Pozdravljeni!

Pišem vam, ker bi rada dobila objektivno mnenje strokovnjaka. Sicer sem že prebrala nekaj podobnih tem, ampak moja situacija se vseeno malček razlikuje od ostalih. Ne vem, ali je to sploh težava ali se samo po nepotrebnem obremenjujem. Situacijo bom opisala čimbolj natančno, prosim, da mojega sestavka ne objavite v celoti zaradi ohranjanja anonimnosti.

Naj najprej opišem najin odnos. S partnerjem sva skupaj eno leto. Že po 3 mesecih zveze sva se preselila skupaj. Pred mano je on sicer imel 2 krajši zvezi (vsaka je trajala pribl. 1 leto). Jaz sem pred njim tudi že imela 2 fanta, zadnja zveza je trajala 5 let.
…
Na začetku zaradi določenih objektivnih razlogov pol leta nisva imela spolnih odnosov. Me je pa v tem času motilo to, da sem ga velikokrat presenetila, kako se samozadovoljuje med gledanjem porno filmov namesto, da bi te stvari počel z mano (ker pri prejšnjih 2 zvezah, ki sem jih imela, so bili fantje bolj “zagreti” zame kot za porniče).
Po 6 mesecih sva pričela s spolnimi odnosi. Pornografije od takrat res manj gleda, čeprav jo še vedno občasno (ali pa se trudi da je ne bi – ne vem – on pravi da nima več take potrebe po tem, ker bolj uživa z mano). Pa tudi bolj se mi zaupa in mi pove, da kdaj še pogleda. Težava pa je pri spolnih odnosih v tem, da mu po določenem času ko je v meni izgine erekcija namesto, da bi doživel orgazem.
…
Te stvari, kar vam tukaj pišem sem mu že vse povedala – tudi da me je strah da je od tega odvisen itd. in je rekel, da mu je bolj z mano in da je to potreboval, ker ni spal prej še z nobeno in da ve, da je včasih pretiraval. Samo v meni strah ostaja, ker vidim koliko mu porniči pomenijo in vprašanje če mi pove res po pravici kar misli, ker kdaj pa kdaj sem ga dobila tudi na laži (je rekel da ga kakšne stvari ne zanimajo in sem videla da ga, ali pa je rekel, da ne gleda več in je tisti teden gledal itd.).Zaradi tega se sprašujem tudi kako gleda na druge punce – ali ga zanimajo ali fantazira o njih
…
Drugače se pa kar v redu razumeva (razen občasnih sporov, ki jih sproti rešujeva) in se veliko pogovarjava. Kaj o vsem menite vi?

Hvala!

Spoštovana gospa »Ninci26«,

na kratko bi vam odgovorila samo to: poslušajte sebe in svoje občutke, ker ste ženska, ki je v stiku s svojim telesom, ki ga posluša in gre stran, če tako čuti. (Kar je dobro za vas.)

Veliko ste prebrali o teh rečeh, se začeli zanimati celo za odvisnosti, ogromno znanja in informacij že imate. A kot da ne bi smeli povsem zaupati sebi, verjeti svojim občutkom, kaj pa VAM paše, kaj se vam gnusi, kako se ob čem počutite ipd. Koliko se pa vi ob tem počutite nespoštovana, prezrta, nepomembna, stran vržena, umazana, gnusna, izkoriščena ipd. In če se tako počutite, pomeni, da to ni OK za vas. Pomeni tudi, da ni OK za vajin odnos.

Debat na temo, ali sta pornografija in samozadovoljevanje dobra/škodljiva za odnos ali ne, je bilo na tem forumu že veliko, zato jih ne bi želela nadaljevati. Moje mnenje sicer je, da če je odnos poln in iskriv, je vse to nepotrebno in odveč, ker pretehtajo druge reči, ki zapolnijo odnos drugače. Seveda se pa vsak par sam odloča, kaj mu paše – kaj ustreza obema, ob čem se oba dobro počutita. Če se eden od vaju ob neki stvari počuti slabo (pa ni potrebno za to navajati posebnih razlogov), pomeni, da ta stvar vpliva slabo na vajin odnos in vajino počutje v njem.

Mislim, da se nobeden od vaju trenutno ne počuti sproščen in povsem varen v odnosu. Iz vašega opisa je razvidno, da sta se oba zapletla v določeno (so)odvisniško vedenje (on se skriva, vi ga (na skrivaj) nadzorujete, občasno si morata zato tudi kaj prikrivati in lagati). Tu bi zato lahko govorili tudi o odvisnosti od pornografije. Tudi zato, ker se fant lahko polno tudi v spolnosti sprosti le sam ob sebi oz. v »varnem naročju« pornografije, vi pa se počutite bolj kot statist. Vas pa se boji (pa niti ne vem, ali se on tega zaveda). Toliko strahu je čutiti – sprostiti se, povsem zaupati, verjeti, da mi ta drugi ob meni povsem zadostuje, vzeti zares in spoštovati to, da se moj bližnji ob pornografiji počuti ponižan, umazan, nespoštovan, odveč (če to začutiš in vzameš zares, potem tega ne počneš)… Po drugi strani – verjeti, da sem tudi jaz tebi tak, kot sem, zadosti, da me sprejemaš takega, kot sem. Občutek je, da v tem trenutku med vama ni možno dati vajin odnos na prvi mesto – ker pretehtajo druge stvari. Ker so težave povezane s spolnostjo premočne, ker zasenčijo vse ostalo, ker se ves vajin (njegov in vaš) svet vrti okoli spolnosti. Tudi če se s tem »ne ukvarjate«, vaju misli, dejanja in občutja zaposlujejo in oddaljujejo, ker telesa in občutkov se ne da zares ogoljufati na dolgi rok. In če vzamete zares – ne vem, koliko imate občutek, da vam je fant sploh zvest (čustveno), koliko je v mislih z vami, če se toliko ukvarja z iskanjem čutnih dražljejev in ugodja drugje. Kako boleče mora biti za vas, da mu vi niste dovolj.

Mislim, da je na vas, da se odločite, kaj je za vas sprejemljivo, koliko ponižanja ste pripravljeni »prenesti« (upam, da ne veliko oz. nič) in se potem s fantom jasno pogovorite o svojih občutkih in potrebah, ki nujno morajo biti zadovoljene (absolutna iskrenost; vsa dejanja, ob katerih se vi ali on počutita slabo, ne sodijo v vajin odnos ipd.). Besede, ki pomirjajo, niso dovolj. Vztrajajte toliko časa, da boste čutili, da mu lahko zaupate, da je ta odnos za vas varen, spoštljiv in sproščen. Da boste čutili, da ste v njegovem svetu res »edina« – tudi čustveno, ne le fizično. Če vam tega ne more zagotoviti (fotografiranje drugih deklet, ker so mu všeč ipd.), je na vas, da se odločite, kaj boste s tem naredili. Glede na vse napisano v vašem sporočilu ne bi bilo slabo, če bi tudi poiskala pomoč terapevta, saj je očitno strah pred bližino in intimo zelo močan in obrambe pred njim (spolne narave) zelo močne.
Težave in radosti v postelji so ponavadi samo odsev siceršnjega stanja odnosa. Zato jih vzemita zares in naredita nekaj (več) za vajin odnos.

Lep pozdrav,

Hvala za odgovor gospa Anica. Vaš odgovor sem dala v branje mojemu partnerju in dobila od njega v odgovor naslednje pismo. Zelo bi vam bila hvaležna, če ga bi prebrali tudi vi in podali vaše mnenje.

Draga moja!

čutim potrebo, da se ti izpovem na papirju. Včasih mi je tako lažje, saj občutim, da postane problem, če za vsak moj izrečeni stavek najdeš vsaj še tri stavke protiargumentov (upravičenih ali pa ne; ali pa nasplošno rada veliko komentiraš in se braniš in to še od doma) in se jaz potem počutim tako, da ti ne morem izpovedati vseh mojih misli, čustev in občutij povsem odkrito in zato se te bojim (kot ima prav terapevtka).

Situacija pri meni pa je takšna, da sem trenutno ob tebi zelo napet in nesproščen (podobno, kot tudi ti ob meni – terapevtka ima prav). In tako ne morem več naprej živeti s teboj. Sedaj pa je na naju, da poizkusiva razrešiti nastalo situacijo – najprej predlagam da sama (s pogovorom in toleranco), če pa to ne pomaga, pa lahko tudi s pomočjo zunanjega terapevta.

V tem pismu bi ti rad samo pojasnil, kako so se spreminjala moja občutja in opažanja do tebe v preteklem (skoraj) letu dni odkar sva se prvič spoznala (in zakaj se ne strinjam s čisto vsemi mnenji terapevtke). Na splošno sem v življenju postal, zaradi mojih na dolgo in široko obrazloženih težav (oz. vsaj njihovih percepcij v moji glavi), kar precej nezaupljiv in ne zaupam več ljudem kar na »prvo žogo«). Ravno tako pa bi ti rad pojasnil ozadje mojih občutkov v življenju doslej nasploh (da me boš bolje razumela, kar se mi zdi nujno, če skušava najprej sama razrešiti problem).

Ko sem te prvič videl (in tudi potem na najinih prvih zmenkih in po telefonu), si mi delovala popolno nasprotje od osebe, ki se mi je potem razkrila »med štirimi stenami« v najinem skupnem življenju. Verjamem pa, da sem ti tudi jaz deloval kar precej drugače kot se je potem izkazalo.

Za to krivim predvsem službo preteklih letih, kjer sem bil pod velikim stresom in sem šele v zadnjega pol leta končno malce bolj svobodno zadihal in se začel spreminjati v takšno osebo, kot sem bil pred to službo. Namreč, v službi sem »moral« postati precej bolj agresiven, plehek in materialističen, skratka – trd navzven – da bi sploh preživel (pred to službo sem bil precej bolj občutljiv in mehak in to še bolj kot običajno zaradi poprejšnjih stresov življenja – kot sem že dejal – dejanskih ali imaginarnih).

Moraš vedeti, da je bilo moje življenje do 25. leta precej zavito v »vato« – živel sem z mehkimi in ljubečimi starši, izpolnile so se mi vse sanje – »amerika«, diploma, priljubljenost in občudovanje pri vrstnikih,… Vendar pa sem se vsega po malem tudi najedel in nisem vedel kako in kaj naprej, saj sem 25 let gradil – kot sem se tega zavedal – namreč predvsem na »fasadi« – moji brezmadežni zunanji podobi (nekako v stilu »Britney Spears« – in bolj malo na vsebini, torej o tem, kdo in kaj sem in kaj hočem v življenju (predvidevam, da kar precej drugače od tebe, vsaj kar si mi govorila, čeprav mi vseh sanj in želja – o sebi in NE mislim s tem o meni! – verjetno še nisi razkrila?)).

Zaživel sem sam in imel naporno službo vendar in nisem se želel predati strahu zaradi samskega življenja, ki me je preganjal. Vendar mi je to le delno uspevalo, saj sem se zaradi tega precej zaprl vase in postal zelo občutljiv. Napetosti pa sem redno sproščal z gledanjem erotičnih vsebin in priznam, da je vse skupaj najverjetneje šlo predaleč.

In v takšnem stanju je v moje življenje posijala luč. Tista rešilna bilka si bila TI. Čeprav me je istočasno v hudo skušnjavo spravljala moja dolgoletna znanka, se je moje srce vendarle odločilo zate.

In ker mi res veliko pomeniš, sem se postopoma začel spreminjati na stari jaz – takoj sem se s šefom dogovoril za zamenjavo oddelka, prenehal sem gledati toliko erotičnih filmov in drugih vsebin podobne vrste. Skratka, začel sem se vračati nazaj v obdobje, kjer sem bil ljubeč in občutljiv človek, ki sem rad pomagal ljudem in me je veselilo, če sem jih lahko navdušil, ki pa sem vendarle imel »temno skrivnost« v obliki pornografije, ki sem jo v začetku bral in gledal zgolj iz zanimanja, kasneje pa v bistvu uporabljal za nadomestilo spolnega življenja.

Vem, da to ni prav, vendar je na začetku delno k temu pripomogla moja mama, ki je dejala, da naj se posvečam študiju, češ da bo čas za punce in veseljačenje (beri: seks) že prišel kasneje, delno pa sem bil kriv tudi sam, saj sem zaradi moje perfekcionistične narave zmeraj iskal tisto »pravo«, ki pa je takrat v študentskih letih – tudi zaradi mojih visokih kriterijev – nisem nikoli našel, in sem si moral spolne potrebe pač zadovoljiti z drugačnim »materialom«. To je veljalo tudi za obdobje, ko sem bil zaposlen in sem imel prvi dve punci, ki pa me iz različnih razlogov, ki sem ti jih že večino naštel (večinoma lastne težave in strah/neizkušenost v spolnosti – podobno – glede neizkušenosti – kot pri meni), me nista mogli/znali spolno zadovoljiti in sem se zopet zatekal k pornografiji.

Po vsem izrečenem se ne strinjam povsem, da sem obseden s pornografijo – v bistvu menim, da so tvoji strahovi pretirani; se pa strinjam, da ni prav, da dobiš občutek, da se filmom posvečam bolj kot tebi (čeprav je bilo to – resnici na ljubo, zgolj prvič na začetku in potem nikoli več) – vendarle menim, da se moraš najprej zazreti vase in se vprašati, koliko te dejansko zanimajo erotične vsebine (na začetku si govorila, da te to sploh ne moti, nato pa je nastal strašanski problem, ko si našla moj »arhiv« vseh 15 let!).

Mislim, da bo tvoj odgovor zelo malo oz. vsaj v mehki obliki, kar pa meni ni sporno sprejeti in sva se o tem že tako in tako pogovarjala; vendarle moram biti pogumnejši in zopet prevzeti pobudo glede vključevanja erotičnih vsebin v najino predigro, čeprav se bojim tvojih čustvenih izbruhov; kajti če občasno ne preideva na mehkejšo obliko se trenutno pri meni dogaja, da ker trenutno zavračam vsakršno obliko erotičnih vsebin, se to nabira v meni in potem en dan izbruhne ven in si ga npr. z roko »zmanem« pretirano!).

Glede slike tiste punce pa takole (bilo je ravno tako samo enkrat! in nikdar ne prej, ne kasneje) – takrat pa sem jo slikal, ker nisem uporabljal možganov, ampak sem deloval institktivno (do tega pa so me vodile težave v najinem odnosu – v bistvu je bila slika rezultat mojega zatajevanja (podobno, kot sem opisal v prejšnjem odstavku)).

Moraš pa vedeti, da gledanje filmov in tudi drugih deklet pri meni ne vodi k promiskuitetnemu obnašanju. Vendar pa vedi, da če bova pretiravala s potenciranjem problema, ki je pri meni v fazi zmanjševanja, se bo napetost znova nabirala v meni in lahko pričakuješ erupcijo (v smislu kreganja, kar pa te bo še bolj »zabilo in zamorilo« in vodilo k tvojemu avtodestruktivnemu obnašanju – premisli, če je to prava pot…

Ravno tako nameravam takšne stvari čedalje bolj opuščati in s sprostitvijo preiti na drugače poredne oblike predigre s tabo (ne bom povedal, boš videla, in upam, da v tem tudi uživala, samo dovoli mi, da jaz prevzamem pobudo v spolnosti; morda se ti s tem zdi,da hočem imeti vse stvari pod nadzorom, kar pa je delno pri spolnosti tudi res; uživam, če te lahko zadovoljim, ker se potem počutim bolj »moško« – vem, da se sliši neumno, ampak vedi, da se tudi v meni skriva tradicionalist glede odnosov med moškim in žensko in ne želim pretirano biti metroseksualec, razen kar se nežnosti do tebe tiče.

Če meniš, da ti takšno (prehod iz trde na mehko obliko pornografije – s knjigami in TV filmi z bolj ali manj prikrito erotiko) reševanje mojega »problema« ni všeč, ostane le še zunanje (zakonsko oz. partnersko) svetovanje za naju oba. Zadnja možna opcija (ko izčrpamo vse druge in ki si je ne želim), pa je najin razhod – razmisli, ali je vredno?

Nasplošno pa sem od vseh nasvetov, ki si jih prejela od drugih ti, dobil občutek, da svetovalci zmeraj sočustvujejo s tistim, ki jim piše, sploh če se pisec postavi v vlogo žrtve (v bistvu razmišljam, da bi tudi sam napisal pismo svetovalki in ji napisal vse, kar me moti v najinem razmerju in bi verjetno ravno tako dobil takšen sočuten odgovor (ali pa se motim?)). Lahko pa daš analizirati svetovalki tudi ta moj odgovor tebi in bova videla, kaj nama bo odgovorila.

Opravičujem se za predolgo pismo, vendar sem želela, da vam ga dam v branje v celoti, saj me ta problem (da me partner obravnava pri spolnosti kot objekt in da obvezno potrebuje zraven erotične filme – da je malce odvisen) še vedno preganja. Kaj pa vi sklepate iz njegovih besed in želja? Se upravičeno sekiram? Ne vem, kljub vsem pogovorom in odkritosti se še vedno ne počutim najbolje v najini zvezi. Čeprav sem bila zadnje čase z njim res odkrita pa ga marsikateri moj komentar (ne kritika!!!) ali nejevolja močno razburi in vzkipi (npr. zadnjč sem bila samo žalostna, ker me cel dan ni pogledal, poljubil, objel itd. in sem bila nejevoljna še ker ni izrazil nobene želje po tem, da bi šel pozno zvečer z mano v posteljo in je raje sedel pred TV in sem ga samo malo grdo pogledala pa nič rekla in je vzkipel in me nadiral ter tresel)….potem pa reče da se on mene boji???….Ali je res še smiselno vztrajati in zakaj ne morem proč???

Sestavka ni treba objaviti v celoti.

Res hvala in lep pozdrav!

Ponovno lepo pozdravljeni Ninci26!

Odločila sem se, da vaš/vajin sestavek kljub dolžini objavim kar v celoti, saj je v njem veliko detajlov, ki so pomembni za razumevanje zgodbe.
Vidim, da sta se resno lotila dela: tvegala sta in se začela res iskreno pogovarjati (ustno in/ali pisno). Za kar gre vama obema vsa pohvala, saj je to edina možna pot do rešitve.
Ne vem, če imam kaj bistveno novega dodati k svojemu prvemu odgovoru, večinoma bodo ponovitve in nadgraditve.
Še vedno mislim, da se morata začeti še več in še bolj iskreno pogovarjati o svojih občutjih, željah in pričakovanjih (krasno je videti, da je tudi vaš fant sposoben in pripravljen govoriti »ta jezik«, saj je to dobro izhodišče, hkrati pa je iz njegovega pisma tudi videti, da je še precej strahu, zadržkov in dvomov (pri obeh)). Mislim, da si imata zato oba še veliko za povedati o svojih težkih, strašljivih, bolečih, ranljivih … občutjih iz vajinega odnosa in iz preteklosti, saj je marsikaj povezano med sabo, kot sta že sama ugotovila. In potem bosta videla, kam to pripelje in ali potrebujeta pomoč strokovnjaka ali bosta sama uspela priti do zadovoljive rešitve. V vsakem primeru pa bo to »proces«, ki terja svoj čas. Vi pa boste morali tudi pri sebi čisto iskreno pogledati, kam to »paše«, da ste dobili fanta, ki to počne, da se ob njem tako počutite ipd. Z drugimi besedami: kaj je vaša osebna predzgodovina, da ste tu v tem odnosu in da (kot sami pravite) ne morete ven. Nič ni naključje. In ne pomeni niti, da je nujno vedno slabo.

Mogoče bo zvenelo zelo radikalno in vam/a ne bo všeč, a predlagala bi celo, da si dasta možnost najprej si zgraditi varno »čustveno gnezdo« in do takrat dasta spolnost na stran (oba, in to popolnoma, za določeno obdobje, tudi samozadovoljevanje in gledanje erotičnih vsebin zaradi vzburjenja in doseganja tovrstnih užitkov, saj sicer to lahko postane »ventil« za sproščanje napetosti, za pomirjanje razburjenja, strahu, osamljenosti, potolaženje in hkrati izogibanje reševanju drugih bolj perečih in globljih tem). Hkrati pa bo to premor odličen način, na katerega vaš fant lahko mimogrede samega sebe preveri, ali je »odvisen« ali ne, ali zdrži ali ne, kdaj je najtežje zdržati, kaj mora premagati, da to zmore. Občutek je, da sta v njegovi osamljenosti in zanemarjenosti (pa čeprav govori o »vati«) pač telo in spolnost (ne glede na način) zanj postala vir pomiritve in tolažbe, saj ni bilo nikogar, ki bi ga slišal v njegovih dvomih, stiskah, strahovih, osamljenosti, ki bi prisluhnil »kriku« nesmiselnosti »fasade« ipd. Tako se je nehote naučil izključiti odnos in vas. Kar pa se da spremeniti, če je motivacija. Cilj zdravega in varnega odnosa je, da se zmoreš pomiriti v odnosu, ob partnerju (pa ne v spolnosti!) in da najdeš vedno več načinov, kako to lahko storiš (ne da ob tem prizadeneš drugega ali sebe).

Cilj take pavze bi torej bil, da preko pogovora najprej zgradita varen in sprejemajoč odnos, v katerem lahko vsak v vsakem trenutku na spoštljiv način pove vse. Da ima občutek, da je sprejet točno tak, kot je. Da ga drugi sliši in sprejema. Ker šele potem bosta lahko zares sproščena v spolnosti in si tudi drug drugemu dala, ker si želita, pa si sedaj ne upata, ker je preveč »zakajev« in drugih vprašajev v vajinih glavah in srcih (pa so ta vprašanja sicer čisto na mestu, zelo zdrava in nujno potrebna za vajin odnos, le odgovore morata prej poiskati).

Spolnost naj bi bila »krona odnosa« in odsev odnosa, če želi biti zdrava in ne le ena oblika »pobega«, zgolj iskanja užitka, da pozabiš na probleme, ki jih sicer imaš, in ki te na koncu pusti praznega in še bolj samega. Če odnos ni na nivoju, da bi si upala drug drugemu izpovedati vse najintimnejše misli (najgloblje, najbolj ranljive, najbolj tvegane, najbolj »sramotne«), če se mora eden od vaju »žrtvovati« oz. se počutiti umazanega in nevarnega v odnosu, potem je težko reči, da je to v tem trenutku dovolj varen odnos, da se lahko podajata v najbolj ranljivo dejanje – ki je spolni odnos. Saj se potem skoraj nujno morata medsebojno prizadeti (ali pa je prizadet vsaj eden, ki morda tega niti ne pove, a »razdalja« med vama pa se posledično veča z vsako zamolčanim stavkom). (Če pa se to že zgodi, se je nujno o tem iskreno pogovoriti in se opravičiti drug drugemu. Noben tak dogodek ne sme ostati »spregledan«.)

Šele ko bosta oba zadovoljna z odnosom (do tega pa mora priti preko pogovora, vživljanja in razumevanja drug drugega in drugih aktivnosti), v njem sprejeta in spoštovana, oba prepričana, da želita odnos nadaljevati in ohraniti, oba prepričana, da vama nek določen način spolnosti je sprejemljiv in ni niti malo ponižujoč za nobenega od vaju, potem bo lahko tudi spolnost postala prostor spoštljive podaritve in sprejemanja in s tem pravega samopotrjevanja. Samo tako bo gradila odnos. Sicer ga nehote počasi ruši (čeprav na prvi pogled (ali na prvih nekaj let) ne zgleda tako).

Zato vama za začetek lahko le predlagam, da nadaljujeta s pogovarjanjem. In pri tem ne čakata, da bo drugi kaj opazil oz. ugibal, kaj je narobe, da preprosto oba prevzameta odgovornost vsak zase in za svoje dobro počutje. Odgovornost zase in za odnos pa prevzameta, če sta oba vedno se pripravljena sproti pogovarjati in sproti dajati pobude za vsako odprto vprašanje. Pri tem pa je nujno, da izključita vse oblike nasilja (vpitje, poniževanje, grožnje, izsiljevanje, fizično ali celo spolno nasilje).
V pomoč so vama lahko knjige dr. Christiana Gostečnika Poskusiva znova in Srečal sem svojo družino ali pa Hendrixsova Najina ljubezen. Pomaga vama lahko tudi kakšna skupina za pare (Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, kjer poteka celo leto) ali pa delavnice za predzakonce (pri nas bo nov ciklus šele jeseni).

Glede vprašanja, ali je smiselno vztrajati, pa mislim, da bo končni odgovor moral priti iz vas/vaju. Če sta oba pripravljena garati za odnos (in tudi v skrajnem primeru poiskati pomoč), potem ne vidim ovir za vajin uspeh.

Vse dobro in pogumno naprej!

Hvala gospa Anica!

Z vašimi nasveti sem/sva si ogromno pomagala in se trudiva eden za drugega in moram reči, da je od takrat najina zveza bolj sproščena (ampak še vedno naju čaka veliko dela). Predvsem jaz sem se trudila biti kar se da tolerantna in potrpežljiva z njim in moram reči, da sem sedaj zadovoljna z najino spolnostjo in on tudi.

Samo ena stvar me še vedno muči…in če se le da bi rada da mi iskreno svetujete,kaj je pametno narediti, saj se bojim, da se bo njegovo nasile stopnjevalo in nočem živeti v nasilni družini….Torej skrbi me ta njegova jeza, ki se v njem rada nabira in včasih eksplodira samo zaradi kakšne napačne besede, ki jo rečem. Zadnjič sem doživela tako sceno februarja, ponovno pa pred enim tednom (v letu in pol odkar sva skupaj se je podobno zgodilo 5x)…Rekla sem mu samo (na lep način) naj mi sporoči če bo ostal več časa v službi (ker me ni poklical, domov je prišel pa šele ob 21h zvečer)…on pa se je takoj razjezil in kričal name da sem zahtevna (žaljivk sicer ni uporabil) in da bolje da nisva skupaj pa da naj grem itd….seveda sem bila užaljena, ker je rekel da me ne mara in sem rekla da bom pa šla in sem se hotela napotiti proti spalnici po obleke in kovčke. Nato pa me je odrinil od vrat in me zagrabil za roke ter me potisnil ob steno in tresel in kričal vame naj se umirim in da sem otročja. Vendar je bil nemiren on ne jaz…po tem prizoru sem šla iz stanovanja. Nato se je umiril in mu je bilo takoj žal in je rekel da me ljubi in naj ga ne zapustim itd… in da greva na partnersko terapijo skupaj, da ne bo več tako burno reagiral…

Sedaj pa ne vem za naprej…sicer mi ni grozil da bi me udaril, ampak tudi od stiskanja in tresenja sem dobila rahle modrice po rokah….zato sem se o tem pogovorila tudi z njegovo sestro (če je bil kdaj v preteklo sti tak) in mi je povedala veliko stvari o njem….navajam po njenih besedah:

“No, glede njega samega, moram rect da me tvoje pripovedovanje ni niti malo presenetilo…v bistvu je kot da bi poslusala svojo zgodbo, ko smo se skupaj ziveli…ti njegovi napadi jeze so bili od nekdaj, ko sva odrascala sem bila jaz mnenja da bi rabil nekaj terapije, ker so ga ujezile stvari, ki, kot sama pravis, za katere nam sploh ne bi bilo jasno zakaj…to nabiranje je prava beseda, kaj so vzroki in od kje, ne bi vedla, vecjih travm ni dozivljal, je bil pa zivcek, vedno in povsod in mislim da je to samo povecalo travmo…vedno je bil zelo pedanten, blazno pameten na vseh podrocjih, vendar pa tudi pocasen..za vasko stvar je rabil svoj cas in ce ga je kdo priganjal, je bilo to katrostrofa..doma smo to vedeli in ga pac nismo priganjali, medtem ko sola in druge socialne obveznosti pa so bile ena velika travma ( po mojem mnenju), ker tam te seveda nihce ne caka…in jaz sem tudi mnenja da si je on te frustracije o nepravicnosti v druzbi in do njega in da se ne sili v njega in se mu ne govori kdaj in kako naj kaj naredi,nabrale v njemu scasoma, med casom sole, glasbene sole, ko smo se kot otroci v naselju igrali…jaz sem ga cisto dodobra pogruntala, ko sva bila se otroka in ga tako tudi jezila, ce sem bila zlobna..vse kar sem morala nardit, je bilo da sem ga zacela priganjat naj ze pohiti, da ga ne bo nihce cakal in podobno, pa se je jeza pokazala…
…očija je znal tako dolgo tracat in tako razpicit, da ga je po riti, medtem ko jaz nisem nikoli bila delezna fizicnih kazni s strani nasih dveh… od mami je ni nikoli dobil, ga je pa znala obrzdat da je zavpila in mu pokazala da je ful jezna in uzaljena, in zalostna, nakar je on hitro uvidel svoje ravnanje in da ni prav in se zacel opravicevat…

Pri meni je bilo malce drugace, videl me je kot sovraznico, predvsem zato, ker se bila jaz socialno bolj sprejeta in zelo easy going, imela cel kup druzbe ( seveda ni nikoli hotel videt, da sem se sama tudi trudila zato, bila na zmenkih pravocasno, delala usluge sosolkam, bila pripravljena poprijet za kakrsnikoli projekt..) On je imel ob takih stvareh vedno pomisleke, vedno je avtomatsko pomislil da ga nekdo hoce izkoriscat in da se on tega pac ne bo sel, ce za njega ni bilo racunice v necem, on niti s prstom ni mignil za to- je pa mami tezil, da bi mu ona povedala, a je naredil prav, in ce je rekla ne, jo je tako dolgo matretiral naj rece ja, da je rekla ja…in potem je bil mir…

moram sicer rect da mi je fizicno kdaj grozil ni me pa nikoli udaril, ali pa da bi res fizicno obracunal z mano, roke je pa tudi meni zvijal, bolj v smislu prevlade, ne spomin se da bi me kdaj poskodoval na kak ali drugacen nacin, ponavadi sem tudi jaz popustila..razumem popolnoma tvoje zmrznitve, tudi jaz sem kot najstnica najraje tako usla njegovi sveti jezi, da sem proprosto preklopila iz teme, o kateri sva se kregala, na kaj drugega in ga zacela kontra sprasevat glede cesa, kar sem vedla da mu ni problematicno…je pa pa za to potrebno malo potrpljenja in samokontrole, ker ko bi ga najraje enkrat posteno “ubrisal”, se moras nazaj povlect in bit ta pameten…

kljub temu da se vecino casa nisva zelo druzila, je pa bil tudi vedno vse pripravljen naredit za nas tri, kot svojo druzino, to mu je bilo vedno zelo sveto..jaz sem bila jezicna (po njegovo) in zoprna, mi je pa po toci prinesel marelo na igrisce, vedno odstopil ta boljsi kos hrane ali pa prihranil jogurt, ki ga imam jaz rada..moram rect da nobeden od mojih fantov ni se nikoli toliko vedel o meni, kot je on znal opazit….tako da glede nato kako me je vcasih zmerjal, je pa tocno vedel kako se odkupit…

se po drugi strani strinjam s tabo, da nasilja niti slucajno ne prenasas, to je kot pribito in seveda je to tvoja odlocitev… niti zvijanje rok po moje ni tolerirano, in mu moras po moje povedat da je dovolj in da naj se zamisli kaj je naredil… glede zmrznitve, ceprav se jezi nad tem, se mi zdi se vedno najboljse, ker on samo isce da ga naprej tracas, da ima potem izgovor da se se bolj znese ( ne nujno nad tabo, amapk nad “svetom”- saj ves, pri njemu je itak druzba in mi vsega krivi)….tako da zaenkrat zakljucim…zdi se mi pametno da gresta na terapijo, ce sem odkrita, mislim da je ti tudi slucajno ne potrebujes, ampak jo on in ce si pripravljena it z njim v to, ti bo do konca poplacano, ker se bi njegova jeza, upam da, malo umirila in bo zacel stvari videt drugace.. jaz sem ze nekaj casa moja dva pripricevala naj ga pripracata v neko terapijo, pa se nista mogla pripravit…”

Torej lahko z njim zaenkrat ostajam zaradi tega, ker je že veliko napredoval v tem letu in se res trudi za naju (se tudi zaveda njegovih napak) in drugače se mi zdi da se lepo razumeva in je res tako pozoren in naredi vse zame (kot je tudi sestra opisala)….na vas sem se pa obrnila, ker res dobro svetujete in upam, da ne zamerite….

Hvala in lep pozdrav….

Spoštovana ga. Ninci26,

najprej se opravičujem, ker ste morali toliko časa počakati na odgovor.
Veseli me, da opažate, da napredujeta v odnosu, da se oba tudi trudita zanj. Verjamem pa, da vas skrbi neobvladana jeza v odnosu, ki na vsake toliko izbruhne v nasilje pri vašem partnerju (tudi tresenje spada sem, prisilno držanje – modrice..). Jaz vam lahko napišem samo, kar se meni zdi varno na dolgi rok za odnos, vi oz. vidva pa se morata odločit zase, ko bo pa tam še otrok, pa bo eno glavnih meril tudi njegova čustvena varnost.

Glede na opisano dinamiko bi vama svetovala, da se odločita in investirata v odnos tudi s strokovno pomočjo – terapijo, ker so to očitno »točke«, ki so še zelo boleče in nevarne za oba in ki se pač občasno »aktivirajo« in vama zagrenijo odnos. S strokovno pomočjo pa se bosta lahko hitreje premaknila s te točke. Gotovo pa vama lahko koristi oz. je celo nujen pogovor o celotnem zapletu (da ugotovita, kaj se vama je »zgodilo«), saj je jasno, da brez prevzemanja odgovornosti vsak za svoje »napake« oz. del odgovornosti ne bosta zmogla naprej. Prav tako ne s kakršnim koli opravičevanjem oz. kakršnega koli dopuščanjem nasilja ali manipulacije (tudi užaljenosti), ki dobesedno »ustavita rast« oz. »spodžreta odnos«.

Ne vem sicer, od kje pride toliko jeze (in posledično nasilja) v vajin odnos. V katerem od vaju se že prej začne »nabirati«, pa je morda pravočasno ustrezno ne izrazi, saj vemo, da čutenja se lahko hitro »preselijo« k drugemu in jih bo ta izrazil. Oz. od kje v preteklosti ali morda celo izven odnosa ima »korenine«, za katere pa sta vidva vsak pri sebi odgovorna, da jih najdeta in »prečistita«, če želita gradit zdrav odnos (enako velja tudi za druge globlje občutke, ki se skrivajo pod jezo).
Kar iz vašega zadnjega opisa lahko razberem, je, da so obema v opisanem »incidentu malo popustile zavore«. Njemu, ko mu je ob vašem vprašanju prekipelo in je začel vpiti in nato še fizično pritiskati na vas, vam pa tudi, ko ste, kot sami pravite, iz »užaljenosti« rekli, da potem pa kar greste. Kar ne pomeni, da bi morali tako govorjenje kar prenašati ali še manj, da vas je potem on »upravičeno« še fizično zadržal oz. bil z vami nasilen. Ker za nasilje oz. kakršno koli svoje vedenje ali besedo (dobro ali slabo) si vedno odgovoren sam – ne more te drugi »sprovocirat«, kot se sicer radi zgovarjamo. Zato je pomembno, da se naučimo obvladati sebe in svoje telo in se izrazit na primeren način – ne glede na to, kako reagira naš »nasprotnik« (seveda je pomembno, da se znamo tudi pravočasno umakniti ali drugače zaščititi, ko postane za nas fizično nevarno).

Rada bi samo ponazorila na primeru čutenja jeze, kako se pokaže »odgovornost« zase in za svoje občutke, potrebe ipd.: da se jih izrazi spoštljivo, čimprej oz. takoj, ko je možno, brez užaljenosti, brez valjenja krivde na drugega, brez obtoževanja, sramotenja in sploh brez fizičnih groženj (četudi so »le« »tresenje« in »držanje«).
Ne vem, koliko se je v vas že nabralo jeze, preden je gospod prišel domov in ste mu rekli sicer čisto primerno, da prosite, da vam drugič javi prej. Vaša jeza je v vsakem primeru na mestu, saj je bilo res krivično do vas (ne glede na to, da je morda tudi gospod imel upravičene razloge, za katere jaz ne vem – ne pomeni, da ne moreta imeti oba prav v svojih doživljanjih in občutkih), ne vem pa, ali ste jo tudi partnerju uspeli izraziti ali ne z besedo. V vsakem primeru se je tudi vaš partner odzval nanjo z jezo, besom in užaljenostjo (jo je »odigral« najprej z neprimernimi besedami v nadaljevanju pa še z dejanji), namesto da bi jo izrazil s primernimi besedami. Na to njegovo »odigrano« jezo in užaljenost ste tudi vi odreagirali užaljeno. Lahko bi pa mirno prekinili pogovor in rekli, da se na tak način ne želite pogovarjati, ker je žaljivo do vas in da bosta pogovor nadaljevala kasneje, ker sta trenutno očitno oba preveč jezna, da bi zmogla ohraniti kulturen nivo pogovora. In preprosto bi prekinili situacijo in/ali se umaknili, v primeru fizične ogroženosti pa poklicali policijo. Zelo verjetno pa je, da bi se že ob prvem vašem direktnem naslavljanju jeze in umirjanju situacije in neobvladanosti oba umirila in bi v kratkem zmogla nadaljevati pogovor – s »treznejšo« glavo smo potem tudi lažje sočutni in razumevajoči za vidik doživljanja drugega.

Seveda zdaj lahko izpade, da ste vi celo glavna »krivka«, pa ni bilo mišljeno tako, saj enako bi lahko zapisala tudi za partnerja – da bi lahko že ob prihodu rekel, da ste npr. upravičeno jezni nanj in prizadeti in da se bo potrudil, da bo drugič pravočasno sporočil. Le da sem se odločila izpostaviti vas, ker tudi vi sprašujete. Za odnos sta sicer vedno odgovorna oba – enakovredno. Vendar, kar sem hotela povedati, je, da kateri koli od vaju zmore prvi sprevidet tak »zaplet«, ga je »dolžan« v dobro odnosa ustaviti in več ne sodelovati v »boju«, ker tak boj gotovo ne prinaša »zmagovalca«, ampak poraz za odnos.

Po mojem mnenju se samo na tak način lahko počasi naučita pravočasno in čimprej prepoznavati »čustvene zaplete«, ki so normalen del življenja in je potrebno verjetno kar nekaj let »prakse«, da se odvadimo zoprnih navad, kot je »bruhanje« jeze ali pa skrivanje jeze (moramo računat, da vsaka neizražena jeza bo enkrat izbruhnila – če ne iz nas, pa iz partnerja ali otroka), obtoževanja, užaljenosti, nasilja… Kar sem opisala na primeru jeze, velja tudi za kateri koli drugi občutek, ki se v vama zbudi, saj vemo, da jeza ponavadi le »ščiti« pred težjimi in globljimi občutji (kot je nesposobnost, sram, nemoč…).

Če zaključim to temo: nasilje je absolutno nesprejemljivo in se mora nehat, zanj mora absolutno poskrbeti vaš partner. Oba pa sta sebi in drug drugemu dolžna graditi odnos – torej iskren in odprt pogovor na primeren način ter ob tem odkrivanje tudi globljih vzrokov (pri obeh), ki so »gorivo« za te »zaplete«.
V (njegovo) preteklost pa se nisem spuščala, kar ne pomeni, da ni pomembna, vendar menim, da je to nekaj, o čemer bo potrebno obširneje spregovoriti na terapiji. In verjetno tudi ni »naključje«, da se je ta moški znašel ravno ob vas, zato bo pomembna tema terapije tudi vaša plat zgodbe oz. zgodovine.

Zato še enkrat svetujem, da poiščeta pomoč – partnersko terapijo, lahko pa tudi (dodatno) še kake delavnice ali skupino za predzakonce, ki so naravnane v učenje partnerskega pogovora in odkrivanje ter spreminjanje teh vzorcev. In če bosta oba resno bila pripravljena vlagati v to in sprejemati odgovornost, imata skoraj vse možnosti, da vama uspe.
Odločitev pa je seveda vajina.

Srečno!

Mislim, da je vaš partner en velik egoist.Njemu ljubo obdobje “amerike” v rokah staršev je mimo. To je bilo obdobje, ko je kratko malo imel, kar si je zaželel. In to brez velikega truda! Partnerstvo pa zahteva prilagajnje, dogovarjanje, osrečevanje drugega (pa ne seksualnega!)… Postavite ga na trda tla in za božjo voljo ne prenašajte nikakršnega njegovega nasilja !!!!! Verjetno misli, če ne gre zlepa (seveda je za to potreben njegov trud!), pa naj zgrda! Šele pravi ljubezni sledi ljubeč seks. Srečno obema!

Ponovno pozdravljeni!

Tokrat vam le sporočam kako so potem potekale stvari med nama. Skratka, upoštevala sva marsikateri vaš nasvet in tuid parkrat šla do terapevta, cele ure sva se pogovarjala itd.. Kakšen mesec je bilo bolje (ampak samo zato, ker mu jaz nisem nikdar ugovarjala ali karkoli komentirala ali izrazila kakršnega koli negativnega čustva), nato pa se je vrnilo vse na stare tirnice, ker se mu ni več dalo truditi, nato sva se močno sprla, on je kričal name, žalil in kritiziral vso mojo družino (ki mu niso res nič rekli ali naredili) me tudi “fizično” napadel – ne ravno udaril ampak porival ipd.. Nato se je opravičeval, šla sva tudi na dopust, ki mi ni bil prijeten (2 dni sem bila bolna pa ni bil potrpežljiv z mano, ker sem ležala v apartmaju, ampak mi je težil, da moram z njim na plažo, kjer ni sence in bil seveda jezen ko sem odklonila in mu rekla naj gre sam), nato sem cel dopust poslušala kritike na to kako nisem aktivna, da mu je bilo dolgčas, pa nato opravičevanja da tako reagira samo ker je napet od službe pa ne vem še česa pa da se še ni sprostil…pa ta tip rabi celo leto dopusta pa še vedno ne bo sproščen!…..

No, na dopustu me je tudi vprašal če bi se poročila z njim jaz pa sem se odločila, da prekinem z njim, saj ne mislim vse življenje ostati s takim egoističnim idiotom! Je že res, da imam lahko kakšen napačen vzorec reagiranja iz moje primarne družine ampak vsi moji prejšnji fantje so bili veliko bolj “normalni” in so bili prav sproščeni ob meni in jaz ob njih in zato mislim, da ni moje reagiranje krivo za njegovo zahojeno naravo (ker ostali ljudje, ki me poznajo, tudi prijatelji in bivši fant s katerim sva tudi ostala prijatelja, smatrajo da ni z mano popolnioma nič narobe) in me prav ne briga več, če razreši ali ne njegove komplekse…jaz sem bila dovolj potrpežljiva in takega “invalida” in egoista ne bom več prenašala! Ni mi žal, da sem se trudila in mu dala moj čas ampak do penzije pa res ne mislim živet v poniževanju, kritikah za vsako malenkost in strahu pred tem kako bo reagiral če bom slučajno bolna ali slabe volje ter hodit na raznorazne terapije in čakati na slab seks 1x na mesec (saj imajo porniči prednost)ipd… Svoje bebave odvisnosti in navade naj sam zdravi! Me prav ne zanima če mu mama ni znala dati ljubezni ali karkoli že…jaz moram gledati predvsem nase! Tudi če se on tudi trudi da bi se stanje izboljšalo mu ne ravno uspeva in jaz nimam več potrpljenja z njim in vprašanje sploh če bo kdaj res postal “normalen”… Žal, vem, da si zaslužim boljši odnos, kjer sta partnerja enakopravna in si lahko v miru povesta vse kar ju teži in se razumeta in ne morem čakati več let da mi bo on nudil kaj podobnega, ker bom prej doživela živčni zlom! Pa se seveda sprašujem, če se bi kdaj res spremenil in bi bila srečna ampak verjetno do tega niti ne bi prišlo….Vem, da bo zanj hudo pa vse, ker si želi otrok pa družine, ampak ne morem pomagati, s takim človekom si ne predstavljam vzgajati otroke…Tudi jaz nisem ravno vesela, saj bom sama pri teh letih, ko se že vsi ženijo pa imajo otroke in seveda se bojim, da ne bom srečala primernega partnerja zame ampak raje tako kakor prenašati vse to kar sem do sedaj!

To je vse,
hvala, za nasvete in da ste me poslušali in pomagali v težkih trenutkih!

LP,
N.

Spoštovana ga. Ninci26,

hvala, ker ste nam zaupali razplet vaše zgodbe.
Verjamem, da ste pri odločitvi iskali in našli stik s sabo in svojimi potrebami, pa tudi svojimi mejami – kaj je za vas v odnosu sprejemljivo in kaj ne. In ste temu sledili. Verjamem, da po tej sicer boleči izkušnji bolj veste, kdo ste vi, saj je čutiti, da ste res začutili sebe in tudi vzeli zares to kaj čutite in po čemer globoko v sebi hrepenite. Me veseli, da ste zmogli reči »ne« poniževanju in razvrednotenju. Zaslužite si namreč enakovreden, ljubeč, spošljiv in varen odnos. In vam želim, da ga najdete.

Vse dobro!

pozdravljeni.

mene pesti težava, sicer tudi na podlagi spolnosti med mano in partnerjem.
zgodba je drugačna, a več ne vem, kaj si naj mislim. Sem visoko noseča in že kakšen slab mesec nisma imela intime. Zakaj se mi to zdi čudno bom razložila… fant je delal po tujini zadnjo leto, in vedno ko se je vrnil domov je blo čutit tisto poželenje, skratka seks je bil lep in dober in ga niti ni primankovalo, dokler se mi ni začel poznati trebuh- vsaj jaz sem dobila občutek, da je kriv moj nosečniški trebušček.
Jaz si spolnosti želim, sem ga vprašala, kaj je narobe, če ga ne privlačim, naj mi pove da bom razumela! a odgovor bo vedno, ja mi pač ni ali pa se začne izgovarjat, da naj si prijatla keriga pokličem, pa varala ga sploh nisem. V glavnem s pogovorom ne pridema nikamor, jaz pa se še vedno sprašujem, ali mu res takšna nisem privlačna? zanima me tudi predvsem, kaj so tisti razlogi, ki moške odvrne spolnost z žensko ki je noseča??
tudi zredila se nisem ne vem koliko da bi bila recimo, ne vem, debela.

res bi mi pomagali z odgovorom.

hvala, lp

Spoštovana gospa!

Verjamem, da vas teži in skrbi tole partnerjevo nezanimanje za vas in spolnost. Ker se čutite neljubljena, nesprejeta, skratka izdana in zavrnjena taka, kot ste – noseča sicer, a ženska z željo po intimnosti s partnerjem, z željo biti še vedno ljubljena, občudovana, želena… In se sprašujete, kje bi bil vzrok, da partnerju niste več privlačna na stari način (v spolnosti). Pravi razlog ve samo vaš partner, samo očitno si ga ne upa povedati (še). Tu boste morali kar (prijazno, a odločno) vztrajati.

Jaz tu lahko le ugibam, pa še moški nisem (upam, da se bo odzval tudi kak predstavnik moškega spola in povedal svojo moško izkušnjo doživljanja ženine nosečnosti in spolnosti oz. spolne privlačnosti v tem obdobju). Tudi nisem strokovnjakinja za spolnost, sem »le« zakonska in družinska terapevtka in gledam na stvari preko odnosa. Glede splošnih možnih razlogov, vam lahko naštejem le najpogostejše, ki mi pridejo na misel: Eno je, da veliko moških v nosečnosti (sploh visoki!) svojo partnerko/ženo začno gledati drugače – vidijo jo kot mamo svojega otroka, vidijo predvsem njeno materinstvo (in morda nehote prebudi tudi spomin na lastno mamo…) in ob tem razvijejo čisto drugi tip »nežnosti«, ob čemer »spolno poželenje« začasno ugasne, zablokira. In meni osebno se zdi pomembno predvsem to, da partnerja zmoreta tudi v tem obdobju ohranit stik – začutiti telo – čeprav na drugačen način. Kar je dokaj naravno – tudi če pogledamo v živalski svet. Drugi razlog je lahko strah, da bi poškodoval otroka oz. škodil vaši nosečnosti – ta strah narašča z meseci nosečnosti, kar je tudi razumljivo. Tretji možni razlog je njegov osebni strah in negotovost, ki jo prinaša nov položaj v vajinem življenju – dobila bosta otroka, postala starša, torej bo on očka in ne vem, koliko strahu mu to prinaša, pa četudi ga verjetno ne prizna/čuti (strah/stres pogosto »ubije poželenje«). Verjetno je še kak možni razlog, da sicer partner, ki ima partnerko iskreno rad, nenadoma več ne čuti poželenja v tem obdobju.

Kar mene ob tem vašem pismu skrbi, je način, kako se oz. se nista pogovorila o tem problemu: opaziti je njegovo izogibanje odkritemu pogovoru o tem oz. čutiti je, da se je potem iz vašega preprostega vprašanja razvil kar en »spopad« oz. napad, ponižanje (»poišči si drugega«). Ne vem sicer, kako je bilo z vajinim pogovorom, ko je bil fant odsoten, kakšen je bil vajin odnos, koliko se je takrat zaradi objektivnih okoliščin sploh dalo »delat na odnosu«, koliko sta se nehote odtujila (ne telesno, ampak predvsem čustveno!)… Sicer ne pišete veliko o vajinem odnosu, tako da je to le en drobec in ne bi rada vama naredila krivice, morda sta se že naslednji dan, ko ste ta prispevek oddali, pogovorila… A bi vendarle rada opozorila, da je pomembno, da se (tudi o teh rečeh) lahko pogovorita »normalno« oz. naučita pogovarjati preden pride otrok, saj ko bo prišel, to pomeni, da bosta oba še bolj pod stresom, manj bo časa za vaju, hitreje se bosta morala domeniti stvari … In je fajn, če sta »uigrana« že prej. Dobro je, da vesta, da se lahko drug na drugega zaneseta tudi v pogovoru – da si zmoreta prisluhnit in dati iskren, pristen in spoštljiv odziv. Predvsem je za vas kot mamico pomembno, da veste, da se lahko nanj in njegovo podporo zanesete, saj boste tako lahko veliko bolj sproščena tudi v odnosu do otroka. To obdobje in čas prvih mesecev po rojstvu je namreč očetova največja naloga biti podpora (čustvena in fizična) ženi/partnerki. Na ta način tudi posredno najbolje poskrbi za otroka. (Seveda je pomembno, da zmore tudi neposredno vzpostaviti stik z otrokom!)

(Mimogrede pa še to: niso redki primeri, ki se tudi v zadnjih mesecih nosečnosti ali z novorojenčki odločijo za terapijo – saj se takrat zaradi povečanega stresa najbolj pokaže, kje smo »šibki«, kje težko zdržimo drug z drugim in rabimo pomoč. Pa tudi bodoče matere takrat še bolj začutijo, kako pomembno je »varno gnezdece« tudi po čustveni plati in pogosto želijo otroku zagotoviti tudi to varnost. Kar ne pomeni, da vidva nujno potrebujeta strokovno pomoč.)

Vama želim, da bosta zmogla te mesece ali dneve, ki so vama ostali do poroda, izkoristiti za medsebojno podporo in povezanost. Ker le tako bosta lahko res skupaj uživala v polnosti kot starša in partnerja tudi med in po porodu. Srečno!

res se vam zahvaljujem za tak obširno razlago, in vrjetno bi moški res znali povedat svoje občutke bolj ko me ženske.

nasplošno se partner ne zna pogovarjati o problemih, res redko kdaj. sama ga več ne znam razumet tudi se več ne počutim tako kot sem se na začetku ko me je zavračal. tudi pobude več ne dajem, saj sem pol preveč prizadeta ko me zavrne. pogovor o tem sem načela z njim neštetokrat a nikoli dbla pravega.

najin odnos ko je bil v tujini se je kar ohladil, predvsem iz njegove strani. pač je dvomil o moji zvestobi, kar ni blo prvič. jaz ga še mam vedno rada, mogoče gledam nanj malo drugače, ne več z tisto noro zaljubljenjostjo, ker jo je v meni ubil s nespoštovanjem. začela sem dvomit o njegovi ljubezni do mene, da še kaj čuti. čeprav dvomim da bi mel druge ženske oz da jih ima. ker v tem času ko ni intime, sma večino časa skupaj.

kot ste že omenili, si želim neko varnost nardit, mu zaupati in se na njega zanest a se bojim, da pri njemu tega ne bom našla ali dobila. tako, da razmišljam tudi o tem da se razidema.

upam da se mi vsaj malo zadeve ustalijo preden pride otrok.

hvala in lep pozdrav.