Z možem imava eno hčerko, ki že drugo leto študira in ne živi doma.
Pride le občasno.

Pišem vam ker se nama z možem zdi nekako “nenormalno” oz. že kar nesprejemljivo, koliko nas hčerka kliče. Zelo dosti.Obvezno vsak dan,
včasih kliče oba, včasih večkrat na dan, poleg tega nama tudi kakšen sms
pošlje, pa tu elektronsko pismo nama napiše.

Imava občutek kot da naju želi sproti obveščati čisto o vsem kar se ji dogaja.Zelo rada nama tudi pošilja razna darilca ali nama jih osebno prinese. Vse to je že zelo v pretirani obliki.

Ne razumeva kaj nama želi s tem sporočiti? Ali naju mogoče pogreša? Lahko rečem da je bila kar posesiven otrok in naju je precej zasedla. Tudi ko je že bila odrasla, sva imela pogosto občutek da “rine” v najino partnerstvo absolutno preveč.Kot da se boji osamosvajanja. Ali je ta “pozornost”do naju le karakterne narave, v smislu da nama zaupa, da je rada z nama na liniji.Ali kaže na kakšen primankljaj?

Jaz občutim to kot prehud pritist. Želim si večjo distanco z njo. Da se pogovorimo in smo si na razpolago, ampak ne za čisto vsako banalno stvar.
Za mene banalno, da se razumemo. O tem smo se pogovorili že večkrat, svoje občutke sem povedala,ona pa pravi da takoooo rada nam “vse” pove.Prosila sem jo da naredi pri sebi selekcijo najbolj pomembnih stvari, drugo naj zadrži zase.Ali predela s kakšno prijateljico, prijateljem, sošolko.

Zdi se mi da nimamo dobro postavljenih mej ali pa celo ne razumemo drug drugega, zato vas prosim za nasvet.

PikiPikica

Posesivnih otrok ni. So samo otroci, ki jih starši nujno rabijo, da jim pomagajo pri vzdrževanju vsaj zasilnega ravnotežja v partnerskem odnosu in družini kot celoti. In so otroci, ki niso odbili potrebne skrbi in pozornosti na normalen način in so se je zato naučili iskati na »posesiven« način. Nič se ne začne pri otroku, vse se začne pri starših. Otrok do zgodnje pubertete skoraj nič ni počne zaradi sebe, ampak za ali zaradi staršev. Če je bila hčerka »že od nekdaj posesivna« pomeni, da ji vidva z možem že od nekdaj nista dajala tistega, kar je potrebovala. Ali ne v zadostni meri ali pa vsaj ne na pravi način. Ali ni dobila dovolj pozornosti ali pa je je dobila preveč? Lahko da meje pri vas niso bile dovolj jasno postavljene ali pa so bile tako toge, da jih je hčerka lahko razbijala samo s tem, čemur vi rečete »posesivnost«. Če si jaz lahko privoščim ugibanje, si ga vidva z možem ne bi smela. Težave, s katerimi se srečujete, so posledica pomanjkljive/napačne vzgoje oziroma odnosov v vaši družini. Precej očitno je, da se hčerka ne znajde sama najbolje, da ji stalni stik z vami daje neko varnost, da vsaj nekako zdrži. Če to drži, kot starša nista bila dovolj uspešna pri eni od osnovnih nalog, to je pripraviti otroka za samostojnost. Vseh napak se na da popravite, precej pa se še vedno da narediti. Najboljši, če ne kar edini recept je odkrit pogovor z veliko resnične skrbi, zanimanja in sočutja z vajine strani. Ob tem pa seveda postavljanje mej, kjer jih zdaj ni in bi morale biti. Če boste hčerki ob tem nudili resnično skrb in pozornost, se ne bo počutila odrinjeno in odveč in bo sčasoma te nove meje brez težav sprejela.

Že to, da ste postavili vprašanje na ta forum, je jasno sporočilo, da vam hčerka veliko pomeni in da si želite narediti tisto, kar je zanjo najbolj prav. Naj takoj poudarim, da to ni nujno tisto, česar si hčerka želi. Ko čutite, da nekaj ni prav, potem to jasno povejte in pri tem vztrajajte. Posebej je pri tem pomembna vloga vašega partnerja. Kako boste vedeli, ali delate prav? Zelo preprosto. To vam bo pokazalo hčerkino vedenje. Če bo šlo v pravi smeri, potem sta z možem uspešna. Pomembno je, da sta vztrajna in hkrati odločna. Če pa vama ne bo šlo, bi bilo smiselno poiskati pomoč družinskega terapevta, ki bo precej hitro ugotovil, kaj hčerki v resnici manjka. Precej težja naloga bo, da se vidva naučita hčerki to dati na pravi način in v pravi meri.

Lepo vas pozdravljam