S fantom sva skupaj slabi dve leti (jaz 25,on 27). V to zvezo oba zelo verjameva, se trudiva in ogromno pogovarjava, ne samo količinsko veliko, tudi zelo kvalitetno. Pišem vam zato, ker sva prišla do točke, ko nekako ne najdeva odogovorov na vprašanja in ne znava ustrezno ukrepati, da bi se dalje duhovno razvila, rešila naslednje rane iz otroštva, ki so prišle na površje in poglobila zvezo.
Oba prihajava iz disfunkcionalnih družin, kjer ni bilo ljubezni, razumevanja, varnosti, bilo pa je fizično in psihično nasilje, v moji družini tudi alkohol.
Seveda sva se našla dva, ki se izjemno privlačiva, zato imam slabe lastnosti njegovih staršev in fant slabe lastnosti mojih staršev. Že od začetka zveze rešujeva občasne konflikte, ki so posledica težkega otroštva s pogovori, zakaj je prišlo do tega konflikta, kateri občutki so se prebudili, kdo od staršev je tako odreagiral in kako sva se počutila, ko so starši tako odreagirali.
Zavedava se, da drug pri drugem podzavestno iščeva osebo, ki bo zacelila te rane, ki bo vrnila prvotno popolnost in da sva včasih oba razočarana, ko ugotoviva, da to ni možno, saj občasno mene prizadene kaj, ko se fantu niti ne sanja, da je to moja rana.
Vem, da je to odgovornost obeh in da oba privlačiva določene konflikte zato, ker jih še nisva razrešila in da bodo tako dolgo med nama, dokler jih ne bova.
Zadnji teden je kar naporen za oba, očitno sva se malo preveč prepustila, saj so nekatere reakcije obeh, kot sva se jih naučila od staršev, negativne in avtomatsko odreagirane. Seveda se jih zavedava, se trudiva, da bi jih bilo čim manj. Včasih se vprašam, če morda pričakujeva preveč od naju samih, da sva že veliko dosegla za to obdobje in da določene stvari potrebujejo več časa, več zaporednih padcev, da se jih prečuti in izkorenini.
V primarni družini sva se na izkazovanje čustev naučila drugače reagirati, kar je po teoriji privlačnosti logično. Jaz moram vedno svoje občutke takoj izraziti, sicer v meni vre in se ne morem umiriti, dokler jih ne spravim iz sebe. Fant je kontra, naučil se je potlačiti jezo in ostale negativne občutke, ker je bilo to zanj najbolj varno.
Ker sva si zelo blizu, takoj opazim, ko se to zgodi in ga spodbujam, da jezo izrazi. Velikokrat mi reče, da je ne zna, oziroma da pozna samo dva načina, ali jo potlači ali pa bi najraje odreagiral kot oče, se zdrl in zraven povedal še par sočnih, ker ve, da takega načina ne odobravam in da bi to vse poslabšalo, še tega ni storil, niti se ne bojim, da bi. Postavljam mu vprašanja, da bi dal tem občutkom ime, spregovoril o njih. Tukaj nisem prav močna, dopovedujem mu, da bi bilo treba jezo, ki jo imava oba v sebi ogromno pretvoriti v konstruktivno izražanje jeze, a še sama ne vem točno kako. Uporabljava tehniko kričanja v blazino ali v avtu, ko sva na samem, a je jeze toliko, da se zelo počasi sprošča. Kaj svetujete?
Na drugi strani sem jaz s svojimi “napakami”, globoko zakoreninjenini in z večnim vprašanjem, kdaj bom boljše, kaj naj naredim. Bolj se poglabljava v ta odnos, bolj varno postaja za moje rane.
Bila sem otrok, ki ga nikoli niso znali objeti, potolažiti, vedno sem bila za vse kriva in na mene se je znašalo vse slabo, kar sta starša čutila drug ob drugem. Oče je prikrit alkoholik, obe z mamo je tepel, jo varal, odkar sta skupaj, bil sam bolno ljubosumen, mama ne sme nobenega moškega pozdravit, iti kakorkoli sama, ker je potem že k….
že od nekdaj čutim,da sem skoz bila sama, v meni je zelo močno zasidrana misel, da si ne zaslužim ljubezni, skoz sem hrepenela po njej, si jo jemala, a nikoli zares začutila, da jo imam, ker je nisem imela v sebi! Veliko sem delala na sebi, zdaj se že sprejemam, se imam bolj rada, a dejanja mi potrjujejo, da ne dovolj. Imam zelo negativne vzorce, ki so postali del mene tekom otroštva, priznam, da jim nisem velikokrat nisem kos, udarijo iz mene v obliki ljubosumja, posesivnosti, a spodaj je nedolžna deklica, ki se počuti neljubljeno in zapuščeno, ničvredno, če fant ne pokliče, ko eno uro zamuja; ko reče, da gre s prijatelji žurat; ko mi 5min pred odhodom pove, gre s prijatelji na pijačo, ura pa je polnoči…v meni otrok ponori, občutki so tako intenzivni, da jih ne znam kontrolirati, počutim se, da gre za življenje in smrt, začutim vse tisto, kar sem v otroštvu, ko sem hotela objem, pa sem dobila klofuto in par močnih besed, da sem manj kot nič.
S fantom sva se vse pogovorila, zmenila sva se, da poskušam te občutke vsaj toliko kontrolirati, da jih izrazim na njemu varen način in ga prosim, da me močno objame, saj oba veva, da ni njegovo žuranje, ki se zgodi 1x na 3 mesece krivo za moje občutke. Problem je, ker se v tej situaciji, ki se mi zgodi, fant počuti preveč napadenega in čustveno vpetega, da bi se v moji jezi, ki izbruhne na nepravi način, odzval z ljubeznijo in tolažbo. Vidim ga, da se potegne vase, ker mu je to domače, da si čim manj pusti blizu bolečino, ki se mu pravtako ob tem rodi, saj je tudi njegov oče izjemno občutljiv, zamerljiv in skoz mu je dajal občutek, da je on odgovoren za njegove občutke, seveda slabe, kuhal mulo in moj fant ima zato velik občutek krivde, če se jaz počutim slabo in ta občutek mu je zelo neprijeten in ogrožujoč.
Vem, da lahko največ naredim sama s pozitivnimi afirmacijami, ki jih oba izvajava, vendar v teh težko nadzorovanih situacijah odpovem v smislu, da padem v jok, se kujam, povem, da sem jezna,da se slabo počutim, … fant se zapre vase, v meni naraste občutek krivde na maksimum, ki mi še bolj sporoča, da nisem vredna ljubezni, počasi s pogovorom rešiva, vendar se čez en mesec ponovi in res si želim, da bi se to nehalo. Vem, da nezaceljene rane vedno najdejo situacijo, da se izrazijo, ker niso zaceljene, rešene, prečutene. Morda bi potrebovalo tretjo, nevtralno osebo, da nama pove, zakaj sva obstala.
Prosim za vaš odgovor in hvala, ker ste si vzeli čas in prebrali.

Spoštovana,

občudujem vaju, koliko sta starše že uspela preseči, koliko volje in upanja imata, kar seveda zelo pozdravljam. Všeč mi je, da nekatere stvari že zelo dobro poznata, se jih zavedata, nekatere pa se še vedno avtomatsko, nevede izražajo v vajinem odnosu, a tudi te se bo dalo počasi umestiti v vajino preteklo zgodbo, jih začutiti in nato drugače odreagirati. Če bosta to želela, tako čutila se odločila in vztrajala pri svojih odločitvah.

Psihično maltretiranje, fizično pretepanje, prevare, alkoholizem, ljubosumje… Že ta dejstva kažejo na brezmejno človeško krutost, ki jo starši lahko povzročijo svojim otrokom in so zanje v celoti odgovorni. Ker pa so tu še vsi težki občutki, ki ste jih kot otrok doživeli v takšnem okolju, je toliko težje. Počutili ste se čisto nepomembno, nevredno (»manj kot nič«), popolnoma nezaščiteno in izredno osamljeno. V vseh ozirih prestrašeno, zmedeno, tudi krivo za vse očetove zdrahe in izpade, z nemočjo ste opazovali mater, ki se »ni zmogla« ubraniti in postaviti zase. Najbolj prezrte pa so ostale vaše, čisto osnovne življenjske potrebe po sprejetosti, varnosti in zaupanju. Niti mati niti oče nista razumela, kaj doživljate, kako vam je, kaj pogrešate in kaj si želite – in najverjetneje še danes tega ne vesta. Nikogar ni zanimalo, koliko vas je strah, kako težko vam je zdržati ob njih, kako neznosno je bilo spremljati mater in očeta, ki se zaradi svojih zakonskih težav nista mogla pogovoriti. Krivično je bilo vse, kar ste doživeli, vsaka »klofuta«, vsaka prevara, vsak trenutek, ko ste v negotovosti čakali, kdaj se oče vrne in kako spet bo… In na drugi strani vaš fant, z zelo podobno žalostno in bolečo zgodbo, kjer je bil, kot pravite, vsega kriv, pa hkrati se je bal razjeziti na vse krivice, ki so se mu dogajale, saj bi bilo takrat še slabše, še več bi jih dobil, oče bi bil zaradi svoje stiske še bolj užaljen (to je izjemna manipulacija), tega pa vaš fant ne bi prinesel. Zato se je že kot otrok naučil, da je bolje umakniti se, potrpeti, jezo potlačiti in na ta način dobesedno preživeti. V vas pa se je zaradi izjemno bolečih izkušenj, nasilja nakopičilo toliko jeze in besa (zaradi vseh krivic, ki jih občutite), verjetno tudi sovraštva, da tega enostavno ne morete zadržati, temveč vam nevede uhaja vsakič, ko čutite, da je varno – to se vam običajno dogaja ob vašem fantu, ki je za to dojemljiv. Čutite, da je varno in da ne bo ogrozil vas in vašega življenja. Ob fantu sproščate bes in sovraštvo, ki je v celoti namenjen vašim staršem – in tja bi ga morali usmeriti. Opogumiti se toliko, da jim lahko nekoč poveste, kakšno čustveno škodo sta vam tako oče kot mati povzročila (čeprav je bila mati tudi žrtev nasilja, je hkrati isto odgovorna, kot vaš oče, saj vas kljub vsemu ni zaščitila, čeprav bi vas mogla, prav tako tudi sebe). In zaradi vseh teh izkušenj iz primarne družine se globoko v sebi ne cenite, ne spoštujete in ne verjamete, da si res zaslužite ob sebi nekoga, ki vas bo sprejel takšno, kot ste in tudi vztrajal z vami, ne glede na vse. Nenehno se čutite ogroženi, že sama odsotnost vašega fanta v vas sproži strah, ogroženost, negotovost, dvome, sumničavost…., zato nenehno preverjate, koliko mu je mar za vas (»ljubosumje, posesivnost«). Verjemite, fant je z vami zaradi vas (in obratno). Verjetno pa se hkrati bojite, da bo ravno to vaše vedenje fanta odrinilo, oddaljilo in boste ostali sami. Tudi on se boji, da ga boste zapustili, če se bo razjezil, če bo iskren, če se ne bo prilagodil ali vam kako drugače ustregel….kot to počne že vse življenje, saj tudi on nekje globoko ne verjame, da je sprejemljiv, kakršen je.

Obema manjka ravno ta pozitivna izkušnja: da vaju nekdo končno sprejme, razume, sliši v vsem, kar sta doživela, kar se vama še ponavlja, kar najbolj pogrešata, česar vaju je strah…in da vztraja z vama, ne glede na vso težo, ki jo nosita, brez obsojanj, poniževanj. Ali je to kaka prijateljica, sorodnik, sodelavka, psihoterapevt oz. kak drug sogovornik, ki mu zaupata, bosta sama odločila. Tako kot sta leta in leta v sebi kopičila negativna sporočila o sebi, tako zdaj potrebujeta pozitivno sporočilo o vama, tisto, kar vama bi že starša morala dati – sporočilo o tem, da sta v redu človeka. Razumeti morata predvsem, da nista vidva kriva za to, kar se je dogajalo doma, temveč da so to problemi vajinih staršev, s katerimi bi se morali oni takrat soočiti, pa se niso. Zato je čustveno breme padlo na vaju. Sta pa odgovorna za to, kaj bosta s svojim odnosom in nadaljnjim življenjem naredila danes, sedaj, z vsemi znanji in vedenji, ki jih imata. Ker čutita, da postaja neznosno, nesrečno, nezadovoljivo, da se nekateri vzorci ponavljajo, pa čeprav tega nočeta in tega ne delata namerno, ker čutita, da se prizadeneta in vedno znova razočarata, čeprav tega ne želita, bi bilo zelo smiselno začeti razmišljati o vključiti v partnersko terapijo, na osnovi katere bi spoznala, zakaj se nekateri vzorci v vajinem odnosu kljub temu, da se jih zavedata, vseeno ponavljajo. Da bi vajin odnos začela graditi na novih, drugačnih temeljih, kot jih poznata. Takrat bi se začela tudi drugače odzivati in s sočutjem ter razumevanjem prihajati drug do drugega, namesto da bežita, se umakneta, ponorita, se močno razjezita, umolkneta…

Čimveč pogovora vama želim, to je zelo pozitivno, saj vama pomaga, da živita, ustvarjata, iščeta odgovore in imata voljo za naprej. Srečno.

Pozdravljeni!

Kolegica Barbara vama je že odgovorila. Ker je v vmesnem času tudi moja sodelavka Urška pripravila odgovor, ga kljub temu objavljam:

Iz vašega pisma lahko razberem, da se za odnos s fantom zelo trudite in ste pripravljeni narediti vse, da bi vama uspelo. Veliko se pogovarjata in skušata na ta način najti odgovore na vprašanja, ki se vama odpirajo. Sedaj sta se s fantom znašla na točki, ko ne znata naprej. Pišete, da je bilo v vajinih družinah prisotno nasilje, ni bilo razumevanja, prave ljubezni in varnosti. V odnosu s fantom je to drugače, saj mu lahko zaupate in se z njim pogovorite. Problem pa nastane, ko se v vas prebudi jeza, ki jo vaš fant dojame na način, da se ob vas ne počuti dovolj varno. S tem, ko izrazite jezo, se vaše telo umiri, vaš fant pa se počuti napadenega in ogroženega. Zaradi tega se zapre vase, vi pa bi si v takih trenutkih najbolj od vsega želeli nekoga, ki bi vas potolažil, razumel in vam stal ob strani. V vas se začne kopičiti občutek krivde in začarani krog se ponovi.

Veliko ste že naredili s tem, ko se s fantom o teh temah pogovarjata in trudita na različne načine. Verjamem, da vam je težko, ko se morate neprestano kontrolirati, saj fanta ne želite prizadeti. Vse to je zelo naporno in od vas zahteva ogromno truda in energije. Verjamem tudi, da si oba s fantom želita, da se to enkrat konča in bi s fantom lahko končno bila sproščena. Zato predlagam, da se s fantom o vaši jezi še naprej iskreno in odkrito pogovarjata. Priznajte mu, da je težko zadrževati in kontrolirati vse te grozne občutke, povejte mu, kako vam je, ko vas ne pokliče ali ko zamuja, še prej pa mu povejte, da ga ne želite prizadeti in da so se ti občutki ob njem le ponovili. S tem boste tudi za njega ustvarili varen prostor, v katerem bo tudi on imel nadzor, saj bo vedel, kaj se dogaja.

Poskusita skupaj najti rešitev, da bosta lahko oba bolj sproščena in se bosta počutila varno drug ob drugem. Tako se vama počasi ne bo več potrebno toliko kontrolirati in vama ne bo potrebno paziti na vsako reakcijo. Kako bi bilo, če bi se drug drugemu prepustila in se ne bi toliko obremenjevala s tem, kakšen bo odziv? In kako bi bilo, če drug v drugem ne bi videla »sovražnika« oziroma nekoga, ki te ogroža? Fantu poskusite bolj zaupati in ga začutiti v njegovi stiski, predvsem pa poskusite bolj zaupati sebi. Normalno je, da je v vas še veliko strahu pred tem, da bi se resnično prepustili in zmogli zaupati, da vas fant noče prizadeti. Enako velja tudi zanj. Verjamem pa, da vam bo uspelo, da boste tvegali in fantu na dovolj varen način povedali, kaj čutite in predvsem to, da verjamete in zaupate v vajin odnos. Če pa čutita, da potrebujeta pomoč tretje osebe, si jo lahko poiščeta. Proces preoblikovanja starih čustvenih vzorcev in zdravljenja ran je dolgotrajen, zato vztrajajta na zastavljeni poti.

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309