj časa nisem govorila z njima, sedaj jima v obraz povem svoje mnenje (čeprav mami nekoliko lažje kot očetu) in naredim po svoje. Otroka sta z njima le v moji prisotnosti oz. brez mene zgolj minimalno, če je res nujno potrebno. Mislim, da mi je izkušnja materinstva pomagala, da so prišle vse frustracije iz otroštva na plano in da so moje težave dobile rep in glavo ter da sem dobila moč zavesti se, da sem odrasla in da nisem več odvisna od njiju, tako da sedaj niti podzavestno več ne moreta vplivati name. Je pa res, da še zdaj pridejo obdobja, ko mislim, da bi bilo najbolje prekiniti stike (posebej z mamo), ker drugače ne bom imela mira nikoli.
“Jaz tudi”, kot bi brala svojo zgodbo, s tem da imam jaz zdaj 42 let in dva pubertetnika. Delovanje staršev identično tvojemu opisu. Z odraščanjem otrok pa so se zadeve samo stopnjevale in trpljenje zaradi psihičnega -čustvenega izsiljevanja je postalo tako hudo, da sem dobila v zadnjih nekaj letih že nekaj paničnih napadov, zato sem bila primorana nekaj spremeniti pri sebi, ker drugih tako ne moreš spreminjati.Tudi sama sem bila že velikokrat na tem, da popolnoma prekinem s stike z obema, trenutno vzdržujemo take hladne minimalne stike na mesec, dva. Verjetno druge poti ne bo, ker če do sedaj niso prišli do nobenega spoznanja, nimam več upanja, da bodo v bodočnosti. Res žalostno, ampak tako pač je. Sreča je, da imam čudovito družino in od tu črpam za naprej. Najbolj pa me moti, ker ne znam razumeti, kako lahko tako starši razmišljajo.Prebrala ničkoliko literature, ki znanstveno natančno pojasnijo dejanja, vloge, relacije….pa še vedno tega ne znam in ne morem sprejeti.
Želim ti veliko potrpljenja in trdnosti pri odločitvah. Skrbi zase najbolj, da ne bo trpelo tvoje zdravje.Srečno!
No ja, mama ima prav v tem, da ji je čudno (in to je zelo čudno), če tipo pri 40.tih letih še živi doma! Meni se to ne zdi normalno in tudi normalno ni.
Tudi sama svoji hčeri takšnega partnerja toplo odsvetujem, niti sebi ga ne bi privoščila.
Tako da….
Spoštuj mamo, poslušaj jo, ampak delaj na sebi, na svoji samozavesti. Sem imela vedno neke prijateljice, ki so bile bolj pametne in so boljše vedele… (za druge), same pa niso znale svojega lajfa poštimat.
Teh ljudi se ne da spremenit, lahko pa spremenimo sebe in jih sploh ne jemljemo resno ali poslušamo. Itak pa na koncu vsi vse bolje vemo.
Da nisi čisto nemočna si dokazala, kljub maminemu prigovarjanju in rotenju, ko si se odselila k fantu proti kateremu je imela.
Mislim da imaš zlato mamo, ki pa se ni zmogla osrečit, hoče pa zato toliko bolj tebe. S tem, da te pač duši-zakaj ne zreduciraš vajine stike enkrat na teden ali dva? Saj to pa vendar ni težko, sploh ker ne živita skupaj. Manj jo boš slišala, manj vpliva bo imela nate in raje jo boš imela.
pozdravljeni vsi,
malo se “javljam” če bo moja izkušnja kaj pomagala komu.
moja zgodba je podobna tem zgoraj. enih 6 let nazaj sem svojim doma povedala, da ne bom več prenašala poniževanj in velikih vtikanj v moje življenje. spokala sem od doma, čez noč.
panična je potem klicala mama, da kje da sem, naj se vrnem domov in me poskušala “spametovat”. seveda, pri njih ni bilo (po njihovem) nič za izbojšat in bog ne daj da bi meni kdaj prisluhnili, kaj jim sploh poskušam povedat.
po par mesecih sem šla domov, končno so me dojeli malo drugače in če so hoteli stike z mano – tudi malo spoštljivo.
danes, vidim da je bila vse ena velika farsa. kaj vem al so se vsa ta leta pretvarajli, da jim pa malo je zame. bedak naivni sem jim verjela, čeprav sem bila tudi na preži nekako ves čas. notranji občutek je bil pač tak.
par dni nazaj sem ponovno spokala- no, bila sem samo na obisku, saj od zadnjega “pokanja” nisem stanovala več doma. ni jim jasno. nikoli jim ne bo. poskusila sem vse. res sem se trudila. leta so minevala, če pomislim so me tačas tudi kar nekajkrat dobro prizadeli, tudi ko sem bila noseča mi niso prizanesli, sem jim povedala, a oni pravijo da je bilo ja vse v redu.
kaj naj vam rečem (sebi in vam) v tolažbo? upanje ugaša in bolje tako. zdaj se pa res umikam, morda pridem 2x letno domov, zagotovo pa me zdaj dolgo ne bodo videli. počasi mi bo vseeno, čeprav bo občasno še bolelo- ko bom kakšno babico videla v parku, ko se igra z vnukom… ko bo spet pol družine ignoriralo moj rojstni dan…
kam so šla vsa ta leta upanja, prezrtih prizadevanj, branja knjig in študiranj taktik… boljše da bi res spokala za vedno že pred 6 leti.
lepo vse pozdravljam, pa me zanima če ima kdo pozitivno izkušnjo ….
damijan, morda pri tebi?
hmmm…. prebrala sem vse vaše poste in se počutim bolje.
tudi sama imam probleme in težave z mamo. Na žalost pa nimam moči ali pogojev, da bi ji obrnila hrbet kot ste ga lahko nekateri. Zaradi tega vas vse občudujem in si skrito želim, da bi tudi sama lahko tako ravnala.
Moja mama se vmešava v vse. Zaradi nje sem morala že zavrniti ponudbo za službo in podobno.
Vsakič ko se vidiva ali slišiva po telefonu se dejansko verbalno znaša nad mano. Do mene se obnaša kot da sem njen predražnik. Vse svoje težave in stres znese nad mene. Pa že od kar nisem več pubertetnica ne začnem prepira z njo.
Pa vseeno mislim, da ji moram stati ob strani, da ji moram delati družbo, da sem ji dolžna vse odpustiti i.p.
Ne vem kako je vam uspelo rešiti ta problem. Mama je le ena sama. Zaradi nje smo na tem svetu, ona je skrbela za nas ko smo bili mali in nas vzgoja v osebe katere smo danes. Ni to dovolj?
Napisala sem le nekaj svojih razmišljanj ki me begajo in spravljajo ob živce. Če mame ne bi imela rada me njena dejanja ne bi prizadela. Nebi tako bolelo.
Ampak kaj ko ne najdem načina, da bi izboljšala najin odnos. Imate mogoče vi kakšen nasvet?
Mi dve z mamo sva pred leti že obiskali družinskega terapevta. Pa ni pomagalo. Niti v času terapije se stvar ni izboljšala. Na žalost pa ne vem če bi bila uspešna, ker mama po dveh ali treh srečanjih ni želela več sodelovati.
Pozdravljena
Začel bom z »lažjim« delom vašega vprašanja. Vi NE MORETE najti načina, da bi izboljšali vajin odnos z materjo, zato bi bilo priporočljivo, da ga nehate iskati in po nepotrebnem izgubljati svojo energijo. Jo rabite za marsikaj drugega, kar pa je v vaši moči, da spremenite. Za vajin odnos, takega kot je bil, je in bo, je namreč predvsem odgovorna mati. Dokler se ona ne odloči, da tukaj kaj spremeni in dokler ne spregleda, kakšne krivice vam povzroča, ni nobenega upanja za spremembe. Njen hiter odhod s terapije je žal samo še en dodaten znak, da na to ne gre kaj dosti računati. Če oziroma ko boste zmogli sprejeti to dejstvo, potem je na vas, da se odločite, kako naprej. Boste še naprej prenašali, da se mati »…verbalno znaša nad mano. Do mene se obnaša kot da sem njen predpražnik…«?
Materi ste verjetno res kaj dolžni »…ker ste zaradi nje na svetu…«, zagotovo pa ji niste dolžni tolerirati takega odnosa do vas. Poleg obveznosti imate v odnosu z materjo tudi pravice. Osnovna je morda ravno ta, da zahtevate spoštljiv odnos. Kadar njen odnos ni tak, imate pravico in DOLŽNOST DO SEBE, da jo na to opozorite in da se pred tem zavarujete. Če se ne zmorete zavarovati drugače, potem ni prav nič narobe, če se iz takega odnosa (začasno) umaknete. Od njega namreč nimate čisto nič dobrega, samo povečuje se za vaš osebni razvoj že storjena škoda.
Vem, da vam ne bo kaj dosti pomagalo, ampak vseeno bi vam napisal, da materi ni treba delati družbe niti ji niste dolžni vsega odpustiti. Pravzaprav ji niste dolžni večine tega, kar se plete v vaših mislih. Zakaj potem rabite te misli in prepričanja? Na površju gre res za »ljubezen in obveznost do staršev«, ampak globoko spodaj pa te misli hrani in napaja strah pred samostojnostjo in odraslostjo. Vse to, kar vam počne mati, prenašate predvsem zato, ker vas je strah življenja brez nje. Strah vas je, da če bi se materi postavili po robu, da bi vas zavrgla in zapustila. Začetek spopada s tem strahom bo spoznanje, da vas je mati v velikem delu že zdavnaj zapustila, da je vprašanje, koliko ste jo v resnici sploh kdaj imeli. Iz vašega vprašanja bi se dalo sklepati, da že kar nekaj časa vi precej bolj skrbite za mamo, kot ona za vas. Kdo je torej v tem odnosu mati?! Tudi vaši občutki dolžnosti do nje so bolj »izgovor«, ki vam preprečuje srečanje s tem istim strahom. Lepo je, če imate mater radi kljub vsemu, kar vam počne. To samo še dodatno dokazuje, da ste res dobra hčerka. Se pa vam ne zdi, da je skrajni čas, da pred ljubezen do matere postavite LJUBEZEN DO SEBE? Nekdo, ki ima sebe rad, ne dovoli takega odnosa, tudi od matere ne. Edini nasvet, ki vam ga s tem v zvezi lahko dam, je, da kadar ste v dilemi ali se odločiti za ljubezen do sebe ali ljubezen do matere VEDNO izberite prvo! Upam si napisati, da vedno, kadar vas mati postavi v tako nemogočo izbiro, NI VEČ MATI. Mogoče se ravno v tem stavku kaže pot iz zagate, v kateri ste se znašli. Kadar mati do vas ne prihaja kot mati, jo imate vso pravico ustaviti in, če želite, tudi zavrniti. To je tudi edini način, s katerim jo lahko »prisilite«, da razmisli in se morda nauči obnašati kot mati.
Če vam to osamosvajanje in »postavljanje zase« ne bo šlo najbolje, potem vam svetujem da nadaljujete s terapijo. Toda ne zato, da boste izboljšali odnos z materjo, ampak zato da se boste od nje bolj osamosvojili in se naučili postaviti zase. Šele to dvoje vam bo omogočilo, da boste sprejeli odgovornost za življenje v svoje roke. Želim vam, da vam to uspe čim prej.
Lepo vas pozdravljam
pozdravljeni,
berem vprašanja in odgovore na tem forumu in moram reči, da mi ta forum pomaga skozi obdobja, ko je težko.
stara sem nekaj čez 30, imam partnerja, dve hčerki (stari 14 in 7 let). Otroštvo in najstniška leta sem imela vse prej kot rožnato. ko je mama zanosila, je pustila mojega očeta in šla rodit k svojim domov, ter me tam tudi potem pustila (pri teti, babici in dedku). ne spominjam se dogodkov, ker sem bila premajhna, mi je pa ostala brazgotina, da se nisem nikoli doma počutila res doma. mama je torej odšla, ker je imela službo (gostinstvo) 300 km od svojih staršev, menda je prihajala in me vedno znova zapuščala. baje si je že pred rojstvom mene, našla drugega partnerja, s katerim je imela potem še enega otroka. ta partner je bil nasilen in alkoholik, mene je (tako mi je povedala teta) ko sem bila stara cca. 2 leti prestrašil in pretepel, da sem komaj spregovorila. z bratom sva potem odšla živet z njo. spet si je našla tretjega, s katerim se je potem tudi poročila in ta je postal moj očim. moram reči, da se v njegovi bližini nisem nikoli počutila varno, najbrž še v mamini ne. ja, bila sem nezaželjen otrok, ki je vedno delal težave. z bratom je bilo drugače, saj je bila vedno ob njem, še danes je njen angel varuh, star je 30 let. ko sem bila stara 13, 14 let, me je očim začel otipavati po prsih. še danes se v živo spomnim vseh občutkov ob tem početju. gnus, sram, jeza, žalost….tega žal nikoli nisem mogla na pravi način izrazit. ostalo je v meni, zabetonirano. mama je za to vedela, vendar ni nič kaj posebno ukrepala, spomnim se njenih besed: “pa kaj jo nonstop šlataš, no”. bila sem v družbi, pa me je prišla s palico iskat, me zmerjala s kurbo, očim pa me je doma namlatil kot psa in mi zlomil nos. ok, nekako sem preživela. pri 18 sem spoznala partnerja, odšla k njemu, zanosila, dobila sva prvo hčerko. partner je pač prav tako s svojimi travmami, tako kot je, ampak njegove niso tako hude kot moje. pri njemu je šlo bolj za pomanjkanje očetove prisotnosti in pretirana pozornost mame. bil je njena čustvena opora. partnerja sem enkrat vmes zapustila, odšla z drugim, hčerko vzela s seboj. moram rečt, da sem tudi sama bila čustvena razvalina. iskala sem pozornost pri moškemu, ki mi je namenil vsaj malo pozornosti. ni mi bilo do sexa, samo pozornost in naklonjenost sem rabila. zavedam se, da sem s tem najbolj prizadela sebe, saj sem se vedno znova počutila zavrnjeno, manjvredno….s partnerjem sva spet prišla skupaj, nekako nama je uspelo prebrodit krizo, samo navidezno.zaželela sva si še enega otroka, bolj na mojo pobudo in dobila sva še eno hčerkico. pozabila sem omenit, da me njegova dva nikoli nista sprejela, po tem, ko sva šla narazen pa sploh ne. ko se je rodila druga hčerka, je tast sploh ni hotel priti pogledat in danes šele vem kako je to mojega partnerja prizadelo. večno sta manipulirala, pa zakaj nič ne pridemo, nič ne pokličemo, tašča je otroke ščuvala proti meni, jima govorila grde stvari o meni. to mi je povedala tastarejša hčerka, ki je lani prav prosila, naj jo pridemo iskat, ko sta bili obe na počitnicah pr tašči in tastu. za hčerki sem vedno lepo skrbela, ma vse bi dala zanju. tudi za moje starše nisem nikoli bila nič vredna. mati me je večkrat poklicala in mi najprej rekla, ja kaj pa nič ne pokličete, zakaj pa nič ne pridete. pa skoraj vsak vikend smo bili tam, sama zelo nerada, hodila sem bolj zaradi dolžnosti, da jih grem pogledat, zdelo se mi je da moram, čeprav mamine naklonjenosti nisem nikoli čutila, enostavno je hladna kot špricar. ni mi bil všeč njihov odnos do mene, kot do matere svojih otrok. karkoli sem rekla, glede vzgoje mojih hčera (pa nič slabega), enkrat mi ni bilo prav, da bi moja polsestra (stara 18)peljala hčerko (takrat 10 let) v šoping po Ljubljani, to je bilo butasto, češ kakšna si pa ti bila kot otrok, se še spomniš. naslednjič, ko se je mlajša hčerka gugala na gugalnici pri mojih doma, pa je tista gugalnica slabo pritrjena, pa sem pač rekla očimu, naj je preveč ne guga, ker to ni u redu pritrjeno, pa sta me oba z mamo napadla, da če sem normalna, da kaj kompliciram, da sem zmešana…..naj povem še, da je očim rahlo neuravnovešen, je alkoholik in živčni človek.tašča in tast sta prav tako vedno zaničevala vse kar je bilo v zvezi z mano, jaz pa sem se seveda pustila. dokler mi ni lani počil film. sita sem bila njihovih fint. nikoli se nisem znala postavit zase, vso krivdo za vse sem vedno znova prevzela nase. ko me je mama nazadnje poklicala, je seved advakrat pozvonilo in prekinilo. nisem je hotela poklicat nazaj, ker mi je ta njen način šel blazno na živce. potem pa kliče polsestra, da kaj se grem, zakaj ne pokličem mame….rekla sem da mi gre pač ta njen način na živce. spet sem bila slaba, češ kakšna sem….v tem času sem si poiskala psihoterapevtko, ker sem jo res rabila. tudi s partnerjem sva šla že čez marsikatero krizo. težave v spolnosti, meni npr. ni pasala, pa je to vzel kot da njega ne maram, pa ni govoril z mano, …jaz sem seveda imela slabo vest, pa sem sexala zato, da je bil mir,….torej hočem povedat, da mi je lani prekipelo, zaradi vsega. terapevtka mi je pomagala, tudi s partnerjem sva šla skupaj tja. svojim staršem sem povedala, sicer po telefonu, da kaj me muči, da imam travme zaradi otroštva (zlorabe…), da rabim mir…mama je rekla, da ona nič ne ve o tem, da zakaj pa nisem prej nič povedala (ja komu le). teti je rekla, da sva z partnerjem materialista in da ziher hočeva denar…grozno. svojima hčerama sem razložila zakaj se gre, danes se veliko več pogovarjava tudi s starejšo hčerko, s partnerjem tudi. z mojimi starši sem zaenkrat prekinila stike, hčere ne upam voziti v bližino očima, polsestra in polbrat se mi ne oglasita več. tudi z partnerjevimi starši sva poskušala razčistit glede vmešavanja, povedala sva, da otroci ne bodo več prišli na počitnice, če bosta govorila čez mene, to je partner razčistil, pa sem ga komaj prepričala, najprej je rekel, da naj kar sama, da on tega pa ne more…mati manipulira z njim, češ da je več ne mara, da je ne spoštuje,…..tudi njemu je hudo, vendar zdi se, da nama bo šlo skupaj naprej. sekirava se edino, kako otrokom na prijazen način posredovati, zakaj je tako in zakaj ne gremo več k mojim staršem ali njegovim. jasno sva pa hčerama povedala, da lahko stare starše pokličeta če želita, in da nimava nič proti obiskom. nihče od njih pa se ne javi. se še ubadam z občutki krivde, vendar če želiva midva predvsem pa jaz zaživeto polno življenje, sem se pač morala rešiti teh ljudi, ki so mi povzročali samo bolečino. morda način ni bil pravi, sem pa zmogla edino takole. kaj menite vi, g. Gašperlin?
O tem sem ravno vceraj pisala.. “Mama je ena sama” – tu gre pa za taaaksno povelicevanje mam, da meni tocno ta stavek deluje custveno izsiljevanje in verjetno to tudi je. Mama je ena sama in zato je kaj vecvredna, smo ji kaj dolzni? A ni oce tudi en sam in vsak clovek je en sam, nekaj posebnega, nasi otroci so vsak zase en sam in nekaj posebnega?
Ce sem jaz komu kaj dolzna, so to edino moji otroci in pac stvarem, za katere sem se sama pri polni zavesti odlocila, ter moram na stopanju po zastavljeni si poti odgovorno postopat samo do ljudi, ki so tu zaradi mene ob meni, ne pa ker mi je nekaj vsiljeno!
Moja babica je to vedno povdarjala in na sploh, vse stare babnice, ki so se pocutile osamljene ali zanemarjane iz strani otrok, sploh hcera, so nabijale ta stavek v nedogled, v smislu: ker sem mama sem nekaj vec in otrok bi se moral tega zavedat ter bit hvalezen, ker brez mene ga bi ne bilo na svetu. Torej: Klanjaj se mi, klici me vsak dan, pomagaj mi, bodi hvalezen ker brez mene te sploh bilo ne bi ter ostale neumnosti prve vrste!
Gre pa tu za to, da se otrok ni sam odlocil in vsilil nobeni zenski, ampak je zenska sama sla seksat in se je odlocila sama za otroka, torej po tem faktu je edino mama DOLZNA otroka vzgojit lepo ter mu pustit odcepitev, ko je otrok zrel oz. je v letih ko je odcepitev in pretrganje popkovnice normalno ter zanj zdravo.
Svojim starsem se ne pocutim prav nicesar dolzna, z leti celo obratno, mislim da niso bili starsi kot se spodobi in bi se mogli, v casu ko so se odlocili za otroke, tem otrokom tudi bolj posvecat, ne pa samo gonit za denar in videt sebe v srediscu sveta. Jaz jim nisem rekla da naj gredo seksat in delat otroke, da pridem na svet sem pa jim se najmanj dolzna kaksne zahvalnosti, vcasih si mislim bi bilo bolje ce me na svetu sploh bilo ne bi, haha, glede na to kaksne zadeve se vse dogajajo in kar neke panike od privatnih narav pa tja do globalnih – ekologija, ekonomija, politika… Tako da, kvecjemu, bi moja mati mogla mene cuvat in se borit proti tem naravnim katastrofam, ker me je rodila, ne pa da jo bom jaz branila ali ji se cesa dolzna! Enako jemljem sama vso odgovornost za svoje otroke, jih zelim zascitit, prav tako bom pa zelo srecna ko bodo sli od doma, to bo sreca pomesana z zalostjo da je konec enega prelepega obdobja in ponosom, da mi je pa le uspelo vzgojiti odgovorne in samostojne osebe.
(pol pa bom zacela tezit otrokom, haha, kako je mati ena sama in jim ne dala dihat – namesto da bom zacela sama uzivat spet samsko zivljenje ;))) )
Odlepla sem se od svojih ze zdavnaj in nima niti pikice moci v mojem zivljenju, s taksnimi “ena mati in edina mati” pri meni ne pride skozi, ker se ji rezim pa recem: moj otrok je tudi vsak zase samo en in edinstven, za njih sem jaz odgovorna, zase tudi, ti pa si odgovorna zase, zame si bila samo do 18. leta in nic vec, da sem na svetu si ti KRIVA in ne da ti bom zdaj se hvalezna.
Sploh ne kapiram kako se eni ne znate odlepit, moja frendica leta vsak dan k starsem, za mene bi bila to katastrofa, zivi zivljenje mame in oceta, partnerja nima in namesto da se posveca sebi, posveca vsak svoj prosti cas starsema. Mati visi na njej v smislu: ce tebe ne bi bilo, bi mene ati cisto zanemaril, bi lahko umrla in ga ne bi brigalo ter ne vem se kaksne druge neumnosti. Kljub temu da jo imam ful ful rada vem da nima sans da kdajkoli zacne zivet svoje zivljenje, iz nje je mati naredila custvenega kripla in to bo ostala do konca zivljenja, na sreco bozjo ni spoznala nobenega moskega, ker ce bi ga, bi bila sigurno mati kriva da se bi locla, kar bi zaziher se, mati itak ne bi prenasala da ji kdo odtrga hcero, njeno edino veselje in spremembo ob vsranem in zdolgocasenem zakonu.
Tako potekajo najini pogovori pogosto tako: jaz ji opisujem stvari iz mojega burnega zivljenja, ona pa meni opisuje stvari ki so se zgodile njeni mamici in ateku, pa se sestri in njenemu tipu.
Jaz recem: jao kako je bilo naporno, vceraj sem mogla z otrokom v bolnico z resilcem, ona pa meni nazaj: ja kaj pa se je nam zgodilo, moj ati je moral k zdravniku ker je dobil neko vnetje.. ????????
Pa ne zivi z atijem in mamo, samo vsak dan po sluzbi leta k njim. Stara pa je 41.
Meni se smili, res se mi smili, ker pri njej vidim cesa so sposobni psihopatski starsi ki izrabljajo svoje otroke.