Spoštovani!

Pred nekaj leti me je zapustil partner, s katerim sva živela skupaj par let. Zapustil me je z majhnim otrokom. Zgodilo se je tako rekoč čez noč in sicer zaradi druge ženske, čeprav bivši partner tega ni nikoli priznal in je valil krivdo na mene. Meni se je takrat sesul svet, saj prepirov praktično ni bilo, imeli smo se lepo – vsaj po mojem mnenju. Bivšega partnerja sem imela srčno rada, zavedam pa se, da on mene verjetno ni imel tako rad. Nekako sem se takrat prebila skozi najhujše stiske svoje izgube in po letu dni spet ‘normalno’ zaživela.

V času, ko sem se pobrala in zopet osnovno funkcionirala skozi življenje, sem spoznala drugega moškega. Ogrela sva se eden za drugega in se po nekaj letih prijateljevanja poročila. Lepo je sprejel otroka iz prejšnjega zakona, je odgovoren do življenja in razen kakšnih manjših vsakodnevnih težavic ali prepirčkov lepo shajamo. Želela sva si tudi še enega otročka in pred kratkim sem zanosila, česar sva se z možem izredno razveselila.

Čeprav sva z bivšim že ob razhodu sporazumno uredila pravno formalne zadeve, se vseskozi pojavljajo neke težave in odstopanja s strani bivšega, da ne rečem grožnje, kar se vleče še danes. Stalno popuščam, zato, da bi bil že končno mir, moje načelo pri tem pa je ‘poštenost za vse’ in predvsem ‘korist za otroka’. Včasih se zdi, kot da bivši ne bi želel imeti svojega miru in iti naprej, pa čeprav sta menda tudi ona dva v pričakovanju otroka. Sama pa si želim, da bi bil v zvezi z njim in njegovo ženo že končno mir (razen nujnega – stikov, ki jih ima z otrokom).

In sedaj k bistvu mojih težav: že nekaj časa opažam, da me stalno skrbi, kaj bo naslednja poteza bivšega in ko res zgodi, prav boli. Sedaj, ko sem noseča, se mi zdi, da so se ti (slabi) občutki še bistveno pomnožili. Stalno imam neke strahove, skrbi, kaj bo, kaj se bo zgodilo. Priznam, da se me je dotaknilo tudi to, da je žena bivšega noseča. Kar ne morem in ne morem iz tega kroga potrtosti. Naj dodam še to, da je zame družina največja vrednota in misel na to, da mi ‘v prvem poskusu’ ni uspelo, še vedno boli. Tudi z mislijo ‘imeti otroka z drugim moškim’ se ni bilo tako lahko sprijazniti. Pa mi je že tako dobro šlo, resnično lahko rečem, da je že prišel čas, ko sem v celoti pozabila na bivšega in na vsa čustva, ki so nekoč bila, sedaj pa sem nekako žalostna in so se mi spet pojavila neka vprašanja v zvezi s preteklostjo. Kako naj izstopim ven iz tega? Zavedam se, da mi sedaj v resnici ni hudega. Kako doseči stopnjo, da bi bila zadovoljna z vsakodnevnim življenjem? Kako premagati vsakodnevne strahove, skrbi, ki se mi podijo po glavi in iz katerih običajno ni nič konkretnega? Ja, zanimivo je to, da se v svoji glavi vsega skupaj prav dobro zavedam, ne morem pa ‘presekati’. Razmišljala sem že, da bi si poiskala strokovno pomoč, a nisem si čisto na jasnem, kakšna bi bila prava zame (psihiatrična, terapevtska, psihološka…).

Vesela bom vašega nasveta, spodbude, česarkoli, kar bi mi pomagalo najti pot iz nekakšnega začaranega kroga in ki mi v precejšnji meri načenja živce in samozavest.

Spoštovana gospa Lilija,

verjamem, da bi se vsakemu od nas za nekaj časa sesul svet, če bi ga partner zapustil na tak način. In kar je še dodatno krivično do vas, je to, da se tega sicer »formalno urejenega in zaključenega odnosa«, ne da čisto »odložiti« in pozabiti, ker vajin odnos kljub vsemu ni še povsem urejen in zaključen ter predvsem ne tak, da bi vi lahko mirno in brez strahu živela s tem. Če so tam grožnje, potem gre tudi za psihično nasilje. In ga boste morali ustaviti in postaviti jasno mejo. Zaradi vas in vajinega otroka, ki vse to spremlja in čuti. In zaradi vaše nove družine. In predvsem boste morali začeti zaupati sebi. Veliko ste že naredili. Veliko razmišljate o tem in veliko ste še pripravljeni narediti.

Zdaj ste v novem odnosu, na poti je novo življenje. In nosečnost ponavadi vsako žensko naredi še bolj senzitivno za vse – tako lepo, kot tudi težko. Narava je za to poskrbela, ker tako povečano občutljivost namreč potrebuje otrok – da mamica hitro zazna, kaj otročiček sporoča in potrebuje. Marsikatera mamica je že rekla, da je v nosečnosti marsikaj »izčistila« pri sebi – tudi glede preteklosti in težkih občutij. In tako so vaša vprašanja čisto na mestu – zdaj je čas, da se te stvari res »razčistijo«, da boste vi potem res lahko čimbolj neobremenjeno se posvečala malemu bitjecu, ne pa preteklosti. Tudi tako pripravljate »varen čustven« prostor otročičku.

Kako to narediti? Prva stvar je pogovor z vašim sedanjim možem. Utrditev tega odnosa. Zapisali ste, da se veliko stvari vrti po vaši glavi, upam pa, da jih delite tudi z njim in imate v njem sogovornika in oporo. Nekoga, ki se ne počuti ogroženega in ki je pripravljen prisluhniti vaši stiski. Da razume vaš notranji boj ob tem, ko vam v prvo ni uspelo, ko vam je bilo težko se odločiti za sedanjo nosečnost. In vse kar se dogaja. Vse to se namreč tiče tudi njega, četudi se je začelo že »pred njim«.

Druga stvar je iskanje strokovne pomoči. Mislim, da vam veliko lahko pomaga psihoterapija (seveda ob vašem sodelovanju). Ali bo to terapevt ali dodatno (terapevtsko) usposobljen psiholog, je vseeno. Vsekakor naj bo merilo poleg strokovnosti človek, ki vas bo razumel in pri katerem se boste čutili sprejeti in varni. Naj bo nekdo, ki zna razbrati tudi vzorce preteklosti in jih razume ter vam lahko pomagati iti naprej. Znal naj bi tudi moža vključiti v proces (čeprav odločiti se bo moral sam!), saj je ključna tudi njegova podpora. In prav tako ni naključje, da sta se našla ravno vidva.
Tudi se mi zdi, da boste najkasneje skupaj s tem strokovnjakom (ki ga bosta (upam) obiskovala oba z možem!) ali pa že prej morali pogledati, ali bi bilo potrebno tudi psihiatrično spremljanje. Nisem sicer strokovnjak za to področje, a za vašo varnost bi vam priporočala tudi vsaj preventivni obisk pri psihiatru ali pa za začetek malo bolj poglobljen pogovor pri osebnem zdravniku (mogoče pa bo dvom pregnal že poglobljen pogovor s terapevtom). Pri marsikateri (bodoči) mamici se lahko depresija ali kakšna tesnobna motnja razvije že v nosečnosti ali pa še prej. Nekaj takih simptomov je razbrati tudi pri vas, a zgolj iz tega zapisa si ne bi upala reči kaj konkretnega. Ali je to zgolj trenutno ali dalj časa trajajoče, kako močno ipd. in ali to pomeni, da potrebujete tudi zdravila, pa se mi zdi, da bo tudi za vas najbolj varno in pomirjujoče, če bo o tem lahko rekel kaj strokovnjak za to področje. Tako boste potem lahko res v miru pričakala rojstvo in se novorojenemu v polnosti posvetila.

Vse dobro in pogumno naprej!