Lepo pozdravljeni! Za odgovor prosim g. Gašperlina. Vaši odgovori drugim uporabnikom so mi blizu, jih cenim in menim, da ste pravi strokovnjak na katerega se lahko obrnem v svoji dilemi.
Imam otroka s čigar očetom sva se razšla, ko je bil otrok star nekaj mesecev. Že takrat se o kakšnih stikih ni želel pogovarjati, očetovstvo ni vpisano, za otroka ne želi narediti niti km ali dati 1 €. Po najinem razhodu si je predstavljal, da bomo še naprej špilali družino, kadar bo njemu to pasalo – to pomeni, da bi jaz pripeljala otroka k njemu, ko bi njemu bilo dolgčas, npr. za vikende ali praznike, vse druge odgovornosti in obveznosti starševstva so mu bile odveč. Ko je končno dojel, da se k njemu ne mislim vračati, so se pričele grožnje. Grozi mi preko SMS sporočil z vsem mogočim, kar si lahko izmisli bolna človeška domišljija. Zaradi tega ga že več kot eno leto ignoriram. Otroku za vsako figo pošilja na moj telefon SMS sporočila z lepimi željami. Niti enkrat ni izrazil želje, da bi se z otrokom srečal, da bi mu dal ali poslal kakšno darilo, nič. Vendar vidim, da pošilja SMS-e tiste dneve in ure v tednu, ko točno vem, da mu je dolgčas, da sedi doma, pije in je v pijanem stanju v nekem svojem svetu. Je velik manipulator, kadar je to v njegovem interesu. Do mene je bil še kako radodaren, dokler sva bila samo par. In znal me je z besedami prepričati, kako dober očka bo, da sem se z njim odločila imeti otroka. Kljub vsem kolobocijam v zvezi z njim, mi za to slednje ni žal, saj imam krasnega otroka, ki ga imam nadvse rada in se zanj trudim z vsemi svojimi močmi. In tu se je pričela pojavljati težava, ki me spravlja v veliko dilemo in o njej razmišljam podnevi in ponoči. Komaj je otrok začel nekaj razumljivega govoriti, že sprašuje o atiju:) Prebrala sem vse razpoložljive knjige v knjižnici o vzgoji in otroški psihologiji, vendar mi ne uspe pri sebi začrtati jasnih smernic za ravnanje in govorjenje otroku o njegovem očetu. Jaz do njega čutim vse negativno. Resnično ga nočem v svojem življenju nikoli več niti videti niti slišati. Vendar nisem sposobna otroku o njemu govoriti negativno in z raznimi zmerljivimi oznakami. V samo pozitivni luči ga pa tudi ne mislim slikati. Npr. če bi me otrok vprašal, ali ga ati ne mara, mu ne bi mogla odgovoriti, da ga ne mara, niti, da ga ima rad, ker tega ne vem. Kaj reči tako malemu otroku, da ne bo prizadet, da dejstva zanj ne bodo prehuda? Ali pa tega ne morem na noben način preprečiti in bo moral nič krivi otrok pokasirati in sam predelati, kar sta skuhala starša? Koliko se otrok, ki se svojega starša ne spomni, vseeno identificira z njim? Kolikor je v moji moči, mu želim privzgojiti pozitivno samopodobo. Bila sem odločena, da bom otroku odkrito govorila o njegovem očetu. Brala sem mu razne zgodbice iz knjigic, kjer nastopajo tudi atiji, pa vidi v vrtcu, da po druge otroke hodijo tudi atiji… Potem pa pred nekaj dnevi na igrišču neka deklica kriči: “ati, ati!” in moj otrok je čisto ponorel, tekal je po celem igrišču in še na bližnji hrib, ga iskal in vpil: “Ati? Ati?” Čisto me je šokiralo.
Kakšen vaš napotek prosim, strokovno mnenje, samo v dobro otroka, kako naj v situaciji kakršna je, ravnam jaz. Hvala.

Medija

Kljub lastni stiski, jezi in negotovosti zmorete začutiti svojega otroka, njega in njegovo dobro postaviti na prvo mesto. Vaš sin je zato pri vas zelo na varnem, precej posledic očetove odsotnosti boste zmogli preprečiti ali vsaj omiliti. Vsega pa žal ne morete storiti sami. Očeta sinu ne morete nadomestiti. Če se ta ne bo prebudil in vsaj za silo uredil, bo to na otroku žal pustilo posledice, s katerimi se bo kasneje moral spopadati sam. Ampak idealnih pogojev za odraščanje tako ali tako ni, tako da se s takimi in podobnimi deficiti kasneje v odraslosti ukvarjamo vsi. Če bo vaš otrok imel »dovolj dobro mamo«, bo kljub očetovi odsotnosti in neodgovornosti lahko odrasel z dovolj trdnimi temelji, da se bo lahko spopadal s tem, kar mu bo življenje prineslo naproti. Upam, da vas je to vsaj malo pomirilo. V nadaljevanju bom na kratko poskušal odgovoriti na vaša vprašanja. Žal vam bom lahko bolj napisal »kaj« narediti, kot pa »kako«. To slednje boste morali odkriti predvsem sami, ampak če boste poslušali sebe in sledili temu, kar čutite, boste počasi našli potrebne odgovore.

Vajin odnos z otrokovim očetom je eno, odnos očeta do otroka pa nekaj povsem drugega. Če sta se vidva razšla, s tem ni prenehala niti ena očetova obveznost. Seveda pa tudi nobena materina, torej vaša. Kaj želi oče prispevati ali ne, za vas ne sme biti pomembno. Tudi ni pomembno, kaj si vi mislite zaradi tega o njem. Vaša dolžnost do otroka je, da od očeta zahtevate, da izpolni svoje obveznosti do otroka. Vso ostalo komunikacijo z njim lahko povsem opustite, vendar te ne smete. Če ne bo šlo drugače, ste dolžni v otrokovem imenu preko sodišča od očeta izterjati, kar otroku pripada. Seveda boste lahko na ta način izterjali samo materialni del obveznosti. Kaj pa čustveni del? Tukaj žal ni sodišča, ki bi očeta lahko prisililo, da postane pravi oče, če tega ne želi.Tudi vi ga ne morete, nasprotno: bolj ko ga boste silili, slabše bo. Kaj torej lahko storite? Lahko in morate zaščititi otroka vsaj pred slabim, kar prihaja od očeta. Otrok bo očeta vedno pogrešal, vedno si bo želel stika z njim. Tega ne morete spremeniti. Vendar pa nikakor ne smete otroka pustiti samega in brez nadzora z očetom, če je ta npr. vinjen ali kako drugače v »neprimernem stanju«. Glede tega boste ves čas hodili po zelo tanki meji, med pravico očeta do stikov z otrokom, otrokovo pravico do stika z očetom in vašo pravico in dolžnostjo, da zaščitite otroka. Otrokova pravica do stika z očetom je jasna, oče pa si jo mora zaslužiti. Če nekdo ni niti malo oče, kako naj ima očetovske pravice?! Če boste ocenili (čutili), da otrok pri očetu ni na varnem, potem mu stike onemogočite ali pa omogočite samo pod nadzorom. Če to ni možno, boste morali sami presoditi, kaj je za otroka bolje. Vaša presoja bo bolj trezna, če boste zmogli zamere iz vajinega odnosa z očetom dati povsem na stran. Te nimajo nobene zveze z njegovim očetovstvom, zato se v komunikaciji z njim ne dajte speljati na »vajine« teme.

Glede groženj bom zelo kratek. Če jih jemljete vsaj malo resno, potem je prav, da greste čim prej na policijo. Če ne drugega, vam to morda pride prav, če bo res kdaj treba doseči stike očeta z otrokom samo pod nadzorom.

Ko govorite o očetu, se še naprej držite tega, kar ste napisali. O njem nikakor ne govorite slabo, še manj pa ga prikazujte boljšega, kot je v resnici. Otrok bo sčasoma sam prišel do prave slike o njem. Pri tej starosti pa ni zmožen takega vpogleda in razumevanja, da ne bi vaše negativno govorjenje o očetu nanj prej vplivalo slabo. Otroci se, ko gre za starše, nikakor ne morejo postaviti na nobeno stran. Otrok ne more izbirati med staršema. Če bo npr. vprašal ali ga ima oče rad, odgovorite točno tako, kot ste napisali in je res – da ne veste. Bodite z otrokom odkriti in iskreni tako v besedah kot čustvih, vendar pa vse skupaj dozirajte in ubesedite na način, ki ga otrok lahko razume in prenese. Predvsem pa mu nikoli, ampak res nikoli, ne pozabite povedati in dati jasnega občutka, da z njim (otrokom!) ni čisto nič narobe, da ni čisto nič kriv, če se očka ne zmeni zanj, pa tudi zato ne, da vidva nista skupaj. To je ključno in v bistvu je poleg tega, da ste dobra (ne idealna!) mama tudi edino, kar lahko naredite. Verjetno bo za vas še najlažje, če si z ramen odložite, kar ni vaše in česar ne morete narediti – ne morete biti oče. Če se boste otresli te odgovornosti, boste lažje naredili tisto, kar lahko in morate. Po tem, kar in kako ste napisali v vašem vprašanju, me ne skrbi, da tega ne bi zmogli. Ob otroku se samo poskušajte umiriti in ga začutiti. Ostalo bo prišlo samo od sebe.

Lepo vas pozdravljam