BOR, moj sin
12.marca 2008 se je ustavil svet. Za Bora, za nas. Sedemnajstletno sestro, ateka, mamo. Na koledarju smo se pomaknili naprej, naša družina pa je zastala v času, prostoru. Vseokrog nas neprodušna megla,tema, prepad v katerega padamo in se ne ustavljamo.Ne moremo, ne znamo brez njega.
BOR. Čudovit, izjemen človek, fant na pragu najstništva, star komaj 12 in pol let. Koliko dobrote, sposobnosti, znanja, ljubezni in sreče je bilo v njem. ZAUPANJA v ljudi. Načrtov za 10 življenj. Projektov sredi dela. Njegove vsakodnevne besed: Mama, kaj bomo pa danes delali?
NIČ, Bor. Jokali. Ležali v postelji in te čakali. Klicali. Iskali. Te čutili, vonjali, slišali – pa se te ne mogli dotakniti. Vsaj za drobec, z enim prstom. Iti za teboj. Umreti. Zapustiti ta hudoben, hudoben svet.
Kakšna prevara, kakšna krivica.
Enkrat samkrat si potreboval pomoč. Pa je nisi dobil. Prevarali so te, so nas. Vzeli vse kar si imel. ŽIVLJENJE. Vzeli naša življenja, uničili.
Klinika za pediatrijo Maribor. Koliko arogance, koliko samovščečnosti in tebe zato več ni. Kako smo prosili naj ti pomagajo. Kako smo se zaletavali v zid, prosili za prestavitev v Ljubljano. Nisi vzel mamil. Seveda nisi!!! Saj v življenju nisi okusil še niti cigarete. Spat so šli, nas zaklenili ven. Naslednji dan POGLEDALI IZVID, ki je bil narejen zvečer. Koma.Alarm. Pa samo sladkor si potreboval. Spali so (Si dobro spala, Zlatka?) in brisali tvoje možgane. Ki si jih znal izjemno uporabljati. Ki so bili polni neverjetne modrosti za tvojih dvanajst let. Delete.
Hvala za besede sožalja. Res je, najina hči strašno trpi. Sedemnajst let, pa toliko bolečine, besa, toliko izgubljenega zaupanja v svet. Vem da bi ji morala pomagati, pa ne znam, ne zmorem. Vse odklanja, le včasih dopusti objem, stisk roke. Na pragu odraslosti je izgubila željo po življenju. Zraven je bila ves čas, videla, kričala, prosila zdravnike – NIČ.
Edini smisel življenja meni, možu: družina. Strašno sva bila ponosna, dva čudovita otroka. Vse drugo je bilo nepomembno.
Izhajam iz razbite družine. Pri štirinajstih sem ostala sama z očetom, mama z bratcem naju je za zapustila. Nikoli nisem tega docela sprejela. Vse sem vložila v svoja otroka in moža. Vsi sorodniki so ostareli, bolni. Vedno sem mislila: Hana in Bor bosta imela eden drugega. Sestra in brat. Ljubezen, pomoč. Sedaj je ostala čisto sama, samo naju ima na širnem svetu in midva sva se razblinila v nič. In sorodniki? Vedno sem bila v pomoč, reševala težave, pomagala…in sedaj? Še vedno se jim zdi, da moram biti JAZ MOČNA. Ne razumejo, da sem črpala moč iz svojih dragih in jo zato lahko razdajala. Sedaj smo čisto sami. Vsi živijo naprej, svet nemoteno potuje dalje, brez Bora. Mi ne moremo. Ne morem nikamor. Ne morem iz hiše na dvorišče. Ne v trgovino. Ne morem.
Prosim, rada bi vedela kako dihajo drugi starši, ki so izgubili otroka? Jaz ne znam.
Pozdrav!
Draga mama, hudo mi je ko to berem. Naj povem, da je moja deklica odšla s tega sveta pri svojih devetih letih. Prometna nesreča. Zdravniki niso imeli kaj narediti, pa so se res trudili. Bila je izredno fejst punca, brihtna z zelo močno intuicijo. Kot da bi slutila.
Pri nas je bilo kar nekaj časa zelo hudo, na srečo smo imeli še eno majhno, ki nas je vse spravljala v dobro voljo. Smo pa v svoji žalosti skoraj zanemarili 11 letno deklico, ki se je zapirala v svoj svet. Hvala Bogu je mene potem doletela bolezen in sem morala biti precej časa doma. Takrat smo se pričeli res pogovarjati in počasi tudi smejati. Pogovor in delo rešujeta. In zaupanje, da ni vsega konec. Nekoč sem poslušala eno mamico,kateri je umrl sin. Rekla je da je zelo rad kolesaril. Zato tudi ona rada kolesari in vedno naredi še en krog okoli hiše zanj. Prosim vas, bodite pogumni, pojdite v trgovino, naj vam ne bo nerodno! Meni so npr. prejšnji teden celo na banki privrele na dan solze, ko sem dobila vrnjene neke obresti iz njenega varčevanja. Pa ne več žalostne. Radostne. Sem si rekla: In kaj naj jaz zdaj s tem denarjem?! In sem šla na kavo in bila še ves teden močno povezana z njo. Draga mamica, prosim ne zanemarite otroka ki ga še imate, moža. Bodite skupaj, pogovarjajte se. Želim, da ne iščete krivca. Fanta ne boste obudili, le življenje bo posalo znosnejše. In vaš sine sigurno ne želi, da jočete. Želi, da ste veseli.
Najprej iskreno sožalje. Tudi sam se še vedno sprašujem kako oz. predvsem zakaj sploh naprej in predvsem kaj “iti naprej” sploh pomeni. Bo ze držalo, da izkušnje ki jo nimaš, ne moreš vedeti kako je ko si v tem. Tudi v sanjah si ne moreš predstavljati. Če ne bi sam izgubil hčerke, tudi sam en bi vedel, kako je takrat, ko se počutiš da si v filmu, ne pa v realnosti, kako ne upaš ven, kako hodiš po stranskih poteh itd. samo zato, da ne bi srečal nekoga, ki bi te vprašal po tem ali onem v zvezi z umrlim. Torej imaš na eni strani bojazen, da te bodo vprašali, po drugi pa tisti, ki si želiš da bi (ne vem če ste že v tej fazi) tega ne naredijo nikoli. VSi se izogibajo, pa ne samo besed ali tem, na splošno se te izogibanju v fizičnem smislu tisti, ki bi po nekih splošnih navadah najbolj poskušali pomagati. DA, res je, to so ponavadi najbližji prijatelji, za katere ugotoviš, da je resnično pravi samo eden ali dva in seveda vsemogočna slovenska žlahta, polna besed, ko pa jo resnično rabiš, jo pa nikjer ni. Še več, kljub žalovanju in totalni okupiranosti s sabo (depresije, anksioznosti, bolečin, you name it) moraš njim “dokazovati” da si še vedno “član” in biti vedno in znova iniciator, da se te nekdo spomni. Ne verjamete? Verjamem, da ne…
Torej kako naprej? ker si vsi pod naprej oz.bolje rečeno pod “normalno” predstavljamo novo fasado na hiši, pa venomer velik nasmešek, itd. itd., se lahko kar spijaznite, da temu ne bo nikoli več tako. Pa ne da je to slabo, sploh ne, samo zanimale vas bodo druge bolj nematerialne stvari, kot ponavadi. Sicer, to venomer vsi trobijo, samo redki dejansko tudi delajo; videli boste, da boste sčasoma mirni oz. pomirjeni (ne veseli ali srečni) ko boste doma, ko bo ob vas mož, hvaležni boste za hrano, za vsako najmanjšo podrobnost. MAterializem vas ne bo vec zanimal. potem boste videli da vas ne zanimajo lokalne čenče, ampak vas zadovolji dobr aknjiga. Čez čas, sedaj še ne. Tudi sprejemanje (žalovanje) zahteva svoj čas. Otroka boste imeli vedno ob sebi, vedno je obcutek prisotnosti. To so vse stvari, ki jih hvalabogu mnogi ne razumejo, ker imajo se vse fizično ob sebi. In cez cas, ko bo čas, boste sprejeli, da je vaš otrok sicer tukaj, vendar ga hkrati ni; cez cas boste pomirjeni in boste ziveli naprej dan po dan, brez velikih planov in ne vem se cesa, ki je tako prisotno v tem materialno dokazovalnem svetu. V bistvu boste cez cas vi kar ok, zavedali se boste, da vsi enkrat fizično umremo; vendar boste imeli probleme drugje, namrec z okolico, ki to vaso spremembo vedno dojame, v negativnem smislu da nikoli vec niste taka kot ste bila.
Moje sožalje
Vem, kako vam je pri srcu tudi sama sva pred dvemi leti in pol izgubila 6,5 letnega sina, radoživega, nagajivega- kar čez noč. Ne bom filozofirala, a kar je napisal mm35 popolnoma drži. Živimo za danes, ne za jutri. Materializem poguba sodobnega časa, kaj je že to? Že pred sinovo smrtjo nismo bili materialisti, pa vendar ko razmišljam za nazaj si očitam, da bi bili lahko več skupaj, čeprav mi vsi dopovedujejo, da smo bili idealna družina. Matej bo vedno ob meni, ne sicer fizično, ampak drugače – duhovno. Če me kdo vpraša (tisti, ki me ne pozna), koliko otrok imam s ponosom rečem, da dva sinova, le eden žal ni več fizično prisoten.
Bravo mm35, na to imava popolnoma enak pogled.
Borova mama, borite se za svoje domače, res se sliši oguljeno, vendar ne obupujte.
Bor je bil nekj let starejši od Mateja, pa vendarle čutim, da se naša in ostali sončki igrajo ter bedijo nad nami.
Miki
Na to žalostno soboto, polno dežja in solz, sem hvaležna za besede vseh zgoraj. Posebno so se me dotaknili mama Tonči s hčerko, mama Miki s sinom Matejem in oče mm35 s hčerko.
MM35, kako zelo lepo, kako natančno ste zapisali svoje občutke, odzive okolice, svet ki je popolnoma drugačen od “običajnega” sveta. Lahko vas že razumem, v redkih razumnih trenutkih si zaželim samo malo umirjenosti, da sreče več ne bo je popolnoma jasno.
Ampak pretežen del dneva čustva presegajo razum in realnost. Moje telo si tako zelo želi Bora in ne sprejema dejstva da ga ni. Pravkar je bil tu, v soboto osmega mi je čestital za Dan žena, v nedeljo smo bili srečni, dejavni skupaj,…, pravkar je bilo vse prav in sedaj ga ni. ????
Kako lahko nekaj tako popolnega, kako lahko nekdo kar izgine? In kako naj mi to sprejmemo in živimo naprej? Tu smo se zataknili, v zanki.
Skušam misliti na vse lepo, poskušam se ne smiliti sama sebi in biti hvaležna za to da smo ga imeli. Vem da mnogim tudi to ni dano.
Ampak čutim neizmerno krivico, krivico do Bora. Prevaro. On je bil prevaran,ker njemu ni dano živeti. In čutim strašno, nerazumljivo krivdo, da sem mu bila dolžna nekako zagotoviti življenje, pa tega nisem naredila. Da bi nekje, v nekem križišču morala zaviti drugače in bi dogodki tekli drugače…
Mislim na vse starše, ki ste žalostni in se trudim misliti, da so naši otroci nekje skupaj. Ampak kje ???
Borova mama,
nekdo je zapisal, mislim, da je bil Cankar: Sreča je kakor sonce.
Kadar je najlepša, zatone.
In res je v življenju tudi pogosto tako.
Izgubila sem starše in cel kup sorodnikov in prijateljev, za katerimi mi je še vedno bolj ali manj težko, a si vendar ne znam predstavljat, kako je, če izgubiš OTROKA. Vem, da to mora biti tako grozno, da si res niti predstavljat ne znam.
Zato ti svetujem, da si vsaj na tem forumu čimbolj povezana s tistimi mamicami in morebiti očki, ki so otroka tudi sami izgubili.
Samo oni ti bodo iz svojih izkušenj znali dobro svetovati, kako se iz
te žalosti vsaj za silo izkopati.
Tudi jaz ti svetujem, da bodi močna zaradi preostale družine. Vem, da se sliši oguljeno, ampak drugega ne znam reči.
Ob tvoji izgubi seveda še bolj boli dejstvo, da bi zravniki morebiti lahko pomagali, pa se niso dovolj potrudili.
Take občutke pa dobro poznam – še danes sem prepričana, da bi moja mama še živela, če bi njen zdravnik takoj ukrepal. Pa ni. Ko se je zganil, je bilo pa prepozno.
Imela sem namen zahtevat kartoteko in jo dati v pregled neodvisni instituciji, hotela sem se pritožit…… ampak na koncu nisem naredila ničesar. Mame tako ni več. Zdravnik pa krivde ne bi priznal, ostali bi ga ščitili. Zelo poznana zgodba – karavana gre dalje…..
Moje iskreno sožalje.
Pred 2 meseci nam je v prometni nesreči umrl mlajši sin. Ravno tako tavamo iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan. Grozno. Starejši sin trpi in ga še vedno čaka, da bo prišel. Kako si naj pomagamo?
Toda v meni je prostor, kjer živim čisto sama in kjer obnavljam svoje misli, prošnje, ki nikoli ne presahnejo.
A bo sploh kdaj boljše?
žalujoča družina
Močno čutim z vami, draga družina ddt. Rada bi vam rekla besedo v tolažbo, pa je ne poznam. Samo žalost in brezmejno bolečino čutim za vašega fanta, našega fanta, za vse fante in dekleta, ki so šli…Zakaj?
Ure, ki so bile včasih samoumevne, neopažene, so sedaj grozljiva neskončna črna gmota. Jutra so nevzdržna, večeri prinesejo rahlo olajšanje…še en dan je za nami…
Nekajkrat sem se sestala z gospodom, ki je pred leti izgubil (tudi v nesreči) osemletnega sina. Po tistem se je začel ukvarjati z bioenergijo, pomaga ljudem, res ti da malo več telesne moči vsaj za naslednjih nekaj ur.
Takole pravi: Preden sem sam to spoznal sem ljudem govoril besede tolažbe. Sedaj ne govorim več… samo stisnem jih.in čutim..Vsak nosi to sam…vsi starši pravijo, da se čez leta (5-10) naučiš živeti s to bolečino.
Se bomo naučili tudi mi? Sedaj še ne verjamem v to. Dolžnost, ljubezen do hčerke me drži iz ure v uro. Ne more ostati čisto sama. Vem da vaš starejši sin zelo trpi. Vidim to trpljenje pri nas in ga ne znam olajšati. Kaj bo ostalo? Kakšni bodo naši živi otroci?
Tone Pavček je tudi izgubil sina. Nekaj let ni zmogel ničesar. Potem je napisal pesniško zbirko in tiste njegove pesmi tako zelo prikažejo temo, trpljenje. Preberite jih….pravi…morda pa si hotel samo pohiteti na cilj…In si mislim, da nas Bor čaka tam nekje, na nekem lepem cilju, saj je vedno vse delal pred nami, saj smo ga vedno nekaj zadrževali…le zakaj? Hvala vsem za besede pomoči. Tatjana
Valenska, hvala za pismo.
Iz dolžnosti do Bora sva se z možem odločila, da stopiva “v boj” z zdravniki. Vem da bo težko, vem, da smo poraženci v vsakem slučaju mi, naš Bor, ne glede na izzid. A mora biti enkrat jasno, da tudi zdravniki delajo slabo, da dobri zdravniki nosijo težo slabih. Ne vem če bova zmogla, a dolžna sva to za Bora, za vse, ki bi bili lahko med nami pa niso, za vse njihove žalostne žive, za vse ki bodo še rabili takojšnjo pomoč…mogoče jo bo kdo dobil hitreje, pravočasno.
Predraga Borova mama…
Hvala za vajin pogum… V imenu vseh tistih, ki smo že nosili posledice malomarnosti in v imenu tistih, ki jim bo morda vaš boj pomagal, da se ne bodo prisiljeni znajti v taki temi in bolečini, s katero se morate boriti vi.
Vsak večer molim za vas….res. Ne vem, če vam to kaj pomeni, vem samo, da želim nekaj narediti za vas…. in to je tisto, kar znam in lahko, glede na to, da vas ne poznam in vas ne morem (kot ste opisali) objeti. Molim da bi imeli moči prebiti se skozi življenje…
Računajte na našo podporo…. vem, da ne morem deliti tolažbe… a vedite, da imate tudi na tej strani foruma nekoga, ki misli na vas!
Pozdravljeni!
Vaše zgodbe so mi resnično poznane. Pa bi vam napisala nekaj v vzpodbudo. Ko je umrla (to besedo sem se šele letos, po treh letih naučila reči) naša 9 letna deklica, nam je bila v veliko oporo naša 4 in pol leta stara deklica. Najstnica pa se je zaprla. No, in ta naša mala mi je nekega dne, nekaj mesecev po nesreči, ko sva se peljali domov iz vrtca rekla: “Mami, a veš, da je od deklice XX dedi umrl. Veš, je bila žalostna. Sem šla k njej in sem jo potolažila.” Jaz pa sem ji rekla: “Lepo. Ampak ti pa nisi bila nič žalostna, ko je naša XX umrla. Rekla si mi, da moram rodit novega dojenčka.” In veste kaj je odgovorila: “Ja, saj veš, da moja ta prava XX ni umrla. Ona je pri Bogu. Pokopali smo mojo čisto ne ta pravo XX. Jaz vem, da je ona živa. Samo ima veliko dela, pa se nima več časa igrat z mano.” Naj povem le, da se prej nikoli nismo pogovarjali o teh stvareh na tak način. Jaz ji verjamem. Bodite lepo. Tudi jaz si želim, da bi bilo manj trpljenja. Bodite kar se da lepo.