Moj partner je že nekaj let ločen, vendar se kar ne more in ne more pomirit glede bivše žene in dejstva ločitve. vse to skušam razumet in sprejemat, ker vem kako zelo težko mu je (ločil naj bi se “zaradi mene” kot mi pravi, v bistvu pa se je v končni fazi ločila žena), mu stat ob strani, veliko in občasno tudi zelo odkrito se pogovarjava, vendar sem znova in znova presenečena, ko mi nekako “prizna” da on dejansko z mano sploh ni srečen, da ves čas hrepeni po bivši… ZAdnjič jo je od daleč videl na cesti (bil je z mano) in dobesedno ni mogel več hoditi, še nekaj dni zatem je bil povsem sesut (pa jo sicer videva zaradi stikov z otroci). Jaz se sprašujem kaj naj ob takem partnerju, kajti kljub temu, da imava lepe trenutke, se mi zdi, da živi neko vzporedno življenje in da samo moje razumevanje njegove bolečine ne bo dovolj. Seveda se počutim zelo slabo, ko se to dogaja. Partner se potem čez nekaj časa pomiri in …kot da ni bilo nič. Evo, imamo se kao radi naprej… Do naslednjega izbruha seveda. zanima me ali grem jaz sploh v pravo smer? Ogromno sem že vložila v najin odnos, včasih se mi zdi, da sva oba napredovala v osebnem zorenju, potem pa spet, da so to zgolj moji občutki, ki z njegovo realnostjo nimajo kakšne posebne veze.. počutim se kot kakšna posiljevalka. Seveda on vztraja, da nekako ostaneva skupaj, po drugi strani pa, da bi bil rad sam itd.. Jaz enostavno ne zberem dovolj poguma, pa škoda se mi zdi tistega kar je med nama dobrega, da bi resnično presekala to vezo. Imam tudi hude občutke krivde zaradi njegove ločitve, trpljenja vseh itd…Kaj vi mislite?

Spoštovana grenkoba,

seveda je razumljivo, da se počutite čustveno pogosto odveč, saj čutite, ste tretji in ne prvi najpomembnejši člen ter da vašega partnerja ravno tako čustveno ni v vašem odnosu. To je peklensko, zato pa se počutite »vsiljivko«, saj vendar vaš namen ni in nikoli ne bo, da bi nekomu povzročala kakršno koli krivico, ob tem pa še nase prevzemala krivdo. Pri vsem tem vi nikakor niste prav nič kriva, saj vztrajate zato, ker si le želite ekskluziven ljubezenski odnos s partnerjem. Ki pa, žal, trpi ob dejstvu, da ni razrešil intimne zveze z ločeno partnerko. Mimogrede, izjava, da se je ločil »zaradi vas«, je le slaba tolažba, saj je neiskrena že do njega samega – ločimo ali pa odločimo se najprej in predvsem zaradi nas samih; živimo z nekom ali pa živimo na tak in ne drugačen način, itn. zato, ker smo se MI v sebi in zaradi sebe tako odločili (njegov očetovski odnos z otroci je glede na ta problem ločeno poglavje, zato ga ne bi vključeval – očetovstvo za razliko od partnerstva, nikoli ne preneha, tudi ko se odločamo za nove življenjske izzive).

Ločitev pomeni izgubo in jo je potrebno predelati zato, da lahko mirnega srca in vesti odidemo v nove odnose. To pa ne pomeni nič drugega kot ODLOČITI SE, da bomo čustveno res predelali pretekli intimni odnos; v praksi to izgleda preprosto kot tveganje, ki ga zahteva sleherna odločitev in odgovornost za spremembe, za iskrenost do sebe in drugega; posledice pa moramo logično sprejeti, saj brez bolečine iz preteklega odnosa, ki ščasoma izzveni, ne moremo do novih spoznanj o sebi, ki so tu še kako potrebna.

Očitno je, da tega vaš partner še ni storil oz. še ni pripravljen storiti (odtod izvira njegova in posredno tudi vaša bolečina, ki ga vleče v stari odnos oz. ven iz vajine sedanje intime). Predpostavljam, da je partnerju kot moškemu težko priznati in živeti s posledično sramoto in strahom, ki je povsem normalna posledica najprej dejstva, da se je v bistvu žena ločila od njega ter dejstva, da tovrstna izkušnja s seboj prinaša nujno negotovost. Zato predpostavljam, da je najbrž to glavni izvor stiske. Poleg tega je tudi povsem običajno doživljanje žalosti, ki se jo morda trudi zanikati, češ, sej bom to nadomestil v novem razmerju. Zadnje je seveda zmota, saj nikoli ne moremo nadomestiti ali razrešiti nečesa v novem, kar je doma v preteklih in drugih odnosih. Za primer vzemite, ko v službi pridemo v konflikt s šefom/kolegom, kar običajno ne razčistimo, nato pa ko pridemo domov, vso to stisko in jezo brez stvarne podlage stresamo na nedolžne člane družine oz. na partnerja.

Kar lahko storite vi v prvi vrsti, je, da nikakor ne prevzemate odgovornosti, ki niso vaše, marveč v tem primeru predvsem partnerjeve. Vi ga pri tem ne morete rešiti. Odločiti se mora le on. Lahko pa mu, kot to že počnete, z odgovornostjo stojite ob strani tako, da mu, po vaši odločitvi, date jasno vedeti, da boste ob njem zdržala in ga podpirala vse dokler je odločen in iskren, da mu vajin odnos pomeni, in da bo iz njega črpal tudi energijo za soočanje s preteklim življenjem. To je bistvenega pomena, ostalo bo prišlo naknadno . Ne vi ne partner pri tem nikakor ne zanikajta čutenj, čustev, misli itn., ki se vam porajajo v vajinih dolgih pogovorih, ker vama najbolj služijo za orientir, kako sta in kje sta v odnosu. Razum pa bo poskrbel za odločitev, čas pa za ravnovesje vsega. Le tako bo grenkoba v času izzvenela in jo bo nemara nadomestil pravi žarek upanja.

Vse dobro!