Z partnerjem sva skupaj 15 let….Imava dva sinova stara 10 in 5 let..Že nekaj časa opažam da se zveza popolnoma ohladila. Ja ob a sva kriva za to. On ima svoje hobije brez katerih ne more…otroci so muprej breme kot kaj drugega, skoraj res skoraj nikoli se ne ukvarja z njimi, pa še takrat ga moram jaz prosit..
Vedno pogosteje se prepirava in imam občutek da je problem v meni…Res moti me vsaka malenkost….in na koncu lahko rečem da sem najbolj srečna če ga ni v bližini…sex z njim mi je muka, čeprav je 1x na mesec….

Tudi sama imam hobije in kup prijateljic in nisem vedno privezana za štedilnikom večkrat se s katero dobim in malo počvekamo… Imam službo v kateri sem zelo zadovoljn, usšešno študiram ob delu.
Glede na to da se to vleče že kar nekaj časa imam vsega dovolj…Kup obljub da se bo stanje poboljšalo, v končni fazi iz obeh strani, ne zaležejo. Vrtima se v enem začaranem krogu iz katerega ne znama..
Sama mislim, da je bolje da vso zadevo zaključiva in začneva živeti vsak zase…on bo imel svoj hobi za katere živi, ne bom ga ovirala, jaz pa bom tudi imela svoje življenje. Ko sem mu to omenila, je bilo hudo…in me je
napadel da razdiram družino, da nevem kaj še vse, da naj gledam na otroke…
Sama pa vem da ne bo mogel živeti brez mene, ker ni sposoben.Vodim in usmirjam ga…skozi življenje že ves ta čas, ker mu starši niso dali popotnice za v svet..
Imam občutek, da ga je strah samo zato, ker bo zgubil nekoga ki ga vodi, mu vse uredi, tako ali drugače…
Nevem, sama nevem kaj naj storim, po eni strani se mi zdi brezveze, silit nekaj kar ne gre, po drugi strani pa si vendar mislim saj je oče najinih otrok in sva le preživela nekaj let skupaj….Samo meni ni dovolj da živiva skupaj kot brat in sestra…Kaj mi predlagate…

Spoštovana Pikica,

prišli ste do spoznanja, da tako, kot je sedaj, enostavno ne morete več, niti vi niti vaš partner. Čutim, da ste skrajno nezadovoljni, nesrečni, obupani in razočarani. Hkrati se čutite nemočni, kje začeti in kaj narediti, da bo za vse prav. Ostajate v dilemi: po eni strani imate občutek, da vam stvari tečejo, kot želite (služba, študij, prijateljice), po drugi strani pa vam je že navzočnost ali bližina partnerja popolnoma odveč. Po eni strani se lahko v družbi prijateljic tudi sprostite, ko pa pridete domov, se zopet prepustite toku napetosti, grenkobe, obupanosti in zagrenjenosti, kar postaja iz dneva v dan vedno bolj moreče. In to človeka notranje ubija, utruja in pušča v nemiru. To pa nevede čutita tudi vajina otroka.

Čeprav se zavedate, da sta za vajin odtujen odnos odgovorna oba, kar je res, je iz vaših vrstic še vedno možno v večji meri zaznati vaše doživljanje sebe kot «žrtve«, predvsem z vidika partnerjevega nesodelovanja, neodzivanja, prevelike odsotnosti od doma, pogrešanja, odtujenosti… kar pomeni, da nekje v sebi še niste zbrali dovolj notranje moči, ki bi vas opogumila, da bi zares nekaj spremenili, dosegli ali naredili drugače v odnosu, kar bi VAS začelo osrečevati in odpirati upanje, da se da. Še vedno vam je veliko lažje sklicevati se na užaljenost (»ne bom ga ovirala«, »mislim, da je bolje, da vso zadevo zaključiva«), obupanost (»imam vsega dovolj«, »kup obljub«), prezrtost s strani partnerja (»pa še takrat ga moram jaz prosit«) in resnično osamljenost, kot pa začeti razmišljati v smeri, kaj se kljub vsemu da narediti. Lažje je drugega soočati z dejstvi, kaj vse bi moral oz. kaj vse morate vi, pa čeprav tega nočete, kot pa prevzeti odgovornost zase in začeti razmišljati v smeri, kaj vi sami lahko prispevate k temu, da ne boste nenehno nezadovoljni in jezni na krivice. Ker sta se s partnerjem zelo oddaljila, je v vajinem odnosu zazevala praznina, ki pa jo raje napolnita z jezo, konflikti, očitki in raznimi zahtevami, kaj vse bi eden moral, pa ni naredil, kot da bi morala zdržati v čisti neizpolnjenosti in neznosni bolečini.

Kako torej naprej? Pot je vedno tam, kjer so odločitve, kar pomeni, da se boste morali pri sebi trdno odločiti, kaj zares želite in počasi na teh odločitvah vztrajati. Konkretno to pomeni, da lahko namesto razmišljanja, »da ničesar ne morete narediti, da je vse brez veze, da morate moža prosit,…«, začnete sebe sprejemati kot odraslo osebo, ki ima veliko možnosti, moči in poguma, da določene stvari spremeni. To pomeni, da če čutite odpor do seksa s partnerjem, vam tega ni treba početi, ampak začnite gledati tudi nase in se spoštovati. Ta odpor vsekakor nekam sodi, vendar, ker ne vzamete resno tega, kar čutite, temveč zadostite njemu (da bi bili sprejeti), ste neiskreni do sebe. In jeza se vam le nalaga, saj jo zanikate, kadar bi bila upravičena. Verjemite, da imamo sami veliko več moči, da sprejmemo odgovornost za naše počutje in doživljanje, kot se zavedamo. Torej, če vaš mož ni pripravljen ničesar spremeniti, začnite razmišljati, če ste pripravljeni v tej situaciji ostati, če vam je to v redu. Če ste, razmislite, pod kakšnimi pogoji, kakšen odnos si želite, kako ga bosta vzpostavila, kako partnerja pripeljati do tega, da ne bo vsakič le izbruhnil, temveč da se bosta zmogla slišati in razumeti… Očitke, krivdo in obsojanja pustite na strani, saj človeka le oddaljijo in prizadenejo. Začnite govoriti o tem, kako se počutite ob partnerju, kaj bi si želeli, koliko ga pogrešate, kako težko vam je, saj čutite, da ste za vse sami…, namesto da ga opominjate, obsojate, nadirate. Za očetovsko vlogo bo moral seveda sam prevzeti odgovornost, to pa je tudi tema, o kateri bosta morala še veliko doreči. Začnita se torej pogovarjati (ne iskati krivca!), saj preko pogovora lahko dobita tudi marsikateri odgovor, kdaj sta se oddaljila, predvsem pa, kam je poniknila vsa energija, ki je nekoč med vama živela.

Želim vam vse lepo in zaupajte vase. Srečno!

No in to je zame tipičen primer: dolgoletna veza, moški se doma ne trudi, kaže vsa znamenja da so mu vse odgovornosti in obveznosti do družine odveč, seks zelo redko, pa še ta verjetno tudi iz moževe strani prisiljen, da ne bo tako očitno razvidna razpoka in nezainteresiranost, ter iz njegove še zraven, da žena ne bo kaj posumila, ha, ker sploh ne razume, da ženi itak več ni. Moški, ki si seksualne užitke priskrbi drugje!
Pač to je moje mnenje.
Sama držiš praktično celo družino pokonci, si verjetno samostojna, neodvisna, mož ti je samo breme. Dosti vez potone v toku let v to, po mojem, apatično stanje enoličnosti in vdanosti v usodo.
Ampak prvo moraš res razčistiti pri sebi, kaj želiš. Če partnerja res ne ljubiš več (ali je tvoj odnos in čutenje do njega le posledica njegovega odnosa do vas in predvsem tebe), najlažje ugotoviš, če gresta za nekaj tednov vsak svoja pota.
Veš, kljub temu da je dandanes tako, da so ločitve moderne, se ločit ni problem, je pa še vedno največja umetnost dveh odraslih, ohraniti zadovoljiv in za oba/vse osrečujoč odnos.
Po mojem se bosta morala oba potrudit, predpogoj je seveda ta, da se imata rada in se spoštujeta, ter je obema do ohranitve. Ti verjamem, da večinokrat več niti energije nimaš, ker se ti pesem ponavlja in se njemu itak žvižga, ampak če ti je da ohraniš odnos, porihtaj zadeve. Povej mu fakte, zahteve, jasno in glasno, naj ti on pove kaj je pripravljen naredit za vas in česar se ne bo odpovedal, preživita večere kdaj skupaj doma, vzamita vinčeka, kakšen dvd, naredita malo prigrizka, se pogovarjajta, poglejta film, se božajta in tako dalje.
Morda je vajina ljubezen in dojemanje drugega utonila pod hitrostnim tempom časa. Morda imata oba strah, če je to zdaj vse, kar sta ustvarila, želela.
Tudi jaz sem že zapadla po desetih letih v takšne krize in ti povem, da sem ga poslala ven za nekaj dni in komaj ko se je moja jeza polegla, ko se res nekaj dni nisva slišala, sem spoznala, da ga imam še vedno zelo rada. Ampak komaj ko je res dokazal, da se hoče in se je začel tudi dejansko spreminjat, sem privolila v nadaljevanje.
Kaj pa naj? Poglej, ozrla sem se naokoli. V mojih letih, tisti samski so neki luzerji skoraj po večini, ali imajo probleme z bivšimi pa z otroci neke prepire, ali so zaljubljeni v sebe, ali imajo denarja in se obnašajo kot da so ne vem kaj, ali pijejo in se obnašajo kot najstniki, pa kar nekaj. Na koncu koncev imam dovolj znank, ki si po takšnih zdolgočasenih zakonih zažele impulze, ljubezen, spremembo, na koncu pa ostanejo same in se živcirajo malo tam, malo drugje in kar nekaj iščejo, da še ne pišem, da mora vsak nov moški sprejet tudi v pravšnji meri otroke. Ja bože, če pa jih večina še za svoje ne zna poskrbeti..
V takšno stanje it, se ti mora splačat. Kar pomeni, ali imaš tipa res polno kapo in si pripravljena živeti in verjetno celo ostati sama.

Glede na to, si bom dovolila predvidevat, da si napisala vprašanje na to stran, (samo predvidevam!), da si samo zelo nesrečna s tem, v kaj se je razvila tvoja slabša polovica in da si iz tega vidika ne znaš pomagati.
Postani mu zanimiva. Vzami več časa zase, uredi se, spremeni frizuro, smej se, kupi si kakšne lepe stvari, bodi pozitivna, ne takoj iskat napak, poj si in ne vem kaj še vse. Poskusi naredit prvi korak k pozitivnemu in toplemu vzdušju. Povabi ga v kino, na večerjo, zafrkavaj se, poskušaj vsaj za nekaj dni bit takšna kot si bila nekoč, ko te je spoznal in te ljubil, se odločil, da želi s teboj ostati do konca življenja.