Prebiram vse te prevare, skrivanja, bolečine…sama pa sem po dveh letih v zelo srečni vezi, za katero oba s partnerjem garava, se ogromno pogovarjava, razčiščujeva sproti vsake spremembe v odnosu, se tudi spreva, a nama je škoda časa za trmo in bitko, tako da zadeve zgladiva še isti dan…a ko berem ta forum, vse vas, ki ste vložili vse, kar je bilo v človeški moči, da je bilo vašemu partnerju lepo, vzemirljivo, da se je počutil, varnega, zaželjenega, uspešnega, pa ste bili na koncu prevarani zaradi nekega bednega izgovora, …se zbojim..kaj več lahko še nudim partnerju, da ga ne bo premamila kaka druga…pa četudi ne boljša..samo drugačna… 🙁 sama sem že bila prevarana, ne enkrat, bila sem tudi ljubica-ne da bi to sama vedela (ko sem izvedela, sem takoj prekinila), tako da mi je že sami strašno težko verjeti v odns, kjer bi bila partnerja za vse večne čase zvesta drug drugemu…

Spoštovana gospa,

verjamem, da se vam ob vseh teh zgodbah – resničnih izkušnjah drugih in vaših lastnih prebuja strah in dvom, ali bosta vidva zmogla, ali bosta zdržala.
Žal garancije »od zunaj« vama nihče ne more dati. A dajeta si jo vidva – z vajinim trudom, vajinimi sprotnimi in rednimi »vlaganji« v odnos (ki ima lahko vzpone in padce). Samo z OBOJESTRANSKIM razvijanjem in ohranjanjem varnega odnosa, iskrenosti, spoštljivosti, sprotnim preverjanjem je možno graditi odnos, ki traja in v katerem se tudi počutimo toliko ljubljeni in sprejeti, da ne bi želeli oditi. Temelj pa je OBOJESTRANSKA ZAVEZA. Kakor je razumeti iz vašega sporočila, pa se vidva za to zelo trudita.

Kar ponavadi gre narobe v odnosih, ki se končajo nesrečno, je ravno zadnje – ni več obojestranskega prizadevanja se truditi za odnos tudi takrat, ko ni več tako zelo vznemirljivo, ko se počutimo slabo sami s sabo ali s partnerjem oz. ko nas postane strah bližine (če kaj govori o strahu pred intimo, s katerim se nismo sposobni oz. se nočemo soočiti, so to afere, prevare in vseh vrst zlorabe). Do tega prebujenega strahu in drugih težkih občutij slej ko prej pride v vsakem odnosu – je naravno in govori o tem, da se odnos razvija, saj počasi zmoremo iti tudi v globine, kjer so skrite najtežje stvari. In če zmoremo to zdržati in vztrajati ob partnerju tudi takrat (pomeni se res iskreno tudi takrat pogovarjati, poiskati od kje taka močna in težka občutja, v skrajni sili tudi iskati pomoč), lahko odkrijemo novo in globljo vznemirljivost, varnost, ljubljenost, pripadnost v odnosu.
A če manjka ta obojestranskost, potem se lahko eden »meče po trepalnicah« in skrbi za drugega, ga razvaja, se počuti kriv, pa nič ne pomaga, če je drugi prelomil zavezo, če se ne želi več truditi, ker se mu zdi »sosedova trava bolj zelena«. Prevara ali prekinitev odnosa je zato vedno odgovornost tistega, ki gre. Drugega pač ne moreš prisiliti v zvestobo in sodelovanje, lahko se samo sam odloči, da mu je vajin odnos dragocen in da je pripravljen vztrajati pri grajenju varnega in zdravega odnosa.

Lep pozdrav,

Ne hodi k zdravniku dokler nisi bolan…

Glej, v življenju je pač tako da nekateri kljub slabim, grenkim in še kakim izkušnjam, ostajajo/mo optimisti in živijo/mo naprej. Zakaj ? Ker ni druge, ker smo ljudje včasih zmožni pretrpeti več kot katero koli bitje na tem planetu, ter hočejo/mo živeti. To je vse. Zelo preprosto :))

Sprašuješ, razmišljaš – kaj lahko še daš, nudiš partnerju. Zakaj presežnik ??? Dekle, dala si mu sebe, tako kot si in tudi njega sprejemaš takega, ni to dovolj ? In celo uspeva vama ! Le tako naprej !

Cec,povej mi čisto z moškega vidika, ker mi je tako težko sprejeti kot normalno. Pri fantu sem večkrat občutila, da mu je v bližini kakega čednega dekleta prijetno-začne se povsem drugače obnašati. Saj ne, da bi jo osvajal, le skriti ne more, da mu je deklica prijetna (greva na ples, pa je tam kaka, greva na skupinski izlet, pa je spet tam kaka…). Pa ne dela nič prepovedanega ali očitnega, le njegova mimika telesa se spremeni, barva obraza, verjamem tudi, da vsaj prii kaki na vso moč fantazira 😉 Pa me boli-zakaj imaš pa potem mene, če ti vsaka tako do srca seže? A se moram res trest in bat vsakič, ko gre sam kam ven, sploh ker je strašno družaben tip. Povej mi-če govorimo o človeku, ki ceni zvestobo, družinsko življenje in pri katerem sem vedno na prvem mestu-ali so te “všečnosti” normalne?

No, meni je pa normalno, da so nam všečni tudi drugi ljudje. Če imamo s partnerjem sicer trden odnos, v katerem zaupamo drug drugemu, potem me ne bi smelo motiti, če v družbi posveti malo več pozornosti kaki simpatični ženski.

Bom iz svojih izkušenj povedala. Svojemu zaupam oz. mu prepuščam presojo, kaj ja in kaj ne, ker mu v tem zaupam in oba se zavedava, da če kateri od naju prekorači mejo, bo odgovarjal on sam. (ker se je tako odločil)
Vem, da je moj mož naprimer tako med sodelavkami, kot sicer v družbi, med ženskami, pa naj bo mladimi ali starejšimi, precej “priljubljen” v tem smislu, da je družaben, prijazen, se rad pošali…vem tudi, da ko gre ven z več moškimi (sodelavci, prijatelji) je on tisti, ki je “glavni”. On bo že navezal kontakt, pa naj bo skupina penzionistov ali skupina najstnic.
Okoli samo ene se nikoli prav očitno ne suče in slini, zato to jemljem kot njegov karakter, ker ga tudi sama poznam takega, vem, da je spontan in vem, da je tudi mene pritegnil s smislom za humor… torej, nekako nisem ljubosumna in se ne bojim, da bi me prevaral v neki taki situaciji, ko bi šel kam sam, brez mojega nadzora.
V 20 letih še nisem imela dvomov, kaj se bo zgodilo, če gre sam…
Prej bi rekla, da se mu kaj takega lahko zgodi, ko bi z nekom bil dlje v kontaktih (službeno naprimer)- pa še to, je spet odvisno od njega.

Če partnerju zaupaš in če on tebi, da imata nekako urejene te odnose, da se zavedata, da smo ljudje socialna bitja in da se radi družimo in smo radi všečni in simpatije so in bodo…

In vprašanje, zakaj ima mene, če se toliko trudi okoli drugih?? Ne tako razmišljat. Menda pa ja veš, kaj vama pomeni vajin odnos.
Menda je pa tudi tebi kdaj kak moški simpatičen in všečen, pa še ne bi šla z njim živet ali spat? Al kako?
Pa saj moški so samo ljudje. In večina jih pa ima toliko samokontrole, da razmišljajo tudi z glavo in imajo neke vrednote in moralo.

Stavim na pametne moške!:)

Mirella,

hvala vam za tako iskren in pomirjujoč odgovor. V opisih vašega moža prepoznavam svojega partnerja. Bom tudi sama poskusila spremeniti način svojega razmišljanja, predvsem pa ga poenostaviti, čeprav se še bojujem z dejstvom, da tako pač svet funkcionira, še posebej, ker sem po dveh letih v fanta še res zaljubljena in težko dojamem, da pa so njemu že všeč druge.