V sredini prejšnjega leta nama je teden dni po porodu umrla najina zvezdica. To da se to lahko zgodi sva vedela že nekaj mesecev, tako da sva bila že od novice naprej čisto na tleh. Z minevajočimi meseci se je bolečina malenkostno ublažila, vendar je še vsak dan tu.
Sva pa oba z partnerko opazila, da se je med nama nekaj spremenilo. On se je čisto spremenila, našla je čisto druge prijateljice, spremenila način oblačenja in vedenja, medtem ko sem jaz ostal isti. Odnos med nama se je počasi ohladil. Pred pol leta sva se začela kregati za vsako malenkost, tako da je doma postalo nevzdržno. Najbolj mučni so bili konci tedna ko sva se kregala skoraj vsak dan. Povod za kreganje je bilo karkoli, eden je nekaj rekel, drugi regiral na to in smo bili spet tam.
Čeprav sva skupaj že več kot 15 let sva tokrat šla prvič narazen na dopust.
Med nama se je vse čisto ohladilo, v bistvu živiva eden mimo drugega. Prideva domov skupaj pojeva (skoraj nič ne govoriva), potem gre ona na računalnik jaz pa gledat televizijo, zvečer gre ona ven s prijateljicami.
Ker naju ta odnos ubija sem dal pobudo da greva narazen, vendar ona nad tem ni navdušena kajti imava skupno stanovanje, pa tudi po tolikem času sva navajena drug na drugega. Pred mesecem dni sva se dogovorila da se ne bova več toliko kregala in nama kar dobro uspeva, ampak to še vedno ni to (seksala nisva že nekaj mesecev).
V bistvi se imava še vedno rada, ampak to se mi zdi bolj prijateljska navezanost. Jaz pa si želim več od življenja ker se mi sedaj zdi kot bi imel v stanovanju cimra ne pa ljubljeno osebo.

Spoštovani zajcekd!

Pogumno ste spregovorili o eni največjih izgub, ki se človeku lahko zgodijo, tj. da ti umre otrok. Prek te iniciative – pa čeprav je iz stiske – ste lahko nase ponosni in zaupanja vredni. Vaši partnerki, ki je izgubo doživela še na telesu, ne zgolj psihično, še vedno stojite ob strani. Pomeni, da ne obupavate v življenju kar tako in si iskreno želite rešitve na bolje in prevzeti odgovornost zase in poiskati način, kako ponovno ogreti odnos, poiskati partnerko nazaj in vrniti žarek upanja v vajini življenji. Seveda sta za te velike korake potrebna oba, vendar ona potrebuje več časa zase, saj je ženski pri tem veliko težje in odtod so posledice običajno bolj vztrajne. Rešitev vsekakor obstaja, toda za to potrebuje vas, odločnega in vztrajnega kot še nikoli doslej.

Nihče si ne zasluži in zato tudi noben od vaju ne more biti kriv za tragedijo, ki se vama je zgodila. Lahko bi se komurkoli, toda dejstvo je, kot to vesta vidva najbolje, da je z izgubo potrebno znati živeti – jo preboleti, izžalovati, če hočete, pustiti da je (bila) in tako pustiti iti. Vprašanje je, koliko se vidva še vedno počutita kriva za to, kar se vama je zgodilo in si tako krivdo na nešteto načinov podajata, pa še sama ne vesta čemu? In kako neutrudno sta iskala odgovor na vprašanje – ČEMU RAVNO NAMA? Ker pa vama nihče na to ne more dovolj dobro odgovoriti, sta najbrž jezo, ki običajno izstopi iz globokega razočaranja v življenju, pričela nevede uporabljati naproti sebi. In tako lahko človek sam sebe ukine.

In vendar je vsa ta jeza iz nemoči morala ven, žal je običajno to tako, kot se je zgodilo vama – nevzdržen stres zavoljo neizžalovane resnice je pričel najedati vajino intimo. Tako se nista mogla več prenašati, saj še sebe je bilo najbrž težko prenesti v občutkih razvrednotenosti in prepovedane žalosti. To ni nič nenormalnega, to je tudi del procesa zdravljenja, le da bolečina ŠE ne izzveneva na pravi način. Le-ta mora ven tako, da si jo dopustimo izživeti, pa čeprav je še tako naporna za prenesti. Namreč, dokler človek z zanikanjem živi v “varnem vakuumu”, še ni prostora za resnično predelavo stiske prek žalosti, sramu in jeze.

Koliko solza sta si uspela resnično podeliti v varni ranljivosti in ali sta si vidva sploh kdaj odpustila, da se vama je to zgodilo? Koliko sta morala zaiti v zanikanje bolečin, ko vama je bilo grozno živeti v strahu pred tem, da se vama bo to lahko zopet zgodilo tudi v prihodnje? In koliko besa je posredi vsega tega zato, ker se še kar počutite nemočni in nebogljeni? In res, kako grozno je to, vesta samo vidva, ki sta nemara prepričana, da vaju prav zares nihče, ki tega ni doživel, ne more razumeti.

Ampak – verjamem, da se tega v tem trenutku niti ne zavedata – vidva sta edina, ki lahko rešita en drugega na najbolj učinkovit način! Zakaj? Ker verjamem, da sta čisto v redu in neverjetno zmogljiv par, toda vidva si morata to priznati. Stojte partnerki ob strani kot najlepši in najmogočnejši steber. Vi to zmorete. Tako bo moč spet upati na novo materinstvo in očetovstvo. Pogovarjajta se – odgovorno, zaupno, predano, ukvarjajta se čim več s hobiji, skupinimi dejavnostmi in počasi pustita, da tragedija dokončno odide iz vajinih src in grenkih “globočin tam zadaj”, dopustita si, da se vama je to zgodilo in da ta izguba še ne pomeni izgube sebe, partnerja in odnosa. Odpustita si, kar sta tega vredna.

Končno, čeprav je težko – tak občutek je povsem običajen pri tem, z odločitvijo in vero v uspeh si lahko odpreta še tako zakrknjeno srce. Zaupajta si! Luč od vaju sploh ni tako oddaljena, kakor se vama to morda zdi. Ko bo to za vama, bo ostala brazgotina in skeleč spomin, s katerim bosta lahko živela še bolj kvalitetno in bosta močnejša kot še nikoli. Če ne poizkusita, nikoli ne bosta vedela, kaj lepega se lahko iz tega rodi…

Želim vama ljubezenske moči in vztrajnosti!