Pozdravljeni,
zmagoslavno sporočam, da končno zapuščam svojega dolgoletnega partnerja (postal je še večji idiot- če je kdo bral moje poste) s katerim imam otroka starega 2 leti.
V decembru se bova odselili. Punčka sicer ni navezana na očeta, saj v povprečju na dan skupaj preživita 15-30 minut. Pa še to ne vedno kvalitetno. Ne vključuje se v vzgojo in razvoj otroka. Največkrat je samo fizično prisoten, pa še to v drugi sobi.
Poraja se mi skrb kako otroku razložiti, če sploh, da odhajava, se seliva v nov dom. Zakaj ne bova več skupaj z očkom, itd….Kako jo pripraviti na spremembo okolja (ki ga sicer pozna, saj se seliva k babici, kjer se tudi čez teden pazi). Kakšne težave lahko pričakujem? Ali sploh bodo nastale težave, glede na dosedanje vključevanje očeta v njeno življenje?

In še to me zanima, če ima kdo izkušnje z “krizo” po razvezi? Mnogo žensk mi je reklo, da bo moja kriza nastopila šele potem, ko bova že bivali v novem domu, kljub temu, da sem trdno prepričana da je to edina prava in zdrava pot. Odločitev je plod dolgotrajnega razmišljanje in neuspelih poskusov krpanja odnosa. Tudi srce se je že ohladilo. (boli me le novo odkrito varanje, ki pa ni nič novega. Problem je le v tem, ker sem ga podcenjevala v smislu podlosti)

Hvala za odgovore.

Spoštovana gospa,

najprej čestitam, ker ste končno upali dati priznanje sebi in svojemu otroku, da si oba zaslužita spoštovanje, dostojanstvo, pozornost ter zvestobo. Brez tega je vsak odnos prazen in zlorabljajoč. Ker vem, da imate za sabo dolgo kalvarijo in precej premišljevanja in truda, da bi bilo drugače, mislim, da ste ob tej odločitvi dejansko lahko ponosni nase.

Verjamem, da je vaša prva skrb otrok – hčerka in morebitne posledice zanjo. Verjamem pa tudi, da je v teh okoliščinah (šla sem brati nekatere vaše stare poste) vaša odločitev tudi v dobro vaše hčerke. On bo sicer ne glede na vse (svoje vedenje) za vedno ostal njen oče – ne glede na to, koliko se ji je pripravljen posvetiti, ne glede na to, kako se vede (se je vedel) do vas in do nje. Zato ima ona pravico do stikov z očetom – ker oče je samo eden, ne glede na to, kakšen je, in on ima dolžnost, da ji da maksimalno – da je oče, ko je z njo. Če se punčka »navzven ni navezala« nanj, še ne pomeni, da ga notranje ne čuti kot očeta in da ga ne bo pogrešala. Le drugačen tip navezanosti je razvila – tak, kot ji ga je bilo ob očetu možno razviti.

Kako ji povedati, da odhajata? Mislim, da čimbolj preprosto, brez odvečnih razlag, a po resnici. Preprosto povejte, da se bosta odselili, da bosta odslej vi dve živeli drugje, pri babici, ona pa bo tako imela dva domova (pri vas in pri očetu). Da sta se vidva z očetom odločila, da bosta odslej živela ločeno (ker na nek način je tudi oče prispeval k tej odločitvi – pa čeprav morda ne z besedami). Pri tem je pomembno, da ne navajate razlogov, ki bi očeta (ne)hote očrnili v njenih očeh – saj veš, da je bil oče tak pa tak, mamica je bila ob njem stalno žalostna… Če je možno, ji lahko za selitev povesta oba v primernem vzdušju (brez medsebojnega obtoževanja) – če to zmoreta. (O razlogih bodo verjetno z njene strani vprašanja prišla čez leta in takrat ji pa boste lahko odgovorili na primeren način…)
Pri tem ne pozabite povedati (večkrat), da ona ni za to nič kriva, da jo imata oba še vedno rada (to zagotovilo bo vaša hčerka morala slišati tudi v prihodnjih letih kar nekajkrat). Povejte ji, da bo ne glede na vse, njen oče ostal njen oče, še vedno ga bo lahko videla, ko bo želela (in vi se boste po svojim močeh potrudili, da ji boste to omogočili – ureditev stikov preko CSD). Še vedno bo lahko prišla k očetu na obisk oz. z njim ohranila stik.
Pomembno je, da vi hote ne »umažete« očeta v njenih očeh, da si bo (kasneje) lahko sama izdelala svojo podobo o njem iz svojih lastnih izkušenj z njim. Če ji podobo o njem naredite vi (in to grdo podobo, ki izhaja iz vaših ženskih/partnerskih izkušenj), ji ne bo preostalo drugega, kot da ga nehote vzame v bran ali pa ga odreže kot očeta in zasovraži). V obeh primerih ostane oropana očeta. Tako pa bo lahko počasi sama vedno bolj samostojno oblikovala svoje mnenje in ga tudi vam izrazila na svoj način – tudi vse stiske, ki bodo morda tu nastale, strahove, razočaranja, pa tudi veselja. Bodite pripravljeni vse to sprejeti.

Prav tako bodite pripravljeni, da punčka na nek način bo odreagirala, izrazila svojo stisko (težko bi napovedala, kako točno), mogoče šele čez čas. Pri tem je pomembno, da ji dovolite izraziti stisko, pa tudi če bo to v teh letih predvsem z vedenjem (jok, močenje postelje, nočne more, strah, da bo izgubila še vas, jeza in bes, razdražljivost ipd.), da boste to zmogli prepoznati kot odziv na stres, ki ga doživlja, jo potolažiti in ji dati z vedenjem in besedami vedeti, da je kljub vsemu še vedno normalna in jo imate radi. Verjetno boste morali vi njena dejanja prevesti v besede in jo tako pomiriti. Tako ji boste osmislili to, kar se ji dogaja, in bo vedela, da ni z njo nič narobe. Pri teh letih otrok stres doživlja predvsem telesno – se ne more umiriti, je razdražljiv, nori ali pa se umakne … Bistveno se mi zdi, da si vi zaupate, da boste zmogli in znali deklico začutiti in pomiriti. Samo poskušajte se vživeti vanjo. Kako bi vam bilo na njenem mestu? Kaj bi mama morala narediti? Kaj reči? Kako objeti? Verjamem, da odgovore na vsa vprašanja, ki ste jih zastavili, že imate nekje v sebi.

Kako pa vi in »kriza«? Pogosto se zgodi, še posebej v tako stresnih in pomembnih odločitvah, kot je vaša, da vso težo začutimo, šele ko je mimo (ker je za sproti »preveč«). Še posebej, če se partnerja o ločitvi ne moreta pogovoriti in v miru raziti. Kar ne pomeni, da se niste odločili prav, samo mogoče boste še enkrat morali prečutiti vso bolečino, zavrženost, izdanost, osamljenost, žalost, jezo ipd. Kar pa je normalen del procesa žalovanja (in poslavljanja od starega življenja). Na koncu lahko tudi vi izidete še močnejši. (V kolikor pa postane pretežko, ne oklevajte poiskati pomoč.) Pri tem je dobro, da najdete sogovornice – prijateljice, s katerimi boste lahko govorili o teh čutenjih in na sploh o doživljanju ločitve.

Na koncu vam priporočam še eno knjigo, za katero se meni zdi, da dobro predstavi čustvene odzive na ločitev – Lars Kuntzag: Ločitev boli: Otroci in starši v ločitvenem dogajanju, Založba Kres, 1997. Ko sem brskala po internetu, sem naletela tudi na tole spletno stran – morda vam pomaga: http://www.vrtecribnica.com/index.php?option=com_content&task=view&id=47&Itemid=56

Pogumno naprej!

Spoštovana ga. Anica Prepeluh,
najprej se vam opravičujem za moj kasen odziv ter se vam zahvaljujem za vaš odgovor in podporo. Razlog je v tem, da sva se selili, nimava še interneta,…
Sva slab teden v najinem novem prijaznem, toplem domu. Lepo nama je. Mir je. Tudi pri hčerki opažam, da je vesela, razigrana in da se dobro počuti v novem domu. Čeprav je opaziti, da večkrat pogreša svoj stari dom, očeta. Obe doživljava krizo ob spremembi, čeprav sva se jo veselili.
Poskrbim, da ima hčerka z očetom veliko stikov. Tudi vidimo se. Družili smo se skupaj tudi izven domov. (smešno, kajne, kaj je vse potrebno, da se človek zdrami, saj ga prej nisem mogla pripraviti, da bi kam skupaj šli).
In tu se mi poraja vprašanje. Ali je dobro za hčerko, da prihaja oče na obisk, da skupaj odidemo na izlet,..v tem smislu, da bo razumela ločitev, odnos in položaj mame in očeta, da nista več skupaj?

Mislim, da se je njena kriza že pričela. Danes ponoči je slabo spala. Zbujala se je, morala sem k njej v posteljo, dolgo časa ni zaspala. Ko sem bila malce ostra, je tožila po atiju. Uspelo mi jo je potolažiti in zaspala je po eni uri in pol. Nasplošno pa je zelo navezana name, tudi, ko smo še živeli skupaj.
Kako se ravnati v tej situaciji, obdobju, ko je še posebej občutljiva in po drugi strani zelo razigrana, ko jo je potrebno kdaj pa kdaj okarati in jasno postaviti meje. Kako ravnati, da ne bi izkoriščala nastale situacije in po drugi strani kako ne biti prestrog zaradi njene občutljivosti glede na stisko, ki jo preživlja.

Vljudno prosim za pomoč.
Lepo pozdravljeni.