versko različno usmerjena starša
Pozdravljeni.
S fantom sva skupaj 2 leti in se nekoliko že pogovarjava o skupni prihodnosti. Zadeva pa je takšnja, da je fant zelo veren, sama pa sem ateistka. Sicer imam opravljen krst in birmo, vendar sem kasneje sebe “spoznala” kot ateistko. Problem bi prišel ravno pri otrocih, ki bi jih fant želel dati h verouku, sama pa ne čutim nobene simpatije do tega. Kako bi lahko sploh funkcionirala ob vsem tem? Svojim otrokom bi po njegovem morala zatajiti svoja prepričanja.
Ima kdo od vas podobne iskušnje? Je možen sploh kakšen kompromis? Je sploh možna rešitev, ki bi bila primerna za oba?
Hvala za pomoč!
Zvezdica11
Nasprotja so morda res privlačna, a sčasoma lahko postanejo precej težavna. Versko oziroma svetovnonazorsko prepričanje je eno od temeljnih, saj na nek način usmerja človeka v njegovem delovanju. S fantom imata seveda kljub tej drugačnosti možnosti, da zgradita zadovoljiv odnos. Lahko se celo zgodi, da se bo kdo od vaju glede tega spremenil. V vsakem primeru pa se bosta morala kar močno potruditi, da po eni strani najdeta dovolj tolerance do drugega, hkrati pa dovolj veziva, ki vaju bo združevalo. Ampak saj to je konec koncev naloga vsakega para. Kaj in kako bo z otroci se mi za razliko od vas ne zdi tako ključno vprašanje. Če bosta vidva s fantom uspela najti prav mero in način v vajinem odnosu, ga bosta tudi v odnosu do otrok. Res ne razumem, zakaj bi vi morali otrokom zatajiti svoja prepričanja. Če bosta ostala skupaj, bosta pač otrokom predstavila vsak svoje prepričanje. Če bosta drug do drugega res tolerantna, bosta na ta način tolerantnosti in sposobnosti sprejemanja drugačnosti učila tudi svoje otroke. Ko bodo odrasli, se bodo vajini otroci že sami znali odločiti, kaj je prav za njih.
Če bosta vztrajala tako dolgo, da se bosta morala odločati okrog otrok, bosta morala glede vprašanj, ki jih postavljate, najti nek kompromis. Če bosta pri tem imela pred očmi resnično korist za otroke, bosta že našla za njih najboljšo možnost. Dilema bo v tem primeru zelo pragmatična: Ali je za otroke boljše, da imajo za sabo krst in birmo ter se potem sami odločijo, kako naprej v življenju ali pa je boljše, da tega nimajo in se dajo potem v odraslosti krstiti in birmati. Če pa se bosta samo borila zato, čigav »prav« je bolj prav, bodo otroci na koncu v vsakem primeru potegnili najkrajšo.
Svojih odgovorov ne gre iskati v prihodnosti, lahko jih najdete že tukaj in zdaj. Če si le upate odkrito pogledati, jih lahko razberete iz vajinega trenutnega odnosa. Je partner dovolj toleranten do vašega in vi do njegovega prepričanja? Zaradi tega nimata večjih težav, sta se sposobna o tem normalno pogovarjati? Naj še enkrat ponovim: če bosta uspela vidva med sabo rešiti te razlike, jih bosta uspela tudi pri otrocih.
Lepo vas pozdravljam
Tudi pri naju s partnerjem je podoben problem. Jaz sem versko vzogjena, vendar smo bili doma lahko vedno odprto kritični do cerke in smo se lahko otroci sami odločali, starša sta dajala samo vzged, da sta skušala živeti te vrednoste.. Normalno smo v svoj družinski krog sprejemali tudi popolne ateiste in res, vsaj meni se zdi, nisem imela nikoli problemov okoli tega. Partner, ki ga imam sicer zelo rada, pa je svojo vero “izgubil” v zgodnji odraslosti in je (bil?) izrazito sovražen do cerkve, včasih se mi je zdelo, da je to sovraštvo eno bistvenih goriv, ki ga poganjajo skozi življenje. Takorekoč ni bilo stvari, za katero ne bi bila kriva cerkev. Jaz na ta njegova stališča nisem nikoli besno reagirala, vedno sem skušala razumet, da on dejasnko res tako misli in doživlja. Sem pa na nek mehak način vztrajala pri svojem življenskem stilu, saj me stik z Bogom in tudi (sicer ne redno) obiskovanje nedeljske maše pomirja in je to del mene. Ko sem ga na začetku šolskega leta prosila, da se pogovoriva ali dava otroka k verouku ali ne, in sem rekla, da če je preko vseh njegovih norm, pač ne bi silila,…je bil kar za verouk. Očitno je spoznal da sem toliko odprta do teh vprašanj, da se mu ni potrebno bat kakšnih manipulacij. Čeprav sem menila, da bo zelo nasprotoval, ni bilo potem kakšnega problema. Midva sva se nekako že navadila živeti v taki “nenačelni koaliciji”, menim pa da sva se iz tega oba zelo zelo veliko naučila, seveda ne naenkrat…počasi.
Jaz bi samo dala eno temo, za razmišljanje mami, ki misli, da bi izgubila svoja načela:
Katera so ta načela in s čim bi jih obiskovanje verouka podrlo?
-so načela ateistov, ki naprimer ne priznavajo obstoj neke višje sile v obliki Boga (navadno je predsodek ravno zarad nerazumevanja “Boga”), tako zelo drugačna od načel, ki jih uči vera (katera koli)?
-Pri verouku se ne učijo nič takega, kar bi rušilo neka načela, razen, če so vaša načela nasprotna ljubezni, poštenosti, iskrenosti, prijateljstvu….
Če boste imela dovolj trdne argumente, zakaj ste izrecno proti verouku- se bo z vami strinjal tudi mož in obratno.
Ne pravim, da se morata odločiti za ali proti- to je stvar vajine odločitve.
Mislim, da pa morata podati konkretne razloge, zakaj ja in zakaj ne.
(v nekaterih župnijah naprimer je problem tudi z duhovniki in organizacijo verouka in postane verouk res prej “muka” kot neka pozitivna dejavnost in če bi se odločala, ali dati otroka v tako skupnost, ga ne bi dala, pa ne zato, ker bi bila nasplošno naravnana proti, ampak, ker bi menila, da na otroka ne deluje dobro- poznam naprimer primere, ko ima duhovnik probleme z alkoholom, nabavi otrokom nekaj vreč čipsa in ima eno uro “mir”-sama pa imam z veroukom in duhovniki krasne izkušnje, tudi sama sem rada hodila in imam lepe spomine, zato, je to stvar odločitve in premisleka)
tudi jaz in partner sva različno versko opredeljena. jaz nimam nobenih zakramentov, on vse in gre vsako nedeljo k maši. tukaj je poteben temeljit pogovor, mogoče tudio večkrat in pa delanje kompromisov. modva npr sva se odločila da se poročiva on cekveno in jaz ne, otroka se da krstit, potem naprej bomo videli, obdarovali se bomo za Božič( oni se za miklavza mi za NL- pa je bozic nekje vmes), … treba je samo narediti kompromise in se o čustvih pogovoriti.