Pozdravljeni,

pred več kot letom dni sem se zaradi varanja parnerke odselil od nje in najinih dveh otrok, ki sta stara 10 in 12 let. Januarja letos sem se začel sestajati z novo partnerko, s katero se zelo dobro razumem. Večino časa sva v skupnem stanovanju in razmišljam, da bi se skupaj preselila.

Z otroki imam redne stike, skoraj vsak dan govorimo po telefonu, eno popoldne v tednu preživimo skupaj, prav tako vsak drugi vikend.

V začetku, ko sem otroke predstavil parterki, sta oba to zelo dobro sprejemala. Skupaj smo preživljali prosti čas, hodili v hribe, poleti smo šli skupaj za 2 tedna na morje. Večjih težav ni bilo.

Letos na morju sem začel opažati sinovo tesnobo in čudno vedenje – nezmožnost pogleda v oči in brezvoljnost, apatičnost. To se je do danes tako stopnjevalo, da 12-letni sin večino časa, ki ga preživi z mano, ne funkcionira tako kot je prej. Vse mu je odveč, ne pogovaja se, na moja vprašanja odgovori zelo na kratko ali sploh ne, ne pogleda me v oči, ne sprejema partnerke tako kot jo je prej in tudi do mene se obnaša odklonilno.

Dobro riše, že več let riše praktično same grozljive risbe (pošasti, smrt…). Zelo je navezan na mamo (ki ima stalnega partnerja, ne živijo pa skupaj), s katero se veliko pogovarjata, veliko o moji odsotnosti, o moji krivdi in v globini tudi o odnosih med partnerji – te teme so po mojem mnenju večkrat pregloboke (čustvena hladnost določene ženske, ki jo pozna…). Sin ima tudi razne fobije, njegova najhujša je bila povezana z ogledom grozljivke. Do onemoglosti bi bil rad všečen okolici, predvsem pa materi. Njegovo celotno delovanje je razmišljanje o tem, kaj ona misli o določeni zadevi, potem pa se fant šele odloči. Bivša žena je otrokoma tudi podala veliko negativnih informacij o meni in moji partnerki.

Sicer veliko časa preživi pred televizijo in za računalnikom.

Ohlapno sem orisal situacijo, saj je v realnosti polno podrobnosti.Naj omenim še to, da je 10-letna hči uspela prebroditi hudo obdobje ločitve in zdaj imava dober odnos. Sina ne želim izgubiti. Ker moji pogovori niso učinkovali, bivši ženi pa se ne zdijo potrebni, vas prosim za nasvet. Kako naj delujem oziroma kam naj se obrnem?

Najlepša hvala!

Pozdravljeni!
Iz tega kar ste napisali je čutiti vašo zaskrbljenost, stisko in nemoč ob tem, ko opazujete vašega najstnika. Vse bolj opažate spremembe, ki se stopnjujejo. In te spremembe samo kažejo da se z njim nekaj dogaja, da je v hudi stiski. Živahni deček, ki rad riše se ob vas spreminja v vase zaprtega, tesnobnega fanta, ki ne zmore komunicirati kot včasih in riše vse bolj pošastne slike. Verjamem, da vas ob tem opažanju stisne pri srcu in vas preplavi nemoč in strah. Sprašujete se »Kaj vse to pomeni? Kaj se z njim dogaja? Kako mu pomagati?«.

Za vami vsemi je težko obdobje. Kot partner ste se soočili s prevaro bivše partnerke, kar je privedlo do tega, da ste prekinili odnos. Kot partner ste se odselili, začenjali novo pot, zaživeli z novo partnerko.
Vsekakor je pomembno, da ob tem niste prenehali biti oče. Z otroci ohranjate redne in polne stike. O tem govori tudi to, da opazite in čutite svoje otroke tudi v njihovih stiskah, da do njihovih stisk niste brezbrižni. Iskreno vas skrbi.
Iz tega kar ste napisali lahko sklepam naslednje: Kakor je bila za vas ta ločitev težka in polna obremenjujočih čutenj, tako je bila in je težka za vaše otroke. Vendar se mi odrasli lažje opremimo, poberemo in gremo naprej kakor otroci, ki so brez teh mehanizmov in odvisni od nas. Postavijo se vprašanja: Kako sta se otroka s tem soočala, kaj ob tem doživljala? V kakšnem precepu sta? Verjamem, da sta na oba navezana in potrebujeta tako vas kot očeta, kakor tudi mamo.
Kakor pa lahko razumem je predvsem sin postal mami čustveni partner v njenih stiskah. Preko njega gre ves gnev, prezir, jeza, bes njegove mame do vas, njegovega očeta in naprej do vaše nove partnerke. Postal je njen sogovornik v stvareh, ki nikakor ne sodijo k njemu. Verjamem, da otroka vse te zgodbe in čutenja, ki jih trosi mama, popolnoma obremenijo in utesnijo. Čuti se dolžnega, da za mamo poskrbi, že s tem, da je tam in vse to posluša, poskuša ugajati – tako mami, kot vsem ostalim. Kakor želi poskrbeti za mamo se trudi ohraniti v teh odnosih tudi sebe. Žal je postal žrtev nerazrešenih vsebin med svojima staršema. In naredil bi popolnoma vse, da vaju ohrani. Tudi se pustil zlorabiti. In ja, to zanj pomeni, da je v takih situacijah čustveno zlorabljen.
Eno osnovno pravilo ločenih staršev mora biti, da nikoli in nikdar starš o drugemu staršu ne govori grdo, ne toži o njem ipd. Starši so, ne glede na karkoli, za otroka svetinje in ga to postavlja v nemogoč položaj, saj potrebuje oba. Poskrbi pa za tistega za katerega čuti, da je šibkejši. Otrokova sprememba vedenja in splošnega funkcioniranja kaže na to, da ne zmore več, niti telo ne zmore več.

Zanj je to res preveč, saj je to nekaj kar morajo rešiti, se pogovoriti odrasli – torej v vašem primeru vidva z bivšo partnerko in mamo.
Tukaj bi bilo potrebno tudi razmejiti, katere so še tiste vsebine, ki so ostale med vama neizrečene, nerazčiščene v partnerskem smislu. Prav je, da se jih dotakneta in poskušata rešiti, kar še ostaja, saj ta težka razdiralna čutenja posegajo na področje starševstva in ga zastrupljajo. Rezultat tega pa kaže sin ali hčerka s svojimi stiskami. Ob tem je tudi pomembno, da se kot starša vajinih otrok spoštujeta.
Svetujem vam, da se poskušate s sinom pogovoriti; tudi če vas odklanja, da vztrajate. Ne na silo, vendar, da mu date dovolj prostora in časa, da spregovori, na svoj način. Da ste tam ob njem in zdržite, tudi če vas zavrača. V resnici vas ne, vendar je v stiski in ne more pokazati drugače. Tako kot to boli vas, boli tudi njega. Pomembno je, da mu ovrednotite njegova težka čutenja, ki jih dobro čutite. Tako kot je vas strah, je strah tudi njega (izguba enega ali drugega ali obeh staršev, strah da se bosta starša kot posameznika razpadla (mama),kaj pomenijo te nove osebe poleg očeta in poleg mame…). Da mu obenem date zagotovilo, da ne glede na vse, ostajate njegov oče, da se to za vaju ne spremeni. Enako velja tudi za hčerko, kljub temu, da je ona, kot pravite, že lažje šla čez to. In ste uspeli.

Torej – pogovorite se z njuno mamo, poskrbita za svoj del odgovornosti (tako prekinjenega partnerstva, kot starševstva), dogovorita se kako bosta najbolje poskrbela za dobro vajinih otrok.
Ob tem bi dodala še, da bodo vajini novi partnerji vašim otrokom dali največ, če ju bodo spoštovali in spoštovali tudi njuno mamo.

Še pomislek: kako je v šoli, ali zmore opravljati svoje obveznosti ali ne, kaj pravi/opaža razredničarka, svetovalna delavka…? Vsekakor je tudi prav, če tako ocenite, da poiščete pomoč pri strokovnjaku, morda v okviru šolske svetovalne službe ali pri terapevtu. O tem spregovorite z njuno mamo, kaj opaža ona…
Predvsem pa poslušajte oba otroka.

Vse dobro in srečno!
Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309

Sin potrebuje preživljanje časa sam z očetom in hkrati s sestro, ne pa tudi z vašo partnerko. zelo velika krivica se dela otroku, da mora le ta sprejeti novo osebo, ki je dejansko v teh relacijah iz vidika otroka popolni tujek, ki ne spada tam zmes, tam zraven. sin vas ne more pogledati v oči, ker v njih ne vidi več le očeta, ampak moškega, ki je z drugo žensko, kot bi naj bil – z njegovo materjo… morda je do vsega prišlo tudi zato, ker mati, ne glede, na to, da ima drugega partnerja, njega ne vpleta tako močno v odnos z otroci… ni skupnega življenja, kot je to čutiti pri vas in vaši partnerki. zraven tega se vaš otrok ne želi in se naj ne bi ukvarjal s tem zakaj ste vi odšli in ali ste do tega upravičeni, ker je prišlo do prevare, ker to niso stvari, ki bi jih naj tehtal otrok, če želite, da zdravo funkcionira in prav zaradi tega sin vidi le eno – odšel je oče in ne mama… in oče ima sedaj novo žensko… in ta nova ženska je vedno zraven, tako da ga je oče nekako zapustil… vi morate vedeti, da sin potrebuje vas, vašo čustevno bližino, v kateri pa naj ne bi bilo primesi vaše partnerke, ker tukaj zmes ne sodi, ker ni njegova mama… ko boste to prečutili in ga lahko v tem začutili, se boste tudi s svojo partnerko zmenili, da vaš čas z otroki je le vaš čas in verjemite da ni težjih počitnic, kot počitnice skupaj z vašo partnerko – iz vidika otrok… pa tudi če je hči sprejela, če bi jo res vprašali bi vam povedala, da si želi počitnice z mamo in očetom in če že nista skupaj, vsaj z vsakim posebej, brez njunih partnerjev… samo otrok se običajno ne vpraša, ker je samoumevno, da naj bi sprejeli novega človeka, ker se je zanj odločil njihov starš… kaj pa otroci… če lahko izbira starš bi lahko izbirali tudi otroci in če ob tem nekoga odklonijo to še ne pomeni, da ga ne marajo, ampak da tako pač čutijo, ker v končni fazi do te nove osebe niso z ničemer zavezani. Tako da vi se lahko z njim pogovarjate dneve in dneve, če niste pripravljeni tudi na “NE” in ga dobrohotno sprejeti. Razmislite o tem.
Me zanima tudi mnenje terapevtke o tem.

»Rika« Pozdravljeni,

dobro ste odprli nekatere še dodatne vidike te zgodbe. Zgodba se lahko nadaljuje še zelo široko. Vsak ob branju postane občutljiv na en določen del.
Dejansko lahko ugibamo in pripisujemo enemu ali drugemu staršu/partnerju nekatere zmote. Vendar to ne vodi v pravo smer. Predvsem ne, ko se to dogaja med staršema – bivšima partnerjema, ko si drug drugemu pripisujeta določene napake, vzroke za nastale bolečine ipd. Vse to nikomur ne koristi, predvsem pa ne otrokom, ki so ujeti vmes med ta dvoboj, saj meči, ki so orožja staršev padajo naravnost v njih. Tudi otroci nikoli in nikdar ne smejo in naj ne bodo potisnjeni v položaj, ko morajo soditi in razsoditi, kdo izmed staršev je »boljši«, »pravičnejši«, »govori resnico«, »se mu je zgodila krivica«, »je bolj prizadet«, »kdo je koga prizadel«, »kateri je bil nesramen« in še in še.

Dejstvo je, da si otrok za vse na svetu želi oba starša, starša, ki se imata rada in sta skupaj, saj to za njega pomeni varnost in dejstvo, da bo za njega poskrbljeno v vseh pogledih (tudi čustveno). Da se starša razhajata in razideta predstavlja za otroka največji strah, ob tem pa še največja bolečina, če se ne spoštujeta. Nihče ne sme o njegovi mami, njegovemu očetu reči nič slabega, grdega – tudi drugi od staršev ne! Nihče nima pravice razvrednotiti starša, saj s tem razvrednoti tudi njega samega – otroka.

Menim, da je ohranjanje spoštovanja do materinstva in očetovstva tudi v teh okoliščinah (in zaradi tega še toliko bolj) temeljnega pomena.

Prelaganje odgovornosti na drugega, ali iskanje napak pri drugem staršu ni konstruktivno. Morda je najtežje pogledati vase, vendar je to prava pot. Pogledati pri sebi, kje si kot posameznik, moški, ženska, oče, mama. Sprejeti svoj del odgovornosti, tudi do svojih starševskih potencialov. Kaj lahko jaz kot oče, mama naredim? Kje je moje mesto? Ali bom zdržal/zdržala jezo, bes, strah… mojih otrok? Sem lahko, sem in bom starš, ki gradi odnos s svojim otrokom, mu dajem občutek varnosti, hotenosti, željenosti, ljubljenosti?

Do novih partnerjev se otroci odzovejo različno: eni sprejmejo, ker se počutijo dobro; drugi sprejmejo, ker se bojijo, da bodo s tem, ko bodo zavračali partnerja, zgubili starša; tretji ne sprejmejo, ker je novi partner krivec za to, da se je družina razpadla…

Vsekakor se pa strinjam, da je pomemben tudi kvaliteten prosti čas, ki ga otrok/otroka preživita le s staršem, da je tam nekaj kar je zgolj njuno/njihovo.

Lep dan želim!

Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133