Pozdravljeni!
Sem študentka, noseča 5 mesecev in imam zelo fajn fanta s katerim se super razumem. ker sem nepričakovano zanosila sva se s fantom odločila, da bova zivela pri nas doma. hiša je grajena tako, da bi imela svoje nadstropje z ločenim vhodom in z nasimi “nobenega stika”. fant se še ni preselil k meni, ker si morava stvari še prej uredit in to načrtujeva da nam do tja okoli boziča uspe.
problem je v tem, da se z nasimi kakšen dan ne da zivet. jaz ne morem več zivet. stara sem 23 let, sem na koncu študija in sem brihtna in iznajdljiva punca. naši so nam ponudili pomoč, da nam bosta finančno pomagala pri nakupu kuhinje (denar se bova sposodila in ga po obrokih vrnila) a se non stop vtikajo v stvari ki se ju ne tičejo. in to me spravlja ob zivce. s te, da sedaj ze 2 meseca ležim doma ker imam tezavno nosečnost in se ne smem naprezati. in tako zivim “dvojno” zivljenje- sem njihova hči in partnerka. kljub temu da sem bila v bolnici in moram lezati, jih poslusam da sem cele dneve doma, da nič ne naredim, da ne skuham, da je vse umazano, …

problem je v tem, ker do sedaj razen kopalnice v hišo niva vlozila nič. in me skrbi, da ko bova midva zgoraj da se stvari ne bodo nikoli izboljsale. da se bista vedno vtikala in delala pametna. hiša je njuna, ako da jima prepovedat nobene stvari ne morem, a tudi tega, da me bosta “izsiljevala” kako mi oni pomagajo, kakao sem lahko hvalezna da sem lahko zgoraj, itd ne bom mogla posusat. sem karakter in sem odločna punca. a kadar gre za starše je vem da malo bolj tezavno. nasplošno se zelo dobro razumemo in je vse ok. a pridejo dnevi ko bi najraje spakirala in šla. in se bojim sedaj, ko imam še priliko, ko lahko grem v podnajemniško stanovanje ( pa četudi bova potem finančno zelo zelo na tesnem), da bom to spregledala in se doma “zadolžila” in bola “ujeta v zlati kletki”.

ker meje postavljam, a ne da se mi vsak dan prerekat zaradi nekih bolanih stvari in nekih fiksnih idej. in poslušat tezenja. vem da ko bo otrok rojen- rok imam februarja- bo odhod veliko tezji kot bi bil sedaj. a
ne vem ali samo jaz pretiravam, ali je bolje da ghreva na svoje.

prosim za nasvet. hvala vsem.

Lepo pozdravljeni!

Študirati, ustvarjat družino, nositi otroka pod srcem, odhajat (čustveno) od doma… ob tem pa se prebuja marsikaj. Postati mama pomeni, da ženska “odide od doma”, se loči od matere, sedaj sama postaja mama. Tudi za vaše starše je lahko vse to, kar se vam dogaja velik šok, sprememba. Po svoje ste še študentka in pripadate še nekemu mladostniškemu svetu, po drugi strahi pa postajate mama, partnerka in ste na pragu vstopa v drugačen svet.

Sprašujete, ali ostati doma in prenašati vtikovanje staršev, ali se odseliti. Dokler se vidva ne bosta okrepila v odnosu, našla v odnosu trdnosti in mej, se bodo še dogajale stvari, ki vas motijo. Vidva sta ključ, da si ne dovolita vstopati preveč v vajin svet. Vendar sta še mlada, negotova in odprta na življenje, v tej fazi starši velikokrat želijo pomagati, vendar to počno na način, da se vtikujejo in gredo predaleč, ne da bi sami hoteli kaj slabega. Ob tem se prebuja pri njih tudi veliKO strahu in negotovosti, kako bosta, kako bo sedaj.., vsi ti pritiski pa romajo direkno na vas in vas bremenijo.

Veliko ranljivosti se prebuja v vajinem odnosu, otrok prihaja, gradita nov svet, nov odnos, nov dom, sprejela bosta medse nekoga, ki bo vajin za vedno in vaju bo za vedno povezal na svojski način. Težko je, nosite otroka, ob tem pa še rizična nosečnost, nakar vas še zunanje okolje obremenjuje s svojo stisko, ki se lahko zelo stopnjuje po porodu.

Morda bi bilo za vaju bolje, da sta v tem obdobju malo sama, da se umirita, da v miru rodite tega otročka. Kasneje pa še vedno lahko prideta domov in si zgradita stanovanje. POmembno je, da sta vidva vredu, da je prostor za vaju. Preveč se sedaj zasedata še z gradnjo, ob tem pa ostajate sami s svojimi stiskami in strahovi. Vzemita si čas, prečutita, kaj si želita, kaj bi bilo najbolje za vaju v bodočem letu. Roditi in graditi stanovanje, bo za vas zelo naporno. To je čas, ko vas bo dojenček zelo potreboval, celo. Pogovorita se o tem.

SAbina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva, zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Čestitam ti, da že sedaj vidiš v kakšno smer bo zadeva šla. In se čisto nič ne slepiš in se ne motiš. Že sedaj ti ni prijetno, ko se bo priselil še partner si bosta lastila tudi njegov prosti čas z dobronamernimi nasveti in predlogi in ti jo lahko zagodeta še v tem odnosu.
Iz izkušenj govorim.Sedaj je malo preblizu porod, da bi na vrat na nos se selila.Predlagam ti, da si v glavi naredita čimprej načrt kako na svoje in tukaj ne vlagata razen minimuma, ki ga pač morata.Ali v podnajem ali pa morda drugo leto s krediti v nakup malega gnezdeca.Trenutno za to ni pravi čas tudi v širšem okolju-pridobivanje kreditov,itd…
Medtem pa se pomiri in uživajta to najlepše obdobje.Ko pa pride otrok pa vzpostavi malo distance med vašo novo in staro družino. Zdržala boš lažje, ker boš imela pred seboj že nove načrte.Ko boste samostojno zaživeli drugje boste lažje stvari postavili na svoje mesto.
Moja izkušnja je bila zelo podobna, grenka in sem bila med prvo nosečnostjo zelo žalostna in sem pogosto jokala, kar si še danes ne morem oprostiti, ker se je to preneslo na mojo takrat še nerojeno hči. Druga nosečnost je bila kasneje v lastnem novem okolju čudovita in umirjena in ni bilo primerjave.
Srečno

naj ti dam še nasvet iz lastnih izkušenj.
Midva s fantom sva imela zelo podoben primer. Odselila sva se od doma in pustila starše same in jim tako dala v vednost (kar sav jim tudi povedala) da odhajava zato, ker si ne moreva ustvarit svojega žiljenja če se nekdo neprestano vtika v naju. Eno leto sva živela v najemniškem stanovanju kjer sva si ustvarila družino. Kasneje smo se preselili nazaj domov k njemu in zdaj živimo tukaj. Imamo svoje stanovanje, svoj vhod, vse svoje. Skoraj tako kot da živimo kje v bloku in ne dovolimo da bi se kdo vtikal v nas. Če kdo kaj rabi naj pride in potrka ali pa celo pokliče po telefonu. Moram povedat da so se na ta način tudi odnosi med nami izboljšali.
Tebi pa svetujem, da če le imaš možnost pojdita s fantom na svoje- najpomembnejši je prvi stik z družino ko se otrok rodi in če boste s fantom in otrokom sama, se bo ustavrila tista ta prava topla in ljubeča družinica. Če pa boš pod pritiskom staršev bo pa to slabo vplivalo nate, fanta in na otroka ter posledično na prihodnje odnose v tvoji lastni družini. Posveti se sebi, fantu in otroku.
Upam, da ti bo uspelo, držim pesti zate in želim ti srečen porod ter veliko zdravja in družinske sreče

Dve družini pod eno streho štima le v redkih primerih, sploh če ne znaš postaviti jasnih meja. Tudi če si nekje “gost”, imaš še vedno pravico do zasebnosti, sploh če ne izkoriščaš dodatne ponudbe v obliki gospodinjske pomoči (da pride mama oziroma tašča kaj pospravit, zlikat, da hodite k njej na kosilo itd).
Za tolažbo ti povem, da sem na pragu srednjih let, opremljam tretje stanovanje, pa se moja lastna mami (ki se je selila manjkrat od mene!) zgrozi nad vsako stvarjo, ki jo naredim. Zakaj vgradna pečica in kuhalna plošča, če lahko kupiš cel štedilnik? Zakaj tak hladilnik? Zakaj ono? Čisto z ničemer se ne strinja :). Oče jo zelo umirja in vem, da ji pred čisto vsakim obiskom zabiča, da mora biti tiho.
Torej, če sta vidva sposobna udarit po mizi in staršem postaviti meje in če misliš, da jih bosta starša tudi spoštovala, potem začnita razmišljati o preureditvi stanovanja. Računaj tudi na to, da zna biti glede dojenčka vse skupaj še pomnoženo s tri, nikakor pa ne boljše. Jaz se nagibam na stran nasveta gospe Sabine: vsaj za začetek v podnajem.