Pozdravljeni!

Poročena sem 18let. In v meni se nabira nezaupanje.

Ko sva bila še fant in dekle je otipaval za prsi mojo sestrično in jaz sem samo gledala. Potem mi je pa rekel, da je bilo to sam hecanje. Ko sva se že poročila, mi je nečakinja povedala, da je tudi njo skušal otipavati za prsa. Pa se je izgovarjal, da je bil pijan.

Ko sem rodila prvega sina, je prišel prvi dan po porodu k meni v porodnišnico brez kakšne rožice ob sedmih zjutraj še pijan, da mi je povedal, da je šel proslavljat rojstvo sina in je pobral štoparico – bila je soseda iz sosednjega bloka, ampak ni bilo nič. Ko sem prišla iz porodnišnice, se mu je ta soseda kar naprej posmehovala in mene je pa razjedalo. Ampak on mi je skoz trdil, da ni bilo nič in da greva lahko do nje, ampak do danes še nisva šla nikamor, pa sva poročena že osemnajst let.

Iz službe je od začetka najinega skupnega življenja kar nekajkrat pozno prihajal domov pijan, vedno mi je lagal in vedno sem ga dobila na laži. Nasilen ni bil nikoli. Par let nazaj sem spet izvedela, ampak ne od njega, da je vabil mojo sestro na kavo takrat, ko mene ni bilo doma, da naj pride takrat, ko bodo otroci že spali.

Kako mu naj zaupam?On ima vedno vse prav, on mi je vedno zvest – to mi skoz govori, da ima čisto vest. Ko pa sem mu povedala, da sem izvedela za sestro, je najprej tajil, potem je rekel, da se ne spomni… Ko se kregava, mi kar naprej govori,da naj bom tiho, ker jaz nisem bila več nedolžna, ko sva se spoznala. Jaz ga v osemnajstih letih nisem nikoli prevarala ali karkoli podobnega. Zaupanje sem pa izgubila.

Nikamor ne grem razen v službo in hitro domov – družinsko delo… Pa sem mu enkrat rekla, da bi šla na izlet s sodelavkami in sodelavci in mi je začel nabijat, da on že ve, kaj se na izletih dogaja – sama k… No – danes je šel pa on prvič na izlet s sodelavci, pa sem ga vprašala, če se sedaj ne bo dogajala k…, pa mi je odgovoril, da gredo samo moški. Popoldne ga pa malo pokličem pa ne,da bi ga kontrolirala – sam mi je rekel, naj ga pokličem, pa sem slišala ženski smeh. Bolje bi bilo,da ga sploh ne bi. Pa mi je spet zatajil,da ni nobene ženske.

On mi vedno govori, kako me ima rad…in jaz naj mu pa verjamem. Razočarana sem nad njim – vedno sem si govorila, da on pa ni tak…
Trpim, jočem. Če me slučajno vidi, da jočem, mi govori,da drugega sploh ne znam kot jokati in mi ne bo treba na wc. Imava tri otroke – najmlajši je star 10let. Kaj naj storim?

Spoštovana Neci!

Moram priznati, da si težko predstavljam, kako ste preživeli teh 18 let z vsemi temi dejstvi in ste še kar tam: moževe številne laži, alkoholizem, afere in promiskuitetno vedenje, spolno nadlegovanje mladoletnice!!! (Domnevam, da je bila nečakinja mladoletna – najstnica! – torej je res šlo za nagnusno in kaznivo dejanje, za katero bi moral mož odgovarjati na sodišču!! Pijača tu ni izgovor v nobenem primeru. Samo upam lahko, da nimata kakšne hčerke, ki bi se ji zgodilo kaj podobnega…). Potem nadzorovanje vas, številna podtikanja – kot da ste vi kriva in soodgovorna ali kot da to opravičuje njegova dejanja… Predvsem pa ogromno nespoštljivosti in neprijaznosti, ogromno psihičnega maltretiranja.

Domnevam, da so ga (bili) neposredno deležni tudi vajini otroci, saj dvomim, če se gospod zmore tu zadržati – glede na njegovo siceršnje vedenje. V vsakem primeru pa so ga deležni posredno – »kar storiš mami, storiš otrokom, prizadene tudi njih; ne moreš ponižati mame, ne da bi tudi otroke«. In psihično nasilje je veliko nevarnejše kot fizično, saj ne pusti nobenih »modric«, ubija pa dušo in duha. (Da ne govorim o spolnem – če je šlo za »otipavanje« mladoletnic(e), ki je najbolj strašljiva oblika zlorabe in pušča najtežje posledice!!)

Po vsem tem, kar ste doživeli in še doživljate, je normalno in za vas zelo ZDRAVO, da ste (končno!!) izgubili zaupanje v moža, ki se do vas in (s tem tudi do) otrok obnaša na opisan način. In tudi do drugih se vede na način, ki ni sprejemljiv (verjetno se kdo počuti nadlegovan ob njegovem ravnanju) in je žaljiv za vas.

Pomeni, da (bo)ste končno lahko zares začeli skrbeti zase in za svoje otroke. Boste si lahko nehali zatiskati oči pred dejstvi, ki jih besede moža ne morejo spremeniti. Ja, KONČNO SE LAHKO ZAČNETE VERJETI – SEBI, SVOJIM OPAŽANJEM, SVOJIM OBČUTKOM. Nič izogibanja, nič več lepih besed, ki prevladajo nad opažanji in občutki. Nič več upanja, ki se je v 18 letih pa res dokazalo, da mu v vašem primeru ni za verjeti (brez da se nekaj resno spremeni – brez dolgotrajne strokovne pomoči). Čas je, da POSKRBITE ZASE IN ZA SVOJE OTROKE in se ZAŠČITITE! Čas je, da postavite mejo in da vztrajate pri njej. In če je on ne spoštuje, da ukrepate.

Je pa po vsem tem tudi normalno, da ste razočarani, da ob tem trpite in jočete. Saj ste mu zaupali, ga imeli radi, mu verjeli v situacijah, ko mu marsikdo ne bi več, tvegali vse in še več, celo svoje otroke in svoje zdravje, svoje življenje, svojo ženskost. Upali, da bo končno enkrat opazil, da bo končno enkrat drugače. Da če boste dovolj potrpeli in se prilagodili, bo pa mogoče zadosti. Pa ni. In ne bo. Ker ljudje njegovega kova »ne delujejo« na ta sistem, pač pa ga vedno znova zlorabijo in izigrajo. Edino, kar ustavi in spremeni tako situacijo, je vaša neomajna odločnost, da tako več ne bo šlo. Pa tudi če bo to pomenilo ločitev in selitev.
In da pri tem gledate izključno na svojo dobrobit in dobro svojih otrok. To ne bo egoizem, to bo zdrav pogled v sedanjost in prevzemanje odgovornosti za nastalo situacijo. Na njega in njegove odločitve ne morete vplivati, lahko pa na svoje in s tem tudi na življenje vaših treh otrok. Saj veste – le toliko, kot imaš rad sebe, znaš in zmoreš imeti res rad tudi druge – in tu se otroci učijo ob vas in vašem zgledu. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da se o vseh teh strahotah, ki so jih doživljali tudi otroci, z njimi pogovorite. Kako jim je bilo, kakšne posledice čutijo. Predvsem pa da jim vi zagotovite, da jih boste zaščitili pred podobnimi stvarmi v prihodnosti. Tudi s pomočjo inštitucij, če bo potreba (CSD).

Hkrati pa ne bi rada, da bi zdaj šli v drugo skrajnost in se začeli kriviti in obtoževati, zakaj niste že prej odšli in ustavili tega. Verjetno je vaš čas moral dozoreti, morali ste sami priti do tega – dovolj je, ne morem več. Ne zaslužim si več takega življenja, saj sem bila rojena za kaj lepšega. Verjetno je vaša pot tudi odsev vaše zelo specifične predzgodovino, ki vas je »usposobila« za to, da ste to lahko zdržali 18 let. Ampak zdaj je zadosti. Zdaj je čas, da postanete končno nekdo, ki bo zaščitil samega sebe pred nadaljnjimi zlorabami in manipulacijami. In bo hkrati toliko nežen in razumevajoč do sebe, da si bo zmogel tudi oprostiti teh 18 let in si dovoliti iti naprej. In tako poskrbeti tudi za otroke. Ne bojte se, če boste pri tem potrebovali tudi pomoč strokovnjaka, saj se je v teh letih nabralo ogromno stvari in vam lahko ena tretja oseba tu veliko pomaga. Prav tako vsak drug dober zaupnik – zaupnica.

Draga Neci, vse dobro in pogumno naprej!