Kdo je dober strokovnjak?
Odpiram temo »Kdo je po vašem mnenju dober zdravnik ali strokovnjak« PROSIM NE OPERIRAJTE S KONKRETNIMI IMENI – te bom brisala – ampak napšite kakšne solastnosti, ki naj jih ima dober zdravnik ali strokovnjak?
Lahko ocenite to po enem obisku? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga ocenili narobe – in zakaj ste spremenili svoje mnenje? V koliko meri so pri vaših sodbah pomembne tudi izkušnje drugih staršev? Se je kdaj zgodilo, da so izkušnje drugih drugačne od vašega doživljanja?
PROSIM BREZ IMEN – ZANIMAJO ME SAMO LASTNOSTI, KI NAJ BI JIH DOBER STROKOVNJAK PO VAŠEM MORAL IMETI.
Da otroka pogleda, upošteva, vpraša kako se počuti.
Da ne rine v otroka, ki je sramežljiv, razen, če je to potrebno zaradi pregleda.
Da je nežna, razumevajoča.
Da pove realna dejstva in ne laže, obenem naj ne pretirava s negativnostjo. Saj nikoli ne veš, in marsikatera “resna” diagnoza uniči življenje in upanje, pa je v bistvu pretirana…
Da ji lahko poveš še kaj o otroku in imaš občutek, da si vzame čas za tebe in otroka, pa čeprav čakalnica poka po šivih.
Da ji ni problem “odpikati” otroka z virozo brez recepta, namesto da kar deva antibiotike vsepovprek. Da ob sumu na angino naredi bris in ne kar antibiotik.
Da se vidi da ima otroke rada.
Da je strokovna, ampak vseeno da zna pojasniti težavo/diagnozo tudi z vsakemu laiku razumljivo govorico…
Da je taka kot naša pediatrinja in naša zdravnica iz razvojne ambulante. Super sta!! (potem lahko napišem imeni? Če menite da lahko – dr. Zupanc in dr. Planinšek iz ZD Celje)
Lp,
Sonja
p.s. sigurno sem še kaj pozabila!!
Poleg tega, da se samo po sebi razume, da se spozna na svoje področje, od dobrega strokovnjaka pričakujem:
– da bo znal poslušati (in ne le slišati) bolnika/pacienta in iz teh podatkov tudi kaj potegniti
-da bo sposoben celostne obravnave in gledati ne le s svojega ozkega področja, temveč da bo poskušal razumeti kompleksnost bolnika
-da si bo šel tudi kaj prebrat, če tega ne bo vedel
-da ne bo blefiral, kako obvlada, v resnici pa nima pojma, temveč da mu ne bo nerodno pred pacientom priznati, da določene vsebine oz. problematike ne obvlada
-da ima ves čas interes za kontinuirano izobraževanje in izpopolnjevanje (saj izkušnje vseeno niso vse)
-da je sposoben sodelovati tudi z drugimi strokovnjaki, ne pa ostati individualist in biti sam sebi zadosten
-da pove bolniku, kje lahko dobi dodatne informacije o svoji težavi (ne pa, da ga pusti v stilu “znajdi se sam”)
-da zna bolnikovim sposobnostim dojemanja, razumevanja in komuniciranja na ustrezno preprost način razložiti njegovo težavo in pri tem razumeti, da pred seboj nima svojega stanovskega kolega, ki razume strokovno izrazje, temveč človeka, ki se morda s problemom srečuje prvič
-da bolnika sproti obvešča o vseh vidikih njegove bolezni/težave in mu nudi vse potrebne informacije, da se je ta čimbolj sposoben sam odločiti, če pa že tega ne, pa vsaj sodelovati pri odločitvi nadaljnjega zdravljenja-temu bi rekla partnerski odnos
-da konflikti s stanovskimi kolegi ne vplivajo na potek zdravljenja pacienta (tale je malo huda, a še kako resnična)
Ob tem toplo priporočam knjigo “How doctors think” avtor je Jerome Groopman. Mislim pa, da je samo v angleščini.
Tole mi je zaenkrat padlo na pamet, govorim pa iz svojih izkušenj. Morda se še kaj spomnim, ali pa vključi kasneje v debato, če se bo razvila.
V Sloveniji je žal dobrih strokovnjakov zelo malo.
Karakteristike, ki so zame kot mamo otroka s pp pomembne pri sami obravnavi so:
1. Otroka pozna po imenu.
2. Vzame si veliko časa za pogovor s starši.
3. Res dobro pregleda otroka (ne izza mize), se z njim pogovarja ali kakorkoli komunicira.
4. Posluša tudi mnenja staršev.
5. Dojemljiv za novosti. Se redno dodatno izobražuje, splošno razgledan; ne samo v svoji stroki, temveč zna pogledat tudi druge vidike zdravljenja / obravnave.
6. Staršem zna svetovat za zdravljenje / obravnave tudi izven zdravstva (tudi tisto kar je samoplačniško).
7. Upošteva predloge staršev in se skupaj odločijo kaj je za otroka res najboljše.
8. Ne zmrzne ob misli (in postane posledično nesramen), da imamo starši danes velik dostop do informacij in da zdravnik danes nima več vloge vsemogočnega. Zavedamo se, da jih plačujemo, da so tam zaradi nas in naših otrok.
9. Jim je na voljo veliko časa za pregled.
10. Me zna za več informacij o bolezni usmerit še kam drugam, mi posreduje kakšne linke…
11. Sproti poroča nadrejenim (Ministrstvu za zdravje) potrebe svojih pacientov (nova zdravljenja, nova zdravila…)
Pediatri bi morali imeti osnovno izobrazbo pedagoga.
Sama znam zelo hitro ocenit človeka in do zdaj se še ni zgodilo, da bi koga ocenila narobe.talija
Vidim, da se do nas kar zahtevni in da imate visoka pričakovanja.
Kako pa recimo ocenite strokovnost nekoga in so bolj pomembna priporočila drugih ali recimo prvi vtis?
Pozdravljeni!
Bom, na kratko poskusila opisati kdo je zame dobet strokovnjak in upam, da ne bom falila teme!
ker sem ravno na zdravljenju v tujini z malčkom, lahko rečem, da sedaj vidim kakšne strokovnjake imamo. Vse se vrti okoli denarja, vendar ne naglas.
Ko izveš diagnozo in vidiš, kako si osamljen primer, in iščeš informacije okoli dr. in sprašuješ, vrtaš, kje boš čimveč izvedel, ne najdeš nič oprijemljivega! Ko pa dobiš informacije iz tujine in ko želiš se pogovoriti z dr. ,ki ti ga ponudijo, je le ta ves pameten in te splph ne posluša, ker vidi, da veliko veš in ti na vse pritrdi. In ko se odločiš za zdravljenje, dobiš tik pred odhodom tel. klic, kako je to rizično in da bi bilo bolje še malo premisliti in pretehtati. In ko vprašaš od kod sedaj tak strah, ti rečejo, da od naših strokovnjakov!!!?? In kje so bili ti strokovnjaki, ko smo jih iskali za mnenja in naša vprašanja?? JIH NI BILO! In ko izvem, koliko zdravljenje stane, mi postane jasno, od kod strokovnjaki! Tu, kjer sva na zdravljenju vidim ogromno komuniciranja zdravnikov med seboj (to pri nas pogrešam),na vsaki viziti jih zanima stanje spremljevalca otroka,..
Za mene je dober strakovnjak tisti,ki ti dovoli, da poveš kar veš in ki ti odgovori na vprašanja, čeprav so kakšna bolj zmedena;Ki se posvetuje še z drugimi dr.,ki prizna, da kaj ne ve in da se bo še pozanimal,ki se zna obnašati do otrok s PP,veliko ste že zgoraj napisali.
Jaz vidim veliko prednost pri prvem vtisu.
lep pozdrav vsem
Predhodnice pred mano so že veliko povedale, jaz bi dodala še poslušanje in UPOŠTEVANJE (!!!!!!!!!) staršev, da ne poslušamo vedno, da smo “samo laiki”, kar je sicer res, vendar smo ob edino mi 24 in po potrebi tudi 25 ur dnevno z našimi pikci. Pri vsem, kar smo in kar še dajemo skozi, najbolj pogrešam to. Iz svojih izkušenj vidim dva pristopa: ali se staršev sploh ne upošteva, ko da smo dim, ali pa druga skrajnost, ko dobim na vsako vprašanje odgovor “ne vemo, vi najbolje veste, po svoji pameti delajte” – konkretno pri alergijah. Vmes ni nič, tema, brezno. Jaz lahko nekaj delam po svoji pameti, če imam nek portfej izkušenj, z dihalnimi stiskami nimam problema, vemo, kako reagirat, kaj je kdaj nujno, smo se navadili, z alergijam se srečujem prvič in nimam pojma, kakšni so mehanizmi, kaj pomenijo kršitve itd itd. Saj si seveda pomagamo starši med sabo, visimo na netu, ampak vseeno – mislim, da je dolžnost nekega specialista povedat “imamo tale in take izkušnje, tole kaže statistika, tole kažejo izsledki, možnosti so takintake pa presodite”. Ne pa da me odpika v 2 minutah.
Bom pa pohvalila – ne poimensko – samo kot inštitucijo v celoti Zavod za gluhe, kamor s starejšim hodiva dobro leto, upam da bo Petra to dovolila, ker toliko zavzetosti, odprtosti, tolerance, pripravljenosti pomagat, videti tudi v zelo težavnih momentih preko vseh težav in najt na dnu tisto pozitivo – to sem tukaj prvič v 6 letih doživela. Tukaj imam občutek, da so strokovnjaki, ki jih je kar nekaj na kupu, res tim, da ni nobenemu nerodno rečt “se bom posvetoval, ne vem”, za vsako vprašanje s enajde rešitev, odgovor, če ne drugega nasvet, kje iskat, kaj iskat, predvsem pa ena velika strpnost, toleranca in TOPLINA do otroka in do staršev. Mislim, da tako redko pohvalimo, da upam, da bo ostalo zapisano.
No, pa da še jaz pristavim svoje.
Ste zelo dobro opisale dobre strokovnjake.
Meni je najbolj važno, da komunicira z menoj. Pripravljena sem do trikrat podrezati, opozoriti nase, češ, poslušajte tudi mene, saj sem res jaz z otrokom 24/7 in svojega otroka, ki ne govori, razumem.
Odpikam zdravnika, ki mi na veliko razlaga še potem, ko jasno povem, da to že vse vem in jasno razumem. Potem se počutim kot idiot, ampak na koncu je le zdravnik malo vzvišen in preveč okoli svojega ega, ker ima belo haljo. Moje mnenje.
Še najbolj pomembno pa je to, da se strokovnjak zaveda, da se otrok v tujem okolju med tujimi ljudmi ne bo NIKOLI obnašal tako kot doma. Na živce mi gre, ko zdravnik reče po enem letu, da se pa otrok tam počuti domače. In da veliko psihologov naredi teste v 10 minutah, kar potem ni normalno, da otrokova ocena pristane pri dnu-kdo pa se bo v 10.minutah sprostil in sploh dojel, kaj hočejo od njega? Otrok s PP že ne.
Sicer pa ste napisale že večino. Važno je, da se človek, ki je v stiku z otrokom s PP, zaveda, da so ti otroci drugačni in res nista niti dva ista, hkrati pa je lepo, če ga pogleda tudi z vidika normalnih in opazi njegove vrline in prednosti (naprimer, da otrok od 18. meseca opravlja potrebe v stranišče in ni prijetno, ko mi še po dveh letih zdravnica reče, da to ni res in ni mogoče, medtem, ko drži v rokah otroka brez pleničke).
Name mnenje drugih ne vpliva. Si ga zapomnim, a vedno naredim svojega. In ponavadi je moje mnenje boljše kot so mnenja drugih mam, ker si že dolgo ne ženem več k srcu, kaj je rekel tainta in kako kdo misli najslabše. Jaz poznam otroka in vem, da je vesel in nasmejan. Joka pa normalno, če se ga ne upošteva, pa naj pač to piše v izvidu.
Prvi vtis je važen, ni pa glavni. Človeka spoznavamo sproti. In tudi strokovnjaki, ki so največ z otrokom, ga spoznavajo sproti in se jih da pogosto narediti najboljše za vašega sončka-s pravilnim pristopom in potrpežljivostjo, sploh pa s sodelovanjem z otrokom. Če boste otroku pokazali, da vam kdo ni všeč, ga ne bo maral in tako strokovnjak ne bo mogel biti najboljši.
Do sedaj imam izkušnjo, ko je bila terapevtka zame zelo slaba, pa jo drugi poveličujejo. A je tudi velika razlika med mano in tistimi starši, sploh pa med mojim in njihovimi otroki.
Vesela pa sem izkušnje, ko sem po peti terapiji hčerki rekla, da je ta zakon, ker se tako trudi z njo. Za odnose smo 50% odgovorni mi, starši. Šele potem je lahko strokovnjak dober ali slab, kakor za koga.
lp, mami
Po mojem mnenju je dober strokovnjak tisti, ki obvlada čim več od naštetega:
1. se dobro spozna na svojo stroko in se še dodatno izobražuje;
2. sicer pozna različne teorije s svojega strokovnega področja, ki v praksi niso uresničljive, vendar jih pod nobenim pogojem ne gre preizkušati v praksi (razen ob predhodnem soglasju pacienta/stranke v medicinski poskus);
3. zna komunicirati tako z otroki kot tudi z odraslimi (s slednjimi pa tako v vlogi pacientov/strank kot tudi v vlogi staršev otrok, ki so sami pacienti/stranke);
4. upošteva želje vseh pacientov, tudi otrok (in staršev otrok), če jih je le mogoče upoštevati (npr. preloži obravnavo otroka, če le ta ni neogibno nujna za otrokovo preživetje, če ima otrok na tisti dan npr. športni dan in bi se rad pred svojimi sošolci pokazal, kaj zmore);
5. prisluhne različnim pomislekom in skrbem pacientov, tako otrok kot tudi odraslih ter staršev otrok;
6. ne ignorira otrok;
7. ne laže o možnostih zdravljenja;
8. ne vzbuja lažnih upov;
9. slabo novico pove na način, ki ne prizadene niti otroka, niti odraslega. Po povedani slabi novici to novico nevtralizira s čim pozitivnim ali s humorjem;
10. ko predpiše terapijo, njeno trajanje, itd, je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja v zvezi z njo, prav tako pa na konkreten in jasen način pove, v kakšnem obsegu se pričakuje, da bo oseba to terapijo izvajala. Primer pri oglušelih je, da surdopedagogi govorijo, da morajo oglušeli čim več govoriti, ne povedo pa konkretno, koliko je to “čim več”. Tako so pacienti le še bolj zbegani, namesto da bi bili potolaženi, ker vedo, da že zdaj dovolj govorijo, ko se vsak dan eno uro pogovarjajo s prijateljem (to bi dosegli, če bi surdopedagogi lepo povedali, da se pričakuje ena ura glasnega govora na dan in da to povsem zadošča – tale moja ocena časa je povsem laična in ne vem, če po strokovnih kriterijih to zadošča)…
11. imajo smisel za humor;
12. ne mudi se jim s pregledom, ne čakajo nervozno, kdaj bo pacient nehal (po njihovem prepričanju) “nakladati” o svojih strahovih in težavah, ampak ga pozorno poslušajo in mu tudi svetujejo;
13. ne pišejo v časopisih, revijah, knjigah in na spletnih straneh, kako nujen je globok in odkrit pogovor z njimi glede določenih težav in kako nujna je poglobljena obravnava zanje, obenem pa, ko pa pacient pride k njim, izgleda, da jim je povsem odveč odgovoriti na dve vprašanji, ki jih pacient postavi in še več: povsem odveč jim je že sam prihod pacienta v njihovo ordinacijo. V tem primeru je namreč njihovo pisanje povsem neresnično (oz. je vsaj v očeh razočaranega pacienta razumljeno kot neresnično);
14. pacientu predstavijo različne možnosti (npr. oglušelemu predstavijo možnost vključitve v društvo gluhih in naglušnih in učenje znakovnega jezika).
15. ne opredeljujejo se negativno do posameznih metod, razen če so res škodljive za pacienta;
Nekdo (moje ime ni pomembno, ker ime ne pove nič o človeku, ki ga nosi)
Dobar strokovnjak…..
Veliko je tega.
Mora poslušati in upoštevati starše kot ravnopravne člane tima.Če se ne strinja potem naj to mirno in argumentirano reče i in razloži zakaj tako in zakaj je to pomembno za otroka. In včasih tudu strog naj bo če je strokovno prepričan v tem kar govori.
Pa ne reči naslednjega:
-saj bo ta tretji v redu
-veseli bodite da ni hujše,mi smo zaključili z zdravljenjem
-važno da je v glavi u redu
-pa piše napotnico za Sočo in pravi glasno,…za zdravljenje INVALIDOV.a otrok niti 2 leti ni star
-ignorira otroka,ni ga v ordinaciji
-ne zna planirati in organizirati zdravljenje,kdaj,kako,kam v določeni fazi
-naj se drži svoje stroke,npr ortoped ne naj razlaga kam se uroinfekti zdravijo,saj nismo neumni
Pa še bi naštevala