Nerganje, jokanje, vreščanje…
Spoštovani,
Ne vem, ali se obračam na pravi naslov, pa vseeno, upam, da bom dobila odgovor, če ne pa vsaj naslov, kam naj se obrnem po pomoč.
Našo 10mesečnico je zadnjih 14 dni (od 2. cepljenja dalje – mogoče je kaj povezano s tem?) že izredno težko prenašati. Kar naprej samo nerga, joka, se nekaj razburja, vrešči, se zvija, ko kaj hoče, pa ne dobi takoj… V glavnem, vse mora biti čisto takoj tako, kot ona hoče, če ne je ogenj v hiši – vrešči tako, da včasih začne kar bruhati. Problem je še večji, ker imava s partnerjem občutek, da sploh ne ve, kaj bi rada. Ne samo pri hranjenju in ko je zaspana, temveč sedaj že tudi na takšen način, da npr. ko je pri meni v naročju, hoče k očitu, potem pa spet nazaj k meni, pa tako naprej. V avtosedež jo spravimo samo še na silo, ker se tako upira in zvija, potem pa vrešči, vrešči, vrešči… V vozičku je podobno, samo da je v njem občasno tudi povsem mirna (moram jo prav pohvalit zaradi tega).
Tudi, ko imava občutek, da se prav lepo sama igra, kar na enkrat začne nergati in kričati.
Kot sem že omenila, je bila pred 14 dnevi 2. cepljena. Reagirala je z nekaj povišane temperature (2 dni), njeno vedenje pa se je povsem spremenilo. Iz dobrovoljnega otroka, nasmejanega in zabavnega je postala prava mala jokica. Res je, da že prej ni bila povsem nezahteven otrok, ampak to, kar pa se dogaja zadnja 2 tedna, pa presega moje materinske sposobnosti, mojo potrpežljivost in energijo. Pripeljalo me je že tudi do tega, da sem se prav živalsko zadrla na njo. Seveda imam sedaj zaradi tega ogromen občutek krivde…
Še to: rojena je bila 1,5 meseca prezgodaj (+ močna zlatenca), zato smo hodili na fizioterapijo, kjer nam je bilo 2x rečeno, da jo je potrebno umirjati, ker ima predispozicije za razvoj hipermotorične motnje, potem spet pa, da tega pri njej ni opaziti, saj se je do pred 14 dnevi znala sama zamotiti z igračo, res pa je, da nikoli ni znala biti pri miru (je res zelo živahen otrok).
Zanima me, ali je lahko to vse skupaj reakcija na cepljenje, ali pa je to povsem normalno za to starost otroka. Predvsem pa si želim prebrati, kako naj s partnerjem postopava v takšnih situacijah, da stvari ne bi še poslabševala, da ne bomo kar naprej v konfliktnih situacijah, da bomo lahko spet kam šli kot umirjena, zadovoljna družina, da se ne bomo kar naprej nekaj pregovarjali, da ji ne bova ves čas samo nekaj dopovedovala, se jezila nanjo,… oziroma ali obstaja kakršna koli pomoč, na katero se lahko obrnemo.
Za vaš odgovor se vam iskreno zahvaljujemo.
Spoštovana gospa Petra,
Glede na to, da odgovora še nisem dobila, sem pomislila, da mogoče čakate na moje razmišljanje glede vašega komentarja.
Naj povem, da pri nas se v tem času ni spremenilo nič – ni bilo nenadnih obiskov, tudi ritem se ni spreminjal (kolikor ga je sploh bilo), ne najdem nič takšnega razen cepljenja, kar bi lahko vplivalo na opisano situacijo. Seveda punčki rastejo zobki, ampak toliko časa pa pravijo, naj ne bi bili krivi zobki.
Vem, da imajo mnogi večje probleme od naših, vendar pa se mi zdi pomembno, da najdemo pot iz nastale situacije, ker imam občutek, da je z dnevi situacija vedno slabša – vse težje prenašam jok in nerganje, na trenutke sem že zelo nervozna, predvsem pa izčrpana, saj ponoči spimo bolj malo, čez dan pa je potrebno ogromno energije, da ni kar naprej jok in negodovanje.
Hvala še enkrat že vnaprej za vaš odgovor.
Spoštovani,
Nekako ne morem prav povezati cepljenja in vedenja vaše deklice. Vse bolj pa mi pred oči stopa slika »kdo bo koga ubogal«.
Vašo deklico si z lahkoto predstavljam kot »močnega, zahtevnega otroka«, ki v tej starosti vse bolj »nadzira« svet okoli sebe. S tem ni nič narobe. Celo prav je, da otrok ugotavlja do kod lahko gre, kaj lahko s takšnim ali drugačnim vedenjem doseže, koga je dobro »ubogati« in kdo in kdaj »uboga » njo.
Čisto vam verjamem, da vam ni lahko.
Po mojih izkušnjah so otroci, ki imajo kakršnokoli posebnost ob rojstvu, pomembno bolj varovani (vsaj v povprečju). Starši v želji, da bodo naredili vse, da bo otrok zdrav, vesel, srečen, pogosto zelo popuščajo otrokovim željam. Seveda otrok meni, da bo vedno tako, da je življenje takšno (popustljivo), ko pa naleti na prve zahteve – seveda boš sedela v avtosedežu – se z njimi »sploh« ne strinja. Takrat uporabi vedenje, ki je najbolj učinkovito v vaši družini (kričanje, vpitje, otepanje okoli sebe) – tisto, ki vaju hitro privede do popustljivosti (saj to zelo težko prenašata).
Ko rečete, da imate slabo vest zaradi svojega krika (kako je pa ona odreagirala?
(Mimogrede, menim, da si takrat niste bili niti malo všeč – najbrž je vaša zdrava agresivnost nekako zavrta, ker pa niste imeli več moči, je na dan planila bolj destruktivna agresija, ki jo običajno tako in tako nadzirate z vsemi sredstvi) Če mislim prav potem bi rekla, da sicer menite, da postavljate meje otroku, jih pa v resnici ne najbolje, ravna zato, ker ste neizmerno potrpežljivi, ko pa čisto zares (že fizično) ne zmorete več, plane iz vas (se razbremenite), potem pa ste spet vsa mehka na eni strani zaradi otroka, na drugi, ker vam je nerodno zaradi »premočne reakcije na določeno situacijo«. Premočna je bila ker dosti prej niste zahtevali nečesa (zdrava agresija) , postavili meje otroku, vztrajali …
Seveda je kar nekaj načinov, da otroku postavite ustrezne meje, zahteva pa to sodelovanje obeh staršev, dobro premišljenost in nekaj sprememb ter neizmerno mirnost in potrpežljivost, da bo deklica »uvidela«, da s takšnim vedenjem ne bo dosegla želenega.
Najprej premislite, kako jo zaposliti v avtu (kaj ima rada – knjigice, mogoče kakšno posebno igračo, imejte pri roki igrače, ki jih je že morebiti pozabila. Naj bo presenečenje, kaj bo našla na sedežu. Razmislite, kaj je različnega voziček – avtosedež – je mogoče avtosedež bolj ozek, trd, neprijeten …
Ko se takole prestavlja med vama – to ni slabo, le nekaj smiselnega naj konča pri enem. Npr.: Preglejva knjigico do konca, potem greš očiju. (Seveda mora tudi on reagirati: »Pridi poem, ko bosta pogledali knjigico«. Če torej želi k drugemu prej, jo lahko ta ne sprejme, pač pa ji pove, da jo bo pocartal, ko bo končano delo pri prejšnjem od staršev itd.
Najboljša rešitev ta trenutek je, da sta oba zelo ustvarjalna, da nista uničena, utrujena, izčrpana, pač pa imata kup zamisli, kako usmeriti njeno pozornost, jo z jasnimi navodili »ustavljati«, kadar je prehitra. Vedno imejta pred očmi, da sta vidva tista, ki vodita in usmerjata njo. Seveda pa morata biti tudi vedno korak pred njo (ideje, hitra menjava načrta, humor in predvsem nek družinski ritem – ob tej uri se počne to in nič drugega …).
Skratka, nekaj idej od prijateljev, nekaj iz knjižnice, nekaj pa iz lastne ustvarjalnosti – hitro ste zaznali spremembo vedenja, zato imate vse možnosti, da to vedenje najprej omilite, nato postopno nadomestite z želelnim. To pa gre res samo s pohvalami. Zato ji vedno, ko ste zadovoljni to povejte (pa ne pretiravajte v želji, da bo bolj držalo. Bodite vedno jasni in iskreni.
Pa se še kaj oglasite.
Lep pozdrav Francka
Pozdravljeni,
obračam se na vas z naslednjimi težavami. Doma imam 3 letnega sina, ki hodi v vrtec ze od samega zacetka (od 11 meseca).Z njim ni bilo nikoli nobenih bistvenih težav razen otroških izpadov, ki pa se pojavljajo pri vseh otrocih (da je siten ce ni napan…)
No vendar sedaj pa so se v zadnjih 6 mesecih zaceli kazati hudi znaki eksplozivnosti in neprilagodljivosti. To zgleda nekako takole, da skace iz igrace na igrace nima obstanka oz. se z eno igraco ne zaigra niti za 5 min, zelo tezko preklopi iz ene dejavnosti na drugo, npr. ima doloceno svobodo, ko se igra vendar pride pa trenutek ko je potrebno to prekiniti, pa zelo vzkipi se zacne dreti brcati metati po tleh in ce je kdo v blizini ga lahko tudi udari oz. ugrizne. V tem primeru ce se mu priblizam in ga zelim pomiriti na lep nacin se to sploh ne da dokler ne povzignem besede in glasu in je vcasih to se slabse. Tudi v vrtcu ima take izpade zelo tezko oz. ga sploh ne morejo pomiriti, je zelo nepotrpezljiv do drugih tudi do sebe, ce sestavlja kocke in mu nekaj ne gre takoj vse vrze stran in se zacne dreti. Zelo nerad sodeluje oz. sploh ne v skupini tudi kot posameznih nima motiva za sodelovanje, igranje, zelo hitro se navelica. Ne poslusa kaj mu govoris, vcasih imam obcutek da me sploh ne razume, saj tudi sam zelo malo govori oz,. kaj pove. Ce ga kdo ogovori povesi glavo dol in takoj reagira z nerganjem. No v glavnem imamo vsaj jaz tako mislim resni problem s svojim otrokom. Veloko smo ze probali z raznimi metodami toda mislim da to presega nase znanje in meje, ker z partnerjem dejansko ne veva vec kaj narediti. Ce nekaj ni po njegovem je to res nevzdrzno in najhuje pa je to, da ne vemo katere situacije ga privedejo do tega. Enkrat je eno, drugic drugo in tako naprej.
Sedaj bomo odsli se k otroskemu psihologu, za kar pa tudi mislim da ne bo nekega bistvenega izboljšanja, ker mislim da bi se bilo treba resno poglobiti v tega otroka saj sigurno potrebuje pomoc, za katero pa ne zna prositi. Otroški pediater nam je svetoval, da ce bo slo to se tako naprej in ce nas to res tako utrudi lahko vse to poskusamo odpraviti kemijsko.
Res da nisem pediater vendar da bi otroku dajala pomirjavala oz, katerekoli druge preparate ze pri 3 letih, ne da bi se prej poizkusali se z drugimi prijemi, me je kar groza.
Prosim vas za vase mnenje ces ste se mogoce ze kdajkoli srečali s podobnimi problemi otrok in ce obstaja kaksen res dober specialist pedagog, ki bi znal tako problematičnemu otroku pomagati po naravni poti ne pa samo z zdravili.
Lep pozdrav in hvala za čimhitrejši odgovor.
poštovani.
Potem, ko sem prebrala vaše pismo, sem si nekaj časa pustila, da se mi nekako »mota po glavi«, ker nekako ne najdem prave rdeče niti. Ko se mi že prikaže, me presenetite z novo izkušnjo, ki mi zopet vse poruši.
Pravzaprav bi imela kar veliko različnih vprašanj (najbrž jih bo imel tudi psiholog, ki ga boste obiskali).
No, pri treh letih se začno otroci zelo spreminjati. Nekako ozavestijo (na osnovi dosedanjih izkušenj), da lahko s svojim vedenjem (točno določenim) dosežejo točno tisto, kar želijo. Spoznajo, da lahko vplivajo na potek svojega življenja in tega se seveda veselijo, ker pa nimajo veliko izkušenj o tem, da je potrebno stvari načrtovati, premisliti, dosegati po korakih, se kdaj čemu odpovedati, uporabijo vso svojo moč za takojšnjo zadovoljitev potrebe (npr. porušene kocke – izkušnja graditi večkrat, poruši se, ko je najvišje, no, nekoč se tako ali tako poruši – bo prišla šele veliko kasneje). V tej starosti pa nekdo odneha in noče več, nekdo vztrajno gradi vse dneve, nekdo reagira z ihto, jezo … – vsaka od teh situacij nas starše preseneti, včasih tudi zaskrbi. S svojo reakcijo lahko situacijo izboljšamo, lahko jo poslabšamo (takoj pomislimo, da je nekaj narobe, reagiramo s kaznijo …).
No, tisto, kar vam svetuje psihiatre me je tudi presenetilo in to zato, ker najprej napišete, da se je to vedenje pri vašem sinu pojavilo nekako pri dveh letih in pol. Osebno bi najprej pomislila, da gre torej za neko razvojno zadevo, ne za hiperaktivnost, po drugi strani pa spet opisujte težave s koncentracijo, ki so zelo značilne za HA, zato je brez množice drugih informacij iz otrokovega vedenja, doživljanja, opazovanja otroka, nemogoče trditi eno ali drugo.
Seveda bi lahko takole pogledali celo vaše pismo, kaj zdaj bolj drži, kaj je tipično, kaj se pojavlja občasno in tako kot se sprašujete sami, kdaj. Vendar je takšno analizo težko početi preko pisanja, zato vam svetujem, da se povežete, mogoče s svetovalnim centrom za otroke, mladostnike, starše v bližini vašega doma. Veste pa, da osebno zelo cenim g. Heliodorja Cvetka iz SC v Mariboru.