Pozdravljeni,

tudi jaz ne vem več kaj naj storim, saj je moje življenje postalo ena sama velika nočna mora. Živim s partnerjem (oba sva ločenca) z enim mojim in z enim njegovim otrokom. Problem je nastal, ko se je njegov otrok nekega dne odločil, da ne bo več živel s svojo mamo, temveč z nama. Vse lepo in prav, če bi ga kam imeli dati. Živiva v mojem stanovanju in naselili smo ga v dnevno sobo. Še predno je prišel živet k nam sem vedela da nimamo prostora zanj in vendar so vztrajali. Takrat se je začel pekel. Dnevna soba je kar naenkrat postala njegova, nihče ni smel biti v tej sobi, predvsem se je teorriziralo moje otroke. Ko sem imela vsega dovolj, sva se s partnerjem izselila iz spalnice (druga napaka) in naselila njega v to sobo, sama pa sva šla v dnevno, ki je postala delno dnevna, delno spalnica. Partner je sam odločil, da od določene ure zvečer nima nihče več vstopa vanjo, vendar je to veljalo predvsem za moja otroka, svojemu tega ni niti omenil. In se je začelo, da je prihajal v sobo kadar se mu je zljubilo, tudi v večernbih urah 22h ali pa tudi kasneje, moja otroka sta to spoštovala. Nekega dne mi je bilo dovolj in sem znorela. Če pravila veljajo za moja otroka, naj tudi za njegovega. In so se začeli prepiri. Njegov otrok je totalno nemare, ne pospravlja za sabo, ničesar ne naredi, skratka živi kot bi živel v hotelu z brezplačno sobarico, ki čisti za njim. Naj omenim, da je že polnoleten in da zelo dobro ve kaj počne in da je skoraj vsakodnevno jabolko spora. Naj povem da je za otrok zelo koleričen človek, da nimava nobenega miru, saj stalno leta za svojim očetom in ga nekaj gnjavi,stalno kliče na mobitel, če se midva slučajno nameniva kam ven in še in še. Meni pa po napornem dnevu tudi malo paše, biti sama s partnerjem, vendar se partner čudi, saj je to vendar njegov otrok, ki ga rabi. Če bi to počela moja otroka, bi že norel, da nima nobenega miru. Kadar se njegov čez vikend odpravi k svoji mami,se popolnoma spremeni in takrat je do mene povsem drugačem: pozoren in prijazen. Ker imam tudi jaz že odrasle otroke, se je eden od njih že odselil na svoje, drugi pa pretežno preživlja svoj čas s svojim partnerjem. Moj partner ima še enega otroka mlajšega, ki redno hodi vsak drugi vikend k nama, vsake druge počitnice in za vse gospodinjstvo skrbim jaz. Nikoli nisem nasprotovala,z njegove strani je bilo tako samoumevno, da so to njegovi in da lahko prihajajo, ne glede na to ali sem jaz morda imela kakšne druge načrte oz. želje. Skratka mene se ne upošteva, delajo kar se jim zljubi,jaz pa naj mirno molčim in gledam kako življenje teče mimo mene, ne da bi se moj partner sploh vprašal kaj si jaz želim, ali sem sploh še srečna z njim. Odogovr je, da nisem, saj je njegov otrok dodobra skrhal najin odnos. Predlagala sem, da bi bilo najboljše, če se vrne nazaj k svoji mami, ki se z njo prav lepo razume (k nam je prišel z izgovorom, da z njo ne more živet, ker se ne razumeta) in pusti nama živeti normalno življenje. In tukaj ponovno nastopi moj partner,ali boš živela z obema, ali pa grem tudi jaz. Vse to meji na izsiljevanje. Se je sploh kdaj vprašal zakaj sem privolila, da se njegov otrok preseli k nama…zaradi sebe ne, ampak zaradi partnerja ker si je to želel. In tako je njegovo breme, postalo izključno moje breme, ampak vse to jemlje kot nekaj samoumevnega (kuhaj, pospravljaj, peri, likaj),
Kaj naj naredim? Z živci sem na koncu, saj tako ne gre več naprej.
Trayc

Spoštovana Trayc,

občutek imam, da se že sami v precejšnji meri zavedate, kje je ključni problem, strah pa vas je, da je to res in če je, kako naprej, kaj narediti. Bolj kot v vedenju sina vašega partnerja, vidim problem v vajinem partnerskem odnosu. Čutiti je, da se počutite, kot da ste za vse sami, kot da je vse na vas in da se morate za vse stvari zanimati sami oz. skrbeti, da bodo stvari narejene. Čeprav ste dostikrat nemočni in obupani, tudi razočarani, nerazumljeni in brez volje, poskušate vztrajati naprej (hkrati pa še vedno tiho čakate, kdaj vas bo partner končno opazil in vam prišel nasproti, čeprav se to ne zgodi). Ob tem pa zelo pogrešate partnerjevo odločnost, moč, trdnost, razumevanje in zaupanje, ki bi vam skupno bivanje in bolj znosno shajanje nedvomno olajšali. Čeprav se trudite, kolikor morete, vedno znova obupujete in se počutite le še kot »kanta za odvečne tegobe« (oprostite izrazu), v katero vsak lahko odloži svoje probleme, stiske in težave. Tako težko in neznosno postaja v vaši kaotični družini, v kateri nihče ne najde niti časa niti prostora zase, da ste se začeli spraševati o smislu za naprej ter o smislu vajinega odnosa. Tukaj je namreč precejšnji razkol in bolečina, ki pa jo s tem, da se zamotita z »nemogočimi« otroki in nenehnimi konflikti okoli njih, poskušata le zakriti in omiliti.

Oba ostajata nemočna, oba se jezita iz same nemoči. Ko ste čisto sami, ko ne najdete opore v partnerju, ko se odločate namesto partnerja in urejate stvari namesto njega, takrat vam je pretežko – in samo če se razjezite na veliko, imate občutek, da se bo nekaj spremenilo. A se ne, ker se razjezite iz čiste nemoči in obupa, ne pa resno in odločno. Po drugi strani vaš partner ostaja skrajno omahljiv, neodločen in negotov, saj želi ustreči vsem vam, pa hkrati ne ustreže nikomur. Z otrokom in vami želi ohranjati bližino, a istočasno beži od vaju. Ko tudi sam ne ve več, kako se odločiti, kaj narediti, da bo vsem v redu, ko začuti strah in ogroženost, takrat se razjezi (»izsiljevanje«). In ker sta oba nemočna, nepovezana in izgubljena, je partnerjev otrok tisti, ki je postal vodja v vaši družini in narekuje vaše življenje. Ker vajin odnos ni trden, ker ni zaupanja med vama, ker manjka obilice pogovora in stika med vama, partnerjevemu otroku dajeta moč in vse možnosti, da narekuje način, kako boste živeli in kaj boste počeli v vaši družini. Zato bo tu namesto »njegov otrok je dodobra skrhal najin odnos«, bolj primerno reči, da je njegov otrok vajino doživljanje drug drugega, vajine občutke, jezo, obup in še kaj le dokončno vzbudil, čeprav so bili nezadovoljstvo, nerazumevanje in grenkoba v vajinem odnosu že dlje časa prisotni (in zakriti). Čeprav čutite, da ste za partnerja nepomembni in odveč, boste za to morali sprejeti odgovornost in o tem odkrito spregovoriti ter poiskati način, da boste bolj zadovoljni.

Edina pot, ki vama bo pomagala poiskati odgovore o smiselnosti vztrajanja, je pogovor. Začnita se pogovarjati (namesto iskati krivca, si očitati, se obtoževati…) o vama. Kaj si želita, kaj želita, da bi drugi vprašal, naredil, kaj pogrešata, kako bi si želela v bodoče, kaj čutita drug ob drugem, ko eden zataji ali se umakne, idr. Sprejmita odgovornost za vajin odnos in se poskušajta soočiti z vsem, kar vaju trenutno teži. Več ko bosta lahko spregovorila, bolj se bosta povezala. Sestavljene družine in otroci zahtevajo še toliko več pogovorov, saj gre za velike spremembe v življenju. Če vaš partner v pogovore in s tem razreševanje ne bo privolil, pomeni, da ni pripravljen truditi se naprej. Če bo pretežko, poiščite strokovno pomoč.

Izkoristite božični čas za sproščene pogovore in skupne trenutke. Zaupajte si in sledite temu, kar res čutite.

Če sem prav razumela je ta otrok že polnoleten,torej to ni otrok,če smem vprašati koliko je star-a?

Kot prvo če ima možnost naj gre na svoje,zakaj viseti pri očetu ali materi-ni važno pri kom,vedno nastopi čas,ko se je treba osamosvojiti in začeti skrbeti sam zase,bolje prej kot pozno.
Vedno sem na strani otrok,vendar v tem primeru mi ne govorim o otroku ampak o odrasli osebi.Če že nima možnosti na svoje iti ,naj se drži pravil,ki so v hiši,če živiš z nekom se je treba vedno držati pravil,predvsem če živiš v tuji hiši.

kOT drugo pravice in dolžnosti za vse enake,se pravi za tvoje,njegove -lahko rečemo tudi vajine otroke.OčITNO PA pri vas ni tako,če govorite resnico potem vam lahko povem le to da ste si narobe zastavila,ne spoštuje vas partner ,še manj njegov otrok in tudi tukaj ni nobenega spoštovanja do tvojih otrok-razlike,ki jih opisujete..

VSI SO ODRASLI,tu ne govorimo o 10 letnikih ,pa tudi o 15 letnikih ne,ampak o odraslih osebah,postavite se zase in za svoj prav,saj je stanovanje vaše,postavite pravila,kdor se jih ne drži,so mu odprta vrata,pa naj proba realno živlenje,ki ni zastonj,še manj pa lahko in enostavno s kuharico,služkinjo,perico dnevno na razpolago-čisto preprosto pa čeprav se sliši kruto..

lp

Jaz ne bom tako lepo napisala kot ga. Barbara.

Nehaj prati, kuhati in likati za vse. Ne bodi služkinja v lastni hiši. Poskušaj se pogovoriti, če pa to ne bo šlo, pa ukini polni penzijon obema…..na žalost je včasih potrebno pokazati zobe, da te drugi razumejo……če tudi to ne bo zaleglo, no, potem veš sama kaj ti je storiti.

vsekakor upam, da boste našli skupni jezik.

p.s.: to, da boš živela z obema ali z nobenim (glede na starost otroka) dejansko je izsiljevanje.

Najprej menim, da pravila v družini, pa kakorkoli je že sestavljena, veljajo za vse. Torej, če veljajo za tvoje otroke, veljajo tudi za njegove. Pika.

Napak je bilo doslej kar precej, zato ne vem, če je sploh še mogoče vzpostaviti normalne odnose. Partnerjev (polnoletni) otrok je zelo dobro vedel, da nimate prostora zanj, ko se je preselil v TVOJE stanovanje. Vedel je, da lahko spi v dnevni sobi, kjer si morda lahko uredi kakšen kotiček, ne bo pa to NJEGOVA SOBA. Tako ste se dogovorili in to naj bi bilo vsem jasno. Vendar je VAŠO DNEVNO SOBO takoj zasedel in se začel, kljub vnaprejšnjemu dogovoru in jasnosti situacije, boriti za SVOJ PROSTOR. Zmotil je vaš ritem in način življenja in za nagrado dobil vajino spalnico, vidva pa sta se preselila v dnevno sobo.

Ko sta se preselila v dnevno sobo, ste se spet dogovorili za pravila. In sicer, po 22 uri nima nihče več vstopa vanjo. Ampak polnoletni otrok, ki si je izboril svojo sobo in svojo intimnost, tega ne upošteva.

Prav tako ta brihtnež ne prispeva ničesar k gospodinjskemu delu. To ‘dete’ je dovolj staro, da bi lahko pospravljalo za seboj in prispevalo tudi k drugim gospodinjskim opravkom v stanovanju. In če prav razumem, tudi partner jemlje tvoje stanovanje bolj kot hotel.

Dodatno k vsemu, prihaja na obiske vsak drugi vikend drugi partnerjev otrok in vse delo v zvezi s tem odpade nate, čeprav naj bi bili ti obiski predvsem namenjeni druženju z očetom.

Izkoristila bi tisti vikend, ko bosta sama in se poskušala resno pogovoriti, če ti bo uspelo.Kajti imam občutek, da takoj ko ti spregovoriš o problemu, on udari s čustvi – da si nesramna ali nečuteča, ker nočeš razumeti, da ima on svoje otroke rad. Vrže ti še nekaj očitkov in groženj ter te tako utiša.

Poudarila bi torej, da si tudi ti človek, ne pa hotelska sobarica in kuharica in da če želite še naprej funkcionirati kot družina, se morajo stvari spremeniti. Zahtevaj, da vsak družinski član opravi del gospodinjskega dela in vsi enako upoštevajo pravila. Če bo partner začel groziti, da bo šel, naj pa gre. Pa kaj! Kaj boš pa izgubila? Moškega, ki kampira v tvojem stanovanju in si pusti streči, brihtnega polnoletneža, ki je vkratkem času zavladal tvojemu življenju?

Predvsem vedi, da tvoji otroci vse to vidijo in da bo to vplivalo tudi na tvoj nadaljni odnos z njimi. Kako misliš, da se jim zdi (tudi tistemu, ki je že odšel od doma), ko gledajo, kako (zanje) neki tuji otroci vladajo njihovemu domu in lahko počnejo stvari, ki njim nikoli niso bile dovoljene? Ne tvegaj odnosa s svojimi otroki zaradi neodraslega dedca in njegovih neurejenih odnosov z otroci. On se namreč otrokom prikupuje, ker ga najbrž znajo okrog prsta oviti in mu zbujati občutek krivde, predvsem pa je zanj sedanje stanje zelo udobno – svojim otrokom omogoči, kar si željo, vendar na tvoj račun. Sam ne stori nič.

Sama bi zahtevala, da se ta polnoletni brihtnež izseli, zaradi mene naj gre za njim tudi njegov oče, če hoče. Drugače boš kmalu dobila še drugega otroka domov in kot je videti, ti partner ne daje nobene pravice, da bi od teh otrok kaj zahtevala ali jih vzgajala, samo streči in razumeti jih moraš. Ljuba ženska in to v SVOJEM STANOVANJU??? Zato da je vsak drugi vikend nekdo malo prijazen s teboj?

še vsaka, ki se je ločila (če to seveda ni bilo zaradi nasilja!! v tem primeru ne velja!), je to obžalovala. Torej, tudi ti si končno prišla do tega spoznanja… pa vzemi to pripombo kakor hočeš.. ampak verjetno si vedela v kaj rineš. Namreč te stvari, glede obnašanja otrok, to lahko rešite. Bolj vprašanje je tvoj novi partner…

Pozdravljena. In obupana.
Zelo na kratko. Dovolj nasvetov si dobila že zgoraj. Naženi mulca iz SVOJEGA stanovanja. In če mu bo tvoj partner sledil, te enostavno ni vreden. To je vse.
Gorazd

Zdravo vsem, ki ste mi odgovorili!

Ja situacija pri nas se je na veliko spremenila tik pred novim letom. Njegov polnoletni mulc se je končno odselil nazaj k mami.Počel je nezaslišane stvari in tokrat sem jasno nastopila, da ne more več živeti pri nas in naj gre. In tako se je tudi zgodilo. Piko na I je postavil še njegov mlajši otrok, ki je očetu (mojemu parnerju) enostavno povedal, da k njemu ne bo več hodil in resnično ga ne pokliče več, niti ne pride.
Moram povedati, da odkar sva skupaj in odkar sem le opazovalec odnosov njega z otroki, sem imela skozi občutek, da med njimi nekaj manjka. In to se je jasno pokazalo zdaj. Nikoli se niso znali pogovarjati med seboj, še manj da bi kdaj govorili o svojih čustvih in občutkih. Tega je seveda kriv partner, saj vidim da se tudi z menoj nekako sploh ne zna pogovarjati. Ko se je vse to zgodilo pred novim letom, ga je seveda popolnoma sesulo. Dala sem mu vedeti, da sem mu za pogovor vedno na razpolago, da razumem njegovo stisko in bolečino, vendar se je zaprl vase in vsake toliko časa nekaj spravi iz sebe. Drugače pa se obnaša kot neka nosečnica. Kakšen dan je ves prijazen, vesel in vse je v najlepšem redu, kakšen dan pa pride iz službe ves zamorjen in takrat mi da točno vedeti, da naj ga pustim pri miru, naj se ga niti ne dotikam. Ko ga vprašam, če je bilo v službi kaj narobe, je odgovor vedno, da ni bilo nič narobe. Počasi me mineva potrpljenje, saj nikoli ne vem pri čem sploh sem, kaj je narobe in kar najbolj boli, da si še vedno želim njegove bližine in dotikov, njemu pa kot da to ni mar. Enostavno deluje na način, počakaj, da bo meni do tega in takrat lahko prideš. In si mislim, ja seveda, kot da sem zdaj še ženska na poziv, brez čustev. Nekaj bom korenito morala sotriti, ker bo vse to uničilo mene.

Spoštovana,

za odnos z obema otrokoma bo, kot pravilno čutite, res moral poskrbeti vaš partner, tako da se bo iskreno začel zanimati zanju. Kako bo kot oče našel pot do njiju, je odvisno od njega, v vsakem primeru je on tisti, ki bo ta korak moral narediti čimprej (in ne užaljeno čakati, da ga poiščeta otroka!). Vsekakor njegovo stisko, nezanimanje, morda celo neodzivnost otroka zelo dobro čutita, za rešitev iz te stiske in za svoje očetovstvo pa bo moral poskrbeti sam.

Če se vaš partner zapira vase, to kaže, da je res v stiski. Ker ste mu dali vedeti, da ste mu na razpolago za pogovor, je to skoraj največ, kar lahko v tem trenutku naredite. Zdaj je na potezi on: sprejeti bo moral odgovornost zase, kar pomeni, da se bo moral preprosto odločiti (in začutiti), da tako ne želi živeti več naprej, ker ga utruja in greni vajin odnos, ter da bi ne glede na vse želel nekaj spremeniti. To pomeni, da bo odgovorno pristopil k razreševanju nelagodne situacije, v kateri trenutno vztraja. S previdnimi, primernimi vprašanji, s tem da iščete prave trenutke za pogovor s partnerjem (in itak nikdar niso pravi!), ne boste učinkoviti. Odločno zahtevajte iskren pogovor, saj sta oba odrasla in zrela človeka, ne pa “nemočni žrtvi”. Šele po svoji trdni odločitvi, da si res zaslužite vedeti, kaj se dogaja v vaši družini in kje je vaše mesto ob vašem partnerju, boste dobili odgovore. Če bo njegovo nezaupanje, umikanje in izogibanje trajalo v nedogled, naj vam bo to pomembno sporočilo za naprej.

Vse lepo vam želim.

Ga. Barbara, hvala za vaše odgovore. Res je kot pravite, da je zdaj on na potezi, ker sem se jaz izčrpala ob vsej situaciji, ki se je vlekla mnogo predolgo. Mnogokrat sem imela občutek, da samo dajem in dajem, prejela pa nisem skoraj nič.
Ko sva pred nekaj dnevi ponovno govorila o njegovem stanju, mi je potarnal, da mu tako ni več za živeti, da takšno življenje nima nobenega smisla, da tako in tako nikoli več ne bo srečen človek….(zaradi otrok) in ker ima kmalu rojstni dan, je rekel, da tako nima nikogar s komer bi še praznoval.Lahko si mislite kako sem se počutila ob teh besedah. Ob sebi ima človeka, ki ga ima resnično rad pa tega sploh ne vidi ali pa noče videtia ali pa mu je vseeno. Verjamem, da mu ni lahko ker sta se otroka odvrnila od njega, vendar obstajam tudi jaz v njegovem življenju,ki sem vse do zadnjega skrbela za njegovega otroka in tudi za drugega ko je še prihajal, čeprav se zavedam da mi nebi bilo potrebno, vendar takšna sem. Rada pomagam, ustrežem in živim v urejenem in čistem okolju.
Rada pa tudi vidim, da moji bližnji opazijo moje prizadevanje, ker ni kar samoumevno,da skrbim praktično za odrasle ljudi. Včasih me ima, da bi jaz spokala in odšla nekam daleč, proč od vseh pa naj se ima moj partner kakor želi,naj se utaplja v svoji nesreči, v svojem svetu, če misli,da sem nekaj samoumevnega oz. če ne bom jaz, bo pa katera druga. Ja tudi takšne občutke imam včasih, da mu je popolnoma vseeno.
Zadnje dni intenzivno razmišljam, da bi ga peljala h kakšnemu terapevtu, ker mislim, da se sam ne bo znal skopati iz godlje v katero je padel. Trenutno je v fazi samopomilovanja, namesto da bi reagiral odraslo in zrelo in nekaj naredil za situacijo, ki se je skuhala predsvem zaradi njegovega ravnanja z otrokoma.Moram povedati, da je bil zelo skrben oče, da je redno vzdrževal stike, vendar je počel velike neumnosti, kot npr. otrokoma je vsiljeval svoje poglede na njuno življenje, odločal se je on in jima to vcepljal v glavo, češ da je to edino pravo, skratka otroka bi morala živeti in se šolati po njegovih željah ne po svojih. Velikokrat sem mu govorila, da ne dela prav, naj pusti otrokoma, da povesta svoje želje, ne da jima vsiljuje svoje “taprave”. In ker sta velikokrat storila po svoje, je šel v drugo skrajnost in iz teh “pogovorov”se je vedno vse končalo s prepirom. Tamali je jokal, ta velik pa kolerično znorel.
Skratka, da zaključim, mislim da ima moj partner predvsem probleme sam s sabo in da bo moral korenito delati na sebi, da se bo spravil v red, drugače se bo našel še kdo, ki ga bo odpikal iz svojega življenja.
pozdrav, Trayc

Trayc, pozdravljena v drugo.
Obnašanje tvojega partnerja kaže na zelo ali razvajeno, ali pa depresivno osebo. Vendar pa močno sumim, da vtis depresivnosti izhaja iz razvajenosti. Gospa Barbara K., ki je zagotovo bolj usposobljena od mene za dajanje nasvetov se bo ob tem verjetno nasmehnila. Ampak dejstvo je, da so nasveti “poklicnih svetovalcev” vedno naravnani blažje, kot pa bi bilo potrebno. Vendar pa si ti očitno dovolj bistra, da si iz že dobljenega potegnila večji del bistva, ki ob sebi vleče tudi nekatere sklepe. Zlasti tvoj zadnji stavek se mi zdi….ampak šele v končni fazi…kar dobra odločitev.
Vendar pa moraš situacijo oceniti sama. Dajanje nasvetov je veliko lažje opravilo, kot pa njihova izvedba. V mnogih pogledih. Zato (hehe) nasvet zate: Začnita početi stvari skupaj. Kino, gledališče, sprehodi izleti. Oooo, ga ne zanima? Potem pa to začni početi sama. Problemi in vedenje tvojega partnerja so zelo lepo opisani v knjigi DEPRESIJA dr. Paul Hauck….Mladinska knjiga. Vendar je vprašanje, če se boš lahko na kakšen način dokopala do nje. V končni fazi ti jo lahko tudi posodim….kar pomeni, da bi jo rad čez čas dobil tudi nazaj, hehe.
Skratka, prav vse, o čemer pišeš je tam notri. In napisana je brez visokoletečih besed in misli. Zelo poljudno in razumljivo in točno. Z njeno pomočjo se boš dokopala do vedenja o tem, kaj vse spada v kategorijo čustvenega izsiljevanja. Kajti izsiljevani ima neprestano občutek, da za izsiljevalca ni storil dovolj. In to je nedopusten pritisk.
Lep dan ti želim. In da s partnerjem najdeta skupni jezik. In se utirita v pravo smer.
Gorazd

Pozdravljen gorazdmm!

Pri nas se je zgodba zaključila. Partner odhaja, ker pravi, da mu tako ni več za živet. Počutim se kot, da sem mu bila dobra le do tedaj dokler sta otroka še hotela imeti stike z njim, zdaj ko ju ni več, je očitno da tudi mene ne potrebuje več. Njegov odgovor je, da je njegova sreča odšla iz življenja, jaz mu očitno nikoli nisem predstavljala nobene sreče. To zelo boli, vendar se bom že nekako pobrala in šla naprej. Mesec dni sva bila sama,(ko se je njegov otrok odselil), vse je bilo normalno, hodila sva okoli, skupaj počela stvari, zdaj pa kot strela z jasnega, brez kakršnega vzroka, brez prepira mi vrže takšnole bombo. Hotela sem se pogovoriti pa tudi do tega nisva prišla, ker pravi da nima nobenega smisla, da jaz imam še vedno svoja otroka ob sebi, on pa nobenega več. Kot da sem mu jaz kriva, če je zavozil pri odnosih. Ampak najlažje je v življenju naprtiti krivdo na vse okoli sebe in tako oprati svojo vest.Skratka pravi,da hoče biti sam in živeti, kot on pravi, kot bo on hotel, brez otrok in brez mene.
Tako, da hvala gorazd za ponujeno knjigo, ampak je zdaj ne bom več potrebovala.

Pozdravljena Trajc,

Lepo od tebe, da si mi navkljub zelo neugodni situaciji v kateri si znašla trenutno, odpisala.
V vseh tvojih pismih je opaziti močno voljo in željo po nekakšnem normalnem in dostojnem življenju. In energijo, ki si jo pripravljena v to vložiti. Na žalost (ali pa na srečo) se je tale zgodba zasukala kakor se pač je. Res je sicer, da poznam samo tvoj pogled na dogajanje v vajinem partnerstvu. A četudi bi bilo samo pol tega res, bi bilo vsaj meni, če bi bil v tvoji koži, v takšni zvezi težko sobivati.
Vem, da ti je zelo hudo. Ampak bolečina mine. Zlasti čez čas, ko si lahko preteklo obdobje ogledaš z nekaj časovnega odmika. Kajti šele takrat boš verjetno zagotovo vedela, da si v vajin odnos vložila veliko več, kot pa partner. Za “delovanje” partnerske zveze pa je zelo pomembno, da so stvari uravnotežene. Da se partnerja dopolnjujeta. In prispevata v zvezo vsaj približno vsak pol. In s tem ne mislim materialnih dobrin, temveč predvsem zmožnost spoštovanja partnerjevih potreb in želja. Kot kaže pa v tvojem primeru še zdaleč ni bilo tako.
Navajanje razlogov tvojega odhajajočega partnerja za “odhod” pa so bolj podobni trobezljanju pubertetnika, kakor pa nečemu, kar bi lahko povedala odgovorna in odrasla oseba. Zato bi ga čisto zlahka lahko označil za neodraslo osebo. In seveda s stališča medsebojnih odnosov in prevzemanja raznih odgovornosti tudi za, vsaj tebi, nedoraslo.
Ne vem sicer kako močno čustveno si navezana nanj. Kajti če si zelo,če njegova “izsiljevanja pozornosti” pri tebi naletavajo na plodna tla….potem znaš imeti še kaj nekaj težav. V smislu dolžine razhajanja. Kajti vedno se bo našlo še nekaj, s čimer ti bo lahko neupravičeno in čisto po nepotrebnem delal “slabo vest”. Se pa moraš zavedati, da do tega nima nikakršne pravice. Le možnosti v okvirih tistega, kar mu dopuščaš.
Kar lepo naj odide živet tja, kjer bo vse po njegovem. Sodeč po tem, kar si opisala, bi bila verjetno najbolj primerna oseba njegova mama.
Se pravi, ne le da mu pustiš, da gre svojo pot. Še malo mu pomagaj zraven. Kajti šele z resno prekinitvijo odnosa si boš lahko odprla pot k nečemu novemu. In upam da s tem tudi boljšemu in lepšemu. Do takrat pa boš visela v zraku. In si s stališča poštenja ne boš želela storiti ničesar. On pa bo lahko počel vse. Ampak, saj je bilo že do sedaj tako, a ne?
Skratka Trajc, pripomori k ureditvi svojega življenja. Kajti to, kar si opisala je prej muka, kot ne. Poglej na življenje še z druge plati. Lahko boš počela kar boš hotela. Stvari, ki te veselijo. Brez očitkov se boš lahko dobivala s prijatelji, hodila na sprehode, v kino in tako naprej. Brala v postelji naprimer (hehe), brez da bi partnerja motila luč. In počela še miljon stvari na način, kot si jih navajena in jih rada počneš. In nikogar ne bo, ki bi ti neprestano nabijal slabo vest zaradi tega kaj in na kakšen način to počneš.

Veliko dobrega ti želim v življenju. In čimmanj pretresov. Ter da si boš vedno, ko se boš takole čez ramo ozrla nazaj rekla : “Prav sem ravnala!”.
Za kvaliteto svojega življenja smo namreč odgovorni le in zgolj mi sami. Če imamo ob sebi solidnega in razumevajočega partnerja je stvar toliko lepša. Prav lepo pa gre tudi brez. Ne boš verjela!.
Gorazd

Pozdravljen Gorazd!

Hvala za vzpodbudne besede. Mnogo tega je kar bi še lahko povedala, pa ne morem, ker bi me marsikdo lahko prepoznal, tega pa nočem.
Saj veš, ko pride trenutek, da bi nekomu izlil vso dušo in vsa dogajanja, ki so se vrstila in za katere sem se trudila jih zvoziti brez orkanov, pa ni šlo.
Če imaš še voljo, ker mislim, da nekako razumeš kaj imam za seboj, bi te prosila, če se oglasiš na moj mail: [email protected] Kakšen zrel nasvet bi mi prišel še kako prav.

Lepo se imej,
Trayc

Spoštovana Trayc,

v življenju je premnogokrat izredno težko sprejeti odločitve drugih oz. spoštovati to, kar se drugi odloči (še posebej, če gre za ljubljeno osebo). Če se je vaš partner po svojem tehtnem premisleku trdno odločil, da želi oditi, ga nihče ne bo mogel prepričati v nasprotno (razen če se bo sam premislil), saj čuti, da je to zanj trenutno neizbežno. Bolečina pri razhodih je velika. Niti vam niti njemu ni lahko. V tem času boste potrebovali oporo ene odrasle osebe, ki ji zaupate, da vam bo lažje. Tako boste najbolje lahko poskrbeli zase, saj je to nujno, da boste lahko na razpolago tudi otrokom, ko vas bodo potrebovali.

Želim vam čimveč poguma na vaši življenjski poti in srečno.