Pozdravljene(i)!

KAKŠNI SO STRUPENI STARŠI?

Zaradi velikega zanimanja, sem se odločila, da opišem poglavje iz povzetka knjige.

Starši ne morejo biti nenehno popolni. Pri svojih otrocih naredijo nekaj hudih napak, zaradi katerih so trpeli.
Starši ne morejo biti otroku neprestano otroku neprestano čustveno dosegljivi.
Povsem normalno je, da na otroke kdaj pa kdaj zakričijo. Vsi starši občasno preveč nadzirajo svoje otroke. In večina staršev jih kdaj našeška, četudi poredko.
So starši zaradi takih spodrsljajev kruti ali neprimerni?
Seveda ne. Starši so samo ljudje in imajo veliko lastnih težav. Večina otrok lahko prenese priložnostni izbruh jeze, če je izravnan z veliko ljubezni in razumevanja.

Pri številnih starših pa so negativni vzorci vedenja trajni in v otrokovem življenjenju prevladujejo. Taki starši otroku škodujejo.

Ko je pisateljica iskala izraz, ki bi opisal skupno temeljno lastnost vseh škodljivih staršev, ji je prišla na misel beseda zastrupljajoč, strupen.

Čustvena poškodba, ki nam jo zadajo starši, se kot strup širi po vsem njegovem bitju in bolečina raste skupaj z njim.
Ali je za opis staršev, ki svoje otroke trajno čustveno poškodujejo, spolno zlorabljajo ali jih telesno napadajo in v večini primerov nadaljujejo celo, ko otrok odraste, obstaja primernejša beseda kot strupen?

Kar se tiče » trajnih« ali »ponavljajočih se« vidikov te opredelitve,so možne izjeme.
Spolna in telesna zloraba je lahko tako travmatična, da je pogosto dovolj, če se zgodi samo enkrat in že povzroči obsežno čustveno okvaro.
S starševstvom, ki je ena najpomembnejših veščin, se trudimo še vedno zelo nagonsko, brez ustreznega znanja. Naši starši so se prvenstveno učili od ljudi, ki svojega morda niso opravili najbolje; od svojih staršev. Številna spoštovana vzgojna načela, ki so se prenašala iz roda v rod, so resnici slabi nasveti, prikazani kot modrost.

KAKŠNE SO POSLEDICE RAVNANJA STRUPENIH STARŠEV?

Ne glede na to, ali so starši otroke pretepali, jih prepuščali samim sebi, spolno zlorabljali, jih niso jemali resno, preveč ščitili ali preobremenjevali s krivdo, skoraj vsi imajo presenetljivo podobne posledice: prizadeto samospoštovanje, ki vodi v samoomejevalno vedenje. Skoraj vsi se tako ali drugače čutijo nepomembne, nevredne ljubezni in nesposobne.

Taki občutki izhajajo predvsem iz dejstva, da otroci včasih zavestno, včasih nezavedno krivijo sami sebe za to, da so jih starši zlorabljali. Otroku, ki je nezaščiten in odvisen od staršev, se je laže čutiti krivega, ker je storil nekaj »slabega« in zaslužiš očkovo jezo, kot sprejeti dejstvo, da svojemu očetu in zaščitniku ne more zaupati.
Čustveno zastrupljeni otroci nosijo breme krivde in dvomov vase še, ko odrastejo, zato izredno težko razvijejo pozitivno samopodobo. Primanjkuje jim samozavesti in imajo nizko samospoštovanje, kar lahko obarva vse vidike njihovega življenja.