Spoštovani,
sem eno samo razsulo, ki bo ugonobilo še vse okoli sebe! Sem srednjih let, živim v izvenzakonski skupnosti in sem mati dveh majhnih otrok. Naša družina živi dokaj izolirano.

Sama sem imela dokaj nesrečno otroštvo, ki pa ga prav lepo idealiziram, saj me je sram priznati resnico – včasih tudi pred samo seboj.

S partnerjem se vse manj razumeva, ne znava komunicirati. Zdi se, da govoriva drug mimo drugega. Veliko govoriva, pa me ti govori nič več ne pomirijo. Vse bolj obupana sem, ker se mi zdi, da za nas ni prihodnosti. Včasih bi najraje, da partner vzame otroka (sam pravi, da zanju ne more sam skrbeti) in gre ali obratno. Otroka imam sicer zelo rada, vendar vidim, da ju uničujem – sem nasilna mama!

Brala sem vprašanja na teh straneh in menim, da bi v kolikor bi bila kdaj obravnavana dobila diagnozo Mejno organizirana osebnost. Taka je bila tudi moja mama, le da jaz stvari še potenciram.

Dokler sem bila brez otrok se to niti ni toliko poznalo. Bila sem tudi najboljša mama in zelo kritična do nasilja. Zdaj ko imam svoje otroke sem se sčasoma prelevila iz čudovite skulirane mame v totalno razvalino, ki umira v lastni bolečini in greni življenje zlasti starejšemu otroku, ki ga muči uveljavljanje lastne volje. Ne znam mu postaviti mej, ker jih meni nikoli niso znali postaviti. Prav tako sem žaljiva do partnerja, eksplodiram v slepem besu in nemoči. Na trenutke ga sovražim, čeprav mi ni storil nič hudega. Jezna sem nanj, ker je preveč od doma, ker se nikamor ne premaknemo, ker česa ne naredi…

Sram me je, da sem taka. Naredila pa še nisem ničesar, ker me je sram, da bodo tudi drugi videli kak nič sem. Partner sicer meni, da ni ravno povsem tako, pa mislim, da nima dovolj dobrega vpogleda v stvari.

Denarja za zdravljenje nimam, tudi ne vem kdo bi pazil otroke. Povsem sesuta tudi v službo nikakor ne morem (delam z ljudmi) – kaj narediti? Pa tudi službe nočem več opravljati, ker je ne znam več. Oz. nikoli je nisem znala, pa se mi je zdelo, da sem dobra. Bojim se, da so v službi že ugotovili kako je s tem ali pa bojo v kratkem.Rada bi delala kaj drugega, pa nekako ni možno – razen če postanem čistilka?! Kako pa naj to pojasnim sorodnikom?

Pobegnila bi nekam, da bi bilo življenje, ki je zame pretežko nekje daleč. Ne znam se soočiti s stvarmi, partner pa mi pri tem ni v oporo, me ne razume in ne čuti resnosti takih padcev (ni vedno vse črno). Strah me je lastne nasilnosti. Včasih se znajdem pri mislih: “ja zdaj pa lahko razumem, kako je kaka mama ubila svoje otroke”. Mene je strah, da sem že ustvarila enega motenega otroka. Mogoče ima še možnost, da mu pomagajo/mo.

V resnici pa ga ne želim izgubiti. Mlajši otrok je še premajhen, da bi v polnosti čutil to dogajanje. Starejšega pa sem že udarila in to precej nasilno in v besu. Postaja agresiven, avtoagresiven, uporniški in tudi sicer nasilen.

Sram me je te stvari povedati osebni zdravnici. Nočem, da se zgodi kaj groznega. Rada bi se znova obvladala in živela brez ogrožanja drugih. Zlasti ne svojih najdražjih, ki jih imam v resnici rada (samo včasih se mi zdi, da ne maram prav nikogar, še zlasti sebe ne). Žal pa ne najdem poguma, da bi odstranila samo sebe. Hudo mi je ob misli, da bi svoje izgubila.

Sicer pa v javnosti moja nasilnost izbruhne zelo poredko – sem neasertivna, ampak zelo prijazna do tujih ljudi s katerimi nisem v konfliktu. Do poznanih sem zadržana ali prijazna. Ne vejo kaj je pod pokrovom. Niti sanja se jim ne – mislijo, da sem prav prijazna.

Verjetno je to BLP – osebnostna motnja ali povedano drugače Strupeni starš, partner.

Spoštovana Frankenštajnka,

iz vašega pisma se res čuti, da ste v resni stiski in nemoči. Predstavljam si kako grozno se morate počutiti z vso to jezo, strahovi in sramom, predvsem pa ste osamljena, kakor da bi bila brez partnerja, da bi vam zdaj, ko je najtežje, res stal ob strani. Verjemite, da v tem nikakor niste sami in da grozni občutki in misli, ki se vam porajajo niso nič tako »mejno organizirane« kot se to vam morda zdi. O tem je treba NA VELIKO in ŠIROKO GOVORITI. Seveda otroci še kako čutijo kaj se z vami dogaja, tudi najmlajši, le da pri slednjem tega navzven še ni moč videti. Niste omenila koliko so stari otroci, da bi o njuni razvojni fazi sploh lahko govoril. Razen omembe o vašem nesrečnem otroštvu ne poveste veliko o vašem odraščanju, kar pa je pomembno za stisko, v kateri ste se znašli.

Pravite, da z družino živite izolirano. Kaj to za vas pomeni in kaj ob tej izoliranosti doživljate? Sploh pa, kako vam mora biti, da se morate tako razvrednotiti, da se označujete z vsemi temi negativnimi oznakami, za kaj lepega, pozitivnega pa kakor da ni prostora? Kako nemočno in ponižano ste se vi morala počutiti ob vaši mami, očetu, ko ste odraščala? So vam oni govorili, da ste nemogoča, nasilna,…? Skratka, ko berem vaše vrstice, dobim občutek, da ste se popredalčkala do konca, vendar pa kakor da to niste vi. Verjamem, da trpite in da ste obupana nad sabo, partnerjem in celo otroki. Ampak, če želite kaj storiti da ne pride do česa groznega, kot pravite, se boste morala odločiti za konkretna DEJANJA danes, TUKAJ in ZDAJ. Ste odrasla oseba in ne več nebogljen otrok brez mehanizmov za obrambo. Vi se lahko odločite in zakorakate k spremembam. Le več zaupanja in dovoljenja si dajte. Partner ravnotako, saj sta v tem oba ne le eden, zato govorim vama.

Najprej vama svetujem, da se odločita, da bosta sodelovala in prevzela odgovornosti pri reševalnem projektu; veste odnosi nas lahko rešijo ali pa ugonobijo, zato si v stiski moramo iskreno priznati, da imamo problem oz. smo aktivni del tega problema, ker se le-ti rojevajo v odnosih in če odnos škripa, se vsak posebej MORA vprašati kaj lahko stori za rešitev?

To pomeni, da je partnerstvo (v stiski) predvsem soodgovornost; od tu naprej je zato potrebno vzeti ZARES vse občutke in misli, ki se vama prebujajo v vajinem odnosu, brez medsebojnega obtoževanja kdo je kriv za stisko, v kateri smo se znašli (seveda je sprva to težja naloga, potem pa ko ugotovimo, da se moramo s tem res soočiti, pa steče); in seveda, priznati si moramo, da so otroci res ogledalo staršev: če bosta kot starša prevzela odgovornost za to, kar se vam dogaja v družini, boste lahko upali na to, da se bo stanje vsaj pri otrocih umirilo, ker jih boste s tem razbremenili, da jima ni treba nositi oz. čutiti vajino bolečino oz. vse tisto, s čimer vidva nista, nočeta ali pa ne smeta biti v stiku; to pomeni, da pustita otroke ven iz vajinih odraslih problemov, ker oni tem rečem ne morejo odgovoriti oz. nimajo s tem prav ničesar za opraviti. Biti in živeti morajo to kar so, otroci. Obenem pa jih zaščitite in opogumite, sporočajte jim ves čas, da sta kljub stiski vidva voditelja in odrešitelja družine. Stojta si ob strani in bodite fer oz. iskreni tako do sebe kot do otrok, ne slepite se, češ otroci itak ne vedo – seveda ne vedo, ČUTIJO PA VSE in v strahu se počutijo sami, nemočni, krivi, osramočeni…pri čemer hkrati čutijo, da jim otroško življenje in radosti po krivem bledijo iz nedolžnih oči in src. Zato jih zavarujmo!

Odtod tudi sledi pozitivna perspektiva: VEDNO OBSTAJA IZHOD – zaupati si morata, da lahko stvari obvladata in rešita vašo barko pred potopom. V kolikor pa vama kljub zgornjemu ne uspe zajeziti krize in upati na boljši jutri, se boste še vedno lahko odločili za pot terapije. Verjeti namreč moramo, da če se za nekaj RES odločimo, gradimo hkrati pot, po kateri hodimo do cilja. Zato boste vsekakor našli rešitev tako glede denarja, kakor tudi glede varstva otrok in še česa. Tako to gre v praksi – resno in edino učinkovito. Vam se res ni potrebno »odstranjevati«, kot pišete, ravno nasprotno obljublja upanje – vstopite v svoje življenje asertivno, na polno in prevzemite krmilo.

Srečno pot!

Hvala za odgovor. Res je groooozno sem sama. Nikjer nikogar. Vsi ljudje so samo utvara. Moj partner mi je najbližji, pa me ne sliši, čeprav mu govorim. Ves čas mi daje nasvete in skuša reševati moje probleme, jaz pa sem samo vedno bolj jezna, ker samo tišči v neko svojo rešitev, namesto da bi me malo poslušal. Čisto preprosto – samo poslušal in malo objel in čutil z mano. Ja kaj morem verjetno v njem iščem mamo, prisotno, ljubečo, toplo, s kančkom časa in humorja, ki bi me podprla, da bi se pobrala. Ali pa očeta, ki bi me občudoval in opogumil. Mi povedal, da sem njegova punčka, ki zmore, ker bo on stal ob strani in me gledal in občudoval… TKO PA KVEČJEMU SLIŠIM NAUK, PRIDIGO, MORALIZIRANJE IN POTEM SEM SAMO ŠE GROZNO JEZNA… kar počila bi. In takrat čutim samo še zaničevanje in bi tepla in grizla in kričala in metala stvari… kričala bi, da bi prevpila ves gluhi svet.

Ja, starši so cenili samo pridnost in ubogljivost. Samo to, kaj mislijo drugi je bilo pomembno in kakšna sem… jasno, da sem postala težka in uporniška in nespoštljiva (do bližnjih in vseh s katerimi sem prišla v konflikt). Samo bežali so od mene, samo pridigali mi in govorili kako sem agresivna, brutalna, neženstvena, lena… Saj so me včasih kao imeli tudi radi… ampakto so tiste plati na katere se obešam ko idealiziram svoje otroštvo. Mnogi so mi zavidali mojo čudovito mamo, ki je bila tako kul, kadar sem bila z njo in je imela čas. Ampak bolj kot vidim zdaj je bilo pomanjkanje čas in samota v polni hiši. Živeli smo izolirano sredi ljudi. Odrasla sem asocialno, uporniško. Nisem znala vzpostaviti nobenih odnosov, vedno je šlo kaj narobe. Zatekala sem se v knjige in živela v iluziji.

Šola je bila beg, ker itak nikoli nisem vedela kaj bi. Vedno sem bežala. Identitete si nikoli nisem izgradila in tako pojma nimam ne kdo sem, ne kaj bi rada. Tudi ne vem kaj sploh zmorem. Vedno sem nihala med uspehom in neuspehom. Ko bi kaj lahko ssem zadjni hip vse zavozila. Hm – zanimivo – mogoče pa hočem ravno zdaj zavoziti dve stvari: partnerski odnos (ki je bil sprva obljubljena dežela) in vzgojo otrok ( postajam taka kot moja starša, samo, da sem njunemu ravnanju dodala še zmerjanje…)?!

Ja moja samopodoba je na psu. Delam cele dneve, zdi se mi, da me sploh ni več. Sem nemirna in nesrečna, ker sploh ne vem kje sem, kje se me drži glava. Ne vem kako bi morale teči stvari v življenju. (O tem itak nikoli nisem imela predstave – čeprav smo del otroštva živeli kar urejeno). Zdaj živim v enem neskončnem norenju, ko imam časa samo za bes in ne znam ustaviti vrtiljaka na katerem nimam nobene kontrole. Samo kričanje in slaba volja, ker ne morem nadzorovati prav ničesar, ali pa skoraj ničesar. Otroka sta majhna – štiri in eno leto. Mlajšega zanemarjam, ker starejši pobere večino moje pozornosti. Muči ga ljubosumje, s katerim itak ne znam zdilat (moji starši tudi niso znali). Ker sem vsa napeta in imam preveč neorganizirano življenje samo norim. Do sredine druge nosečnosti je šlo krasno, kasneje pa sem preveč zapela na starejšega otroka in mu začela težiti – zlasti ko sem bila preutrujena ali slabe volje zaradi nekontrole nad svojim lajfom. Zdi se mi, da potem hočem preveč kontrolirati njegovo življenje in ko postanem jezna itak samo zaničujem vse – sebe, partnerja, otroka (starejšega). Opazila sem, da sem začela stresati jezo na otroka, ko sem bila jezna na partnerja.

Zdaj pa mi postaja vseeno. Kričim in težim in žalim in otroka kdaj kar udarim, zlasam, dvignem za učesa, zvijem roko. HALOOOO! Saj bi ga lahko še poškodovala. Zdi se mi kot bi se mi strgalo od besa. Pa otrok sploh ni nič kriv. Samo preizkuša meje in se uči o življenju. Vidim tudi, da vse bolj bežim tako iz odnosa s partnerjem, kot iz odnosa z otrokom. Otrok pa me ima še vedno rad. Včasih je sicer trmast, uporniški, jezen, včasih se me boji in drugič fantazira o tem, kako me bo ubil. Logično, saj sem čarovnica hudobna.

Kaj pa partner porečete!?! Ja, on pa je tudi pogosto preveč koleričen (no, name skoraj ne dvigne glasu) – zlasti do otroka in svoje mame ali pa kar tako na cesti… Kar se tiče vzgoje nisva ravno enotna, zaradi česar otrok še bolj preverja meje. Sploh pa je že zdaj vidno, da nikoli ne bova dosegla kar sva želela, ker imava še preveč dela s sabo, z odnosom… Ampak, otroci tako hitro rastejo…

Tudi partner je sam, jaz mu ne nudim nobene topline, opore. Kot, da sem vse pozabila… sem kdaj to v resnici znala?! Ko opazujem njegovo družino, vidim svoj vzorec – biti skupaj in biti sam. Drugi pa so samo zato, da ti povejo kak nič si in ti pridigajo in potem nastopi nemoč in jeza in samozaničevanje in … In tega naj naučim svoja otroka? Kako pa ju naj učim drugega, ko pa to venomer sili iz mene, se prikrade in grozi? Ko to sili tudi iz mojega partnerja? Ko živimo s kao prijatelji, ki so tako okupirani sami s sabo, da imajo čas priti komaj kdaj in ko če že, je to ena beda in samo materialni zlom, ker si samo dajemo darila in ostajamo prazni?! Povedati jim kako smo ni časa in itak oni imajo toliko svojih skrbi, vedno govorijo o sebi… ko bi rad kaj povedal pa se umaknejo ali pa ni časa… ali pa imajo preveč problemov s sabo…

To življenje je ena sama osamljenost. Grozno je, da se komaj še znam stisniti k partnerju. Včasih je bilo tako lepo. Toliko upanja in topline in bližine je bilo. Bolelo je od sreče. Zdaj pa me včasih dela njegova fizična bližina živčno, ker ne čutim njegove resnične bližine. Kam beži? Zakaj vsi bežijo od mene? Zakaj vse odženem? Zdaj še otrok beži. Jezen je name in se samo tu in tam še res iskreno stisne in pocrklja. Ne želim ga odrezati od ljubezni, topline, bližine. Vem, da jo rabi bolj kot kruh. Vem da je spoštovanje, ljubezen, toplina, pozornost tisto kar rabi, kar sem mu dolžna dati… Ampak kako naj mu to dam, ko pa tega ne dajem več partnerju? Ko se trudim in sem vedno znova razočarana. Ko sem vedno znova sama in zavržena, grda, slaba, agresivna, lena…

Moj partner je načitan – tako vsaj on misli. Ampak tu in tam me posluša in ko končno upam, da me sliši in razume, spet hoče kar nekaj. Hoče, da mu “poveljujem”. Noče uporabljati možgan za samostojno razmišljanje in pravi, da s svojim ravnanjem to tudi zahtevam, mene pa jezi, ker prelaga odgovornost name. Skratka, ne znava komunicirati, sva neasertivna, se ne znava poslušati… jaz pa sem še nespoštljiva (čeprav se meni zdi ignoriranje ravno tako nespoštljivo kot kričanje ali zmerjanje – samo bolj pasivna oblika)…

Kaže, da bova mogla krepko pljuniti v dlani, če bova hotela rešiti naš voz. Če ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi otrok. Ampak na tem vozu nihče ni srečen, torej tudi zaradi sebe. Začasno partner še vedno verjame, da zmoremo sami (družinsko ali partnersko terapijo sem mu že predlagala – čeprav me je sram), samo jaz moram spremeniti svoje popizdevanje in občasno depresiranje, on pa bo malo več pomagal v gospodinjstvu. Jaz pa mislim, da je to samo še ena stvar kako me razkuriti, ker se mi zdi to prikrito zvračanje problema samo name in seveda prenašanje odgovornosti prav tako.

Zdaj sem spet grozno jezna nanj in na živce mi gre njegovo pomirjanje, vseeno pa ne vem kako mu učinkovito reči, da tako ne gre več. Saj se vedno pustim prinesti naokoli s kakim pomirjanjem in obljubami in tudi sama kar naslednji hip že bežim v neke odljube, načrte za prihodnost. Ampak problem je! In PROBLEM JE TUKAJ IN JE ZDAJ. Hočem, da se premaknemo od govorjenja k dejanjem in hočem, da se ne premaknem samo jaz (čeprav moram ravno jaz narediti nekaj zelo konkretnih in korenitih stvari – prenehanje zmerjannja, popolno prenehanje žaljivk in nenasilno, asertivno vzgajanje. Skratka svoje vedenje moram spraviti na vajeti). Kako pa se to naredi? Verjetno brez partnerjeve pomoči ne bo šlo?! Ali pa je on samo izgovor za moje nedelo na sebi? (Vzorec popizdevanja na moškega kot glavnega, če ne že edinega krivca za vse slabo imam v svoji mami, pa babici…). Tudi v partnerjevi družini je bil oče pezde in agresiven do otrok. Mama pa tudi luzerka (kot jaz).

No do smrti je prekratka, da bi izpeljali projekt življenje v kolikor toliko dobri smeri. Verjetno bi potrebovali prekleto veliko volje in še kako življenje za povrhu, da bi nam uspelo speljati stvari v kolikor toliko pravi smeri. Pa tako rada bi, da bi iskrice tihe sreče napolnjevale naš čas in ljubezen bi iskrila. Bili bi drug z drugim in nič nam ne bi manjkalo in nikamor se nam ne bi mudilo. In ta naš skromni raj bi bil zavetje kamor bi se lahko zatekli, ko bi nas tepli zunanji viharji in nabrali bi novih moči za nove spopade in bitko z življenjem in nenehnimi lekcijami. Veseli in radostni bi uživali svet in srečni bi bili, da smo zmogli še eno stopnico v življenju. Ko pa bi padli, bi našli oporo in dobro, toplo besedo in moč, ki bi mam dala moč za nove spopade. Ja to bi bilo prekrasno.

Mislim, da sem izgubila občutek za realnost in se izgubila v bluzenju namesto v delu. Torej – kako konkretno? Predlagate kako konkretno vedenjsko terapijo? Morda poleg tega trening asertivnosti za oba? Pa kak konjiček ali šport ali vsaj kako druženje za povrnitev samozaupanja, za boljšo voljo in smopodobo in razbremenitev.

Hvala pa srečno!

Frankenštajnka,

vse to, kar opisujete v predzadnjem odstavku, si najbrž mislite, da predstavlja le nedosegljive sanje – v resnici pa je to še kako dosegljivo! Kot sem vam že odgovoril: potrebna je obojestranska resna odločitev za razrešitev partnerskih odnosov in LE tako bodo rešeni tudi družinski odnosi z otroci.

Če ste partnerju predlagala zakonsko in družinsko terapijo, pa ga je najbrž strah in si morda tega še ne upa priznati, se zanjo lahko odločite tudi sama. Verjamem, da ko se boste odpravila, se vam bo partner prej ali slej pridružil. V praksi se to pogosto dogaja. Moški smo prepogosto napačno prepričani, da lahko takšne stiske razrešimo kar na ravni razuma kot bi peljali avto na servis. Žal ne gre tako, treba je, kot pravite, pošteno pljuniti v roke in delati s čustvi.

Kjer je želja in volja se najde tudi pot.

Srečno!

Ko sem v življenju naletela na ovire, ki jim sama nisem bila kos, sem vedno poiskala pomoč.

Res pa je, da mi je bil partner vedno v oporo, v smislu da sem lahko z njim govorila o vsem.

Saj si sicer težko predstavljam partnerstvo, brez da bi bila oba pripravljena sodelovati pri reševanju osebnih in skupnih problemov.

Agresija ima svoje vzroke. Ko jih prepoznamo, jih razrešimo, razumemo…je
“obvladovanje” lažje in izražanje bolj kultivirano.Obstajajo načini da lahko damo mesto svojim čustvom, pa vendar s tem nikogar ne poškodujemo.

Vse to se da naučiti. Ker pa so vzorci ponavadi globoko zakoreninjeni v nas, si je temu primerno treba vzeti dovolj časa in bit strpen pri svojem napredku.

Vendar, ali se splača bit nezadovoljen in nič naredit kot pa biti nezadovoljen in maksimalno se potrudit na poti k večjemu zadovoljstvu????

Jaz se trudim, ker me rezultati osrečujejo.

Srečno.

Frankenštajnka, ko sem te brala, so mi šle kar kocine pokonci…Si pomislila, da sem se te ustrašila? Motiš se. Zato, ker so tvoja občutja tako zelo podobna mojim. Razumem te. Rada bi ti pomagala, pa ne znam niti sebi. Trudim se. Mislim, da tvoja agresivnost nima nobene zveze z nasiljem, kot ga razumemo na splošno. Jezna si, to je vse. Nimaš dobre samopodobe. Si poskusila kdaj reagirati drugače, recimo…mrtvohladno. In opazovala, kaj se bo zgodilo? Naj ti namečem par stvari iz mene (ne vedno tudi mojih). Recimo, nekdo mi je rekel, da prevzemam vzorce moje mame zato, ker me je prepričala (kot otroka), da je njeno ravnjanje pravilno (dobro, pozitivno…), moje pa napačno. In ker to verjamem, ker verjamem, da sama nisem dovolj dobra, delujem po teh starih vzorcih…Znano? Zakaj si izbrala moža, ki te jezi? Si kdaj premišljevala o tem? Uf, tega je še polno, amapak tudi jaz se lovim. Daj, preberi si tule na monu kaj od enga_bka in Izidorja Gašperlina. Daj, naredi nekaj zase. Daj, verjemi, da je frankenjštajn v tebi nežen otrok, ki si samo želi ljubezi. Daj, naredi nekaj. Vse dobro ti želim na tvoji poti.

Sama nimam otrok, vendar te razumem, ker se mi kar zdi, da se bo meni dogajalo podobno. Malo si preberi o Borderline Personality Disorder. Mislim, da imam jaz to. Jaz sem partnerja že udarila. Vseeno, če gre za bolezen, se je je dobro zavedati. Nisi edina in obstajajo načini za kontroliranje. Veliko je treba brati in delati na sebi. Samo na otroka se ne znašaj, ker bo postal isto nasilen.

Kdo sem, da bi ti sodila? Četudi se mi smili tvoj otrok, ker fizično obračunavaš z njim. Smili se mi tudi moj otrok, ker kričim nad njim za vsako malenkost in bi tejansko jaz sama potrebovala nekoga, da bi me v takih trenutkih “streznil”…
Fizično ga s svojim kričanjem ne bom poškodovala, kaj pa duša? Njegova duša je ranjena in to mi že kaže. Pa ga ne ozmerjam z žaljivimi besedami, samo kričim nad njim… vsaka melankost me vrže iz tira… med nama je le toliko razlike, da se moja roka ustavi v zraku, tvoja pa seže po otroku… Jaz si skušam pomagati tako, da svojo jezo usmrjam kam drugam…zadnje čase se filam s hrano…se mi seveda pozna na kilah, vendar boljše, kot da se znašam nad otrokom.
Otrok pri štirih letih je še majhen in nebogljen, sploh proti nam – gorilam…………….