Si grob ne zasluži obiska?
Pred letom dni sem se – takrat 8 mesecev noseča – preselila dobrih 100 km iz domačega kraja, dober mesec kasneje sem rodila, vendar ta zgodba ni imela srečnega konca. Rane se celijo, ampak to ni problem, ki sem ga želela izpostaviti.
Zadeva, ki mi že nekaj časa ne da miru je sledeča: večina mladostniških prijateljic je ostala v domačem kraju, vse smo nekako v letih, ko si ustvarjamo družine in čeprav se zdaj vidimo precej manj kot včasih, se vseeno dogovorimo in družno obiščemo srečne nove mamice.
Kaj pa jaz? Mene ni obiskala nobena, v enem letu niti ena še ni potrkala na moja vrata, nobena še ni obiskala našega groba. Si torej fantek, ki počiva na pokopališču ne zasluži obiska?
Običajno tudi na moja ramena pade dolžnost, da jaz pišem in pošiljam telegrame, da poiščem darilo za mamico in malega, seveda sem vedno jaz tista, ki se prilagajam času obiska, jaz namreč nimam otrok in menda svoje obveznosti lažje prilagodim njihovemu urniku.
Sem egoistična, ker tako razmišljam ali mogoče le malo jezna, ker se moram spet jaz odpraviti po darilo za mlado družinico? Sem pričakovala preveč, ko sem upala, da se bo na dan mrtvih katera spomnila na mojega sina, se bo katera spomnila nanj na njegov prvi rojstni dan?
lepo pozdravljena barbara!
tvoj post me je zelo ganil. sevda sem mnenja, da si tudi ti in tvoj angelček zaslužita obisk.
mogoče pa je tvoje kolegice strah, da bi kar koli govorile o tvojem sinu, ker ti nočejo obujat spominov. menim, da če ste zelo dobre prijateljice jim lahko zaupaš svoje počutje in mogoče te bodo razumela in podarile obisk, ki si ga tako zelo želiš.
upam, da se bo res katera spomnila na rojstni dan tvojga sina, vendar nobena od tvojih prijateljic ki imajo zdrave otroke in se nikoli niso soočile z izgubo otroka, ne morejo razumeti tvoje bolečine. tudi jaz je nikoli nisem, šele sedaj jo.
vedno sem menila, kaj pa je to če ti umre komaj rojeni otrok, se pač sprijazniš in živiš naprej, šele sedaj razumem kako je ko prideš domov s praznim naročjem, kako je ko nimaš koga podojiti. sicer tega nisem doživela, ker se je vse končalo že pri splavu, vendar sem si pri prvem otroku takoj po rojstvu skušala predstavljat, kako bi bilo če bi se kaj zapletlo in ga sedaj ne bi držala v svojem naročju. ko nekoga nosiš 9 mescev je izguba ob negovem rojstvu zelo boleča. vendar kot sem napisala, mnogo mamaic o tem sploh ne razmišlja.
pogumno naprej in ne razmišljaj preveč o prijateljicah. kaj pa če bi katero od njih povabila, da gre s tabo na grob tvojega sina, mogoče bo potem katera začela kaj razmišljat o tem.
Dobro te razumem. Pred 2 letoma sem v 33t rodila mrtvo deklico. pokopana je v parku zvončkov v LJ. Nihče razen ene prijateljice in mojih staršev se ni pomnil nanjo in to me zelo boli. Pa je vseeno bila vnukinja tudi moževim staršem pa njenega obstoja ne priznavajo, obnašajo se kot da je nikoli ni bilo. Ampak zame je bila moj otrok, pa čeprav imam še dva fantička si še posebej v teh dneh silno želim da bi bila z nami. Še vedno ne mine dan da ne pomislim nanjo.
Lej,tako vama povem. Moja tašča od takrat,ko je bil moj Vid pokopan niti enkrat ni bila na njegovem grobu. Res je,da je iz drugega kraja,toda to ni opravičilo,saj zame ne. Da ne govorim o moji svakinji. Po moje,da pojma nimata več,kje je sploh grob.
Prijateljice……ponavadi so ene tri zmeraj prižgale svečko,ali prinesle rožice. Tako kot moji starši ni moja sestra.
Letos pa je imel veliko svečk in rož na svojem grobku. Spomnili so se nanj tudi prijatelji od tavečje hčere in ostali znanci. Bo prišlo,boš videla.
Pozdravljena in najprej iskrena sožalje.Vem kako se počutiš ker sem tudi sama lani izgubila svojo princesko par dni pred rokom.Tudi moja tašča,tast in svakinja se niso nič kaj spomnili da bi obiskali grob in veš ko smo šli enkrat po kar nekaj času slučajno skupaj mi je tašča rekla da naj grem naprej ker vem kje je grob-skoraj sem se sesula.Nekaj časa sem bila tiho in trpela potem pa sem eksplodirala in jim povedla svoje.Kar veliko sem se pogovarjala o tem in izvedela da nekateri sploh bolj verni ljudje baje otroka če se ne rodi živ ne priznavajo.In tako nisem dosegla pri tastu in tašči ničesar,le svakinja se je malo bolj potrudila da se kdaj pa kdaj oglasi.S prijateljicami pa je tako,da čez leto se jih bolj malo spomni zakaj sem ob določenih dnevih slabo,so pa nekatere ki mi stojijo zelo ob strani.In veš s takimi ki se bolj poredko spomnijo sem zmanjšala kontakt ker sem se precej časa sekirala pa nič od nič-in takih ne rabim okrog sebe.Rajši imam eno ali dve pa tisti tapravi.Spoznala sem dve mamici kot sva midve in z njima imam dober odnos in se redno slišimo in kdaj vidimo in sem zelo vesela saj z njima je prijeten pogovor ker se razumemo in se ne raniš opravičevati zakaj ti ne paše smeh,glasba,….in se lahko tudi zjokaš.Zelo pa sem hvaležna moji psihologinji ki mi je sploh na začetku bila na razpolagao vsak drug teden in še vedno jo kdaj pa kdaj obiščem.Sedaj za 1.november pa sem bila kar presenečena saj je bilo na grobeku zelo,zelo veliko svečk in angelčkov in ne vem od koga so prišli saj in mogoče se je pa spomnila katera tistih,…!Tudi jaz mislim da če ste zelo dobre prijateljice jim naravnost povej kaj te muči in se pred njimi lčahko tudi zjokaš-saj zato so prijateljice in potem boš videla kako se bodo odzvale.Povej da ti je hudo it kupit otroške stvari ker te boli da ne moreš kupit tudi svojemu otročičku in da bi jim bila hvaležna če bi te katera kdaj pospremila na grobek.Daj bolečino ven,ker tega ne smeš držat v sebi ker to je zate slabo in lahko zboliš.Če pa ne boš našla razumevanja pri njih pa poskusi z kakšno pomočjo psihologinje ali pa piši nam mamicam ki te razumemo in po vsakem klepetu tukaj z nami ti bo malce lažje.Žalujem s tabo in upam da se boste s prijateljicami uspešno zate pogovorile.objem in bodi močna.
Tudi mene to, da se kaj kmalu vsi delajo, kot da ni bilo nikoli nic narobe, kot da moj fantek ni obstajal, boli. Se najboljsa prijateljica, ki ji vse zaupam, je okrog tega pogorela. Me zanima, ce sploh kdo ve, kdaj je umrl, ker nisem zelela javnega pokopa, sploh ne vejo kje je grobek, vprasajo pa tudi ne…
Res je, nihce ne more razumeti tega, kar obcutimo – le tisti, ki so v isti kozi!
To je boleče, a jaz sem enostavno direktna in ko mi kdo reče zakaj sem slabe volje povem-prijateljem, ne pa njegovim, ker se jih itak nič ne prime!
Najbolj me boli to, da se vsa moževa stran obnaša, kot da ga jih ni bilo, mojih otrok, najinih otrok.In ker je tako, da sva bili s svakinjo noseči ena za drugo, ona rodila, jaz v drugem mesecu, se vse vrti okoli te punčice, ki je prebrisana, pametna, lepa, srčkana, name pa nihče ne pomisli in vsi čudno gledajo, ko rečem, da so vsi dveletniki takšni, ker sem čudna da ne vidim inteligence v tem določenem otroku.Ja, pa so bili najini otroci tudi njihova kri, njihovi vnuki,…ampak veste kaj, dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim in vsakega od nas čaka paket, ki si ga ustvarjamo sami skozi življenje!
Moje sožalje ob tvoji izgubi, bodi močna in jim povej!
lp
škratek
Tudi moje sožalje, vsem vam …
Tudi jaz poznam ta občutek, tudi meni se dogaja oz. se je dogajalo ravno to …Mojih (mrtvih) otrok kot da ni nikoli bilo …V dvajsetih letih jih nikoli nihče ni omenil. Kako sovražim to! Iščem opravičila zanje, prepričana sem, da večina nima pojma, kaj in kako naj bi naredili. Večinoma pa celo pozabijo na mojo zgodbo, ki za vse njih ostaja edinole zgodba, pa še to že zdavnaj pozabljena. Mislijo, da če imam zdaj otroke, sem vse skupaj pozabila …Le kako naj človek pozabi svojega otroka! Na živce mi gre, ko moja mama samo govori o tem, na katero pokopališče jo moram še peljat …in med vsemi temi ni bilo še nikoli mojega …
O mrtvih sicer vse dobro …vem, da ne smem, pa vseeno moram povedati, kaj je rekel moj pokojni tast po smrti drugega otroka:”Ma, kaj…bodi vesela, da sta se “stegnila”…če se ne bi, bi zdaj že dva “froca” okrog tebe tukaj skakala …”
To je bila zame zdaleč najhujša izjava, kar sem jih v življenju kdaj slišala in nikoli si nisem mislila, da bom kdaj zmogla to na papir napisati …
Vse dobro ti želim, “brabra” – tako tebi kot tudi vsem ostalim …
O kako te razumem. Sama sicer nimam tezav s tem, kdo pride oziroma ne pride v Park zvonckov, ker tudi sama ne hodim tja.
Me pa boli, ko praznujemo rojstne dneve otrok, tudi rojstni dan moje drugorojenke bomo praznovali, na prvega otroka pa se ni nihce spomnil.
In to me tako zelo boli. Moji mami sem napisala SMS ob dnevu, ko se je rodil moj prvi otrok in dala vedeti, da ce te ljudje ne vidijio, te ni, ne obstajas, nisi obstajal, ni te. Tako kot za vse ostale ni mojega prvega otroka.
Da bi kdo vedel, kdaj je umrl????? Niti pod razno. Skratka, neumno je pricakovati od drugih, da bodo imeli te podatke v glavi, saj se za veliko zivih pozabijo, pa so jim vseeno blizu. Taksni smo ljudje, ena cudna vrsta, kjer je najprej pomembno samo tisto, kar nam je v prid.
Saj se najdejo svetle izjeme, vendar jih je res malo. Pri meni jih sicer ni, pa sem pocasi sprejela tudi to oziroma se sprejemam. Kaj cem, spremeniti jih ne morem, dragoceo energijo pa bom raje posvecala drugemu otroku kot prepricevanju drugih, da je moj otrok obstajal in da bi se vendarle kdaj lahko spomnili tudi nanj.
Je pa tudi res, da nekateri bi morda kaj rekli, pa ne upajo, ker si mislijo, da me bodo s tem prizadeli, raje ne omenjajo, ker mislijo, da pogovor o tej temi prevec boli.
Za 1. november pa tako ali tako ze od nekdaj ne maram hodit na pokopalisca, mislim, da je v letu veliko dni, ko se lahko spomnim na njih in niti ni nujno da grem tja, saj jih v resnici ni tam.
Vse dobro vam zelim in da bi vas obkrozali ljudje, ki se znajo z vami smejati in tudi taki, ki znajo z vami jokati.
ko je obletnica Vidove smrti,me zmeraj pokliče moja sestra in me tolaži. Ponavadi se zmeraj spomni nanj tudi moja bivša soseda,medicinska sestra,ki ga je negovala na EINT,ko je bil tam.Meni je lepo,tako se mi zdi,kot da ni nikoli pozabljen.
Tašča je pa samo enkrat vprašala mojega moža,kdaj je sploh Vid(datumsko) umrl,ker je pač pozabila.
in letos je tok mojmu možu zatežila,zakaj ni prišel na očetov grob. Hej,mislim da večina pozna odgovor.
Včasih se oglasim na tem forumu, pa čeprav nimam za seboj takšne boleče izkušnje izgube otročička in sem noseča…, mi je pa že dvajset let nazaj umrl bratranček star 4 leta, teti je mnogo let nazaj umrla punčka kmalu po rojstvu, prijateljici fantek, drugi punčka še med nosečnostjo. Seveda vsa leta redno vsaj za prvi november oziroma vsaj približno na rojstni dan teh otročkov pa še kdaj vmes (če imam možnost, da grem mimo pokopališča, kjer je kdo od njih pokopan prižgem svečko na grobu. Prav tako pa vsako leto za prvi november, za novo leto in še kdaj vmes pri znamenju pred hišo prižgemo belo svečko za prav vse umrle otročke, rojene in nerojene. brabra tudi za tvojega fantka je gorela ta svečka…
Hotela sem povedat, da smo nekateri že od malega vzgojeni tako, da žalujemo za malimi angelčki. Morda kdaj katere od prijateljic, prijateljev znank in znancev, ki so doživeli najtežjo izgubo ne razumem, morda jih kdaj pa kdaj ne znam v pravem trenutku objeti… ampak se vsaj trudim in poskušam v živo ali na skrito sočustvovati z vami vsemi.
Hkrati pa upam, da mi bodo vsi prijateljčki, prijazni angelčki pomagali čuvati otročka, ki ga nosim pod srcem in tiste morebitne prihodnje, ki jih zaenkrat nosim le v željah.
Brabra, kaj pa bi rekla na to da na grobek najinega mrtvorojenega otročka ni niti enkrat v letu in pol od kar je umrl prišla njegova stara mama -moja tašča? Pa bi lahko šla, je vitalna in zelo mobilna… niti enkrat ni dala svečke ali cvetja, da bi ga midva odnesla na grob namesto nje,… Nič od nič, kot da otrok ne obstaja… NObene žalosti in žalovanja. Jaz pa tega ne morem razumeti???
Kar pa se prijateljic tiče, pa vem le za 2, da sta šli prižgat svečko, ena celo večkrat, in neizmerno sem jima hvaležna, da se najinega otročka spomnita in ga priznavata!
Pa seveda moji starši in sestra, to pa enkrat na mesec.
Drage mame!
Žal mi je, da ste (smo) morale izgubiti otročičke. Jaz sem pred tremi meseci v 28. tednu izgubila dva krasna fantiča. Njun pepel sva razrosila v Parku zvončkov in nekako vesela sem, da nimam potrebe hoditi tja. Nekajkrat sva bila tam. Vsake toliko doma prižgeva svečki, pa tudi njuna fotografija in dva mala slončka, ki sta jima bila namenjena, sta z nama.
Pa kljub temu, da nimam potrebe hoditi tja, kjer smo se zadnjič sprehodili skupaj, močno potrebujem to, da ju najini bližnji (starši, sorodniki, prijatelji) omenjajo. Da me sprašujejo o njiju, da ju omenjajo v pogovorih, da mi dajo vedeti, da sta bila. Da priznajo njun obstoj. Saj sta vendar lepo rasla in se razvijala v mojem trebuščki ter se skupaj z nama pripravljala na njun prihod v ta svet. Vsi okoli naju so se veselili z nama; ni minilo srečanje, da ne bi omenjali nosečnosti in naše skupne prihodnosti.
Od kar pa sta umrla, ju le redkokdo omeni v pogovoru. In počutim se, kot da jima nočejo priznati tistih nekaj kratkih (pa hkrati tako lepih in dolgih) mesecev. Kot da ju ni bilo! Vse v meni kriči in večkrat, ko je kdo uspel omeniti, da se ne želi pogovarjati o umrlih otročkih, češ da me bo s tem prizadel, sem povedala, da me veliko bolj prizadene to, da ju ne omenjajo. Pa nič drugače – pri večini. Mami, le dve priajteljici sta omenili, da bi želeli iti v Park zvončkov. Z mamo sem že šla, za prijatelje pa, tako kot ve, neizmerno hrepeneče čakam, da bodo nekega dne ponovno izrazili željo, da bi se sprehodili do malega grička in dveh brezic, ki ju čuvata.
Zaenkrat sem svoje panične strahove, da ju bodo vsi pozabili, da mi ne bodo dovolili biti mama teh dveh fantičev, poskušala malo brzdati. Vsakič si rečem, da moram misliti na najboljše, biti v pozitivnem pričakovanju in ju sama poskušati čimvečkrat sproščeno omenjati v pogovorih. Občutek imam, da moram svet okoli sebe, ki me je občudoval kot nosečnico, prepričati, da sta obstajala, da sem bila noseča. In zato mi je hudo…
Bolj ko se je približeval dan predvidenega dneva poroda sredi oktobra, bolj sem bila vznemirjena, bolj je naraščal strah v meni. V tem času sem se veliko sprehajala po mnogih spletnih straneh v podporo žalujočim staršem in med drugim sem naletela na meni čudovito besedilo. Na ameriškem forumu sem odkrila “Nekaj, kar lahko pošlješ svojim prijateljem in družinskim članom, da jim poveš, kako čutiš ob izgubi otročičkov” (http://theofficialtwintotwintransfusionsyndromemessageboard.yuku.com/topic/2706/t/HATTING-THE-WAY-I-FEEL.html). Zadeva me je navdušila, saj sem za mnoga svoja občutja in zmedo ob izgubi našla besede. Zazdelo se mi je, da sem našla način, da svojim bližnjim sporočim, kaj čutim, kako doživljam njihove odzive. Zato sem zadevo prevedla (hiter prevod najdete spodaj).
Morda se boste našle v tem, morda ne. Meni so bile določene stvari blizu, nekatere ne. S pomočjo teh 20 točk sem nanizala še nekaj svojih občutij. Z možem sva se naposled odločila, da v malo prirejeni obliki (bolj najini) te misli pošljeva svojim prijateljem in družinama. S tem pismom, kjer sva jim poskušala obrazložiti, kako se počutiva tudi ob njihovih reakcijah, sva jih tudi za dan, ko bi se fantiča morala roditi, povabila na najin dom. Želela sva, da bi skupaj zasadili dve drevesci v njun spomin ter morda preko tega našli priložnost za pogovor o njiju.
Res smo se srečali in bil je krasen popoldan, večer. V sproščenem vzdušju smo skupaj z nekaj otroci posadili dve mladi brezici, ju ovesili z listki z mislicami ljudi, ki so prišli ter ju s skupnimi močmi zalili. Moj duh je bil pomirjen…
Moram pa povedati, da sem si preden sva poslala pisemca rekla, da ne smem ničesar pričakovati od ljudi. Nisem želela biti še dodatno razočarana. Še vedno si poskušam zelo racionalno dopovedovati, da se vsak sam odloči, kako se bo odzval. Vsakdo ima svojo življenjsko zgodbo. Mislim tudi, da živimo v skupnosti, ki je smrt zelo tabuizirala. Cel kup razlogov je najbrž, da ne govorimo o smrti. Predvsem pa ne o smrti otrok. Vse to me na nek način pomirja in omiljuje mojo bolečino ob neizgovorjenih besedah o mojih fantičih.
Če se je kaj spremenilo?
– Ja. Nekaj ljudi me je poklicalo in se iskreno zahvalilo, saj so s tem tudi oni dobili boljši oz. sploh vpogled v najino situacijo, v najina občutja. In zase potrditve, da ravnajo v skaldu z najinimi občutji oz. ne. Z redkimi se lahko zdaj res odkrito in sproščeno pogovarjam. To me pomirja.
– Ne. Nekateri še vedno želijo prezreti mojo zgodbo, moja otročička. Poprijeli so svojo utvaro, da s tem, ko ju ne omenjajo, mene manj prizadenejo. To me boli. In prizadene. In zaradi tega velikokrat jokam in upam, da pa bo kdaj morda le drugače.
Uf, kako sem se razpisala. Morda se vam bo zazdelo, da ni ravno najbolj v kontekstu predhodnih sporočil, vendar sem začutila, da je zdaj čas in priložnost, da napišem ta svoj del.
Na nek način vas vse, ki tako čutite želim opogumiti, da ljudem okoli sebe sporočite, kako se počutite. Le tako bodo vedeli in lažje razumeli naše odzive, naše stiske, naše bolečine, naše strahove, naše veselje. In mi kot mame in očetje, ki so nam prezgodaj umrli otročički, bomo morda lahko pomirjeni v enem delčku sebe. Kaj pa bodo s tem dejansko naredili naši bližnji, ni v naši moči. Na žalost in na srečo!
Veliko notranjega miru vam želim in sproščenih, nasmejanih dni, ki nas nahranijo in okrepijo za vse tiste dni, ko se solze mešajo v strahu in bolečini. Naj bo pogum z nami!
Barbara
———-
Nekaj, kar lahko pošlješ svojim prijateljem in družinskim članom, da jim poveš, kako čutiš
20 stvari, za katere si starši malih angelov želimo, da bi si jih ljudje zapomnili
1. Želim si, da te ne bi bilo strah omenjati mojega otroka. Samo zato, ker ga nikoli nisi videl/-a, še ne pomeni, da si ne zasluži tvojega pripoznanja.
2. Želim si, da ne bi mislil/-a, da me prizadeneš, če govoriva o mojem otroku in jaz jočem. Potrebujem to, da jočem in da govorim o svojem otroku s teboj.
3. Želim si, da bi o mojem otroku lahko govoril/-a več kot le enkrat samkrat. Če bi govoril/-a večkrat, bi mi to dalo potrditev, da nisi pozabil/-a nanj, da ti ni vseeno in da razumeš.
4. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da ne želim govoriti o svojem otročku. Svojega otroka imam rada in potrebujem to, da o njem govorim.
5. Želim si, da bi mi lahko rekel/-a, da ti je žal, da je moj otroček umrl in da misliš name. To bi mi povedalo, da ti ni vseeno.
6. Želim si, da ne bi mislil/-a, da je vse, kar se je zgodilo, le en velik, grd spomin zame. Spomin na mojega otroka, ljubezen, ki jo čutim do njega, sanje, ki sem jih imela in spomini, ki sem jih ustvarila zanj, so zelo prijetni. Seveda so vmes tudi grdi spomini, vendar, prosim, razumi, da niso vsi taki.
7. Želim si, da se ne bi pretvarjal/-a, da moj otrok ni nikoli obstajal. Oba/-e veva, da je otrok rasel in se razvijal v meni, v mojem trebuščku.
8. Želim si, da me ne bi obsojal/-a, ker se ne obnašam tako, kot misliš, da bi se morala. Žalovanje je zelo osebna stvar; zelo smo si različni in različno se soočamo s stvarmi, ki se nam dogajajo.
9. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da sem »čez«, če imam dober dan, ali da sem nerazumna, ker imam slab dan, ti pa misliš, da bi morala že preboleti. Nobenega vzorca ni, kako naj se vedem.
10. Želim si, da se me ne bi izogibal/-a. Nisem kužna, če sem izgubila svojega otroka. Če se me izogibaš, mi daješ občutek izoliranosti, zmedena sem in počutim se, kot da je vse moja krivda.
11. Želim si, da ne bi pričakoval/-a, da bom nehala žalovati v nekaj tednih, mesecih ali letih. Najbrž bo sčasoma lažje, vendar nikoli ne bom pozabila.
12. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da moj otrok ni bil resničen in da je bil le kri, skupek celic ali zarodek. Moj otrok je imel življenje. Moj otrok je imel dušo, srce, trebušček, nogice, rokice in obrazek. Videla sem obraz svojega otroka. Pestovala sem ga, imela sem ga rada. Moj otrok je resničen – in bil je živ.
13. Predviden datum poroda, materinski dan, praznovanja, dan, ko se je moj otrok rodil in dan, ko sem ga izgubila, so zame pomembni, a žalostni dnevi. Želim si, da bi mi ob teh dneh lahko izrazil/-a podporo.
14. Želim si, da bi razumel/-a, da me je izguba mojega otroka spremenila. Nisem več ista oseba, kot sem bila pred izgubo in nikoli ne bom. Če boš čakal/-a, da spet postanem »normalna«, boš najbrž razočaran/-a. Sem drug človek, z novimi mislimi, sanjami, prepričanji in vrednotami. Prosim, potrudi se spoznati pravo mene – morda ti bom še vedno všeč.
15. Želim si,da mi ne bi rekel/-a, da bom imela druge otroke. Želim si otroka, ki sem ga izgubila in noben drug otrok ga ne more nadomestiti. Otroci niso nadomestljivi.
16. Želim si, da se ne bi bil/-a v zadregi ali nesproščen/-a, kadar govoriš o mojem otroku ali kadar si poleg mene. Če si tak/-a, to opazim. Ni pošteno, da me delaš nesproščeno le zato, ker se ti počutiš tako.
17. Želim si, da si ne bi mislil/-a, da je bolje, da nisi preveč v stiku z mano, češ da imam tako in tako prijatelje in družino. Težava je v tem, da vsakdo tako misli in velikokrat se počutim osamljeno.
18. Želim si, da bi razumel/-a, da mi je ob nosečnicah neprijetno. Ljubosumna sem.
19. Želim si, da ne bi rekel/-a, da mi je mati narava na tak način sporočila, da je bilo nekaj narobe z mojim otrokom. Moj otrok je bil popoln ne glede na to, kaj pravi mati narava.
20. Želim si, da bi razumel/-a, kaj govoriš s tem, ko mi rečeš, da bo naslednjič vse OK. Toda, kako veš? Kaj boš rekel/-a, če se mi zgodi še enkrat?
…tudi jaz si želim ,da bi prej vedela za te točke…glede grobov in smrti pa je tako ,da pravega prijatelja spoznaš ob izgubi ,nesreči…2,5leti je odkar je umrla moja princeska Ajša ,zdaj 21.12 bo odkar sem izgubila v 16t fantka..in kaj želim povedat ,da imam samo eno prijateljico ,ki se čez vso leto spomni(ne samo za 1.nov.) ,da je Ajša z nami živela eno leto…in mi je zadosti ta prijateljica ,ki jo lahko tudi ponoči pokličem…hvala ker te imam ,pa čeravno nikol ne bereš tega foruma…
Meni je tudi tak hudo, ko reče tast, da ima tri vnuke. Ni res, štiri ima! In to sva mu/jima tudi povedala, da naju boli, ko Gašperja kr pozabita. Zdaj se trudita. Ampak včasih…hudo je.
Je pa ena napisala (nevem točno katera), da verni ljudje ne priznavajo otroka, če umre v maternici. Pa to ni res! Midva sva verna. Moji starši tudi! Midva sva najinega Gašperja pokopala na našem pokopališču, tam, kjer bova tudi midva z možem nekoč našla zadnji počitek. Naš župnik je povedal nekaj besed na grobu, in grob tudi blagoslovil. Žaro z najinim sinkom sva nato midva položila v žarni zid in ga tako dala spančkat. Prvič in zadnjič. Tako da to je malo za nos privlečeno, da verni ljudje kr pozabimo na svojega otroka, če je umrl v mamici!