Čutim da me zadnje čase najeda ta problem.

Rada bi razumela ozadje tega.

Naprimer če se zgodi da na ulici srečam znanko, jo pozdravim in vprašam kako kaj gre,
ona pa mi na hitro odgovori da uredu in šiba naprej, me to prizadene.

Ali pa če me nadere nekdo, ali pa se do mene grdo vede, npr blagajničarka v trgovini
ali poštarca za pultom…me prav tako stisne pri srcu.

Se pa kdaj zgodi tudi obratno. Če npr kakšni sodelavki ne odgovorim v stilu ki ga
pričakuje,ali ga je od mene navajena, viha nekaj dni nos.

Kaj pomeni ta prizadetost, užaljenost? Kako jo lahko presežemo? So »kriva« (neizpolnjena) pričakovanja? Stara? Trenutna? Oboja?

Sama res ne najdem odgovora.

Pozdravljeni!

Veliko dobrih vprašanj ste postavili, nisem čisto prepričan, da vam lahko dam enako dobre odgovore. Vsakega od nas kaj prizadane, smo užaljeni,… Pravzaprav lahko napišem bolj na splošno, da se nam v odnosih vedno dogaja marsikaj in da v njih marsikaj začutimo. Vendar v določenih situacijah različni ljudje čutimo različno, poleg tega pa z različno intenzivnostjo. Dodatno se seveda še zelo razlikujemo, kako se s temi občutki in čustvi »spopademo« in predvsem, kako nanje odreagiramo. Vsemu temu bi lahko rekli »upravljanje s čutenjji« ali bolj strokovno »regulacija čutenj«. Zakaj čutimo in odreagiramo tako različno? Najprej zato, ker se že rodimo z določenimi različnimi genetskimi predispozicijami (npr. temperament). Potem pa nas še bolj diferencira socialno okolje v katerem odraščamo (starši, sorojenci, vzgoja, vrstniki). Za krivice, ki so nam jih počeli starši, bomo tako bistveno bolj občutljivi ali pa jih nasprotno morda sploh ne bomo opazili, saj smo se naučili do njih biti zelo tolerantni. V vašem primeru srečanja z znanko ste morda tako zelo občutljivi, ker se je nekdo od staršev do vas obnašal podobno. Vi ste ga z veseljem čakali in pozdravili, starš pa vas je prezrl ali pa se odzval samo na pol, tako da se vam v bistvu sploh ni posvetil. Če vas kdo nadere in vas stisne (otrpnete?), je to morda zato, ker vas je nadiral eden od staršev. Če vaša sodelavka viha nos, ker ste naredili nekaj, kar ji ni všeč, to počne morda zato, ker se je tega naučila pri svoji mami. Lahko da je razvajena in je na ta način od staršev izsiljevala njuno popuščanje. Itd. Do zdaj napisano ni treba razumeti v smislu »prav« ali »narobe«. Pač tako je in vedno bo. Iz različnih pogojev se razvijejo različne osebnosti.

Če grem naprej z vašimi vprašanji in primeri, se mi zdi nujno, da najprej opozorim, da ni čisto nič narobe, če v situacijah, ki ste jih opisali, nekaj začutite. Nasprotno: čudno bi bilo, če ne bi ničesar občutili. Zelo pomembno je, da najprej sploh zaznate, da ste nekaj začutili. Naslednji korak je, da »dešifrirate« te občutke in se zaveste, katero čustvo se skriva za temi občutki. Je pri prizadetosti, o kateri pišete, šlo za jezo, žalost, sram? Ko vas je stisnilo ob blagajničarki, je bil to strah ali je bila jeza, morda sram? Vsako čustvo nam namreč posreduje pomembne informacije in navodila. Če vemo, kaj čutimo, tudi vemo, kaj narediti. Če smo jezni, se nam dela krivica in se moramo postaviti zase. Če nas je strah, nam preti nevarnost, in moramo biti previdni. Pomembno je torej, da smo v stiku s tem, kar čutimo in da izberemo ustrezno reakcijo. Če se na določeno situacijo oziroma čutenje odzovemo vedno enako, potem imamo s tem čutenjem težave. Namesto, da bi npr. mi upravljali z jezo, tako v bistvu jeza upravlja z nami. Dokler se ne zmoremo ustaviti vsaj za trenutek in svobodno izbrati ustrezen odziv na določeno čutenje, do takrat smo več ali manj omejeno funkcionalni v odnosih. Posledično imamo tudi v njih večje ali manjše težave.

Zgoraj napisano izgleda morda enostavno, pa žal za večino od nas ni. Tako dostikrat sploh ne vemo, kaj čutimo ali pa čutimo »narobe«. Namesto, da bi bili jezni, nas je strah ali sram ali smo žalostni. Zakaj ne vemo, znamo oziroma imamo to zmedo? Ker nas tega ni noben naučil. To je bila ena ključnih nalog staršev. Vendar, če nas niso naučili oni, se moramo tega naučiti sami. S tem se npr. ukvarjamo na naši delavnici »Čutim, torej sem!«.

Če povzamem. Nič ni narobe, da v opisanih situacijah čutite, celo nasprotno. Pomembno pa je, da veste, kaj čutite in da se na to pristno in do drugih spoštljivo odzovete. V opisanih primerih bi bilo npr. »prav«, da znanki odkrito in mirno poveste, da vas to prizadane. Blagajničarki, ki vas nadere, enako mirno, spoštljivo a z očitno jezo povejte, da ji takega vedenja ne dovolite in da jo boste prijavili nadrejenim, če se to ponovi. Svoji sodelavki pa povejte, da vas njeno vedenje moti in da spoštujete njeno drugačno mnenje, a da enako pričakujete tudi od nje.

Lepo vas pozdravljam

Predlagam, da si preberete še odgovor v temi Pre-čutiti od Enejke, ki ga dobite na temle naslovu: http://med.over.net/forum5/read.php?140,4781063

Lp

Spoštovani,

če vas prav zastopim menite, da je prav vsakič ko ob nekomu začutimo eno od teh čustev, jih pravilno definiramo, to tudi povemo? Nekako si res ne predstavljam, da bi vsakič ko so prodajalke zoprne in tečne do mene, vsaki razlagala, da ne dovolim takega vedenja in grozila s prijavo?
Ali vsakemu človeku (bližnjemu, ne samo znancu) povedala, da me prizadene npr tako obnašanje? Nekako smatram, da je to stvar posameznika, da predela ta občutja sam pri sebi in se ne izpostavlja preveč. Da ne izpade preobčutljiv.
Morda predvsem zato, ker imam t.i. “dolgo lajtungo” kar se tiče prepoznavanja občutkov/čutenj/čustev in bi praviloma reagirala napačno in neprimerno v trenutku ko se to zgodi. Se pa srečujem s tem, da mi začne to “delovati” ko je že vse skupaj mimo, torej ko niti reagirati ne morem več.

Ares-a

V delu, ki ste ga citirali, besede “prav” nisem po naključju dal v narekovaje. Vsak se mora namreč sam odločiti, kaj je zanj “prav” v določeni situaciji. Če smo npr. po zapletu z blagajničarko povsem sesuti in še cel dan slabe volje, je verjetno le smiselno, da raje naredimo, kot sem napisal. Nam bo odleglo, blagajničarka pa bo bogatejša za eno koristno izkušnjo in bo morda razmislila o svojem početju. Ključno je torej, da vemo, kaj smo začutili, in potem izberemo odziv, ki bo za nas najboljši. Kaj pomeni “najboljši”? Preprosto to, da bodo posledice/učinki našega odziva v smeri, ki si jo želimo. Če smo odreagirali zavestno in vemo zakaj, potem bomo naslednjič svojo reakcijo zlahka spremenili, če bomo ugotovili, da ta za nas ni bila ravno najboljša. Na ta način bomo zelo hitro prišli do za nas najboljšega odziva, kar se bo tudi zelo hitro poznalo v odnosu do sebe in drugih.

Upam, da sem napisal dovolj razumljivo, drugače pa vam z veseljem odgovorim na vaša dodatna vprašanja.

Lep pozdrav!

Sama se spopadam s tem problemom in isto kot ares-a odregiram, ko je že prepozno. Oziroma potem sploh ne morem več odreagirati, ker je že zdavnaj vse mimo. Naj povem, da včasih potrebujem nekaj mesecev(!), da prepoznam svoje občutke, tako da je res težko, ker osebe, kateri so ti občutki namenjeni, že zdavnaj ni več v bližini mene. Imam to “napako”, da pri veliko zadevah najprej odreagiram z užaljenostjo in se umaknem. Posledično tak odnos propade, ker dobesedno potegnem črto. Potem pa preteče par mesecev in se zavem, da takrat nisem bila užaljena, pač pa kaj drugega. A kaj, ko tiste osebe že zdavnaj več ni, kako naj mu/ji povem?

Sem pa tudi nasploh preobčutljiva, ampak z mano doma niso ravnali kot opisujete, da naj bi. Doma imamo skoz nek normalen odnos, ki temelji na spoštovanju drug drugega in njegovih želja. A v zunanjem okolju me vsakič prizadene, ker ljudje ne ravnajo tako z mano kot doma. Napr. dobim osoren odgovor ali pa čist blesav odgovor oz. pripombo, ali pa mi kdo ne odzdravi… Res malenkosti, bi lahko rekla. Ampak jaz ravno tega iz svoje družine nisem navajena (neprijaznosti, osornih odgovorov, neumnih pripomb…) in me zato prizadene.
Kaj pa naj v tem primeru storim? Rečem domačim, da naj z mano začno grdo ravnati?

Kathrin

Ne poznam vaše družine, ampak iz tega, kar ste napisali, se zdi, da so vas starši marsičesa »pozabili« naučiti. Med drugim tudi spoštovanja in strpnosti do drugih. Vaše vprašanje zelo pusti občutek, da na druge vse prevečkrat gledate kar malo zviška. Njihovi odgovori so zelo hitro »blesavi«, torej pod vašim nivojem. Če kdo ni do vas tak, kot želite »…se umaknete in posledično pustite, da odnos propade«. Pišete, da ste nasploh preobčutljivi, kar pomeni, da se vas drugi hitro in zelo močno dotaknejo, ob tem pa ne zmorete zadovoljivo kontrolirati svojih (čustvenih) reakcij.

Staršem ni treba, da grdo ravnajo z otrokom, da ga pripravijo na življenje. To se da tudi na lep način. Če bi vam že kaj svetoval, da rečete staršem, je to, da naj bodo PRISTNI. Da naj nehajo delati z vami (in med sabo) tako zelo v rokavicah. Naj se jezijo, ko so jezni, naj kažejo prizadetost, ko so prizadeti, itd. Naj vas naučijo, da različna mnenja niso nič slabega in da je treba ostati v odnosu tudi, če nam kaj ni prav. Kako se obnašati ob nekom, ki je osoren in neprijazen ter kako se ob njem postaviti zase. Kako izraziti jezo, a ob tem ne biti nesramen ali nasilen. Naloga staršev ni, da otrokom dajo »lepo in mirno otroštvo«, ampak da jih pripravijo na življenje. Kot kaže, vašim staršem to ni najbolje uspelo. Ker niste napisali vaše starosti, težko ocenim ali je sploh še smiselno pričakovati od staršev, da vas bodo še kaj dosti naučili. Zelo verjetno je namreč, da vas tega sploh niso mogli naučiti, ker tega tudi sami ne znajo. Kar bi lahko pomenilo, da živijo bolj za varnimi zidovi doma in da se izven njega bolj slabo znajdejo. Ne vem, zato tudi nima kaj dosti smisla, da bi ugibal naprej. Kakor koli že, najbolj verjetno je, da se boste morali manjkajočih lekcij naučiti kar sami. Najboljši način je, da se malo bolj trudite ostati v odnosih, čeprav so za vas (včasih) neprijetni. Le tako se boste naučili po eni strani več zdržati, po drugi pa se tudi bolj postaviti zase in doseči bolj korekten odnos od ostalih.

Lepo vas pozdravljam