splav, prosim pomoč !
Z možem sva se znašla v težki situaciji.
Želela sva dva otroka, imava dva otroka.
Nenačrtovano sem zanosila ( počen kondom )
Prevevajo me mešani občutki.
Kljub kreditu, situaciji v službi… otroka obdržati, ali splav – bojim se občutka obžalovanja vse življenje.
je katera bila v podobni situaciji?
Prosim pomoč !!!
Pikop
Edini nasvet, ki vam ga lahko dam, je, da si s partnerjem vzemita čas in se ODKRITO pogovarjajta toliko časa, da bosta umirjena začutila, da sta prišla do pravega odgovora. Samo vidva imata odgovor in tudi pot do njega. Želim vama, da se odločita tako, kot je za vaju prav.
Lep pozdrav!
Pikop,
napisal ti bom tri izkušnje iz svojega življenja:
1. Pred leti mi je duhovnik povedal o trpljenju ene ženske, ki je naredila v mladih letih splav na zahtevo moža. Njej se takrat to ni zdelo nič takega. Čez nekaj let pa je začela obžalovati in je padla v depresijo. Mislila je, da bo z odhodom v tujino rešila problem. Z družino so se preselili v Ameriko (ali Kanado se ne spomnim natančno). Nato pa mi je duhovnik pokazal njeno pismo. Ko ga je pisala, je bila stara okoli 60 let. Koliko bolečine je bilo v tej ženski in se je vedno spraševala, kako je lahko naredila splav. Napisala je, da naj pismo pokaže mladim puncam, da ne bodo naredile v svoji mladosti kaj podobnega in potem celo življenje trpele, tako kot sedaj ona.
2. V prejšnjem podjetju sem sodeloval z enim podjetnikom. Imel je dva otroka in sicer hčerko in sina. Zjutraj zazvoni v moji pisarni telefon. Drug kolega mi je sporočil pretresljivo novico. Njegova hčerka se je smrtno ponesrečila z motorjem. Po nekaj mesecih sva se na poslovnem sestanku začela pogovarjati s tem človekom. Razlagal mi je svojo bolečino. Ko sta bila z ženo mlada, je ona še v tretje zanosila. Nista imela denarja in sta se odločila za splav. Takrat sta delala v Nemčiji. Ob najinem pogovoru mu je bilo žal. Rekel je, da mu je usoda vzela otroka. Spraševal se je, kaj če mu bo vzela še sina in bo ostal sam… Povedal je, da usoda prevelikokrat sama vzame življenje, v svoji oholosti pa ga človek sam vzame še prevečkrat in brez pravice.
3. Prijatelj in prijateljica, ki sta bila par sta imela velike probleme. Nista mogla imeti otrok (kasneje sta se jima rodili dve hčerki). No, in ko sem stal s tem prijateljem pred porodnišnico (žena je bila hospitalizirana, ker je ponovno imela spontani splav), mi je prijatelj zaupal naslednje: Poglej to ironijo! Tukaj moški nosijo sveže cvetje ženskam, ki so (namenoma) naredile splav. Midva pa se mučiva in mučiva pa ne moreva imeti otrok. Ljudje sploh ne vedo, kako dragoceno je življenje.
Pikop, če mi zaupaš mail, ti lahko pošljem še eno zanimivo zgodbo v slikovni obliki.
LPE
Imam močan občutek, da ta dilema ni v tebi, ampak, ti je vsiljena od moža. Ta pesimističen pogled na prihodnost preživetja in načrtovanje, je preveč razumska zadeva. Če bo odločitev padla za to, ker si tako načrtovala, potem se pripravi na težko prihodnost, polno obžalovanj in in občutkov krivde. Ta stiska, ki jo imaš, ni problem v odnosih, kjer se lahko ženska odloči za splav, ker čuti praznino v partnerskih odnosih, nima več zaupanje v moža kot očeta ali kaj podobnega, ampak je stiska prevelikega načrtovanja. Če pa je, potem nam nisi še vsega povedala.
Pikop,
predvsem si ne pusti pritiskati na vest od nikogar!!! Naj bo odločitev ZARES VAJINA in ZARES IZ SRCA, in bo sigurno prava!
Moja izkušnja:
splavila sem, ko sem bila stara 18 let. Zanosila sem zaščitena (kasneje je ginekologinja ugotovila, da zaradi moje specifičnosti zaščita ni bila učinkovita), s fantom sva bila že nekaj časa skupaj, imela sva se rada, vendar sem globoko v sebi vedela in čutila, da enostavno še nisva dorasla tako težki nalogi kot je vzgoja. Ko danes s ponosom gledam tri odraščajoče otroke, ki jih z možem vzgajava z ljubeznijo in predanostjo VEM, da je bila to edina prava odločitev.
Dobra prijateljica (35 let), si je vedno želela vsaj 3 otroke, vendar je po dveh ugotovila, da sta dva, v njihovi situaciji ob napornih službah to, kar še zmoreta, brez da bi bila otroka prikrajšana in da onadva ne izgorita. Predlani je neželjeno zanosila in z možem sta se po dolgem razmisleku in pogovorih odločila za splav. Nikoli ji ni bilo žal, ker ve in čuti, da se je zase in za svojo družino prav odločila.
Moje osebno mnenje je, da ni nič hujšega, kot zaradi vere ali “morale” na svet spraviti neželjenega otroka, ki mu iz takih ali drugačnih razlogov ne moreš nuditi dovolj varnosti, ljubezni, opore.
Srečno pri VAJINI odločitvi!
Na srce ti polagam iz svojih izkušenj. TUdi sama sem to naredila, ker sem bila stara že 41 let in si nisem predstavljala, da bi še imela kakšnega otroka. Po nekaj mesecih pa, kot da sem se prebudila in se zgrozila nad samo seboj. Rabila sem precej let, da sem prišla vsaj malo k sebi. Zapomni si to: narava ima vselej prav! Finančni izračuni so kaplja v morje pred psihičnim trpljenjem, ki te lahko čaka. Debate v raznih okroglih mizah o pravici do splava, ki so se vrstile v preteklosti, so metanje peska v oči vsem nam. Ženske pa, ki so to storile in ki trpijo psihične muke in obžalovanja, nihče ne vpraša in o tem raje molčijo. Ta otrok, ki ga bosta sprejela, vama bo še v posebno veselje. Narava neverjetno vrača dobro z dobrim. Želim ti res VELIKO veselja ob pogumni odločitvi za življenje. To bo vajin odnos še zbližalo. Jaz pa sem danes ob razpadu zakona.
Glej, Izidor ti je prav povedal.
Ne dovoli, da drugi odločajo o vajinem življenju s podlimi pritiski na tvojo psiho. Povedala nisi veliko, vendar le vidva z možem lahko prideta do pravega odgovora in nista nikomur dolžna pojasnil. Odgovarjata le sebi.
Pogumno in naj bo odločitev v vašem interesu. Življenje ni pravljica.
Srečno.
Zdravo!
Naj ti napišem lastno izkušnjo. Lani februarja sem se kar zgrozila. ko sem ugotovila, da sem ponovno noseča. Doma sem že imela 2 otroka. Z možem sva se temeljito pogovorila in rekel mi je, da je njemu vseeno, da naj se sama odločim in da me bo v obeh primerih podprl. Ampak jaz nisem mogla niti pomisliti na to, da bi šla na splav. V sebi sem čutila toliko energije…… ne rečem, dostikrat je zelo hudo,sploh ker živimo sami v bloku in nimamo nobene babice. Toda vedno , ko se najini 3 pikeci smejijo, sedaj se že poigrajo skupaj, mi ni žal. Večja dva (10 in 6) ga obožujeta, cartljata, prineseta flaško, slinčke, zlagata plenice (pa sta fanta)… tako da se da. Včasih tudi mene stisne, ko pridejo računi, ko plačam vrtec- strah me je, kaj bo, ko bo sredna šola- a na to pozabim, ko pogledam najlepšega najmlajšega, ki ga vsi obožujemo.
Preden pa sem se odločila, da ga bom imela, sem se posvetovala, vprašala sem kolege z tremi otroki, kako je, če je naporno, pa so mi vsi rekli, da je to šele tisti tapravi otrok.
preberi si C. Gostečnika- v svoji knjigi o družini pravi, da je tretji otrok ogledalo družine in res je tako.
Podpiram te in vso srečo. kakorkoli se boš odločila.
lp, Vanessa
Pozdravljene,
a me prav zanima, mamice z EVgunom vred a, bi tako zagovarjale in četrto nosečnost, in peto, ….in deseto,al pa prizadeti zarodek.Al bi potem, kar naenkrat nenačtrovana nosečnost lahko končala z splavom. Kje se pa upate rigati oganj na dušo eni , ki je v taki stiski. Odločitev je njena. In niso vse katere so se odločile za splav psihično strte.
Že res, kot pravite nekateri, da se bo Pikop odločila o otroku skupaj z možem, vendar je v dilemi, zato sprašuje nas, tukaj na forumu, za mnenje.
Kot so ti že nekateri povedali, tretji (ali vsak naslednji) otrok je osvežitev za družino, saj imamo že nekaj izkušenj, ne kompliciramo več tako kot pri prvem, imamo še oblačila za malčka, veliko dobimo v dar, postane ljubljenček najmanj 4 članov družine itd. Tvoj strah in pomisleki se mi ne zdijo nič bolj utemeljeni, kot odločitev za prvega ali drugega otroka.
Jaz sem kot tretje rojena imela zelo lepo otroštvo, s čimer se moji dve starejši sestri ne pohvalita. Vesela sem, da sta me starša sprejela in da sem se rodila.
Pikop, ne morem soditi, kako se boš počutila ob morebitni odločitvi za splav. Če si čutna ženska, potem ti prav gotovo ne bo prinesel olajšanja.
Navijam za tretjerojenca.
Vse je za nekaj dobro, pravijo.
Imela sem maternični obroček, ko sem izvedela “veselo” novico. “Za jest mamo dost”, je v smehu s pokrovko v roki komentiral mož. Odleglo mi je, ko sva se na dolgo in široko pogovorila – to predlagam tudi vama. Obroček so mi odstranili in tako smo poleg dveh fantov dobili še punco. Sploh si ne predstavljam, da bi bilo drugače.
Srečno!
Pikop, ne poslušaj drugih, ampak zgolj in samo sebe. Odločiti se morata vidva z možem, ker samo vidva vesta, kakšna situacija je pri vas. Naj nate ne vpliva žuganje, kako ti bo žal in kaj vse te čaka, če boš naredila splav, ker to enostavno ni res. Prav tako je možna tudi obratna situacija, da ti bo žal, če boš otroka obdržala.
Gre za zelo težko odločitev, posledice le-te pa so odvisne tudi od tvojih/vajinih verskih/moralnih/nazorskih prepričanj. Kajti normalno je, da se globoko veren človek nikoli ne bo mogel sprijazniti s tem, da je naredil splav, ker je to v nasprotju z njegovimi najglobjimi prepričanji in ga bo bolečina zaradi tako sprejete odločitve spremljala vse življenje (kot je v primeru navedel Evgen), če pa so tvoja prepričanja drugačna, pa je lahko tudi zgodba popolnoma drugačna.
Želim ti, da bi se odločila tako, da bo najboljše za vašo družino. Srečno!
Leta 2001. sem imela splav in še danes mi je žal. Ker imam še njegovo prvo sliko iz ultrazvoka, me oblijejo solze, ko jo kje zagledam (ne iščem je, jo imam spravljeno ampak včasih nehote naletim na njo).
Žal mi je, da sem ubila nekoga, ki mu je bilo usojeno živeti. Čeprav z nikomer nikoli nisem govorila o tem in imam sedaj spet enega otročička, sem ubila nekoč, pred leti njegovega bratca ali sestrico in globoko v sebi me grize vest.
Odločita se zelo racionalno, na vsak način pa moraš TI prisluhniti svojemu srcu, ker splav sicer dandanes je skorajda zabava, ampak duša človeka ima pa čisto druge poglede na to.
Kot vidiš, ene ženske se odklopijo, druge pa nas grize.
Osebno mi je pač žal in vem, da je bila napaka.
Draga Michelle,
vsi delamo napake in ponavadi se kesamo! Vendar zavedaj se, da človek v življenju vedno naredi vse, kot najbolje lahko. Sicer se nam ne zdi verjetno, v resnici pa je tako.
Glede na to, kako »deluje« naše življenje, sem prepričan, da po naši zemeljski smrti obstaja nekaj. Tvoj nerojeni otrok je angel in ti je vse oprostil.
Pred leti sem bral pretresljivo zgodbo. Starši so mlademu fantu povedali, da mora ob določeni uri na vlak. Starši so ga pričakovali na postaji, kamor bi moral priti. Vlaka ni bilo. Takrat pa so izvedeli kruto resnico. Vlak je iztiril. Starši gredo do mesta nesreče in med preživelimi ga niso našli. Zgrozili so se in naprej iskali truplo svojega sina. Na presenečenje niso našli niti trupla. Kasneje so jim pripeljali njihovega sina, ki je bil vesel in nasmejan in seveda brez poškodb. Povedal jim je, da ni šel na vlak. Starši so ga vprašali zakaj? Povedal jim je, da je na postaji do njega prišel nek fant, ki mu je bil čisto podoben in ga odpeljal stran, tako da ni mogel vstopiti na vlak. Potem, ko je vlak odpeljal je ta fant skrivnostno izginil.
Razlaga je bila naslednja. Ko se je staršem rodil ta sin, se je z njim rodil brat dvojček, ki pa je pri porodu umrl. Starši so to razumeli kot neko znamenje, da je brat dvojček prišel opozoriti svojega brata pred nesrečo.
Michelle, imaš zdravega otroka in to je lepo. Prelij na njega vso ljubezen in odpusti si. Človeško je grešiti, a modro se je pobrati.
Evgi
Evgen hvala za tvoje besede, ampak veš, pozabiti se ne da. Da se samo krpat.
V glavnem pa, nikoli več! Odsvetujem te reči, če res res ni prišlo do največjega kiksa in bi bil porod propad.
Kakor hitro pa prisluhneš sebi in svojemu srcu, jasno veš če boš zmogel ali ne. Če ti srce samo malo dvomi, nikar!