Zadnjič sem šla z otroci v slaščičarno.
Pa prisede urejen starejši možakar (okoli 70plus let) in si naroči. K njemu čez čas prisede urejena mlajša ženska. Moj je takoj rekel, da je to mlajša ljubica. Ker sta sedela tik pred menoj, sem ju malo opazovala.
Kmalu sem poštekala, da ni bila ljubica, ampak očitno hčera. Ker ni bilo nobenih zaljubljenih pogledov, nobenega osvajanja, ampak pogovor na nivoju in .. Najbolj me je zabolelo, ko sem videla, da jo je oče tako pokroviteljsko, nežno, z ljubeznijo gledal in govoril z njo. Ženska je bila sproščena, ne zafnana, daleč od tega, videlo se je, da je samozavestna, ampak zdaleč antipatična.
In gledala sem njegov pogled (sedel je tako da sem videla njegov pogled, ona mi je bila obrenjena s hrbtom), opazovala sem vedno bolj aktivno.

Naenkrat sem postala žalostna. Ugotovila sem, da si želim tega pogleda. Da pogrešam takšnega očeta. Da ga boleče pogrešam. Da se kje dobiva, poklepetava, mi kaj svetuje, me pelje na tortico in na čaj, mi da nasvete, napotke, mi pokaže, da sem njegova draga hčera.

A pri meni ni tako. Njegovih zadnjih nežnih pogledov se ne spomnim več. Pa ni umrl. Ampak me je zapustil, ko sem bila majhna punčka. Na novo se je poročil in njegova ljubosumna žena mu ni dovolila stikov z menoj, njemu pa ni bilo da bi se trudil. Nikoli, nikoli me ni stisnil, nikoli me nežno pogledal, me objel, me poljubil, mi svetoval, mi pokazal da se lahko zanesem nanj. Celo obratno, vedno znova mi je dal ob poskusih stikov vedeti, da mu visim dol, da do mene ne čuti ničesar, da ima sedaj novo družino in enkrat v življenju me ni vprašal kako mi gre, če kaj potrebujem, ni mi čestital ob rojstvih otrok, ni njim voščil roj. dnevov, bozička, nikoli nikoli. Nobenih daril, nobenih vprašanj. Kot da me ni. Kot da ga ni.
In bolečina ob tem je postajala vedno večja.
Govorila sem si, da naj si omislim, da je mrtev, da mi bo lažje, da se ne bom vsakič, ko mi kdo omeni očeta, borila s solzami in ga vsakič znova zasovražila.
Napisala sem mu, pred leti, pismo, zakaj se mi nikoli ne javi. Mi niti odpisal ni. Nič. Npr. še kdaj se mi je posmehoval ali me poniževal, čisto brez veze. V glavnem, kot da sem nula. Še baje čisto vse kar kupijo, pišejo na to ljubosumno ženo, ki ima otroka iz prejšne veze. Ljubosumna pa je za to, ker je bila moja mati očetova prva in največja ljubezen. Naj se gre solit, kaj imam jaz pri tem?? In revež on, nima hrbtenice ali želje, kaj vem. Verjetno kar obojega.

Nakar pomislim na mamo. To osebo mrzim najbolj na svetu. Vedno ko mislim na ljudi, ki jih mrzim, prvo mrzim njo. In vedno se sprašujem, zakaj mi je to naredila! Za mene je psiho. Zapret bi jo bilo potrebno.
Da mi je kot otroku, majhnemu otroku govorila, da sem prasica, da sem ogabna in koza, donda, packa, lenoba, nesposobna, se ji gabim.. Leta in leta, leta in leta muk in trpljenja. Prepovedi pogovorov z bratom, žalitve v nulo, ogovarjanje ljudem okoli, norčevanja, njene starše je napumpala proti meni. Z jokom in igranji.
Njeni starši. Moj dedek, ki sem ga imela rada, pa je, danes vem, bil le lolek na kub. Pustil je, že pred sto leti, svojo prvo ženo in svojo majhno hčerkico za katero se nikoli kasneje, do svoje smrti ni brigal ali jo videval, zaradi 13 let mlajše ženske (moje babice), ki ji na začetku baje nekaj časa sploh ni povedal, da je poročen. In babi se je, takrat, fino poročila. Otrok si sploh nekako ni želela, ampak reda radi. Mojo mamo. Že od njiju, sploh od babi, ni bilo do moje matere prave ljubezni po mojem. Sama potuhnjenost, in : kaj bodo ljudje rekli, lepo se obnašaj, daj obe roki na mizo ko ješ, lepo jej, no kako se pa pogovarjaš, kaj imaš oblečeno, takšna z nami ne greš nikamor in ne vem kaj še vse.
V glavnem, hladnost da umreš.
Vsi proti meni.
A nisem bila ne slaba v šoli, ne ekstra nevzgojena. Samo ljubezni sem si želela. Že v osnovni šoli sem s tako fovšijo gledala na sošolke in sošolce, ki so imeli STARŠE, ki so hodili po njih, ki so se brigali za njih.
Za mene se nikoli nihče ni brigal. Mati se je najbolj brigala zase, za svoja oblačila in tipe. V glavnem zanemarjena, osamljena do maksimuma.

In sram me je bilo. Za vse to. Počutila sem se krivo in za ločitev staršev in za to da sem postajala agresivna in izstopala. Najraje bi pretepla cel svet.

In potem fanti. Obupno vse skupaj. Od kdaj pomnim, sem imela kakšnega tipa in bila zaljubljena. Če me je pustil (se je celo dvakrat zgodilo), sem ga kovala v nebo in bila v depresijah, žalovala še sto let za njim. Ampak po navadi sem vse pustila jaz. Po nekaj tednih, ko me je velika zaljubljenost minila, oz., še boljše, ko sem videla da me ima tip na smrt rad, mi je postal breme in tečen.
Asocialci. Od prestopnikov, kurbirjev, lažnivcev. Ni da ni.
Nekaj je bilo vmes tudi normalusov, ampak ti niso nekako pomembni.

Zavidali so mi, da sem imela najboljše tipe, da sem bila lušna, komunikativna, samozavestna. Ha postala sem fenomenalna igralka.

Povem tipu, ki je poznal mojo mamo, kaj mi je delala, pa ne vsega in ob prvem prepiru mi vrže naprej, da sem ista kot ona in da je imela prav, kaj mi je govorila.

Povem možu nekaj o tem, pa se dere na mene, da sem tak kup gnoja, ki so se ga še starši odpovedali in ga niso hoteli imet. Da so me fliknili v dom. Saj to sem res šla, ampak ne ker so me fliknili tja, ampak me je mati pri 13. letih enostavno zaklenila sredi zime ven ker me ni prenašala in ker je dobivala premalo preživnine in po nekaj dneh potikanja in spanja na stopnicah po raznoraznih blokih(med šolskim letom), sem se sama šla prijavit na socialno. Pol pa so me spravili (prostovoljno) v dom za tiste brez staršev in iz neurejenih družin. Čisto easy. Muka v glavnem. Še tisti tam, ki so imeli starše alkoholike, so bili bolj ljubljeni kot jaz.
En mali je bil npr. tam, pri sedmih letih (samo začasno), katerega očim je pred njim ubil njegovo nekaj mesečno polsestro in mamo! Mislim.. Super okoliščine. Večina uničenih psih, duš, življenj.
Ampak je bilo tam več ljubezni in spoštovanja kot doma. In bil je topel dom, ni bilo žalitev. Žalitev je bila le ta, da si bil kot otrok od tam avtomatsko obsojen da si asocialen in težek, torej manj vreden. Nihče se nikoli ni vprašal, kakšni pogoji so morali biti doma, da je otrok odšel v tak dom. Ni bil to vzgojno popravek dom, ampak dom za otroke iz takšnih in drugačnih neurejenih razmer.
Saj je vseeno.
Nakar mi ta moj, 20 let je minilo od takrat, vrže to naprej. In kdo mu je to povedal? Moj foter ko sta se enkrat sama srečala. Da mu je pravil, kako sem bila težka kot otrok! Adijo pamet! Mrzim fotra. Sploh ga ni bilo zraven celo življenje, niti me ni mogel imet, niti se ni brigal zame, pol pa me še šinfa okoli in se vtikuje v moje življenje. Mi zjebe tisto, na čemer gradim. Moj je seveda srkal vsako informacijo. Da bi jo skral da bi me morda razumel? Ni šanse. Srkal je, da bo imel kaj proti meni v rokah!
In moj me zdaj, kdaj ima pet minut časa, žali, kakšna asocialka sem, da sta se me še starša odpovedala. Žali mene, da nikoli noben od mojih ne pokliče in vpraša za hčero. Da to počno samo njegovi.

Pa nisem pokvarjena. Dajem vse, za otroka, za družino. Svojega sveta nimam. Je preveč boleč. Na keks mi gredo ljudje, ki mi govore o svojih mamicah, očijih. In kaj naj jaz povem? Ne rečem nič. Rečem, da nočem imet z njimi kontaktov.

Moj visi na starših in so se obrnili proti meni. Je razvajen nedorasel otrok, sama hinavščina jih je skupaj. Že pred menoj do drugih je bil takšen, do vseh ljudi je takšen in njegovi so podobni, pa ga podpirajo. Pokvarjena familija.
In kdo je ta moj?
Človek, ki me je od začetka varal, lagal, me napizdoval, imel za norca, izsiljeval, se mi cele vikende ni javljal (ko je bil v turnejah), si izklapljal telefon po nekaj dni ali mi prekinjal, ko sem ga pa kdaj mislila pustit, pa mi je grozil s samomori. Nekdo, ki me rad pohvali, kakšen niče sem, kurba (nikoli ga prevarala!), psihično motena, živčno bolana (v kar me spravlja on), pa ne vem kaj še vse. V glavnem, dalje uživam v prelepem odnosu do moje malenkosti.
t+Takšne očitno iščem.
In ta moj okoli laže, me ogovarja. Kot da je moja mati, foter.
Zdaj pa res več ne vem, ali je to tak, ker sem jaz kriva, ali je to res ta vzorec, ki sem ga iskala? Do pred nedavnim sem bila namreč prepričana, da sem res malo vsekana in da ni vse okay z menoj.
Ampak boga, nikoli nikomur nisem nič slabega naredila! Nisem pokvarjena, nikoli se nisem npr. drogirala ali seksala kar tako, ne vem no.

Je pa še nekaj. Nikoli nisem bila kaj posebaj zaposlena. No sem ene dvakrat, trikrat nekaj, pa mi ni bilo. To se sliši super, da sem lena. Pa nisem. Zaprla sem se, že pred leti, v svoj dom in zunaj se ne počutim dobro. Nimam več moči, samozavest je uničena do maksimuma. Ko sem kje delala, sem začutila, kako nesigurna sem. Nisem se počutila dobro, slabo mi je bilo, spati nisem mogla, nonstop imela vročične izpade, bila do kraja obremenjena. Nisem prenašala narejenosti in igrane prijaznosti, krivic na del. mestu (če je npr. ena ful delala in jo je šef jeb. v glavo, se mi je do maksimuma zameril in sem bila freh do njega, pa še za njo sem se šla postavit pred njim in mu povedala svoje). Ni smešno. To antipatijo do narejenosti nosim v sebi od doma. Navzven so ti moji vedno izgledali mega urejeni, mega fini in damski ljudje.
Najlepše se je pa tako dogajalo za zaprtimi vrati. Na bruhaš, kakšen primitivizem. Nonstop izsiljevanja moje matere za denar od njenih staršev, vse se je vrtelo okoli denarja. Cenjen je bil edino tisti človek, ki je imel denar in vredna kaj ženska, ki je imela denar oz. se je poročila s kakšnim ki ga ima. Vse ostalo se je smatralo za kup gnoja.
V tem sem rasla in še danes so baje takšni.
Nonstop so en med drugim skregani, pol se pobotajo in jih je sama sladkoba in hvaljenje en drugega do sladkorne, pol spet ful tišina med njimi nekaj mesecev.
No tudi iz tega sem že vrsto let zunaj. In tudi nisem vedela, da nosim v sebi posledice.
Delat ne da se mi ne da, sploh ne, ampak sem imela tudi takšne pogoje. Selitev v drug kraj, malo del. mest, nobenega ne poznaš, še ena stvar o kateri ne bom pisala, prepiri doma z možem in osamljenost, osamljenost.
Nobenih tečnih prijateljic, ki bi se mi hvalile o svojih mega mamicah ki jim pomagajo, čuvajo otroke, kupujejo darila, nobenih bolečin.
Zaprta v celico in agresivna v sebi do vseh ljudi. Ampak na varnem.
Tako si želim ljubezni. Ne ljubezni od tipov, teh imam preko glave. Želim si brezpogojne ljubezni.
Pol pa mi govori kakšna mati, ki jo srečam v šoli, kako bo njen sin šel čez vikend k njenim staršem. Želodec se mi obrne. In ji rečem, tak hinavsko pa vas nič ne pogreša, ali ti njega, kako si lahko cel vikend brez otroka. sama že ne bi zdržala.
In si mislim kakšna mati je to, ki lahko da otroka čez cel vikend stran.
Naslednjič ko jo vidim, jo komaj še pozdravim.
Kakšna delujem? Da se nosim, da sem zvišena, da sem ne vem kaj. Ampak nihče na tem svetu ne ve, kaj me vodi do tega. Ko sem bila še mlajša in sta bila mojedva skupaj, sta me tudi rada dajala k materinim staršem. Da sta onedva lenarila. Mene noben ni vprašal. Tam je bil šele pekel. Ko je dedek pretepal babico in imel ljubosumne izpade ker ga je verjetno zloba kaj provocirala, se ji je drl in ne vem kaj še vse!
Niti na kraj pameti mi ne pade, še komu govorit o sebi, ker bi vsak vedel, kje sem ranljiva in glede na zaupanje do ljudi, sem prepričana, da bi dobila slej kot prej bumerang.
To kar sem dala skozi in doživela, ne ve praktično nihče. Vsak človek ki je bil povezan v mojem življenju ve samo del kakšne zgodbe, nihče pa ne ve za ves jok in kletje staršev in starih staršev in cele bolane familije. Nihče ne ve za miljone solza, bolečin, žalosti in mržnje, za vse besede in dejanja.
Mi reče babica zadnjič (ona je še edina, ki jo pokličem za roj. dan, čeprav je bilo zdaj zadnjič), da je imet sina dosti boljše kot hčero, da je ona nora na fantke. Bolana zmešana stara baba. Še dobro, da je imela sama dve hčeri. Mi reče, da bi imela raje tri sinove kot eno hčer. Ja to je ljubezen naše familije. No. Naše je zdaj tu napačno rečeno. Familije, iz katere izhajam. Mogoče mi je hotela povedat, da je bratrančev sin nekaj posebnega, ne vem. Sumim že kaj takšnega.
Ampak kako izgledajo posamezni člani navzen, to je nekaj posebnega! Kot sem rekla, fini, urejeni, samozavestni itd.
Če bi imela možnost, bi plunila materi v obraz. In očetu. In babi stari.
Vsi so mi čitali dnevnike. Bolj sem jih skrivala, bolj so jih čitali. Se mi kakor je bila prva prilika, posmehovali. Se delali norca iz mene, če sem imela s kakšnim tipom probleme. Vse moje takratne sošolke in prijateljice so bile stoookrat boljše od mene. Ne samo da so bile baje lepše in boljših postav, bile so bolj nežne, simpatične in -normalne!
Ne glede na to, če se je drogirala, bila manjša in debelejša, slabša v šoli od mene po uspehu – vsaka je bila lepša in boljša od mene.
Nenehno izničevanje, tunkanje, posmehovanje. Vso življenje.

Ne krivim njih, da se ne znajdem, krivim sebe, ker nisem, ko je bil še čas, vedela, da lahko grem h komu in se o vsem tem pogovorim. Če bi sploh spravila kaj iz sebe. Nikoli nisem govorila kar tako o biločemu. Da sem povedala fantu enkrat, je bilo krivo, ker sam ni maral moje matere, mu je bila čudno antipatična še preden sva prišla skupaj in sem mu pol pač povedala ene par reči. Itak mi je še za to žal. In pred sto leti tudi nisem vedela, da bom nosila posledice biločesa. Nisem vedela da je vse to povezano in odvisno.
Danes imam otroka in živim svoje življenje, ampak kakor sem v kakšni krizi, si rečem: mami kje si? Ni to bolano? In potem si rečem, prekleta prasica pokvarjena, zakaj si me pustila? In sem še bolj jezna na njo!
Namesto da se ukvarjam s problemi, se jezim na njo in povem vam, če bi jo dobila pred oči, bi jo res klofnila. To najmanj.
Za vse tiste besede: gnusiš se mi, lenoba pokvarjena (od 8. leta dalje po tekočem traku), gnida (ta mi je še posebaj všeč, ker je bila to ena od redkih besed, ki sem vedela kaj pomenijo. Otrok pri 8plus l. težko ve kaj pomeni beseda prasica in kurba, vsaka punčka z daljšimi lasmi pa ve kaj so uši in gnide), gnoj (nisem rasla na kmetih torej nisem vedela!), smrdiš mi, zapri se v sobo in da te cel vikend ne vidim..do kasneje še vseh hujših besed, žaljivk in poniževanj.
In ko je kdo prišel mimo, se mu je razjokala, kako sem pokvarjena in asocialna, ker sem se seveda rada zapirala v sobo in se raje kot kaj drugega učila ali jokala do nezavesti, gledala ven v naravo in si želela samo daleč daleč stran in no ja, vsi so videli v meni težek karakter, nevzgojenega otroka, ki ima pa tako urejeno, lepo, ljubečo, dobro mamo in je tako zelo nehvaležen. In ponosna sem bila. Ponosna sem bila, ko so mi jo sošolke zavidale! Kaj naj bi jim šla govorit kakšna je v resnici? Da se nikoli ne pogovarja z menoj, da je neprestano menjavala moške, se ukvarjala s svojimi oblačili in izgledom?
Zakaj bi ji mogla bit danes hvaležna? Ni mi kupovala stvari, niti za oblečt, me bilokdaj poslušala, usmerjala, bila upora, nikoli ni govorila z menoj, nikoli me objela in poljubila, me pocrkljala, me stisnila k sebi. Nikoli nič. Pa ne od pubertete, o ne, že od ranega otroštva ne!
Niti oče. Niti mati. Niti bilokdo drugi.

Edino koga imam iz srca rada in mu zaupam je moja hči. Ampak bojim se sebe. Ko postanem jezna ali sem živčna ker se mi je moj spet kaj zlagal, postanem agresivna in nekontrolirana. Ljubezen se trudim dajat, učim se vsak dan, oz. se prepuščam občutkom ljubezni do hčere, ampak enkrat lahko poči.
Kaj pa vem kako gre to kaj rabijo otroci. Oz. še predobro vem, kaj rabijo, samo kako se pa rešujejo konflikti, do katerih vendar pri vsaki vzgoji prihaja. Zdaj ko je tamala še manjša je v redu, še nima svoje volje. Kaj pa kasneje, ko bo imel svoje želje, videl svoja pota?
Bom znala? Od kod bi naj znala lepo prosim?
Če grem na kakšno takšno kvazi socialo, mi jo lahko še vzamejo če povem kaj vse sem dala skozi in da nisem sigurna vase! Saj nisem nora. Mi bo kdo rekel, prvo rešite svoje probleme, potem pa … Še posebaj, ker je mož nezanesljiv. Človek nikoli ne ve. Moraš pazit komu dandanes zaupaš.
In poznam jaz te iz sociale. Ko je mati šla pol tja, ko sem že bila v domu, se je jokala tam in jaz sem sedela nemočna ob njej in živa sila ni mene vprašala kako mi je, ampak so se ukvarjali z ubogo urejeno žensko ki se je jokala kot da bi jo navil in tarnala nad vse sem ji dala, se trudila, ona pa takšna nehvaležnica. Sigurno sem veljala za super nevarno in asocialno tam.
Namesto da bi kdo navil ušesa, saj pa ne bi smele biti tam ženske tako naivne, da bi ne znale brati med vrsticami. Mene so dali tam na iq test! Mislim. A v šoli sem kljub vsemu sranju imela sama 4. in 5. Pa me dajo na ta test. Se spomnim kak sem jih jebala v glavo. Kakšne sem tam na testu pisala. Kaj je ducat, je bilo vprašanje? Sem rekla: 55. Pa takšne.
Kaj so mene testirali? Zakaj niso nje?
To je vse en velik kaos.
Delala bi rada z otroci, ki se jim je zgodilo podobno. Ker vem da bi jim znala pomagat. Ampak kdo bo še poslušal takšno staro babo kot sem jaz in jo vzel v službo brez primerne izobrazbe?
Vse skupaj je lari fari.

Tako. To je moje gledanje na vse skupaj in moji dvomi.

Seveda pa da ne bo kdo mislil sem obremenjena vsak trenutek s temi stvarmi. Sploh ne! To odraža 60% mojih misli. Ostalo znam bit pozitivna, nezakomplicirana. Imam zdravega otroka, pospravljeno stanovanje, zabavam se ob različnih stvareh (vedno sama!) in hvaležna sem za majhne stvari.

Obstaja tu kakšno zdravilo ali pot, ki me bo spravila ven? Ali bom zdaj celo življenje jezna na svojo pokvarjeno družino? Se to sploh da prebolet, ali moram it prvo do staršev in jih poslat k vragu, jim povedat svoje. Samo takšni kot so, se mi bodo še režali, če jih ne bom klofnila. Mogoče bi mogla rečt komu, da gre očeta malo skup vzet, mamo bom že sama poštimala. Samo če sem odkrita, saj se mi sploh ne da. Čim dlje od njih.
Žive 50 km od mene, pa jih na srečo nikoli ne vidim. Nikoli. In če bi jih vidla, bi materi sigurno rekla: kaj je kurba pokvarjena, zapri se v sobo in da te nikoli več ne vidim! crkni (no ta crkni tudi izhaja od nje).
Mogoče bi se tam sredi razjokala, da bi pa skapirala, ne verjamem. Samo to je primitivno. Nizkotno. Vse skupaj bi najraje itak pozabila.

Bo tu kdaj kaj boljše, bom znala svoje življenje in mojega otroka fajn spremenit? Naj se tipa pokvarjenega rešim? Dobro mi že ne dene, ampak sama pa tudi ne bi rada ostala! Imam ga rada. Če gre on, nimam nikogar razen otroka več. Novih ljudi si pa tudi ne želim in jih ne potrebujem.

Bom kdaj doživela pogled očeta ki sem ga zadnjič v slaščičarni videla?
Me bo kdaj mati, ki niti ne pove več, da obstjam (še enemu sedmemu možu ki ga je imela ni povedala, da me ima!), poklicala in mi čestitala za roj. dan? Mi že od 14. leta ni…? Oče morda? Mi ni že od 10. leta.
Ali mogoče prijazna babi, ki sicer ne mara hčera in vnukinj, pravnukinj, nasploh nobene ženske v družini?
Me bo kdo kdaj stisnil k sebi kot OTROKA, kot svojega otroka? K vragu pa besede, otrok svojih staršev si celo življenje. Ali pa se je moje življenje končalo pri 10 letu?

Še mož mi ne čestita za roj. dan, kaj šele da bi pričakovala od njih.
Po mojem sploh ne vedo, da imam že 32 let?

Pozdravljeni!

Ob branju vašega dolgega pisma, sem razmišljala le eno: da je to en zelo dolg spisek zlorab, ki so se vam dogajale v vašem mladem življenju. Preveč se vam jih je zgodilo. Kljub temu pa ste neverjetno iskreni in zelo dobra opazovalka. Imate vso pravico, da ste jezni na svoja starša in na cel svet, ker vas nihče ni slišal, še manj pa zaščitil. Odrasli ste brez ljubezni, slišanosti in najosnovnejših pogojev za normalen in zdrav razvoj otroka. In vas razumem, zakaj si želite biti sami. Osamljenost in izoliranost je edina rešitev od vseh zlorabljajočih odnosov, ki ste jih doživeli v svojem življenu.

Zato bi najprej rada govorila o brezpogojni ljubezni, po kateri zelo hrepenite. Brezpogojna ljubezen vedno obstaja samo v otrocih in sicer do njihovih staršev. Otroci brezpogojno ljubijo svoje starše in zanje vse pretrpijo, jih občudujejo in nenazadnje vedno hrepenijo po tem, da bi bili sprejeti in da bi bili starši nanje ponosni in veseli. To se pozna tudi pri vas: ne glede na to, kako zelo sta vas starša prizadela, hrepenite po njuni ljubezni. Čeprav veste, da je že prepozno, da bi se karkoli spremenilo, še vedno hrepenite po tem. S tem izražate svojo brezpogojno ljubezen do njiju.
Ko govorite o vaši hčerki, imejte to pred očmi: ona vas ima brezpogojno rada in njena sreča je odvisna od tega ali boste to brezpogojno ljubezen znali sprejeti.

Pekel vseh ljudi, ki so bili tako pogosto zlorabljeni kot vi, postane odvisnost od odnosov v katerih so živeli. Pravite, da kar naprej srečujete ljudi, ki vas ne cenijo, vas ponižujejo ali izkoriščajo. Takšen je tudi vaš mož. Ja, zgodba se zopet ponavlja. Pa ne, da bi si tega želeli. To kar pride, nenadoma, potiho. Rešitev iz tega objema odvisnosti od zlorabljajočih odnosov, je tako težka kot vsaka druga odvisnost: vzponi in padci, traja dolgo časa in veliko bolje je, če imate ob sebi osebo, ki vam lahko nudi oporo. Zato vam svetujem, da si poiščete kakšno terapevtsko pomoč ali pa da se vključite v kakšno terapevtsko skupino, ki vas bo spremljala in spodbujala na tej poti.

Srečno!

Patricia Verbič

Pošiljam ti en res topel objem. Ob vseh teh krivicah, ki si jih morala doživeti, sem vesela, da pri tebi prevladuje tistih 40% optimizma in zavesti, da ti želiš drugačno življenje za tvojo hčer in zate v bodočnosti.Vso energijo usmeri v to. Si na zelo dobri poti in bi bila odlična svetovalka za otroke, ki potrebujejo tovrstno podporo,ker jih resnično lahko razumeš.Morda obstaja tudi kakšna taka formalna potreba skozi javna dela, gotovo ti bo kakšna na tem forumu posredovala prave naslove.

Tebi želim res veliko sreče na tej poti! Če ti uspe, da boš spoštovala sebe in popolnoma ovrgla vsakršno krivdo za dosedanje dogajanje, boš tudi v partnerskem odnosu videla, če zmoreš še kaj doseči in se bo postavilo vse na svoje mesto. Zavedaj se, da imaš za razliko od vseh,ki so v tvoji zgodbi nastopili ti veliko ljubezni, volje, možgane s katerimi misliš, čudovitega sončka, zdravje…morda tudi partnerja in to je najpomembnejše, imaš za kaj in na čem graditi.

Ja kot bi brala svojo zgodbo, tudi z domom – popravnim – so mi grozili, pa jih je bilo preveč sram pred sosedi. Zelo te razumem, zelo. Tudi sama sem pri 32-tih in šele par let se zavedam, kako sem bila kot otrok osamljena in kako hude posledice mi je to pustilo – v odnosih se sploh ne znajdem. Domači zanikajo v stilu, teb

še ena, istih let s precej podobno-svinsko zgodbo…vse mi ful asociira na mojo zgodbo od nezaupanja, zaljivk (kurba, prasica (začelo se je že pred petim letom starosti) in če se kdaj “zmotiš” in komu zaupaš dobiš zajeten bumerang (ki ga očitno sami “priteramo” oz privlačimo zaradi zlorab, ki jih je bilo toliko in so šle vse čez mejo še znosnega) do “doma” oz. rejniške družine, do matere KURBE IZDAJALSKE…itd…

sedaj hodim k terapevtu (prvič-končno-praktično zares! se res dela in je grdo!)..

toliko gneva prihaja na dan, da se mi včasih ornk majejo tla pod nogami…veliko stvari sem prej teoretično in logično kar dobor štekala in znala povezati s posledicami, sedaj pa vso to svinjarijo še čutim in še bolje razumem…občutim toliko nemoči in gnusa do prokletih prasic, ki so mi spedofilirali, razvrednotili, uničili otroštvo, najlepša leta in morda celo življenja, vse te pokvarjene prasice nosim v sebi, za sabo vlečem stotonski kamijon, da se včasih sama sebi čudim kako sploh še lahko…

na nobenem področju nisem “uspešna”…, če pa že kaj dosežem grem pa čez take kalvarije kot sam “Jezus Kristus”…toliko neznosne teže je…in ko popusti se čudim od kje hudiča se je vzela in potem se spet ponovi- to je očitno neko kolobarjenje, ki paše zdraven k takemu življenju s takimi oz. tolikšnimi zlorabami…

sicer sem zaposlena za nedoločen čas, v službi kar dobim neke potrditve, da sem kao sposobna in pridna, vestna itd. (pa mi to kaj dosti ne pomeni), delam namreč z ljudmi (ironično), če bi imela več možnosti izbira NEBI NIKOLI!!! s prokletimi stvori, ki mi še dodatno pijejo kri (so vmes tudi ljudje, ki mi polepšajo dan – vendar je žal tako, da 1 “gnil” pretehta 20 “uredu” ljudi)…

poleg službe še neki študiram in čeprav imam lepe ocene se zaničujem, da sem zabita (tako kot so mi nabijali v glavo rejniki)…in pred vsakim izpitom predem ga naredim, se “tolažim”, da če ga nebom naredila, se bom ubila…dobra motivacija, ni kaj…

a socialna služba – tu lahko samo rečem, ZELO IZ LASTNIH IZKUŠENJ, da je zelo škoda da se imenuje njihova služba “socialna”, res je da je bilo to pred 20 in manj leti, pa vendar, tudi jaz ne bi pri njih iskala nobene pomoči, obstaja dost drugih boljših naslovov za pomoč samemu sebi oz.pri vzgoji…

svojega otroštva sem se zelo sramovala in statusa rejenke….in tudi teh stvorov pedofilskih kmetavzarskih nočem več videti- ampak res nikoli več videti…., nikogar izmed njih tudi tisti, ki niso bili tako zelo uničevalni, NIKOGAR!

mater sem spoznala pri šestnajstih in zadnjih sedem let nimam znjo nobenih stikov več… izdala me je dvakrat: prvič me je pri devetih mesecih dala v rejo, potem me je pri šestnajsih v sklopu poskusa samomora spoznala in me dala pod okrilje zavoda- jaz pa sem TAKO NAIVNO upala, da bom končno imela svojo ljubo mamico…MOJO, MOJO TAPRAVO, TAPRAVO MAMO…

do nedavnega sem absolutno zanikala otroka-v kakršni koli interpretaciji…
zame je imeti otroka NAJVEČJI PROJEKTI, KI GA IMA LAHKO ČLOVEK OZ. MOŠKI IN ŽENSKA (ŽENSKA PA ŠE SAMA) SKUPAJ! in ker se počutim tako preokupirano sama s seboj in tako nesuverena v smislu, da bi bila mama, sem do nedavnega to absolutno zanikala…v smislu “komu pa narediš uslugo če ga spraviš na svet, na ta zajeban svet, pa tudi sebi ne mislim, še dodatno oteževati življenja – še eno področje, ker si bom lahko govorila, da sem nesposobna, gnila, da mi je spodletelo in da bi mene moj otrok tako sovražil in preziral, kot sem jaz vse “tiste mame in pedofile”, ki sem jih imela, se raje ubijem…)… zadnje leto ali malo več, (nevem kaj se tako spremenilo v meni, me morda panika zaradi “biološke ure” ali pa kako ozavedanje), tako žal mi je da, TAKO ZELO ŽAL MI JE, da si tega nebom nikoli dopustila, si dala, ker si enostavno ne upam…, tudi kot ŽENSKA ŽIVIM NA MINIMUMU- vse kar je žensko ni vredno nič, oz. bit ženska ni dober, tako so me naučili že v ranem otroštvu s sprevrženo patriarhalno vzgorjo, skrivljeno krščansko vzgojo oplemeniteno s pedofilijo in to kar je…

sem poročena in nesrečna…

praktično živm boj iz dneva v dan, hodim v službo, ker sem nesrečna, pretežno pa totalno znervirana, doma praktično ni je neka votlina, na študij sem se obesila kot pijanec na plot v smislu to moram, čeprav mi dostikrat sploh ni jasno zakaj sploh…že v OŠ šoli sem se upirala na šolo, ker je bilo to moje edino upanje, vedela sem če je naredim potem pa res nimam nobenih šans več v življenju, morda sem zato še vedno tako obsedena-to moram, sicer bo konec sveta…

hodim k terapevtki vedno več prihaja na dan, iz mene bruhajo take svinjarije, da me rata sram pred njo in potem vzporedno še razmišljam, kaj si ona misli o meni, da me ima za čisto prifuknjeno, podivjano, grdno, smrdlivo, morda celo za pokvarjeno…
jeza, da so mi požrli najlepša leta, da prasice še vedno vse povrsti nosim v sebi in se jih nemorem znebiti, se jih sploh bom kdaj?

rada bi materi povedala enkrat samkrat, kako zelo prasico preziram, kako zelo nagnusna se mi zdi, da obžalujem, da je moj obraz opdoben njenemu, da se sramujem vsake podobnosti njej (da pazim celo kako oblikujem stavke, da ne bi bilo podboni njenim, oz. se izogibam besed, ki so značilne zanjo oz. jih ona pogosto uporablja), nagravžna, manipulatorska psica je, ki mi je poleg mojega bednega življenja naprtila še vso svojo težo, in vse to sem morala jaz nositi, ker sem kao bila takrat za njo in njeno drugo leglo (ravno tako) ASOCIALNA, KI IMA NEKAJ BOLNEGA V GLAVI, nositi…vse se je sfiltrirala name, oz. sporjecirala name…psica…

…., ravno iz tega razloga se sprašujem – otrok?

živim na minimumu
cel lajf sem preživela kot v transu, vse je bilo zracionalizirano do maksimuma, kar pa je ostalo viška sem fantazirala…toraj fantazija in racionalizacija…to je moja realnost- sploh ne štekam kaj pomeni pristno življenje-ljubezen? neki se sicer navdušim vsaketoliko časa, pa hitro izpuhti…

Jaz te res razumem – “še ena taka” – in čeprav gre tudi meni počasi navzgor, je vmes toliko padcev – pa ta spoznanja, kaj vse sem zamudila. A sem ugotovila, da n aneki določeni točki moraš tudi sprejeti življenje kakršno je pač bilo – se sprijazniti z njim – sprejeti sebe.
Če si nesrečna v zakonu in nimaš otrok, se loči. Če bi jaz bila zdajle v takem položaju, bi se. Pri meni pa je tko: isto nesrečna v generalnem, vmes pa vzponi ( kot pač nasploh v življenju) in jih je ravo toliko, da me še tu držijo. Govorim za zakon. Drugače v življenju nisem ravno nesrečna, je bilo dosti dela. Sem pa tudi sama – še zdaj – večrat razmišljala, da otroke na ta svet ni pametno. A vidim, da večina ljudi razmišlja drugače – svet vidijo kot zelo lep. Tudi jaz ga včasih – a ta slika hitro uide. Zelo mi je hudo zate, hudo zame, hudo za vse otroke, ki trpijo, kako sem jaz že jokala zaradi takihle zgodb, sem mislila da me bo konec…pa ne morem pomagati, nikomur razen sebi. Mogoče se komu zdi neumestno a ti bom vseeno nappisala – menim, da ima Bog z vsakim nek načrt. Morda pa imamo taki, ki smo nekaj hudega doživeli, večjo odprtost za stisko drugih – zato: probaj pomagat drugim. Jaz ti lahko dam en link kjer se krešejo mnenja in se trudi pomagati ravno rejencem. Morda pa v tem najdeš smisel tvojega življena. http://www.moc.si/

Zelo rada pa bi te tudi jaz spoznala saj vem, da pogovor zelo koristi – tako meni kot tebi. LP

Še ena taka se oglaša…..sicer smo bili navzven “popolna družina”, vse pa se je dogajalo za štirimi stenami. Od majhnega sem jim bila v sramoto, prepovedovali so mi stike in pogovore z brati, sestro….Bila sem tako zelo osamljena, pa vedno za vse kriva. Za mamine bolezni, za bratove in sestrine grde besede….Bila sem vse – tako kot ti – kurba, gnoj, črnuh, lenoba, nesposobnica, lajdra, tatica, bajsa,……Dolga leta sem se spopadala s socialno fobijo, hodila na terapije, prejokala cele noči, krivila sebe in ničesar dosegla zaradi tega. Ko sem se poročila in šla od doma, sem naenkrat postala najboljša, najlepša in oh-in-sploh hčerka. Toda preteklosti se ne pozabi – prebolela sem jo, pozabila pa ne. In za vas, drage moje, je dobro, da to storite tudi same. Ne premlevajte več o tem, kakšne krivice so se vam dogajale, kako sovražite svoje mame, saj imate samo eno življenje. Ali se boste celo življenje obremenjevale s preteklostjo???Ali se vam ne zdi škoda najlepših let življenja? Zdaj, ko imate svoje otroke, družine, postavite stvari na svoja mesta, pustite vašo mamo ob strani in jo pojdite pogledat samo, če bo pasalo VAM, drugače se ne obremenjujte več z njo. Če vam bo kdaj to očitala, ji gladko povejte, da nimate časa. Leta in leta sem čakala na trenutek, da ji vse vržem v obraz, vse kar sem pretrpela, da bi se še ona enkrat malo zasekirala, pa sem na koncu spoznala, da se ne splača. Zaradi mojega miru sem enostavno skorajda prekinila stike z domačimi, tja se vračam samo še, kadar sem slučajno na njihovem koncu. Dol mi visi, po domače povedano. Vem, da je vsem jasno, zakaj me ni, zato me tudi ne sprašujejo.
Kar se pa tiče sedanjega življenja in partnerstva – tudi tukaj je na tebi, da temu narediš konec. Naj te ne bo strah. Zaslužiš si lepšega življenja, ampak to lahko narediš samo ti. Zaradi vsega, kar si doživela, ne spoštuješ dovolj sebe, nekako si vajena tega poniževanja. Zelo dobro poznam občutke. Toda to ni življenje, ki si ga zaslužiš. Zaslužiš spoštovanje in ljubezen! Partnerja postavi pred dejstvo, če ne bo zaleglo, ga daj na hladno. Potrebuješ razumevajočega, ljubečega partnerja, nekoga, na katerega se lahko nasloniš, ko ti je hudo.
Veliko sreče vsem, in predvsem LJUBEZNI.

“črnaovca”, ko sem začela brati zadeve na linku, ki si ga posredovala, sem postala tako besna, da sem raje nehala…

rejništvo? – ženske (pretežno) “z velikimi srci” sem enkrat pred desetletjem prebrala v eni reviji (morda Jani)… ???
prej bi se jim lahko rehklo “ženske z debelimi-zašpehanimi-požrešnimi kamni”, ničvrednice, ki se izživljajo nad nekom, ki je bil že praktčino ob rojstvu “obsojen” (za kateri greh že ???), ker psice z omejenimi možgani mislijo, da to lahko in si dovolijo psice prestopiti vse, ampak čisto VSE MEJE, da o človekovem dojstojanstvu ni več duha in ne sluha…

kurbica si kot tvoja mati, ničvrednica…, jabolko ne pade daleč od drevesa…, karšna mati taka hči……………….

vsak dan je bila pijana in me zmerjala, pretepala (kadar ji nisem ušla), me poniževala, zaničevala…., dan za dnem, dan za dnem, dan za dnem, dan za dnem in še in še in še in še…

“kako si ti zabita, zabita, zabita…ja slabo ji gre v šoli, nič ni z njo, zabita je…nikoli ne bo nič iz tebe, propalica, nimamo kaj, taka je zabita…
pokvarjenka-pokvarjena roba…

ni bila edina, bilo jih je veliko, ogromno, preveč, da bi preneslo moje telo in moj um…
nekako tako je šlo: “če te danes ni še nihče (pretepel), te bom pa jaz”…je rekel slučajno mimo idoči…
celo otroštvo sem neki bežala, se skrivala, se bala…nikogar ni bilo…
pretepanje, zlorbe, zaničevanje, poniževanje, spolno zlorabljanje in spet zaničevanje…

vedelo se je, da sem nič od nikogar, da ni nikogar, ki bi stal za mano, postavil (vsaj znosne) meje…, ne nikogar ni bilo, šli so kot tanki čez mene, me nafilali s svojim gnusom in prsežki, pobrali, če je slučajno še bilo kaj kvalitetnega za vzeti in odšli in se vrnili, ko so spet potrebovali “rehabilitacijo”…

ne, saj ne morem izraziti gnusa, ni besed, zal ne obstajajo,…

rejniške družine???
ironično je to, da so me dali iz “primarne družine” v rejniško zato, ker je bila primarna družina “razfu…” (alkohol, zanemarjanje dojenčka, tudi pretepanje dojenčka itd.)… in so me dali v rejniško družino, kjer je bil tudi alkohol, zanemarjanje, pretepanje in pridobila sem še poniževalni naziv “rejenka” …bila sem “rejenka” v reji kot prasec ali kaktera druga žival (za zakol)… “rejenka” še danes se mi gnusi ta svinska beseda “rejenka”… “ona je pa “rejenka” so govorili” ona je pa-ne drugo razredni niče – to je deseto razredni niče-rejenka…

socialna služba???
ja, preden so prišli, so me lepo napravili… in je bilo videti vse lepo… jah, saj ne bi izgubljala o njih besed, pa saj vidimo iz medijev kako zelo “inteligentne” poteze vlečejo, kako zelo so visoko strokovno podkovani” kot se sami verbalno hvalisajo…

kot sem že omenila zgoraj, je zame imeti otroka NAJVEČJI PROJEKT V ŽIVLJENJU ŽENSKE IN MOŠKEGA… IN EDINO POZITIVNO KOMPATIBILA ŽENSKA IN MOŠKI SI LAHKO UMISLITA IN IZPELJETA TA PROJEKT…VSE OSTALO JE ŽE VNAPREJ OBSOJENO NA PROPAD OZ. MATRANJE…
morda se zdi, da totalno ali celo mejno pretiravam…

vendar vem kako se matram in “jeb…” vsak dan in če zvečer ne razmišljam o samomoru, si misli, oh, saj je bil kar dober dan…
IN ZELO DOBRO VEM, KAKO ŠKODO, MASAKAR, OPUSTOŠENJE NAREDIJO NIČVREDNI, NESPOSOBNI, NESUVERENI STARŠI-KI SI DEJANSKO SPLOH NE ZASLUŽIJO NAZIVA STARŠI, KER TO NISO (če ravno so imeli tudi oni življenje kakršnega so imeli)…NJIHOVO NESPOSOBNOST IN TEŽO PA NOSIM JAZ, NE ONI, ONI SO JO LEPO ODLOŽILI NAME, IN SEDAJ SE JAZ TLE NEKI MATRAM, DA BI SE DVIGNILA POD TO TEŽO PRITISKOV…
moja mati je lepo skrita, lepa in vsa čista, joj, kok je moja mati ena čista in poštena ženska, varno skrita za neko dvojno moralo (ki je njej v prid), ona je meni naredila uslugo, ko me je pri 20 letnih “vzela k sebi”, da sem jim fino plačevala najemnino in jo kreditirala (maksimum na plačo, ki sem jo takrat imela)…in jaz sem bila tisti stvor, ki je “vdrl v njihovo družino (novo leglo, ki si ga je ustvarila)”…, imela me stisnjeno v kot in niti pisniti nisem smela…bala sem se jo še bolj kot une kmetavzarske drhali…
JA AMPAK MOJA MATI JE TAKO ČISTA IN BREZMADEŽNA, DA SE JI KAR SVETI OKROG GLAVE OD SAME ČISTOSTI IN SVETOSTI (MORDA JE TUDI SPOČELA OD SVETAGA DUHA- tu se sprašujem kako da sem potem jaz tak stvor)??… ja cinizem kar bruha iz mene…tako zelo jo preziram…

no tako in sta dve čudoviti ženski, ki sta fino “pomarkirali” moje življenje “rejnica-ženska z velikim srcem” in “brezmadežna,”taprava mama”, tudi ženska z velikim,prdvsem pa čistim srcem””…
ŠE MAL PA BOM EKSPLODIRALA…

kaj pa oče? svojega “tapravega” sem praktično spoznala, ko mi je bilo cca 25 let…- propadajoči moški (no ja, ne moški, tak človek si ne zasluži naziva moški, ker to ni, in bi bilo nesramno za tiste par procentov moških, ki si dejansko zaslužijo ta naziv, moj oče je pač en propadel drek, oče na papirju)…

no, amapk tu so bili še razni “nadomestni” očetje, aha, oni so pa bili tisti tapravi desci, ki so svojo silno moškost izražali in izživljali na otroku… VRLI MOŠKI…le kdo si ga nebi želel…”pip- plinska svetilka”…
tu bom raje nehala…

preziram moški svet, kar ga ne -se ga pa bojim, moški so zelo nagnusna bitja, ki bi jih bilo treba zmetat v karanteno in zažgt…
preziram ženski svet, ni dobr bit ženska…
preziram vse…preziram sebe…najbolj preziram sebe…

pogovor ne pomaga, bruhanje na 1001 način ne pomaga, nič ne pomaga…
mogoče se me bo pa Bog enkrat usmili, vprašanje pa na kakšen način…

Ja vem, tudi jaz sem všasih že imela tak preblisk – da je cel svet v p…

Ampak razmišljam: nekje mora bit smisel vsega življenja. Drugače ni nič logično – zakaj toliko trpljenja, če ni nekega smisla!

Glede rejništva pa – verjamem ti, da se doigaja marsikaj v rejniških družinah. Zakaj nebi ti, ki imaš veliko lastnih izkušenj, delala na tem področju, aktivno se vključi v to temo, v neko organizacijo, kot je tista zgoraj, ki sem ti jo navedla, ali pa v eno podobno, in delaj na tem, da noben otrok več ne bo trpel v rejniški družini.

Zelo boš pomagala otrokom in menim, da tui sebi.

Prvo bi rada povedala, da je registracija na tem forumu zelo nesmiselna in otežuje sodelovanje, ker že sama se ne mislim izdat ali uporabljat ta nick še pri kakšnem drugem tematiziranju ali sodelovanju!

Tako, sedaj so prazniki in kot vsako leto, jupi, spet kot da me ni. Nobenih čestitk od domačih, očeta matere že sto let nisem videla in prepričana sem, da sta tako pokvarjena, da sta me načrtno pozabila.
Starši? Takšni kot moji, ki res, kot je že napisano zgoraj, vso breme preložijo na otroke, ki se potem vso življenje spopadajo z občutki manjvrednosti, so več ali manj povsod izpostavljani in zlobni jeziki več kot dovoljkrat, torej v veliki večini primerov ne rečejo: ah lej ga/jo, reveža kakšne starše pa to ima da se mu nič ne javijo, ampak lej ga/jo, on je pa tako z vsemi skregan, še s svojimi starši. Ali druga polovica: lej ga/jo, njega so še lastni starši zavrgli…tako ničvreden in nepomemben je!

To se mi dogaja neprestano, od partnerja poslušam te očitke, kdaj ima pet minutk časa mi reče, ti pa nikogar nimaš, še starši so te odjebali!

Prelepo, res, srce se mi razpara, verjemite, vsakič znova me zaštiha in krvavi. Ne želim, ne pokažem. Razjarjeno ga označim za maminega sineka ki ne zna niti dihat brez matere in je nezrel, potem pa ali gre sam ali mu sama rečem, ko mi še navrže da sem živčna bolnica in kurba, drolja, gnusoba, da naj spoka drugače pokličem policijo. Najhuje je, ko to reče pred otrokom. Obup, kako me je sram!
In ko gre, se telo sprosti, kamen odvali in iz mene vrejo solze in spet klejem matero, fotra in želim si ju ubiti.
Povejte mi, kdo zdravi ljudi, ki so jih starši oropali ljubezni, zaupanja, varnosti? Se to kdaj sploh pozdravi? Ni to kriminal, spraviti na svet ničkrivo majhno bitjece, rojeno brez da bi ga kdo vprašal za željo po biti rojen, potem pa iz njega naredit čustveno razvalino za bildanje svojega odraslega ega?! Ni to huje kot umor ali če nekoga tam pijan v diskoteki po nosu? Za ljudi, ki se ne drže reda, ne slede nalog, se po navadi kaznuje, ne v tem primeru.
V tem primeru odnesejo najboljše starši, kot so že zgoraj opisovale, isto je pri meni, ti ostajajo fini, čisti, lepi ljudje, navzven sama finoča in vzvišenost, ki se prepričajo v to, da so imeli opravka z neko gnilostjo od otroka, ničvredneža in da pač so lahko srečni da so se ga znebili.

Sama sem tudi poskušala pridobiti stik z obema, ampak je vse padlo v vodo, nikjer, od nikogar nobene ljubezni, nežnosti, pristnosti, topline. V njunih očeh sem videla posmeh in oče je bil celo tak as da mi je v obraz rekel: lej kolko si stara, kaj bo iz tebe saj ničesar nisi ustvarila. Gledala sem ga in nisem rekla nič, ker če bi kaj rekla bi me izdale solze, zato sem se raje obrnila in šla na wc kjer sem se razjokala. Ko sem prišla nazaj, se je delal kot da me ni.
Da bi imeli ti ljudje kdaj slabo vest? Nemogoče!
Zakaj ne obstaja tudi za starše, skrbnike in rejnike, ki so ranili male ali mlade ljudi in jih naredili za vse večne večnosti duševne bolnike z velikimi ranami, ne kaznuje?
Že to, če pogledamo, ko je kakšen oče posiljeval svojo hčero, leta in leta in je dokazano – koliko časa gre takšen “oče” sedet? Par mesecev??
In za umor? Nekaj let!
In kaj je z otrokom, ki bo do svoje smrti žrtev trpljena, dogodkov, spominov. Ne, ne da se tega izbrisat, nikoli. Pride ena sama pikica ki spominja na dogodke iz preteklosti, se vse rane na novo odpro! Neskončno dolgo.

Terapijam ne zaupam, ne zaupam terapevtom, sem poskušala, samo ena je bila v redu, ki mi je pasala, ampak se je preselila ko sva ravno začenjali. Njena naslednjica pa mi je vzbujala hitro bitje srca in strah, zato sem nehala hodit k njej. Hotela je sama od sebe začet štorat po moji preteklosti, to me je vrglo iz tira. Odgovarjajo mi nežne, čustvene ženske, ne pa ženske, ki me agresivno napadejo in dajo občutek da me hočejo nadvladati. In kaj če npr ena takšna začuti da nisem sposobna vzgajat svojega otroka? Mi ga še vzamejo.
Moj mož, ki je sicer mega pokvarjen in čisto moten, pa igra navzven poštenjaka, umirjenega, zanesljivega, resnega človeka, ki se bi naj brigal za svojo družino s telesom in srcem. To vsi pravijo. Ko sem kakšni svoji kolegici povedala kako me jebe v glavo, niso mogle verjet! Še na srečo imam kakšen njegov mail, ko mi ga v jezi od kakšnega svojega izleta pošlje, da lahko pokažem. Isto v glavnem kot je bilo pri starših.
In te socialne delavke so verjele materi, saj sem že pisala, ne? Tudi očetu, ki je isto kot zdaj moj, igral poštenjaka in nedolžno tiho ovčko. Ni pa ne en in ne drugi povedal, kako sta se pred mano tepla, si grozila, je on za materjo letal z nožem, jo vdaril, se drl pred mano na matero da je kurba, kar je sicer res bila, ampak to otroka v ranem otroštvu res nima kaj za zanimat. Ni deloval takšen.
Sama pa, ki sem bila trmasta, sem še raje igrala trmastega otroka pred socialnimi delavkami, namreč, okrila sem se z lupino, navzven mi ni nihče mogel do živega, pičla sem neko frajerko, kolko se je pač dalo in po mojem so bili slej kot prej res vsi mnenja, da sem težek in preveč RAZVAJEN otrok. Pazi to, celo razvajena sem bila, takšna, ki je dobila vse kar je hotela. Ene teniske ponošene, dvojne kavbojke in dve do tri stari mamini majci. Luksuz ja. Sem mogla kdaj kaj vkrast, da se ni vidla beda. Ali sem na skrivaj nosila maminih tisoč lepih in dragih oblačil v šolo. Ko sem sama kaj nujno potrebovala, recimo bundo za zimo, mi je mama rekla da nima in da naj prosim očeta. Sem ga mogla prekleto prepričevat in na kolenih bit, da mi je šel in mi vzel nekaj, kljub visoki plači in kljub temu da je redno dajal preživnino. Izigravala sta se nad mano in me imela za pinkponk žogico. Od otroštva dalje….
Verjeli so njemu, verjeli bi mojemu možu, sem prepričana. Sploh pa ko bi moj mož rekel, da so se me že starši odpovedali. … To je začaran krog, držim se čim dlje od teh ustanov, ker nimam prav v nikogar zaupanja. Čeprav si želim, res si želim, ampak je strah, sploh je strah drezat v te rane. Ker včasih mi nekaj tednov sploh ne paše govorit o tem, nisem vedno pri volji, včasih pa bi vsak dan. In kdo si bo vzel zame čas kdaj mi bo? Nihče.
Zato puščam.
Prepričana sem da bom še kot 50 in 60 letnica, če bom preživela in me ta moj mož ne bo ubil, klela mamo in očeta.

Nekdo je napisal, da enkrat moraš pozabit. Veš, pozabiš lahko, če se starši spremene ali vsaj pokažejo dobro voljo, če pa te za vedno odpikajo, pa ostaneš na istem. Sploh, ker je okoli tebe poooolnoooo ljudi, ki imajo preljube mame in očete, taste in tašče, tete in strice…..ti pa si čisto sam na svetu! Žal.
Sem mislila, da tudi starši ljubijo svoje otroke brezpogojno, pa temu ni tako. Je samo obrtano, kajne? Hvala, svojih ne ljubim več, le mrzim jih vsake toliko v dno srca in včasih se prav zasanjam, kako bi šla do njih če bi bili kaj bolani in bi plunila v obraz, se prav zlobno nasmejala. In jim povedala svoje. Kakšne umazane gnide so…
Npr. moja mati je prepisala vso svoje imetje bratu, samo da jaz ne bom prišla do njega. Torej?

Še ena taka, če ti je se oglasi na mail, pa kdor želi. Če se bo zdaj ko sem prijavljena videl, ne vem. Samo prosim vas, ne oglašajte se mi tisti, ki imate mamice in očije in vse fajn porihtano! Ne zato ker bi koga ne marala, samo to je zame preveč boleče in brez veze, nimamo niti ene skupne stvari in skupne osnove.

Pozdravljeni!

Vsi, ki ste odgovarjali in opisali tudi svoje izkušnje, naj vam najprej voščim vesele praznike in predvsem obilo močne volje za vztrajnost v naslednjem letu!

Odgovoriti želim vsem, ki ste bile zlorabljene, zanemarjane in zaničevane od svojih staršev. Vem, da vam ni lahko. Bes, ki bruha iz vas, je upravičen in iskren. Hrepenenje po nežnosti in ljubečnosti, po priznanju da ste v redu oseba, je naraslo do te mere, da prav boli.

Ali obstaja nekdo, ki bo slišal in razumel vašo bolečino? Iskreno vam želim, da bi jo našli.

Še težje je, ko tega ne dobite niti pri terapevtih, delavkah CSD, ki naj bi bili usposobljeni za psihosocialno pomoč. Razumeti morate, da se verjetno vsi ustrašijo vašega besa in obnašanja “nihče mi nič ne more”. Strah hitro prekrijemo z nasiljem ali agresijo. Najbolj prefinjeno skrivanje strahu pa je ravno v nemoči. Veliko ljudi se odloči, da bodo raje nemočni in vso krivdo za njihov strah naložijo na tuja ramena. Najhuje je, ko to storijo svojim otrokom in lastne otroke krivijo za svojo prestrašenost. Največkrat slišite stavke: “Pa kaj mi to delaš! Lej kakšen si! …” Še huje je, ko od drugih slišite stavke kot so: “Ubogi starši!” To so zlorabljajoči odnosi in vedno so žrtve najbolj nedolžni – otroci.

Vi kot otrok ste odreagirali z jezo in trmo. Na vzven ste s čustvenim odzivom pokazali, da je v vaši družini nekaj zelo narobe. In imeli sta zelo prav! IN IMATE PRAV TUDI SEDAJ! VAŠA ČUSTVA SO RESNIČNA IN KAŽEJO NA TO, DA JE V TEH ODNOSIH NEKAJ ZELO NAROBE. Problem je, kako naprej? Ko boste lahko izjokali vso bolečino, samoto in izgube, ko boste lahko izžalovali vse hudobije, ki so vam bile storjene, šele potem bo malo bolje. Morate vedeti, da je to dolgotrajen proces, ki lahko traja tudi več let. Vzemite si čas zase. Privoščite si čas in prostor in poiščite osebo, ki bo lahko z vami jokala.

Pravite, da ne morete prenašati lažnih srečnih ljudi s skrbnimi starši. Včasih je to le krinka, ker si ne upajo priznati, da je z njihovimi odnosi s starši kaj narobe.

Nekateri otroci, s podobnimi zlorabami, odreagirajo zelo drugače: postanejo neverjetno pridni, neopazni ali celo postaršeni – skrbijo za svoje starše kot za majhne otroke, samo da bi jih sprejeli. Taki otroci globoko v sebi nosijo toliko sovraštva (ki ga ne pokažejo, ampak jih razjeda v notranjosti), kot ga vi bruhate navzven z jezo in besom. Na žalost so tudi ti otroci spregledani v njihovih resničnih potrebah, dobijo pa obilo LAŽNE potrditve in sprejetosti, pohvale in odobravanja. Zakaj? Ker je z njimi lažje zakriti zlorabo in napor, ki bi bil potreben za ureditev zadeve.

Vaš način odzivanja je zelo iskren in odprt – ekspresiven. Zato se mu nikdar ne odpovejte, ker bi vas vsako prilagajanje še bolj prizadelo. Verjetno si težko zaupate, ker vašega obnašanja okolica ne odobrava. To še ne pomeni, da imajo prav. Vi zase najbolj veste!

Srečno!

Patricia Verbič

Prosim, res lepo prosim, ali bi se lahko v zvezi z rejništvom obrnili na naš forum. Lahko se registrirate in mi pošljete ZS.(lidija)
www moc.si
ali samo na najdi si vprišite: združrnje moč

lep pozdrav lidija

Bila sem rejnica. Upam, da ne takšna, kakor jih nekatere tukaj opisujete. Pa niasem več, ker me je ta sistem tako globoko prizadel in ranil, da tega nočem več početi. Zadnjega rejenca sem posvojila..zdaj pa samo še delujem v smislu opozarjanja in spreminjanaja sistema. In prav nič si ne upam trkati se po prsih (v Združenju MOČ smo v takšnem položaju, da celo udrihamo po samih sebi), ker me je prepogosto sram, da sem bila v takšni “družbi”.
Strinjam se, da je rejništvo neurejeno in preveč krat slabo. Ravno zato smo ustanovili Združenje MOČ, da bi opozorili na vse, kar se dogaja otrokom v tem sistemu. Da bi ga pričeli spreminjati! Seveda nočejo nič slišati in ker se oglašamo in opozarjamo, smo deležni raznoraznih šikan.
V tem smislu bi nam veliko pomenilo, če bi se nam pridružili in (pri prizadevanjih za spremembe) pomagali tudi tisti, ki ste na katerikoli strani doživeli slabo rejništvo. Takšna pričevanja so namreč najbolj prepričljiva. Rejništvo je namreč slabo, ker sistem to omogoča in pravzaprav na to napeljuje. Država je tista, ki se hvali s posebno skrbjo, potem pa otroke prepusti rejnikom, ki so – saj sami veste kakšni.
Grdo je vse ljudi metati v en koš, čeprav se ravno v rejništvu to prepogosto dogaja (no, priznavam, da je v tem košu tudi zares večina zelo podobnih ljudi, ki tam ne bi smeli biti…za rejništvo se namreč odločajo najrevnejši in najbolj neuki). Vse smo enake, pravijo in tako nas tudi obravnavajo. Pa nismo in med nami je tudi nekaj takšnih, ki čutimo z otroki, ki se zavedamo svoje vloge in ki nam ni vseeno. Rade bi, da se bi v Sloveniji prenehalo z “rejo” in majhnimi zasebnimi sirotišnicami (ki jih prikrivajo pod umnimi izrazi in sistemom ter zakonodajo)..saj edino to so z zakonom leta 2003 “uredili”. Od takrat dalje bi se želeli trkati po prsih, kako je vse odlično urejeno, pa ni. Nič ni urejeno in skoraj nič se ni spremenilo od časov, ko ste bile ve rejenke. Le lupino so naredili lepšo in z njo se hvalijo…otroci pa ostajajo v vekotrajnem rejništvu pri izvajalcih te dejavnosti, ki se svoje vloge in mesta sploh ne zavedajo. Otroci pa nemočni.
Vabim torej prav zares vse dobronamerne in sposobne (usposobljene skozi svoje izkušnje), da se nam pridružijo in s svojim pričevanjem pomagajo spreminjati ta sistem. V rejništvu je namreč še vedno 1200 otrok in vsi ti nimajo prav veliko možnosti, da bi to res bil začasni ukrep. In še vedno jih “nameščajo” k istim izvajalcem.

Še ena taka, daj javi se prosim na forum združenje moč! Samo prijavi se in mi pošlji ZS. Lidija

Kaj bi lahko še enkrat prosila obe, ne povem in še ena taka, da bi se javile na moj ZS. Jamčim jima tajnost če bosta tako želeli.

Pozdravljeni Lidija, se opravičujem za ignoriranje vašega povabila.
Kar nekaj sem razmišljala o tem in pravzaprav ne vidim nobenega pravega smisla za sodelovanje.
Če ste dobro prebrali moje pisanje vam je lahko jasno zakaj.

Čutim samo odpor že ob sami besedi rejništvo-rejenec-rejnik.
Kakšne nasvete-dobronamerno pomoč lahko dajem?
Komu bi koristila vsa ta jeza, ki jo čutim?
Nimam nič pametnega oz. uporabnega povedati.
Kako naj pomagam drugim, če sama (velikokrat) komaj diham?
Kolikokrat in kolikim naj še povem svojo bedno zgodbo? Zakaj?
In seveda na koncu zakaj bi jo zavijala v celofan? – Mene niso!!!

Nevem, s tem svojim pisanjem sem samo še 1x “vrgla ven višek” za “za 5 minutno” zadoščenje in to je to…

Hvala in upam, da razumete, LP

Še ena taka!
Otroci, ki so danes v rejništvu POTREBUJEJO izpovedi kot je vaša, da bi mogli (drugi odrasli – zainteresirana javnost) tudi zanje bolje poskrbeti. Ker veste, rejništvo se ni nič kaj prida spremenilo…in zato potrebujemo argumente. Vi jih imate in z njimi lahko pomagate, da bo v prihodnje kakšen otrok manj trpel! Odgovorni namreč vpijejo, kako je rejništvo odlična zadeva..bila in je in (nespremenjeno) še bo

Še ena taka
Res vas razumem in zelo mi je žal za krivice, ki so se van dogajale in tudi za to, da ne želite, da se vsaj enkrat srečava.
Razumem ves vaš odpor, vendar z odkritim pogovorom in morda celo zapisom vaše zgodbe, bi morda lahko kaj spremenili, za bodoče otroke, ki nimajo sreče, da bi živeli tako, kot je nekaterim samoumevno. Najmanj kaj pričakujem je to, da bi svojo zgodbo zavijali v celofan, nasprotno, točno takšno kot je, me zanima.
Zanima me tudi, ali določeni ljidje, ki so odgovorni za to, še vedno delajo…in napake ponavljajo.

Upam, zares upam, da si premislite, jaz bom vsekakor čakala, če ne zaradi drugega, da vas poslušam, da “vržete ven še kak višek” za vaše zadoščenje.

Vse dobro Lidija

Pozdravljeni Lidija

Ne ti ljudje že kar nekaj let “ne obratujejo” več…, nekateri so že umrli…

sem prijavljenja na vaš forum…?…

LP

Lepo, da si se prijavila, sem takoj videla in te tudi pozdravila. Poglej temo pod :razno. Tam sem ti pustila svoj meil…in te čakam.
Daj pridi, poskusimo nekaj storiti vsaj za bodoče rejence. Pomagaj, s tem boš pomagala tudi sebi.

lp Lidija