pozdrav,

sem v čudnem travmatičnem stanju.Trudim se držati, upati, gledati bolj svetle plati življenja pa mi nikakor ne uspeva. To moje življenje..ena sama gugalnica.
stara sem 32 let, mamica dveh krasnih fantov (sta mi v težkih trenutkih edina opora, edina motivacija da še vztrajam, se borim, poizkušam upati..)
Sem otrok razbite družine, sicer sta se starša ločila pri mojih 20, tako da niti nisem občutila neke blazne bolečine…so bile pa grde scene s strani očeta.
Kmalu po ločitvi strašev sem zanosila, nepričakovano, on je bil moj fant slabo leto. Sama sem končevala prvi letnik študija..nisem želela delati splava, kakorkoli sem hotela otroka obdržati. Fant me je tisti trenutek, ko sem mu povedala za nosečnost, pustil. Celo nosečnost sem preživela sama, z psihično razvrano mamo, najstniško sestro in občasnimi izbruhi očeta. Bilo mi je grozno..ko sem sama rodila, oče neznan je pisalo na rojstnem listu..sinko pa tako milo bitje. Očetovstvo je sicer priznal, neke stike smo ohranjali, vendar sem v konči fazi sama skrbela za sina. Našla sem si službo, skrbela za sina in nekako upala, da bom spoznala nekoga.
Res sem ga. Krasen moški, nežen, ljubeč. Vse je kazalo da je to tista ljubezen, ki napaja življenje. On in njegova družina so res lepo sprejeli mojega sina. Presrečna sva se poročila, znova sem zanosila (tokrat načrtovano), samo veselje, radost..vse kar sem si želela v prvi nosečnosti, se mi je sedaj uresničilo. Pozornosti v izobilju, deljenje najbolj skritih misli, želja..rodil se nama je fantek..prvi dve leti po porodu nisem mogla verjeti, da nam gre tako lepo, da rastemo, da se razvijamo..potem pa odklon v drugo smer..oba sva imela naporne službe, majhni otroci..nekako sva se oddaljila, pa sem skušala spet najti tisto vez, vzpostaviti ravnovesje..bolj se je trgalo, rušilo..njegova družba, prosti čas, pohajkovanje naokoli ponoči, sumljivi klici, sms-i…
ja samo še sama sem se morala prepričati, kar so mi ljudje nosili na ušesa..druga ženska, vsak vikend druga..ne morem opisati bolečine, razočaranja, nemoči..ne morem
potem je šlo samo navzdol, do točke, ko sem videla, da sem naredila vse, kar sem lahko (poizkusila sva tudi s terapijami, pa jih je že pri drugem obisku zavrnil..)bilo je umiranje na obroke..
popokala sem otroke, naše stvari in se preselila k mami (na drug konec slovenije),si tam našla novo službo, prešolala otroke in poizkušala zaživeti na novo. Bilo je težje kot sem mislila. Prišlo je za mano in me dobro zdelalo..tako psihično kot fizično..počutila sem se kot zombi, vsa neprespana, ko sem sredi noči hodila po okoliških travnikih in molila za moč. Nisem podlegla antidepresivom, mama mi je stala ob strani, sicer s trdo roko in brez milosti..obiskovala sem psihoterapevta, zjutraj zgodaj vstajala, tekla, telovadila, se vpisala na faks, hodila v službo, se ukvarjala z otroci..in sem zmagala..ko sedaj pomislim, koliko moči sem premogla v sebi, koliko bolečine sem prenesla..
globoko v sebi pa sem upala na čudež..v bistvu sem verjela, da obstaja nekje nekdo, ki zmore prenesti vso mojo preteklost, ki zmore v meni videti vso lepoto..in ja..res mi je na pot prišel moški..vendar sem bila tokrat bolj previdna..nič vrat na nos..lepo po korakih..že na prvem zmenku sem mu povedala za otroke. Dve leti in pol je trajalo, preden smo se odločili zaživeti skupaj, dve leti in pol sva testirala drug drugega, se učila, spoznavala..prisluhnila,reševala nastale probleme..se zaročila, veliko potovala. sedaj živimo skupaj, otroka sta navdušena nad njim, jaz pa…me je strah priznati, da vsak dan bolj obupujem…
Ker sem prej imela zelo zahtevno službo, z 10 in več urnim delavnikom, sobotami..mi je bilo grozno, ker nisem imela časa za svoje otroke.Čeprav mi je služba po drugi strani pa zelo radostila. Žela sem dobre uspehe, dosegala plane, obetalo se mi je napredovanje do moje res sanjske službe..takrat sem se mogla odločiti med kariero in družino..in odločila sem se za družino, ostala doma, delala s skrajšanim delavnikom v drugi firmi..in dan je potekal enak drugemu in naslednjemu..spremenila sem se v kuhinjsko krpo (metaforično), seveda rada preživljam čas s svojimi otroci, vendar v meni raste nezadovoljstvo, izgubljam samozavest, ne počutim se več povezano s seboj..on ima svoje podjetje, ker ga postavlja na noge cele dneve in noči dela. Sama hodim spat, sama se prebujam..seveda ga podpiram, ampak mi vedno bolj zmankuje potrpljenja..pa ga prosjačim za čas, se kregava..in spet sem v začaranem krogu obtožb..Resda ne hodi nikamor, družba mu je posstranska stvar..mene pa daje obup, v meni se zbujajo vsi tisti občutki osamljenosti, zanemarjanja, poniževanja..in zgubim upanje..in rečem da je konec, da tako ne morem več, da ne želim spet iti čez pekel..kaj narediti..koga spremeniti..
oprostite za roman, ampak tako dobro dene..

Spoštovana saleen,

ob prebiranju vašega pisma se v človeku prebudijo težki občutki z veliko žalosti, veliko jeze, sramu…in predvsem veliko zmede in obupanosti. Trpljenje skozi katero morate z otrokoma, ni pravično. Verjamem, da vam odleže, ko date bolečino takole ven; to je dobra praksa, ko nas nekaj muči, pa nimamo pravega sogovornika oz. ne vemo kam in kako s tem.

Kar v tem trenutku lahko trdim je, da ponavljajoče ostajanje na samem, ki se vam dogaja ni nekaj, za kar bi bila vi kar kriva. Vi ste sicer za to odgovorni kot odrasla in samostojna oseba, da s tem nekaj naredite. Ne vem sicer kako je bilo na terapijah, ki jih omenjate, do kod ste prišli, kje ste ostali, kaj ste predelali in kaj ne. Ampak, ko mladi odrasli odhajajo na svoje, s seboj ne da bi se tega zavedali odnesejo tudi vsebine nepredelanih odnosov s starši (vzdušje, čustva, misli, vedenja), vse, kar ob starših ponotranjimo (in v kar običajno ne podvomimo). Zato lahko le predpostavljam, da vam ti moški, ki vas zapuščajo izdano v osami, odražajo v prvi vrsti nerazrešen (čustveni) odnos z očetom – in seveda z materjo, le na drug način. Na kratko rečeno, oče odrašajoči hčeri daje nezapeljivo vrednost kot moški, jo sprejema, podpira in daje varnost pred zunanjim svetom, mati pa hči opremlja z notranjo, čustveno varnostjo, izraznostjo ter čutnostjo kot ženska. Ta proces je zdrav in funkcionalen le toliko časa, dokler sta oče in mati kot partnerja v varnem in zaupnem intimnem odnosu, da lahko to otroku nudijo, sicer se stvari pričnejo krhati in obračati na glavo, v tem pa ta kratko vselej potegnejo otroci. Zato je fajn kakšno popoldne preživeti ob iskrenih pogovorih s starši ravno v zvezi s temi ranljivimi temami.

Kakorkoli že, ko odhajamo od doma, v partnersko romanco zaidemo nezavedno, zanjo skorajda niti ne vemo, da smo odgovorni ker je vse tako »popolno« in pravljično. In takrat se nam partner čustveno zdi vse tisto, kar smo vselej pogrešali pri staršu naspornega spola. In vendar v partnersko ljubezen pa vstopamo vselej zavestno, z odločitvijo in odgovornostjo, zato je potrebno potem, ko romanca izzveni, sprejeti partnerja tak kot je v resnici, v dobrem in slabem.

Skratka, zgornji prikaz sem uporabil za to, da poskusim osvetliti nekatere pomembne vidike pri tovrstnih težavah. Lahko vam na dolgo in široko opisujem kaj vse bi lahko bilo še možno in kaj ne, toda, težko verjamem, da bova s tem prišla iz teme. V pismu razen besed “kaj in koga spremeniti” dejansko ne pojasnite katere spremembe si dejansko želite? Kakšen je vaš odnos z očetom in materjo, kako ste občutili njuno ločitev in druge izgube? itn. Skratka, vi vse to najbolje veste, le občutek imate tak, kakor da ste izgubljena in nemočna. Ko si boste odgovorili na ta ipd. vprašanja, bo moč začutiti kaj vse se vam od tega ponavlja oz. se je ponavljalo v teh intimnih odnosih z moškimi. Hitro boste začutili razlago kaj vam preprečuje, da bi zgradili zaupen in varen intimni odnos in ga s tem tudi ohranili.

V kolikor pa boste čutili, da je stiska še vedno nerešljiva in nevzdržna, priporočam terapijo. Tako da ne vdajte se zdaj, ko ste že toliko naredila, pa čeprav si morda tega še ne upate priznati! Puško v koruzo lahko vselej vržemo tudi jutri, danes bomo poskusili še kaj storiti. Vedno obstaja izhod iz stiske.

Želim vam veliko miru in moči!

hvala za odgovor…

pustila sem času da je pokazal svoje in sedaj sem še bolj zmedena, obupana..dejansko je najina veza v tedenskih vzponih in padcih..od superlativov iz njegove strani, kako je srečen z menoj, da mi je hvaležen za vso podporo, ki jo sedaj najbolj potrebuje..do temnih globin besede konec je, ne morem več..oprosti ker sem se pretvarjal…???!! en dan nazaj sva še govorila o prihajajočih praznikih, zimskem dopustu na drugem koncu sveta, planirala milijon in eno stvar..drug dan pa obup v njegovih očeh in solze in jok in konec..
S trenutnim partnerjem sva hodila na terapije (2 meseca), veliko razrešila, si prisluhnila, dokler nismo na terapiji prišli do problema zlorabe drog iz njegove strani..kadil je travo (hašiš) skoraj 10 let, vsak dan joint ali dva..dokler se nismo preselili skupaj in sem vztrajala da mora nehat..in je..najbrž..občasno je bila vmes še koka-priložnostno..to govorim zato, ker odkar je nehal se je spremenil v jekyll and hyde osebnost..iz enega extrema v drugega..glede na to da cele dneve in noči! dela včasih tudi po 48 ur brez spanca imam občutek da ga pokonci drži samo še kemija (morda mu delam krivico in ga res žene želja po uspehu).enkrat sem na terapijo prišla sama brez partnerja in terapevt me je soočil s tem, da živim z odvisnikom in da tega ne bom mogla zdržat in naj raje grem z otroci. Seveda so me te besede šokirale, ker v njegovi prisotnosti tega ni nikoli izrekel. Nisem sprejela dejstva da je edina rešitev spet odhod in to sem terapevtu tudi povedala, nakar mi je odvrnil da potemtakem terapije niso več potrebne. Presenečena in razočarana sem zaključila s terapijami.
Prišli smo do faze, brez pogovorov, brez besed, vsak si dan po svoje kreira (jaz z otroci, službo, gospodinjstvom), on s svojim rastočim podjetjem, skupaj ne spiva (ne tako, ne drugače) v bisvtu ga sploh ni več nikjer..čez dan ali dva pa pride nekako nazaj, se ukvarja z otroci, v meni pa se vse težje zbuja upanje po čudežni rešitvi najine veze..ker če vedno obstaja izhod iz stiske, naj se že pokaže…

lp

Spoštovana saleen,

najprej naj se opravičim za pozen odgovor, a žal je količina vprašanj, ki jih dobivamo terapevti moderatorji še vedno tolikšna, da ne uspemo odgovoriti tako hitro, kot bi si želeli. Želim si, da bi vam odgovor bil še vedno aktualen in da se boste v njem našla.

Torej iskreno verjamem, da je težko vzdržati to obupno stisko, ko ne veste kako naprej, kje ste čustveno s partnerjem z vso to menjavo razpoloženja, pa z občutki prevaranosti in osamljenosti. Žal mi je tudi, da ste morali prekinili terapevtski proces, čeprav razumem razloge. Vendar, ko človek čuti in je prepričan, da je storil vse, kar je v njegovi moči brez strokovne pomoči pa je situacija z odnosi še kar nevzdržna, je najbolje, da si jo zopet poiščete in odtlej ne obupate že zgolj zato, ker vas prizadane neka situacija ali odgovor na terapiji. Ne glede na terapevtski model, v katerega ste bili vključeni, boste na koncu edino vi imeli zasluge za uspešno delo na sebi (in ravno tako obratno). Namreč, od vas je najbolj odvisno, ne samo to kako se bo izšla terapevtska pot, temveč kako se bo izšla življenjska stiska za vas osebno; od obeh partnerjev pa je enako odvisen izid celotne, tako partnerske kot tudi družinske stiske. Zato trdim, kar kaže tudi praksa, da kljub bolečini in občutku brezizhodnosti, potrebno vzdržati in vztrajati v predelovanju zapletov v odnosih in pri tem iskati dodatno motivacijo. Zavedati se morate, da napor in bolečina ob tem NE TRAJATA VEČNO!, rezultati so lahko že hitro vidni, začutiti je potrebno, da je to terapevtski proces, je pot, ki traja tudi po več mesecev, tudi let.

Pri tem me veseli, da kljub dejstvu, da živite s partnerjem, ki zlorablja substance, ohranjate tako dostojanstvo kot tudi energijo za razreševanje tega istega odnosa in da ne vidite smisla zopet »bežati ven«. Imate prav, z umikom ne rešujemo težav, le poglabljamo jih. Vendar na tej poti ne morete voza vleči le vi – nikakor, sodelovati morata oba do konca, zato se je potrebno skupno ODLOČITI, da če ne zmoreta sama, ponovno poskusite bodisi s terapijo ali svetovanjem in ob tem hkrati uporabljati spoznanja za delo na odnosu tudi doma. Če npr. eden od partnerjev ne zmore prenehati z zlorabo drog, mora najprej na razstrupljevanje telesa in abstiniranje, da se lahko posveti odgovnosti zase in takoj za tem za družino – pri čemer se za to mora odločiti le on, vi pa za to, da ga boste podpirala do konca poti (seveda, po pogojem, da ste do sebe iskrena, tj. da čutite, da je to smiselno za vas in zlasti za otroke). Šele potem je moč pričakovati napredovanje na psihoterapijah, saj v prvi vrsti temeljijo na osebni odgovornosti in svobodni vključenosti v proces. Nihče razen vaju, ne more prevzeti odgovornosti za stisko v kateri sta, in ravno tako ne za zasluge, še kako verjetnega, uspeha na terapijah.

O zlorabah substanc samo na kratko: najprej, vsako zlorabljanje je odvisniško, tj. je prisilno iracionalno vedenje iz nemoči, je močnejše od posameznikovega prepričanja v lastno voljo, da z zlorabo preneha (čeprav je to še vedno prepričanje, ki se ga z delom da spremeniti), seveda pri tem se upoštevajo razlike v stadiju odvisnosti, ker je to pomemben dejavnik trajanja in uspešnosti terapevtskega procesa. Zatekanje k zlorabam substanc je običajno posledica najmanj zanemarjanja otroka in njegovih temeljnih potreb v družini, ki se s ponotranjeno nizko samopodobo in samozaupanjem običajno sprva upira navzven, lahko tudi z agresijo, prestopniškim vedenjem ipd. (pravimo, da na “nemi glas” išče meje, saj nujno potrebuje, da se ga funkcionalno ustavi); če v tej fazi ni pravega odziva in pomoči, se sčasoma smer te destruktivne energije zaobrne vase; občutek ničvrednosti pa narašča do te mere, da postaja nevzdržen (splošna funkcionalnost se že tako zmanjšuje, npr. pešanje v šoli, službi…), zato se zateka k omami (alkohol, mehke in trde droge, igre na srečo…), da lahko sploh vzdržuje varno distanco do neznosnih bolečin, ki izvirajo iz podzavesti (zgodnjega otroštva). Skratka, droga je izjemno močno orodje lažne oz. izkrivljene duševnosti, ki nas s svojim sistemom laži in zanikanja drži daleč stran od boleče, nevzdržne resnice. Kombinacija s kokainom, o katerem pa vi pišete, je še bolj pogubna, saj le umetno navdaja telo z energijo, ki jo le-to v sebi nima za samopomoč in se navzven en čas celo zdi, kakor da temu sploh ni tako. Toda to je tek na kratke steze, telo ne moremo večno lagati in resnica hitro pokaže svoj, v tem primeru, žalostni obraz. O vzrokih za zlorabo substanc, ki so zlasti psihične oz. čustvene narave in jih je potrebno s terapevtskim pogovorom šele odpreti, pa ste verjetno že seznanjeni iz terapij, ki ste jih že obiskovali.

Zatorej, v kolikor je zaupanja in trdnosti v vajinem odnosu še toliko, da lahko govorita o skupni veri vanj, potem se DOKONČNO odločita kaj bosta storila in ne odnehajta, ne pustita se motiti in zapeljati vstran, vso moč usmerita vase in v ljubezen do otrok, sicer je lahko tudi zanje, ki nimajo z vsem tem prav ničesar za opraviti, le še bolj pogubno. Kot starša pa sta jih dolžna zaščititi in ob tem nuditi čim boljše pogoje za razvoj.

Ne pozabite, vsaka stiska je rešljiva, iz vsake situacije se da priti ven, pa naj izgleda še tako brezizhodna. Ceno in tveganje, ki ju morate zastaviti za uspeh, pa določate le vi. Zato ne podcenjujte moči iskrenih in trdnih odločitev, ki vas lahko izvlečejo iz teh globin in vam odprejo vrata do novega upanja in sreče. Pričnite verjeti, da ste lahko del številnih neverjetnih, a resničnih zgodb »o ponavljajočih se lekcijah«, ki so se končale uspešno.

Zaupajte si, da lahko naredite več. Veliko več!

Lepo vas pozdravljam!