problemi
Saj ne vem kako naj začnem.Imam dva odrasla otroka.Oba že okrog 40 let.Sin je urejen,hči pa je pravo nasprotje.Že ves čas vem,da nima stvari urejene oz v vseh stvareh je zelo šlampasta.To je od plačila položnic,do posojanja denarja,obiskov zdravnikov itd.Kar pa me zadnje čase zelo jezi ,je pa njena nečistoča po stanovanju.Nikoli ni znala pospravljat.Samo kuhat in sebe uredit,to ja,ostalo je pa podenj.Kadar koli jo obiščemo ,vedno sem slabe volje.Kopalnica da ne govorim,prahu povsod.Pa da ne boste mislili,da se samo oziram kakšno ima.To ti pade v oči.Pa ji skoraj nikoli nisem nič rekla.Včeraj me je prosila naj grem nekaj iskat v njeno stanovanje.Pa vam povem groza.Obleka vsepovsod,v lijaku od kave ,umazana posoda.Obup.Sploh ne vem ali naj ji kaj rečem ali naj bom tiho.Ima partnerja,pa se mi zdi da se tudi z njim krega zaradi pospravljanja.Pa ne da nima časa,saj veliko prečepi pred tv.Nebi ji rada tečnarila ampak to ni normalno,da ima ena ženska tako narobe.Kaj mi svetujete lp
Spoštovana intervju,
si lahko mislim, da ste tudi sama v stiski, ko opazujete hčerko v neredu in nerodnostih. Kako mora biti šele njej, ki ta »nered« nosi v sebi že lep čas, saj jo ima popolnoma pod kontrolo!? V vsem tem je tudi veliko sramu in žalosti, ki ju izziva občutenje neurejenosti in nezmožnosti poskrbeti zase. In kot mati upravičeno čutite odgovornost, da ji pomagate, a ste pri tem že čisto obupana. Kaj storiti, sprašujete.
Pomislite, kaj vam pomeni to, da se tako vztrajno, jezavo in silno ukvarjate z njenim neredom v stanovanju, v katerem sploh ne živite vi, ampak ona s partnerjem. Vprašajte se, zakaj sploh potrebujete nadzorovati hčerino življenje? Ali ste ji morda že tudi od otroštva dalje nenehno bdeli nad njo, kje bo kaj narobe storila, se zapletla, jo preverjala, obsojala ipd. – ter ji s tem jemala možnost, da poskrbi zase kolikor zmore po svojih močeh? Koliko ste prepričana, da hči verjame in čuti, da jo čutite, da ste ji stali ob strani, ko vas je zares potrebovala, ko je rabila posluh, rame, razumevanje, materinski objem?
Vi ste nanjo precej jezna in lahko si mislim, da ta jeza ni od takrat, ko se je v tem stanovanju naselil nered, marveč ste jo z njo od sebe oddaljila že veliko prej, da se potem hči najprej v svojem čustvenem svetu ni znašla več, ker ji je ob vas bilo ne-varno; nato pa tudi v vsakdanjih opravilih čuti nemir in stres, kakor da vas ves čas prestrašeno čuti kako bdite nad njo ali bo nemara kaj SPET narobe naredila (pomislite, vas pa dejansko sploh ni tam!); in vaša jeza vsekakor ne more biti materinske narave, temveč izvira od nekod drugod, nekam, kjer je doma krivica, storjena vam (v otroštvu ali tudi sedanjosti), pa se je ljudem, ki so jo vam storili, ne upate pokazati (da bi jim dali vedeti kje so meje!). No, običajno potem le-ta gre najreje k in prek otroka… Skratka, zavoljo takšne nenaslovljene jeze kljub trudu NE uspemo otroku dajati dovolj spodbude za samostojnost s sočutjem, podporo in razumevanjem, ampak smo sumničavi, pokroviteljski, prezirajoči, posmehujoči itn. Ne vem, kako je to pri vas, to boste najbolje vedela vi. Vse to je potrebno iskreno preveriti pri hčeri, ki si morda tudi sama staršem ne upa reči pustite me pri miru, ali pa dovolj je bilo in s tem pokazati do kod si pusti.
Veste, pogosto se tudi zdi, da starši z izvorom stisk naših (odraslih) otrok nimamo veliko za opraviti – je pač njihova, rečemo, in naj se že enkrat spravijo v red, saj niso več najstniki! Dolgoletne raziskave in terapevti relacijske psihoterapije pa vztrajno opozarjamo na spoznanja, da so otroci veliko bolj ogledalo staršev kot smo si pripravljeni priznati. In to predvsem v čustvenem oziru. Zato kot mati imate veliko za opraviti s hčerinim čustvenim življenjem. Glede tega ste ji (bila) vzor oz. model kaj pomeni biti in dihati kot ženska. In vse to je ponotranjila.
Preprosto povedano, kaotičnost, ki preveva njeno vsakdanje življenje je odsev kaotičnosti njenega čustvenega in miselnega sveta, ki ima veliko za opraviti z enakimi odnosi v družini. Pogosto se tega niti ne zavedamo, da nas nek nemir, tesnoba, ki jima še ne poznamo pravih besed, nenehno silijo v takšne in drugačne škodljive misli, vedenja in dejanja v odnosu do bližnjih. Seveda je za nered (tako notranji kot zunanji) danes, ko je odrasla oseba, odgovorna v prvi vrsti hči in ona bo morala najprej priznati, da ima s tem težave, šele nato jih bo lahko pričela reševati. Toda pri tem ostaja veliko nepredelanih čustvenih vsebin iz vajinih odnosov, kjer lahko veliko naredite ravno vi. Da jo čustveno ODREŠITE, da vam pove, kaj jo pri vajinem odnosu muči že celo življenje, pa se vam tega še ne upa povedati! Vi ji lahko z zanimanjem pokažete, da ji dopustite, da vam to enkrat iskreno pove! Pri sinu je seveda že drugače: ima po večini predvsem očeta za vzor, svojo moškost lahko gradi le ob (prisotnem) očetu, nikoli ob materi; ob njej ponotranji in razvije zlasti temeljna čustva in notranjo trdnost oz. varnost v zelo zgodnjem obdobju življenja.
Tako vam svetujem, da razmislite o vsem tem in o vašem prispevku k čustveni stiski hčere in to predvsem tako, da se z njo iskreno pogovorite in pokažete brezpogojno sočutje, ki ga kot mati vsekakor zmorete. Tako boste lahko videla, da na vaše odnose lahko posije tudi drugačna luč. Toda za to se boste morala najprej odločiti. Jeza, ki jo usmerjate na hčero je neupravičenai in zdravju škodljiva tako za vas kakor zanjo, saj vas kljub odraslim letom! potrebuje bolj, kot si vi mislite in kot je sama pripravljena priznati. Vendar potrebno bo narediti drugačen korak, potrebno bo malce tveganja. Z obeh strani.
Poskusite hči zares oprazovati in doživljati kakor sebe v odnosu do svoje matere. Boste videla, da stvari doživljamo in se jih tudi lotevamo drugače. Vendar šele takrat, ko se odločite za to. Zaupajte si in pokažite iskrenosti in resnici pogumen in pravi obraz. To lahko naredite.
Lepo vas pozdravljam!
Hvala za odgovor.Ko sem ga brala sem se zjokala ,ker je toliko resnice v njem.Verjetno vse to izvira iz otroštva za katerega sem vedno mislila,da je bilo krasno.Ko gledam nazaj,se spomnim,da smo otroci vedno iskali razumevanje pri očetu.Mama ni nikoli imela pravega razumevanja za nas vedno je bilo važno vse za druge in kaj bodo sosedje rekli.Vedno smo morali biti prijazni do vseh,nikoli nismo smeli povedati svojega mnenja.V glavnem smo se razdajali.In tako je bilo v mojem življenju vedno.Najprej drugi ,nato jaz.Pri hčeri je bilo pa tako.Želela sem si ,da bi bili prijateljici in sem ji zelo veliko dovolila,kar ji oče ni.Stalno so bili prepiri zaradi nje.Popuščala je v šoli in je tudi ni dokončala.Seveda sem to vseskozi skrivala pred možem-dokler ni bilo prepozno.Ker sem imela občutek,da ji mož daje premalo ljubezni sem ji jaz na ta način dajala potuho.Kriva sem jaz,saj vem.Jaz sem imela v tistem obdobju tudi krizo,eno avanturo za katero sem sigurna,da je hči vedela.Pa še nekaj groznega sem naredila.Kradla sem po trgovinah ,čiste nepotrebne malenkosti.Pa so me dobili ,groza.Tudi to je hči izvedela.Ne morem vam opisati,kako hudo mi je bilo.Vse bi naredila,če bi to lahko popravila.Še danes me je groza,če pomislim,kaj sem naredilo in sploh nevem kaj mi je bilo.o tem s hčero nisva nikoli govorili,vendar mislim,da ve.Mučno obdobje.Res sem hčer vedno sekirala zaradi šole,pa nikoli ni prišla domov,kot smo se zmenili itd.Pa mi je nekoč rekla,če me nebi zaradi šole bi me pa zakaj drugega-sekirala.Kmalu je odšla v svoje stanovanje .Saj je hodila domov vendar bolj za 5 minut.Vsakokrat ko se je selila sem za njo pospravila stanovanje,ker je bilo mene sram,da bi tako stanovanje pustila.Veliko nakupuje nepomembne stvari ,samo da zapravlja.Tudi to je znak,da nekaj ni v redu.Imela je tri zame kar v redu zveze,vendar grejo vse kmalu po zlu.Vedno kadar ji je hudo me pokliče in se obrne name in mi je tudi zelo hvaležna.Strašno jo imam rada in si želim da bi bila srečna.Kljub temu pa bi jo stalno dajala v red.Ali mar drži pregovor,da imaš nekoga rad takega kot je.Pogovarjat se pa noče o naju .Vedno pravi-ne sedaj,saj ni nič narobe itd.Poskusila sem na vse načine,da bi se malo pomenili,pa ni pripravljena.Kaj naj naredim.Ali bo sčasoma urejena mlada ženska.TUdi povem ji da jo imam rada.Ali preveč visim na njej in je moje razpoloženje odvisno od nje’?.Upam,da mi boste še enkrat odgovorili in da me ne boste preveč obsojali saj se sama dovolj,popraviti pa ne morem.
Spoštovana intervju,
hvala za iskrenost, ki jo delite v odgovoru. Veseli me, da ste pokazala, da ste lahko ranljiva. To je za osebnostni razvoj ključnega pomena, vendar je ranljivost možna le v varnih odnosih, kjer je brezpogojni sprejem in razumevanje. Ne vem, koliko je te varnosti med vama s soprogom, toda zelo pomembno je, da vašo žensko stisko, o kateri pišete, delite s partnerjem, s katerim imate popolnoma drugačno intimo, kakor do hčere. Zato je nujno, da imate razmejene odnose, kaj in o čem lahko razpravljate s partnerjem in kaj s hčerjo – upoštevajte svoje občutke pri tem. Svoje osebne grehe (kraja, nezvestoba), o katerih pišete, razčistite na ravni s soprogom in z njimi ne obremenjujte otroka, ker se ga to ne tiče. Vendar, žal, glede na to, da za vaše grehe ona ve, je ne morete iz tega izključiti in je pošteno, da o tem z njo govorite takrat, ko bo ona za to pripravljena.
Še pred tem pa ji pokažite svojo meterinsko ranljivost, ker vam bo pričela bolj zaupati, zato vztrajajte ob otroku počasi in na varen način, ne tako, da ste z njo obsedena, saj vam očtno pokaže, da ji to nikakor ni všeč, morda jo utesnjuje da ste preveč okupirana z njo itn. Pustite jo, da živi svoj “nered”, svoje življenje, pričnite ji verjeti, da zmore sama upravljati s svojim življenjem. Kot že rečeno, za to se morate odločiti in vztrajati.
Vsakršno obsojanje bi bilo odveč. Ste v stiski in jo mora nekdo slišati. To vsi potrebujemo. Potem, ko se razbremenimo, zadihamo in se pripravimo na nove izzive. Osebno sploh ne dvomim v to, da ste zmožna te odnose urediti. Vzemite si čas.
Srečno!