Spoštovani!

Že veliko veliko let (pravzaprav že od majhnega) se mi dogaja, da zelo intenzivno uspem začutiti stisko, bolečino druge osebe. To se mi samo po sebi ne zdi tako slabo, saj sočutje je vrlina. Po drugi strani pa me čutenje drugih oseb zelo zelo obremenjuje. Tako zelo, da včasih postanem kar živčna, ker se ne morem otresti “slabe volje” drugih ljudi in dati priložnost sebi, da sem kljub njihovemu “morečemu” vzdušju vesela in pomirjena.

Ko grem na primer s prijateljico ven pohajat, pa je ona slabe volje, v to “žrelo” potegne še mene. Čutim, kakor da jaz ne smem biti vesela, kakor da nimam te pravice, kakor da se moram vesti, obnašati po njenih “dnevih”. Nekako čutim tudi zavist z druge strani, ker sem jaz pomirjena in vesela, ona pa ima en kup svojih problemov. V tem čutenju opažam, da iz dneva v dan postajam bolj nervozna, ne zdi se mi pošteno, da če imam jaz trenutek sreče, da mi ga drugi “krade”. Ko pa sama sebi vendarle dopovem, da “pusti slabo voljo drugih ljudi”, se nato počutim krivo oz. še težko mi je, ker drugi trpi. Kaka muka sama s sabo!

Zavedam se, da lahko vse to izhaja nekje iz otroštva, dala sem tudi skozi dolgo terapijo. Vendar pa mi ni jasno, kako naj se konkretno v primeru prevelikega čutenja trpljenja drugih ljudi obnašam tako kot se počutim jaz in ne tako kot se oni, kljub temu, da jim to ni prav. Želim si končno čutiti zares samo sebe, svojo umirjenost, svoje veselje, ne glede na jezo in zavist drugih. Želim si čutiti to kar meni pripada, kar je moje in mi nihče ne more vzeti. Kako naj to dosežem?

Lep pozdrav,
Dina

Pozdravljeni,

pišete, da zelo močno čutite stisko in bolečino drugih ljudi. Po eni strani se vam to zdi v redu, saj ste na ta način do drugih ljudi lahko sočutni. Vendar pa vas bolečina drugih ljudi tudi zelo obremenjuje in vas dela nervozno. Povsem naravno je, da druge ljudi začutimo v njihovi stiski in trpljenju. Šele na ta način, ko jih začutimo, jim lahko pomagamo, se jim približamo in jim pridemo nasproti. Pravite, da ste drugače po naravi veseli, pomirjeni, dobre volje. Poleg tega tudi čutite, kot da vam drugi ljudje to umirjenost in dobro voljo zavidajo. Normalno in zdravo je, da začutite, kaj drugi ob vas čutijo. Včasih pa se človek ujame v začarani krog, ko se čutenja začnejo prelivati in potem nas čutenja drugih tako prevzamejo, da jih »posvojimo« oz. vzamemo za svoja. Pri tem pozabimo na razmejitev, kaj je naše in kaj ne. Morali se boste naučiti, kako razmejevati med tem, kar je vaše in kaj ne.

Telo je odličen pokazatelj tega, kaj čutimo. Če je človek v stiku s svojim telesom, lahko marsikaj naredi in spremeni. V vašem primeru vam telo sporoča, da je vsega preveč. Svetujem vam, da začnete poslušati svoje telo. Samo vi čutite, kaj vam sporoča. Poskusite si v situaciji, ko prepoznate čutenja drugih in zaznate, da so vas preplavila, razumsko sama pri sebi razmejiti, kaj je vaše in kaj ne. To pomeni, da se čisto preprosto vprašate, ali imate morda vi kakšen razlog (subjektiven ali objektiven), da se sedaj tako počutite. Če ugotovite, da ga nimate, potem ste lahko skoraj prepričani, da to ni vaše, se pa je prebudilo v vas in se povezuje z vašimi preteklimi izkušnjami (kar ste tudi že sami prepoznali). V otroštvu ste se naučili zelo dobro začutiti in tudi prevzeti nase čutenja drugih ter tudi odgovornost zanje. Tako ste se naučili, da občutite povezanost z drugimi ljudmi preko tega, da se z njimi poistovetite, da sprejmete njihova občutja za svoja. Vi pa odgovornosti za čutenja drugih ne morete prevzeti, niti jih ne morete razrešiti. Stiska drugih ni vaša odgovornost, ne rabite se počutiti krive. Je pa bila ta krivda v otroštvu naraven odziv oz. obramba pred težkimi čutenji. Zato imate vso pravico, da ste veseli, nasmejani, umirjeni. Šele ko si boste lahko dovolili biti taki, kot ste (čeprav je vaše počutje drugačno od počutja vašega sogovornika), boste lažje pomagali drugim ljudem v stiski. Ta proces učenja razmejevanja je dolgotrajen in zahteva precej ponovitev. Je pa dobro, če imate v tem procesu učenja kakšnega sogovornika, s katerim lahko spregovorite o tem. Zato zaupajte vase in le pogumno!

Želim vam veliko sreče!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309