Drage mamice malih angelov.Sploh ne vem kako naj začnem to temo,ker niti ne vem če spada ta tema sem…ampak si ne morem pomagati…to je sramotno! No,da ne bom dolgovezila.
V nedeljo sem bila z mojo najboljšo prijateljico na otroškem grobu v Kranju(britof). Pred 4 leti je rodila mrtvorojenega sina Luka in še danes se živo spominjam njene britkosti in brezupa,ko sem prišla v kranjsko porodnišnico ,nekako stati ob strani,čeprav je ni besede,ki bi potolažila žalujočo mamico.
V nedeljo pa sem bila globoko razočarana,ko sem videla na kakšen grob sva prišli.Čeprav je minilo 4 leta,še vedno boli in ko pride starš mrtvega otroka na grob položiti vrtnico in svečko v spomin,naleti na popolen kaos.Od 1 novembra se noben ni dotaknil tega britkega mesta! Uvenele rožice in zarjavele svečke vsepovsod.Res sramotno za kranjsko komunalo oziroma kogarkoli,ki je zadolžen za urejanje le teh!
Jaz sem sicer poizkušala priti do tega,da bi mogoče prišlo na prava ušesa,vendar mi ni uspelo,ker nisem iz Kranja.
Zato pozivam vse vas,ki imate mogoče kaj vpliva oz. poznate koga,ki ga ima,da kaj ukrepa.Mislim tudi da si malčki ki so tam pokopani in seveda njihovi žalujoči starši zaslužijo lepše pokopališče(tudi napis “otroški grob” bi bil lahko malo bolj čustven kot je npr. polje zvončkov) ,ker mislim da je tudi to manjša uteha,da vidiš lepo urejeno pokopališče,ne pa da naletiš na to.
Se opravičujem,če sem koga kakorkoli nehote užalila,samo ne morem več biti tiho.
Vsem staršem malim angelov pa izrekam iskreno sožalje,vedno vas spremljam in vas globoko spoštujem.

Urša79, mislim, da nisi nikogar užalila v svoji sveti jezi, če pa bi koga, bi najbrž bili užaljeni le tisti, katerih se taka brezskrbnost pravzaprav tiče.

Sem se pa ob tvojem pisanju vrnila leta in leta nazaj. Mali bratec je imel komaj 9 mesecev, ko je umrl. Detetu so pripravili pravi poreb, malo belo krsto pa je nosil le en pogrebec. In imel je svojo malo gomilico, tale moj bratec. Malo skromno gomilico na pokopališču, tam zadaj za cerkvijo, kjer je bilo še nekaj takih malih gomilic. Dolga dolga leta smo negovali to gomilico, dolga dolga leta smo puščali tam svoje misli, svoje želje, svojo žalost in svoje molitve ob prižganih svečkah. Potem pa sem se eno leto spet vrnila na tisto gomilico … ki pa je ni bilo več. Tako, kot sem jokala tisti dan, tako že dolgo nisem jokala. Solze so kar tekle po licih in krivica se mi je zazdela tako strašansko globoka … zravnali so celo tisto področje tam za cerkvijo, zravnali brez obvestila tistim, ki so tam imeli svoje… resda so bili tam pokopani taki mali angeli, eni komajda rojeni, eni niso vdihnili niti enega samega diha na tej strani, eni pa so že živeli in se pripravljali živeti, pa so morali prav tako oditi; oditi, kot moj mali, še ne leto dni stari bratec. Še danes vidim njegov angelski obrazek, njegove laske, v katere so vpeli beli venček marjetic in dišečih nageljčkov, v belo oblečeno telesce in … oh, kako mi je še ta hip hudo, kako še vedno boli … nikogar niso obvestili, kaj nameravajo storiti, le ni bilo več tistega malega grobka,tiste male gomilice, na kateri sem puščala lučko, bel šopek in svojo tiho otožnost in žalost … zakaj ti mali ljudje nimajo pravice večno imeti svojega mesta na zemlji, zakaj po tolikih letih zravnajo njih počivališče ??? Tega ne bom nikoli razumela, čeprav vem, da pač tako je in to skušam sprejeti. Ni pa ga več tam, kamor sem se napotila, ko mi je postalo težko in hudo in ko mi je pred očmi zasijal njegov mali obrazek.

Ja, težko se človek sooča s tako brezbrižnostjo do pokojnikov, težko je človeku ob misli, da ostaja mesto pokoja duš naših ljubih le nezanimivo in nenegovano mesto. A to je mesto naših čustev, našega spomina, to je mesto, kjer so naši angeli dobila krila …

Urša79, nič drugega najbrž ne bo umirilo naše jeze in zgražanja, kot le to, da sami poskrbimo za prostor, kjer naj bi počivali naši malčki. Tja, kamor grem danes, je le ravna površina, posejana z zeleno trato, a jaz vem, da je tam nekje prostoreček, ki je bil vsaj nekaj časa čisto in samo njegov … in ta prostorček sem naredila zanj zdaj v sebi !