Pred letom in osmimi meseci je zaradi bolezni umrl naš dveletni Tomažek. Bolečina ostaja. Z možem nisva razmišljala o drugem otroku, toda zdaj se je kljub kontracepciji (mirena je očitno ob hujši menstruaciji padla ven) zgodilo. Noseča sem nekaj tednov. Lotevajo se me občutki groze. Mož je sicer vesel, on je želel že prej, da bi imela še enega otroka. Toda jaz sem popolnoma zgubljena. Grozno se bojim, ne morem opisati.

Ali je imela še kakšna take občutke po izgubi enega otroka, potem ko je spet zanosila. Toda jaz se ne bojim splava ali da ne bi donosila. Bojim se, da bo po rojstvu kaj narobe, da bo otroček zbolel, da ga ne bova mogla obvarovati. Po drugi strani pa se bojim, da bom čisto nora od strahu in bom otroka preveč priklepala nase. Da bom ob vsaki stvari čisto panična, da se ga ne bom upala pustiti nikomur v varstvo.

In tudi občutek imam, kot da hoče ta otrok izpodriniti spomin na Tomaža, kot da ga ne bi smela imeti. Ne vem, kako naj napišem. Tako me je strah.

Tonča, ta otrok zagotovo ne bo izpodrinil spomin na Tomaža, ki bo večen v vaših srcih.
Verjamem, da je strahov veliko, a živeti je potrebno naprej, ne samo za moža in sebe, ampak za Tomaža, ki vas spremlja in čuva z neba.
Veseli se skupaj z možem novega življenja in nove priložnosti za srečo in ljubezen.

Hvala za iskrene želje, mijap. Ko bi se vsaj lahko veselila. Zaenkrat vidim samo strahove.

Draga Tonča,
najprej, pogumna si, ker si priznaš težave oz. strahove. To je že veliko.
Na žalost, ko nas enkrat doleti izguba otroka, pa naj bo to pred rojstvom, ob rojstvu oz. po rojstvu, nikoli več nismo sproščeni in vedno se poraja dvom, da gre lahko kaj narobe. Ko se nam enkrat to zgodi se zavedamo, da ni vedno vse lepo in prav na tem svetu,. Da tudi otroci umirajo. A kljub temu zmoremo. Materinska ljubezen je brezmejna.
A kljub temu je potrebno preživeti nosečnost, porod in živeti.Ni vedno lahko.Pride dan, ko zajame val žalosti. Pride dan, ko se lahko veseliš novega življenja. In nič ni narobe tudi z dnevi, ko je žalost v srcu. Saj še vedno žaluješ za otrokom, ki ga ni več. Zaradi tega ne imej slabe vesti.
Tonča, sploh nisi edina s takšnimi občutki.V društvu imamo skupino mamic, ki so noseče po izgubi. Pa vedno se izide. Res je dobrodošlo, da imaš ob sebi partnerja, ki poskuša razumeti in ki mu zaupaš, da te kasneje malce “opozori” na dejanja za katere se bojiš, da jih boš delala.( preveč zaščite otroka, strah pred boleznijo…) to nekako res ostane. Vendar s samodisciplino in pomočjo gre.Lastne izkušnje.
IN veš, TOnča, noben otrok ne bo mogel izbrisati spomina na TOmaža.To se ne bo zgodilo. Spomini ostanejo. Za vedno. In noben otrok ne more in ne sme nadomestiti otroka, ki ga ni več. Vsak bosta na svoj način v tvojem srcu. Prostor bo za oba.

Vse dobro, pogumno naprej
P.
Solzice

draga Tonča ,taki strahovi so normalni, po vsem kar si preživela. Nam je umrl otrok star 1 leto in po tistem se 4 leta nisem mogla (od strahu ) odločiti,da bi spet zanosila. Med nosečnostjo sem mislila,da me bo pobralo. TUdi kadila sem ,ker se bila prepričana,da otrok itak ne bo zdrav.

V 7 mesecu zdravnici se “nekaj ” ni zdelo v redu, prevelika glavica. Čez 14 dni kontrola in slučajno vstopi dr. Cerar in ga zaprosi naj še on pogleda. V 2 sek. je povedal ,da je cel otrok velik in ne samo glava. E, takrat sem malo zaživela. Še ko sem rodila in so mi ga dali v naročje, peljali v sobo sem bila prepričana,da je nekaj narobe pa mi nočejo povedati.

Tako,da ne vem kaj naj ti svetujem. Verjetno je tako “normalno” .

Lepo nosečnost ti želim in enega lepega dojenčka. Ne boj se,saj te bodo pogosto “gledali” z UZ.

Tudi jaz se ubadam s podobnimi tezavami, le da imam jaz otrocka ze na svetu in mi krajsa dneve.

Ponovno sem zanosila nacrtno malo manj kot leto dni po rojstvu prvega otroka. Ves cas sem vedela, da bom morala biti izredno mocna med nosecnostjo, saj je bila nosecnost rizicna, cel kup stvari je bilo, ki bi lahko sle narobe, hkrati sem pa vedela, da rojstvo se dalec ne pomeni, da smo iz ta hudega. Meni je otrok zaradi bolezni umrl kmalu po rojstvu, kljub temu da se je rodil zdrav.
Zato tezko gledam na drugega otroka in njegove prehlade, smrkanje ali cisto navadne obiske pri zdravniku kot na nekaj obicajnega ali samoumevnega.

Tezave imam z napadi panicnega strahu, ko sem rpi zdravniku in mi povejo, da kaj ni cisto vredu najprej vprasam ali lahko zivi s tem, pa ceprav gre lahko za cisto nedolzno zadevo.
Pri meni ni vec tistega zdravega optimizma, pri meni vrocina ne pomeni vec, da pocakam tri dni, ce bo padla. Pri meni vsak tak simptom pomeni, da gre lahko za hudo bolezen, kot je bilo prvic.

Zato ti ne vem kaj svetovati, ker se tudi sama se delam na tem. Vcasih se sprasujem, ce je prav, da sem se odlocila za se enega otroka, ce me take stvari tako spravijo iz tira. Jaz sem v takih trenutkih tudi fizicno precej izcrpana, ne morem jesti, spati…

Ti pa lahko povem, da bi bilo verjetno brez tega otrocka se huje. Vsakic ko jo pogledam, ko se igram z njo, ko se mi nasmeje…ne znam opisati…vidim v njej tudi delcek prvega otroka, vidim da je prav da smo skupaj, zivljenje postane lepse.
ko se je rodila sem bila resnicno spet srecna, ceprav sem bila hkrati tudi zalostna zaradi prvega soncka. AMpak vem, da je tako prav, da gre zivljenje svojo pot in da je le malo stvari na katere lahko vplivamo.

Zato se mi zdi, da je ze prav tako, da si spet noseca. Jaz ne verjamem v nakljucja, zato se mi zdi, da je tako kot se ti je zgodilo da si zanosila gotovo neko sporocilo, ki ti ga posilja tvoje zivljenje. Morda ti ne verjames v to, ampak mislim, da bos krasna mamica. DA bo teh devet mesecev minilo, resda marsikdaj tudi v strahu ampak, ko bos rodila…takrat bos vedela da je tako prav. In potem bos bila spet prezeta z vsakdanjimi stvarmi, tezavami, nespecnost, utrujenost, odgovornoat…vse to ti bo vzelo cas, ki je sedaj namenjen samo prvemu otroku. Nauciti se bos morala deliti trenutke, ki jih sedaj namenjas samo prvemu otroku, se drugemu, tako kot vse mame, ki imajo dva ali vec otrok. Prisel bo trenutek, ko bos neutolazljivo zalostna zaradi prvega otroka, pa bo prisel drugi otrocek, s svojimi potrebami in morala se bos posvetiti njemu. Naucila se bos uskladiti zalost in veselje, strah in sreco, da ste skupaj. Na nek nacin, boste tako ali tako vsi skupaj.

Malo sem bila dolga, zelim ti kar se da mirno nosecnost, po rojstvu pa veliko lepih trenutkov, ki bodo zagotovo, ti lahko povem iz svoje izkusnje, ceprav pred porodom nisem vedela, ce je to sploh mogoce.

Punce, hvala vam za te besede. Malo sem se že sprijaznila s tem, da bova imela še enega otroka, celo nosečnice, ki se jim že pozna trebušček, že pogledujem in si mislim, da bom kmalu tudi jaz taka.

Jovanka, ja, težko je, če bi čakala svojo odločitev za otroka, bi se najbrž načakala. Trenutno pa sploh nisem imela nobenih želja po še enem otroku.

Vendar pa opažam nekaj, kar me plaši. Ko se pobožam po trebuhu in razmišljam o otročku, razmišljam o Tomažu. In kako bi dala vse, da bi bil on tisti, ki bi se spet rodil. Ne znam razložiti, mogoče me bo katera razumela – ali pa sem res zrela za psihiatra? Dobro vem, zavestno, da bo to drug otrok, da ga ne smem imeti za Tomaža, pa vendar vedno znova to počnem. Možu sem povedala in pravi, da je to čisto normalno in da bo minilo, ko rodim. Da bom takrat sprejela dejstvo, da je to drugi otrok. Ampak jaz fantaziram, da je v trebuhu Tomažek. Kaj naj naredim? Je to sploh normalno?

Jaz sem zanosila slabo leto po Vidovi smrti. Ne mi govoriti. V bistvu sem si želela otroka,po drugi strani pa ne.Strah me je bilo nenormalno. Zdravnica je bila tako-tako. Prve tri mesece se mi je zelo posvetila,potem pa ko je šlo to mimo,sem bila samo še ena pacientka več v njeni čakalnici.
Zgodba se je ponovila,samo z razmikom dva tedna(Vida sem rodila v 24.T),hči v 26.T.
Na srečo je hčerka preživela. Toda jaz sem bila tako psihično na tleh,da se v prvih dneh sploh nisem hotela navezati,oz. je nisem mogla sprejeti. Seveda sem jo,čez nekaj dni. Toda tiste dneve,ko se je borila za življenje,se mi je sanjalo o dveh belih križih na pokopališču,kjer imam pokopanega Vida.
Ko je bilo iz tahujšega ven,sem se v zahvalila Vidu,da je čuval sestrico.
Tudi zdej, vedno pomislim nanj. Razmišljam,kakšen bi bil in v duši še zmeraj boli. Toda, ni več tako boleče kot od začetka in povem ti- vsak otrok je zgodba zase. In ta,ki ga pričakuješ ne bo nadomestek tvojega sina.
Vso srečo ti želim.

Tonča!

Pred skoraj 8 leti sem imela sama take pomisleke, strahove, bojazni, ko smo po smrti prvorojenke pričakovali novo dete, načrtovano in željeno!

Želim ti, da bi kljub vsemu lepo in čimbolj mirno preživela ta čas pričakovanja in z veseljem sprejela v naročje detece, ki je gotovo poslano s posebnim namenom.

In Tomaža ne boš nikoli pozabila, brez skrbi!

Malo detece bo gotovo ublažilo bolečino!!! Srečno, draga moja!

Draga Tonča!

Vsak otrok je svet zase. Tomažka ni več pri tebi, ker ga je vzela bolezen. Verjamem, da si težko sprejela novo nosečnost, sploh, ker ni bila načrtovana. Pa vendar lahko na to gledaš drugače. Bi se odločila za novo nosečnost, zavestno? Morda se je prav zato to dete odločilo, da bo tvoje, ne glede na vse – ni načrtovan, bila si zaščitena, nisi ga načrtno poklicala v življenje. Pa vendar, hoče biti tvoj. Tebe si je izbral za svojo mamo. V tem trenutku še ne poznaš njegovega poslanstva, vendar je v tem gotovo nek smisel. Zaupaj.

Tudi sama sem imela izkušnjo smrti in nato nosečnosti. Moj sinko je umrl v začetku sedmega meseca nosečnosti. Nisem doživela njegove bolezni tako kot ti – da je nekaj narobe, sem izvedela tri dni, preden se je poslovil za vedno. Pa vendar je bil del mene, bil je tako moj…

Osem mesecev po njegovi smrti sva se opogumila za še eno nosečnost. Bila je načrtovana, a me je bilo na smrt strah. Vse do dopolnjenega 27. tedna nosečnosti je bila nosečnost rizična (pomanjkanje plodovnice, UZ vsakih 14 dni, srčne aritmije) – najbrž zaradi mojega strahu. Ko je bil ta čas mimo, se je kot po čudežu vse umirilo in uredilo.

Pa vendar je strah ostal. Na tega otroka se nisem mogla navezati – ves čas me je bilo strah, da bo kaj narobe. Želela sem si, da bi bil deček, hkrati pa me je bilo strah, da ga bom, ko bo rojen, imela za nadomestek mrtvemu Samotu, ali pa bo imel takšen občutek on.

Rodila se je punčka. Zdrava in lepa. In ne moreš, da je ne bi imel rad. Hvaležna sem Bogu zanjo. In vsak dan prosim Samota, naj varuje svoji sestrici (ima še eno starejšo). Ko gledam Laro, kako odrašča, sem srečna, da jo imam.

In ne, ne more nadomestiti moje izgube. Vsak dan se spomnim na majhnega fantka, ki je negiben ležal v mojem naročju – tako nebogljen je bil, pa ga nisem mogla zaščititi. Ničesar nisem mogla storiti zanj. Vsak dan se mu zahvalim za to, da je bil del mene, za vsak njegov gib, ki sem ga čutila, za vsak trenutek, ko je bil z menoj. Dejstvo, da ga ne morem več objeti, boli. Boli, ko pomislim na to, da ga ne bom nikoli slišala reči mama in nikoli ne bom čutila njegovega objema. A vem da je z menoj. Verjamem, da nas čuva in mi pomaga, da bi bila njegovima sestricama boljša mama, kot sem bila njemu. Verjamem, da ima to, da je umrl, nek smisel. Nek višji namen. Le uvideti ga ne znam…

Dano mi je uživati življenje z dvema deklicama, ki ju imam nadvse rada. Z rojstvom druge punčke ni umrl spomin na mojega sina. Okrepil se je. Zdaj skupaj prižigamo svečke. In želim, da obe vesta, da je tam nekje njun bratec, ki pazi nanju.

Nosečnost, ki te čaka, bo najbrž težka. Glede na to, da je Tomažek umrl pri dveh letih zaradi bolezni, najbrž tudi nekaj časa po rojstvu. Pa vendar, bodi pogumna. Vključi se v skupino za samopomoč, poskusi uživati v tem čarobnem času. Otrok, ki se bo rodil, je čudež zase. V njem boš videla tudi Tomažka, vendar ga ne bo nadomestil. Ne more ga. Tomažek je pustil svojo sled v tvojem srcu. Pusti, da jo pusti tudi ta otrok, ki se je navkljub vsemu odločil, da postane tvoj.

Pogum!

žiž@

Hvala, dekleta za vaše misli in tolažbo.

Danes sem bila navsezgodaj na grobu svojega Tomažka. Ne maram gneče in grem tja takrat, ko ni ljudi. Pogovorila sem se z njim, mu povedala, da je moj srček in da ga imam grozno rada. Sedaj mi je malo lažje. Žiž@, upam, da bom sprejela tega otročka tako, kot si zasluži. Hvala za lepe besede.

Ojla, Tončka

Še kako te razumem. Pred dvemi leti in pol sva izgubila najinega 6,5 letnega sončka. Danes zdrav, jutri mrtev- oplazila ga je smrtonosna bakterija.

Za našega pokojnega Mateja sva se “matrala” kar nekaj časa. Po Matejevi smrti sploh nisva govorila o naslednjih otrocih, saj sva oba že kar seniorja, jaz povrhu še z ginekološkimi težavami. A, glej 3 mesece po smrti Mateja sem nepričakovano zanosila. Ob pogledu na dvojno modro črto sem bila tako vesela, da sem jokala, po drugi strani pa me je preveval strah, da ti ne morem povedat kakšen. Nosečnost je bila težka, kar naprej krvavitve, vprašanje obstoja otročka, razni testi (starost) napeta pričakovanja ali je ali ni vse v redu. Sledila je nosečniška sladkorna, pa bruhanje po 30. tednu. Ej, svašta. V 36. tednu sem s carskim rodila našo štručko težko niti 2,2 kilograma.

3. dan sem sestre prosila naj Matevža čez noč pustijo pri meni. In veš kaj se mi je zgodilo? Nisem upala zaspati, da se Matevžu ne bi kaj zgodilo. Kar naenkrat je ponovno udarila travma tiste strašne noči, ko je v moji postelji, ob meni, ne da bi čutila zaspal Matej.

To se je dogajalo kar nekaj časa. Vseskozi sem se prepričevala, da ne more biti nič, a v notranjosti me je glodal tisti črviček. Bilo je kar težko, moram priznati, a z voljo in avtogenim treningom in z mesebojnimi pogovori sem premagala tudi to.

Draga Tonča. Res je, da nas ki nas združujejo podobne žalostne usode, verjetno včasih kar pobira od skrbi že ob navadni virozi. Ampak, ko sem takrat zvečer klicala v dežurno, so mi rekli: ne paničarit, verjetno je kakšna viroza, pridite jutri. Ja, vidiš tu pa naju je neslo.

Ampak vso sekirancijo in neprespane noči odtehta le EN POGLED NA NAŠE SONČKE, ki žal nikoli ne bodo spoznali, se z njimi igrali, naših angelčkov. Spominjali se jih bodo le iz naših propovedovanj.

Tonča, le pogumno in iskrene čestitke. Te pikice nam dajejo ponovno moč, voljo, energijo.

Mirno noč vsem mamicam in očkom, ki obiskujejo ta forum

Miki

Hvala za lepe besede, Miki. Hvala za tolažbo, resnično pomagajo besede nekoga, ki je preživel to, kar si doživel tudi sam. Čeprav je danes tak dan, da kar naprej jokam. Gledala sem posnetek kasete z našim Tomažkom, ko je bil še zdrav in mi je zelo hudo.

Ampak jutri bo nov dan….

Pozdravljeni,

ko berem vse te spodbudne besede, polne razumevanja in topline, se spomnim svoje zgodbe.
Na zimsko sončno dopoldne pred 17 leti, ko sem odložila svojo še ne 2 hči v jaslicah, jo poljubila na čelo in ji obljubila UZ slikico dojnčka.
Peljala sem se pri zeleni skozi križišče, počasi in s čudnim občutkom, ko sem iznenada začutila močno bolečino z leve strani.Za trenutek nisem vedela kaj se dogaja, nekako sem obrnila glavo in ugotovila da sem imela prometno nesrečo.Nekaj metrov je manjkalo da me ni zabrisalo v zamrznjeno Dravo.
V trenutku so bili pri meni obcestni delavci, odtrgati so morali leva vrata, ko so me hoteli zvleči ven, sem uspela samo reči” Pustite me, sem noseča”.Kljub vsej hitrosti odvijanja dogodkov v bolnišnici, se je v 26 t porod začel, med grozovitimi bolečinami, ker sem imela strto medenico so ugotovili še da mi je počla maternica.Rodila sem sina, ni kazal nobenih znakov življenja, čas smrti: 12.05 min.
Šelepo 3 prestanih OP, sem začela se zavedati celotne situacije , bila sem kot v transu, hotela sem vedeti kdo je bil, zakaj je prevozil rdečo i.t.d.Kasneje sem izvedela da je gospa, pri 43 letih, z 2, 8promila alkohola v krvi, brez poskušanja zaviranja zapeljala v mene,po poklicu medicinska sestra.
Čakala sem opravičilo, sožalje in še do danes nič.Kazen je bila odvzem vozniške za 12 mesecev, takrat še v milijonih denarna kazen in to je vse.Kaj pa za odvzeto življenje????…civilna tožba.
Po tem dogodku sem potrebovala še 9 let, da sem upala načrtno ponovno zanositi.V 34 t –že zaradi let, rodila sina točno ob 12.05 uri.A je res to slučaj ali usoda????
Še vedno pa ne morem razumeti nečlovečnosti te gospe, katere si še imena nisem zapomnila, kaj se je bilo res tako težko opravičiti.
Razmišljam kako veliko lažje bi preživela travmo, če bi takrat obstajali računalniki in forumi,bi verjetno lažje razumela da je zatajila osnovna človeška vrlina–BITI ČLOVEK.

Gospa! V vrtcu katerega obiskuje moj otrok, se je lani utopil poldrugo leto star deček.
Starši ne samo da niso prejeli opravičila. Kljub temu da proti vzgojiteljici poteka kazenski postopek zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti, se je le ta po izteku porodniškega dopusta vrnila na delo. Si lahko predstavljate grozo staršev, ki so v tem vrtcu ( skupina je tako samo ena) imeli še starejšo hčerko. Seveda so jo takoj izpisali in vložili tožbo proti šoli v čigar sklopu je vrtec. V tem primeru je zatajila inštitucija ki naj bi otroka varovala, pa nikomur nič. Bodo starši res morali počakati do izteka sodnega procesa, da bo vzgojiteljica odstranjena iz vrtca? ( In z njimi vsi mi, ki otroka vsak dan oddamo s kepo v grlu). Kako ima v vašem primeru gospa srce, da živi dalje? In v opisanem primeru, kako se lahko vzgojiteljica vrne v službo?
Očitno pri nas slabo delujejo tako sodišča kot osebna vest krivih.

Bač,
za to nimam besed.Verjamem, da je vsako vaše jutro grenko, ko bi naj brezskrbno odšli na delo in vedeli da je vaše dete v varnih rokah.
Za takšno dejanje resnično ni opravičila, in molimo lahko samo da se kaj takega več ne ponovi.
Kaj so v ljudeh resnično zamrle osnovne človeške norme?????Kam gre ta svet in kaj s tem prenašamo na naše otroke se pa več nihče ne sprašuje.
Srečno!!!

Poznam primer utopitve in ni šlo samo za vzgojiteljičino napako. Seveda so morali najti žrtvenega kozla. Pravi krivci pa sedijo v občini, ker so zatajili, saj niso našli denarja za prepotrebno ograjo, ki bi otrokom onemogočala dostop do vode.

Ograje še zdaj ni na mostu . Je pa tisti nesrečni most v lasti in upravljanju direkcije RS za ceste. Šlo je v prvi vrsti za napako vzgojiteljic. Otrok se jim je že prej nekajkrat izmuznil. Samo enkrat s tragičnim koncem, a previdnost ne bi bila odveč že prej!
Če mu daš na voljo dovolj časa in prostora, otrok lahko ograjo ( tudi to ki sedaj obkroža vrtec) prepleza, ali pa se preprosto izmuzne skozi živo mejo, ki ni dodatno zaščitena. Naloga vzgojiteljic je da mu ne dajo priložnosti za to.

Prostori vrtca morajo biti tako urejeni, da otrok nima direktnega dostopa do vode ali do ceste. Tukaj ni tako. Če sta dve vzgojiteljici odgovorni za kopico otrok, vsi vemo, do česa lahko pride. Celo ko smo kot starši imeli samo enega ali dva otroka, je prišlo lahko do nesreče, kaj šele z 20 otroci. Najlažje je s prstom pokazati na vzgojiteljico. Morda je ravno takrat mirila dva otroka, ki sta se stepla ali peljala enega na WC, ki je moral lulat ali karkoli drugega. Stvari niso tako enostavne.

Spoštovana gospa.
Moj namen ni bil odprt debato o tem kdo je kriv in z prstom kazati na kogarkoli. Želela sem samo gospe, ki je otroka izgubila v prometni nesreči povedati, da je moje mnenje da kazenski in sodni postopki v tej državi potekajo prepočasi in da- kar je najhuje- ne upoštevajo bolečine staršev, ki so doživeli najhuje, kar se doživeti da.
Do nesreče zmeraj lahko pride, žal. Do smrti tega otročka je pripeljal splet nesrečnih okoliščin. Vendar bi nekje vmes med temi okoliščinami in naključji morala biti varovalka. V smislu: to se pa ne more in ne sme zgodit, ker…..so otroci v vrtcu varni in pod stalnim nadzorom. Tudi na sprehodu! Kajti od tam je otrok izginil, ne iz stavbe vrtca kot so trdile vzgojiteljice. Kako drugače pojasniti da je bil popolnoma oblečen, s kapico, šalom…?
Vsak ime pravico do svojega mnenja. Jaz pa vem, če bog ne daj pridem v vrtec in moj otrok ni tam, temveč na obdukciji, ne bom dvakrat pomislila koga zgrabit za vrat in od koga terjat odgovore!!!
Spoštujem pravico do vašega mnenja in vam želim varne in prijetn edneve z vašim naraščajem.
LP