Spomnim se,kako je bilo pred “mnogimi leti”.pri 18ih sem zanosila,rodil se mi je sin Jan.Bil je stalno bolan,moje dete je trpelo in hkrati tudi jaz. Nekaj po tistem,ko je upihnil dve svečki na torti,je prišla odrešitev trpljenja-smrt.Oziroma začetek še hujšega trpljenja.Ni bilo več joka,bila sem sama,zamorjena in sem vse bolj hirala.Hotela sem še jaz umreti!

Potem pa sem začela obiskovati svetovalne urice in počasi mi je šlo na bolje.Pri 23ih sem spoznala Simona in kmalu rodila hčer Niko,čez dve leti pa še eno punčko,Irmo.Pred dvema letoma se je rodil še mali Boris.Ne,Jan,nisem te pozabila,vsak dan mislim nate,vsak mesec te z družino obiščemo.Vsi otroci so zdravi.

Matere otrok na nebu,svojo zgodbo vam polagam v razmislek.Spet zaživite,ne zapravite življenja z žalovanjem!Če drugače ne gre,pa obiščite svetovalne urice.Čez desetlet se vam bo kot meni življenje popolnoma spremenilo.

Seveda ne zapravite življenja, a vseeno dopustite. Žalovanje mora biti in je še kako potrebno, da lahko čez nekaj časa pogumno in radostno zopet zremo v svet in hodimo po poteh življenja.
lp

Se strinjam s p., da je potrebno dopustiti žalovanje. Kolikor smo ga pač potrebni. Nekateri mesec, dva, nekateri več let.
Sama po treh letih nisem več v takšni globoki krizi kot leto dni po smrti, vendar vseeno na nek način “zapravljam” dragoceni čas, ker sem neplodna in so doslej bili vsi postopki OBMP neuspešni. Za nove postopke sem se odločila šele po skoraj dveh letih žalovanja, ko sem razčistila s sabo, kaj sploh še želim v življenju. Je pa še vedno hudo, zelo hudo.

Žalovanje mora bit in je potrebno, nekatere rabijo več, nekatere manj časa, a potem gremo naprej, moramo.Tudi pri meni je hudo, ko se po postopku pokaže minus, a brez OBMP ne gre, žal in takrat me še bolj boli, da nas je od življenja ločilo le nakaj kratkih tednov.Drugače pa pozitivno gledava naprej in čakava na ponovni čudež življenje.

lp
škratek

Malemu Janu pa vse lepo med ostalimi angelčki!