Moj problem je odnos moj mož – moji starši. Poročena sva 9 let. V tem času sva si uredila gornje nadstropje v naši hiši. Mož je že leto po poroki začel, da on pri nas delal ne bo brez tega da ne bo nič prepisano nanj. Starša sta bila najprej kar malo šokirana, no potem pa sta se le odločila in hišo razdelila. 1/4 jaz, 1/4 on, po smrti staršev pa še vsak 1/4. Brat se je odločil, da mu izplačava 1 mio SIT in se je vsemu dedovanju odpovedal. Že takrat se je mož razburjal zakaj zahteva toliko, pa mu je notar rekel, da ta znesek ni nič v primerjavi z nujnim deležem, ki bi bratu po zakonu pripadal.

Midva sva obnovila streho in preuredila okolico hiše. Vedno sta starša nekaj prispevala zdraven, ker sta menila da je pač to tudi za nju, ne samo za naju. Nikdar in nikoli ni moj mož stopil do njih, da bi se o kakšni stvari pogovorili. Vedno je pošiljal mene, da naj se zmenim. Ne da bi šla vsaj skupaj, ne mene je pošiljal. In jaz butelj sem hodila. V teh letih se še niti 1x samkrat ni zgodilo, da bi on pogledal ali je treba naročiti kurilno olje. Cel teden je kapljalo iz gorilca pri centralni peči, pa je hodil mimo kot da ni nič. Še ko je oče poklical serviserja ni prišel dol, da bi sploh videl kaj je narobe. Mojih staršev nikdar ni prenašal. Vedel je le za pravice, za dolžnosti nikdar. Dosedaj se je 1x zgodilo da je mojega očea peljala na IP in tam čakal z njim do dveh ponoči, pa mi to neštetokrat vrže naprej. Starši so se mu vedno zahvalili in se mu kako oddolžili.

Zdaj pa bi rada menjala okna in naredila novo fasado. In spet mene pošlje dol. Starša sta se strinjala in rekla, da bosta tudi ona dva prispevala.
Začela sem iskati izvajalce in se dogovarjati. Vednojaz, samo jaz. On ne more ker on nekoga ne bo poklical 2cx ali 3x, ker se mu to zdi blesavo. Čedalje bolj aroganten je tudi do mojih staršev. Gre mimo njih, pa se raje obrne stran kot da bi pozdravil.

Tokrat pa je oče rekel da je tega dovolj. Ne prenese več te njegove ignorance in nesramnosti. Dela tako ali tako nič. Njegovo edino delo je košnja travce pred hišo. pa še za to ga moram lepo prosit. Če rečeš preveč naglas, že ne bo šel.

Kar se tiče pomoči v gospodinjstvu, je od njega ni. On pride iz službe utrujen, jaz ne. V službi je stalno nergal, da hoče na drugo delovno mesto. Plačali so mu šolanje, zdaj je tam kjer je želel biti, pa ni dobro.

O njegovi družini ne bom govorila,. Starša sta ločena, maama se ga 1x mesečno tako napije da je joj, za katero sem že nešetokrat čistila, ji khala in še in še. Pa o njej ne smem reči niti besedice. Ona je revca. tam tudi ni nič mojega, pa jaz vseeno grem in delam. Njegove sestre so dvignile roke od nje, pa se niti ne čudim da so jih. Vedno je bil in bo vse vreden le moj mož.

Občutek imam, da tonem vedno globlje in globlje. Ne znam se postaviti zase in reči, takole pa ne bo šlo. Ni treba mojih staršev nositi po rokah. Samo ena kultura odnosov lahko obstaja. Če sta dobra da čuvata hčerko, jo vozita v šolo, na interesne dejavnosti, jo imata ko je bolna, a je tako hudo pogovarjati se normalno. Dosedaj se niti 1x ni zgodilo, da bi on vprašal za varstvo hčere. Pravi, da sta moja starša in da on spraševal ne bo.Še dobro se pomnm kako je bilo mo sem rodila in smo prišli domov.
oja starša sta prihitela dol, da sta odprla vrata in vem, da jemmoja mama hotela prijeti košaro va katerije buila hčerka. Mož je videl da je mama dala roko, a je košarico raje položil v kurilnico na tla.

Že hčerka opaža, da nekaj ne štima. Vem da bom dobila različna mnenja. Eni boste rekli, da se ne znam postaviti na stran moža, drugi mogoče da imam prav. Pomoči v gospodinjstvu od njega ni. Pridemo domov, on pred TV, jaz pa gurat.

Vem da sem veliko kriva sama. Občudujem ženske, ki znajo vztrajati na svojih odločitvah. Jaz sem očitno precej labilna. A to se bo moralo končati.

Razmišljam tudi o ločitvi. Vem, da bo veliko ljudi krivilo mene, ker je on v družbi tako super človek, da si še mislit ne moreš. In npriznam, strah me je, kako bom sama. Živim na podeželju in včasih imam občutek da bom vsem v posmeh. Hudo mi je tudi zaradi hčerke, a tako ne morem naprej.

Pozdravljeni!

Ko opisujete vaše odnose z možem in vašimi starši, mi najprej pride na misel to, da svojega moža opisujete kot tujca. Nekoga, ki pač živi z vami in vas njegov način obnašanja zelo moti. Zelo malo opisujete, kaj v resnici čutite do njega. Ga pogrešate, ste jezni nanj, vas je sram, ker se tako obnaša?? Kako vas boli, ker prezre vas in vajino hčerko? Povejte mu na glas, kako se vi počutite ob njem. Ni potrebno očitanje: ti si pa tak in tak…

Težava, ki jo vi zaznate, je v tem, da ste premalo samozavestna, odločna in ne veste kako naprej. Samozavest pa lahko zgradimo samo v spoštljivem odnosu z osebo, ki nam je pomembna in nas ceni ter spodbuja in nas sprejema takšne kot smo. Ste se kdaj počutili tako ob vaših starših? Če se niste, potem to povejte tudi njim.

Ob vsem tem pogrešanju enakovrednega odnosa z možem, težavah, ki vas obremenjujejo in nemočjo, ki jo čutite, bi vam rekla le to, da se boste morala enkrat odločiti zase. Da boste sprejeli odločitev, ki bo ustrezala vam in ne vašemu možu ali vašim staršem. Ko boste zmogli takšno odločitev brez prilagajanja drugim, boste s tem razbremenili tudi hčerko in vam se bo odprla nova pot do samozavesti in odločnosti.

Pa srečno!

Patricia Verbič