Pozdravljeni,

v družini imamo nastalo situacijo, katere nismo vajeni in sicer: Svak ima 30 let in je v vezi s svojim dekletom 5 let. Dekle je staro 28. let, univ. izobraženo z redno zaposlitvijo. Svak je tudi redno zaposlen. Že ko sta začela vezo, smo bili vsi skeptični, ker enostavno se nam je zdelo da že karakterno nista za skupaj. Svak je dinamičen, poln življenja, ima veliko prijateljev, ves čas v gibanju. Ona pa pravo nasprotje. Njene družine ne poznamo dobro, samo iz njenih opisov in pripovedovanj, ko pravi, da mama ni imela nobene besede, da je moralo biti vse tako kot je oče želel. Pred dvema letoma se je preselila k svaku, kjer sta si uredila podstrešno stanovanje nad stanovanjem njegovih staršev. Naj omenim, da so njegovi starši ‘zlati’ starši in takih staršev si rez lahko samo želiš. Vendar ona ni bila nikoli zadovoljna, vedno je odrivala vse od sebe in z svojim obnašanjem dosegla, da je ostala sama, brez svoje družine, brez prijateljev, sošolcev…. Nima nobenih hobijev, tudi v stanovanju se sploh ne zna zamotiti kadar je sama, ne posluša glasbe, vedno je taka grozna tišina… No in sedaj je tudi svak ugotovil, da to ni pravo dekle zanj. Skušal je vezo prekiniti, večkrat začel pogovor, vendar je ona planila v paničen jok in tako se je pogovor končal. Prejšni teden je še zadnjič poskusil, ji razložil da ji bo pomagal, samo da pač ne vidi prihodnosti in da je bolje da se razideta. Dekle je ponovno začela panično jokati, pograbila nož, da si bo prerezala žile, grozila da bo pojedla tablete…. Potem so jo nekako potolažili, drug dan odpeljali k zdravniku, kjer je dobila neka pomirjevala in nasvet naj odide k psihiatru…
Nihče od nas ne ve več kako in kaj naprej. Kakšna je najboljša rešitev.
Prosim za kakršen koli nasvet.
Hvala in lp

Spoštovana ninika76,

glede na pereče stanje bom na kratko predstavil svoje stališče: situacija je vsekakor ranljiva in povzroča veliko stisko tudi vam, ne samo neposredno trpeči, in v kateri človek včasih ne ve, kako bi najbolje reagiral.

V kolikor gre za resne grožnje ali celo poskus samomora, je potrebno nemudoma osebo zavarovati pred tem, jo pomiriti, da bo z nekom na varnem in je nikakor ne pustiti same, saj je oseba v pregloboki stiski, da bi lahko sama poskrbela zase. V tem času pa je potrebno zagotoviti, kot ste deloma že, celovito strokovno pomoč: osebnega oz. družinskega zdravnika, po potrebi pa še socialnega delavca ali najbližjega psihoterapevta. O širši sliki in vzrokih duševne stiske, ki je v tem intimnem odnosu zrasla oz. se odigrala, bo moč razpravljati šele, ko se vzpostavi funkcionalno psihofizično stanje. Težko je trenutno o tem karkoli govoriti, ker bi špekuliral. Kar lahko rečem je, da verjamem, da se ta oseba v tem partnerskem odnosu že dolgo ni počutila razumljeno, sprejeto in varno, sicer se nakopičeni in nepredelani stres na koncu ne bi izšel v poglabljajočo se depresijo ravno zdaj in tukaj ter na koncu celo v grožnjo s samomorom. Za vsak, in tudi za ta odnos sta odgovorna oba partnerja, le da je v tem trenutno eden bolj nebogljen in potreben pomoči.

POtrebno se je zavedati, da se včasih čisto normalni ljudje znajdemo potisnjeni v kot, ko niti sami ne vemo točno, kaj se nam dogaja in drsimo v osamljenost ter na koncu reagiramo temu primerno – tudi na ekstremen način, kar še ne pomenu nujno, da smo že takoj za psihiatrično zdravljenje. Potrebna je najprej odgovorna podpora partnerja, nato še družine in svojcev ter strokovno skrbna in potrpežljiva obravnava.

Zato verjamem, da se bodo stvari uredile v pozitivnem smislu za vse vas!

Srečno!