Pozdravljeni
najpreje naj vas strokovnjake pohvalim za zelo strokovno in hkrati domače svetovanje.

Sem mati treh otrok, razen tega da sem doma in se na trenutke počutim nemočno ker le mož skrbi za družinske finance….sem srečna mati in žena.
Seveda imamo raznovrstne težave..a na splošno nam nič ne manjka. Na vas se obračm ker si ne znam razložiti zakaj vpričo drugih ljudi ponižujem samo sebe? Saj dokler sem še samo sebe je bilo OK zdaj sem pa v to vpletle še svoje najbližnje. Naprimer sem z otroki nekje na obisku in da bi se počutila bolj sprejeto kar začnem razlagat neke osebne stvari, ki se drugih ljudi sploh ne tičejo, sploh me nihče ne vpraša a jaz kar sama od sebe razlagam….ko en najstnik. Ko pridem domov mi je tako zoprno kot da sem pri tistih pustila del sebe in svojih najbližnjih.
Naprimer sem z otroki nekje sama in kar razlagam, da bi bil mož že zdavnaj hud, ker so otroci tok podivjani…pa me nihče nič ne praša…Res a mi znate povedat zakaj se duševno odpiram ljudem….ki se jim v bistvu sploh nočem. Tam sem le na kavici in da se otroci skupaj igrajo. Naj omenim da se mi to dogaja, predvsem pri ljudeh h katerim zahajam sama brez moža.
Kdaj tud kar začnem opravičevat moževo muhasto obnašanje.
Res prosim vas odgovorite mi zakaj ne znam okoli moje družine postavit ograje v kateri bi bili mi le mi in ne da vsakemu dovolim vstop, pa naj bo ta zaželen ali pa ne?

Upam da ste me razumeli, ker se res grozno počutim, kot da bi izdajala svoje najbližnje.Imam jih njraje in zato želim nehat s tem.

Spoštovani,

pišete, da ste poročeni, z možem imata tri otroke in ste tako rekoč povprečna družina. Mož skrbi za finančno plat družine, zaradi česar se občasno počutite nemočno, drugače pa pravite, da ste srečni. Problem pa je v tem, da drugim ljudem poveste preveč osebnih informacij o vas in vaših najbližjih. Zato si želite, da bi znali postaviti jasno mejo med vašo družino in drugimi ljudmi. Po eni strani z razkrivanjem osebnih informacij drugim ljudem iščete občutek sprejetosti in potrditve, po drugi strani pa se vam zdi, da s tem ponižujete sami sebe in hkrati svoje najbližje. Ob tem se počutite grozno, žalostni ste in hkrati besni nase, saj bi sebe in svoje najbližje želeli zavarovati, ne pa jih »izdati«. Sprašujete, kako prenehati s tem.

Vsak človek si želi potrditve, želi biti sprejet, želi pripadati, se počutiti varno. Prav tako tudi vi hrepenite po teh občutkih topline, varnosti, sprejetosti in pripadnosti. Verjamem, da vam je grozno in da si želite čim prej nehati deliti osebne informacije z drugimi ljudmi, ki si tega morda niti ne želijo. Vendar pa sem prepričana, da imajo te stvari pri vas globlje korenine. Občutek, da morate za sprejetost sami sebe »sramotiti« in »poniževati«, verjetno izhaja iz vašega otroštva. Kdo vas že nekoč ni sprejel (takšne, kot ste), pa ste si tega zelo želeli? Kdo je bil tam, ko ste želeli pripadati in biti sprejeti? Kako je bilo tam, da se morate sedaj potrjevati in iskati občutke pripadnosti, povezanosti, stika? Ravno s tem, ko razkrivate osebne podatke, želite dobiti nazaj občutke potrditve in sprejetosti, ki nekoč niso bili slišani.

Kaj lahko storite? Morali se boste »vrniti v otroštvo« in razmisliti, kako je bilo tam. Kje sta bila starša, komu ste se lahko zaupali, ali vas je ta oseba slišala…? Odkrivanje starih občutkov je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko truda in vaše volje. Pišete, da so vaši otroci »podivjani«. Ja, ta »podivjanost« pomeni ravno to, da vam otroci želijo s svojim vedenjem nekaj sporočiti. Vprašajte se, ali morda otroci ne odigravajo vašega nemira. Morda bi vam radi povedali, da jih sprejmite takšne, kot so. Morda vam njihova divjost govori o vas, kakršni ste bili kot otrok. Zato vam svetujem, da si vzamete čas in prisluhnete svojim otrokom. In prav tako možu, za katerega pravite, da se včasih obnaša »muhasto«. Velikokrat je nemir otrok samo odsev odnosa med staršema oziroma vzdušja v družini. Ko se odnos med njima razčisti in okrepi, se vedenje otrok samo od sebe spremeni. Poskusite se z možem pogovoriti, kako vam je, ko je on muhast, ko greste sami na kavico, ko so otroci nemirni, ko se počutite osramočeni… Verjamem, da zmorete in prepričana sem, da vam bo uspelo. Če pa želite ozavestiti globlje vzorce vaše osebnosti, lahko poiščete tudi pomoč strokovnjaka.

Želim vam veliko uspeha!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309