Pogrešam atija…
31.3. je umrl moj ati… imel je raka… dva dni kasneje smo ga pokopali… junija bi imel 57 let…
Prvih nekaj tednov je bilo stanje več al manj v redu, bolj sem se ukvarjala z bodrenjem mami, ji dopovedovala, da bo vse v redu… a v privatnosti lastnega doma sem se v partnerjevem objemu samo zlomila in jokala kot otrok… mami pa si je mislila, da mi ni mar… da sem indiferentna… da ne čutim dovolj, baje zato ker sem posvojena… ne razume, da moram biti močna zaradi nje, vsaj na videz…
Zdaj, nekaj mesecev po izgubi, pa sem popolnoma zgubljena… jokam ob reklamah, ker me pač nekdo notri spomni na atija, jokam ob knjigah, ker me situacija spominja na mojo, jokam ko berem ta forum… jokam in jokam in vedno bolj mi je hudo in se bojim, da enkrat ne bom mogla nahat jokat…
Prej se sploh nisem zavedala, ampak dejansko ga res ni več… in spominjam se vsega težko mi je pri srcu… spominjam se nasmeha, ko je bil že odsoten in ta nasmeh bo večno ostal v meni…tako nedolžen, zmeden in iskren… četudi ni vedel kdo sem in se mu je zdelo hecno, ker je poskušal vstati, sedeč na robu postelje, četudi svojih 45 kg ni mogel niti približno premakniti…
Spominjam se skupnih trenutkov, še pred boleznijo, spominjam se vseh kregov, spominjam se kako me je imel rad, četudi tega ni znal pokazati… za 25 obletnico posvojitve sem prišla domov in na vratih je bil napis – že 25 let te imava rada… vem, da me je imel rad… tudi jaz sem ga imela…
Zadnjič sem mu napisala “mesič”…
Ati, pogrešam te. Hudo mi je, ker te ni več. Včasih sem si želela, da te ne bi bilo, ker sem trpela zaradi tvojega pitja in ker sem videla kako se uničuješ, a nikoli si nisem predstavljala, da te res ne bi bilo. Žal mi je, ker sem te imela za samoumevnega, žal mi je, ker te nisem večkrat poklicala, ker si imel občutek, da ti ne zaupam, žal mi je, ker nisem večkrat prišla na obisk, ko si bil še ok. Žal mi je za vse grde besede, dejanja, trenutke, ko sem te po krivici prizadela, žal mi jeza vse. Žal mi je, ker me zadnje dni nisi slišal, me razumel. Prej pa ni bilo razloga. Odkar te niskozi cele dneve doživljam prebliske dni, ko je bilo vse ok, tvoj smeh, tvoja ustvarjanja, besede, vicepripovedovanja, igranje s kužkom, mački… Hudo mi je brez tebe. Nikoli si nisem mislila, da bo tako bolelo. Rada sem te imela ati in vedno te bom. Upam, da si srečen, kjerkoli že si.
Toliko bi lahko še doživel. Toliko bi si lahko še dala. Tako mi je hudo…
Iskreno sožalje, Jenna! Tolikokrat slišimo, da čas celi vse rane, a v našem svetu tega ne čutimo. Po pol leta je ravno tako žalostno, včasih se zdi kar nemogoče težko, živeti dalje. Čas bo menda te rane zacelil čez sto let, ko nas in naših bližnjih ne bo več.
Pridejo trenutki, ko si tako obupan, da najraje še dihal ne bi več. Nasvet? Skrbi za svoje zdravje, jej zdravo in skrbi za rekreacijo, ker nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo kaj iti še slabše. Verjetno bi ti bilo tudi lažje, če bi bila z mamo bolj odkrita. Tudi moj sin mi ne kaže žalosti, in včasih bi ga najraje vprašala: Pa kaj nisi nič žalosten? Zdaj pa vidim, da je najbrž tako kot ti prepričan, da mi s tem pomaga. Pa ne vidim, kakšna pomoč je to. Ti kar pokaži, kar čutiš, saj ji nič ni v pomoč, če se pretvarjaš.
Ja vem, da ti je hudo, da trpiš noter v sebi in da počasi dojemaš, da ga več ni….čeprav bi si človek lagal, da je še tu….
Hudo je in to ne smeš tiščati v sebi to moraš povedati na glas…
Jaz sem letos 05.04.2008 zgubila brata 23 let je bil star….bil mi je kot sin in jaz njemu kot mama včasih v življenju….skrbela sem dosti zanj…
zato vem kako je..kako se počutiš….ampak o tem je treba govriti ker če čustva zatiraš si samo škoduješ lahko….
drugič več napišem kaj…
Bati, vesela bi bila, če bi napisala še kaj… hvala za lepe komentarje. nastjaa, prav imaš, smo žalostni, le v sebi velikokrat skrivamo, ker nas skrbi za tiste, ki so še ostali… vem, nesmiselno, a nekateri tako delujemo, najbrž tudi tvoj sin podobno reagira… če mi je vsaj malo podoben, mu je tako zelo hudo, da bi se ob tvojem stavku, če res ni nič žalosten in toplem objemu, zjokal… jaz vem, da bi se…
Eno leto je odkar ni več atija… in tako se mi zdi, kot da me danes boli še bolj in kot da ga pogrešam še bolj kot prej… kot bi se bolečina in pogrešanje združila v en sam dan… prav podoživljam tisto kar se je dogajalo lani ob tem času in če se začnem spominjat vsega sploh ne morem zadržati solz… jokala sem zjutraj v avtu, na mestnem avtobusu, na delovnem mestu… jokam zdaj, jokala sem včeraj…
Tako nepošteno… tako dober človek je bil… toliko bi lahko še doživela skupaj, toliko bi lahko še ustvaril… toliko bi se lahko še nasmejali, uživali… Poskušam razumeti, iti naprej, pa ne gre vedno… danes je še posebej težko… svečko sem prižgala kar v službi, me ne briga ravno kaj si bodo mislili ljudje… po službi grem pa na pokopališče, uro stran… čutim željo, potrebo da sem z njim…
Mogoče sem čudna, ampak mami tega ne bom povedala… nočem, da vidi mojo bolečino, rada bi bila močna še zanjo… in hkrati čutim kako zelo sem šibka in kako bi dala vse le za en atijev objem…
Ati, rada te imam… vedno sem te imela rada, vedno te bom… upam, da si na lepšem kraju… upam, da te ne boli več… uapm, da se tvoje oči smejijo… upam, da si srečen in upam, da si ponosen name…
Pozdravljeni. Prvič sem na tej strani. Rada bi vam povedala mojo zgodbo, katero držim v sebi že zelo zelo dolgo…
Ko sem imela 15 let mi je umrl ati. Moj ati, ki mi je pomenil vse na svetu in ki je bil edina oseba, na katero sem bila navezana.
Od rojstva sem bila v rejniški družini. Pri mojih 8 letih je umrla mama rejnica in takrat sva z atijom rejnikom ostala sama. Vedno sma bila skupaj, od malega sem spala polek njega saj sem bila nanj zelo navezana. Bilo kam je šel on, sem šla jaz z njim. Ja, držala sem se ga kot cek, vedno in povsod.
In ko je prišel tisti temačen dan, sem bila ob njem.
Najbolj me boli to, da sem si zakrivala oči pred resnico…
Čeprav je ponavljal, da se moram sprijaznit s tem, da ga več nebo, da si nesmem preveč jemat k srcu in da nesmem predolgo žalovati, sem še vedno potiho upala da to ni res da sploh nebo še umrl da je to le igra…
Zabolelo me je to, da ko sem se zjutraj zbudila, in ko sem ga pogledala, da je bil njegov pogled nem, ni me več pogledal, ni me več objel, ni se odzval ko sem kričala da se naj zbudi…
Od takrat so pretekla že štiri leta, a jas še vedno potiho upam in čakam da stopi skozi vrata…
Še vedno me boli… boli tako zelo, da bi najraje prenehala živeti in se mu pridružila…
Ja bila sem razvajena, razvajena atijeva punčka…
Včasih si želim, da bi bile vse to le sanje, in da bi se nekega lepega dne vrnil nazaj…
Mnogokrat grem ob večerih na njegov grob, se vležem na njegov grob in se pogovarjam z njim…
Res ga zelo zelo zelo pogrešam…
Takrat sem ga prosila, naj me počaka, in vem da me čaka…
Ko bo prišel moj čas, vem, da bom spet srečala mojega atija…
Ati rada te imam…
Pozdravljeni
No jaz ravno ne morem napisati,da je bl to moj ATI na temo,bil je pa OČE mojih otrok in moja ljubezen življenja.Ne vem kako doživljajo to otroci(8 in 10 let)tudi sama sem zmedena,ne morem in ne morem včasih verjeti,da ga nikoli več ne bom……videla,objela,zašepetala,poljubila………Kaj pa otroci,mi lahko kdo svetuje??Prosim in hvala vsem.
Draga Petra P,
imam sicer kakih 20 let več, kot tvoja otroka, vendar ti morda pomaga, kar ti bom napisala … pred letom in pol mi je umrla mami. Še ni dopolnila 53 let. Mnogo prezgodaj. Bolelo me je, ker sem jo pogrešala, ker sem videla kako je hudo očetu in sestri, ker kar naenkrat nisem imela več doma. Ker se mi je čudovito življenje v momentu sprevrglo v najhujšo nočno moro.
Prvo leto po njeni smrti sem bila na robu. Ker sem se tako hudičevo trudila biti močna za očeta in sestro, da sem sebe popolnoma spregledala. Nihče ni opazil, da hodim po robu, še sama ne, dokler se nisem zapletla v hudo situacijo, ostala brez spomina na 11 ur mojega življenja. Ko sem prišla k sebi sem se zjokala … in jokala in jokala .. vse kar sem eno leto tiščala v sebi sem spustila na plano.
Smatrala sem se za odraslo, vendar sem ugotovila, da sem še otrok. Otrok, ki pogreša svojo mami. Z očetom se nisem upala pogovarjati o njeni smrti. Niti s sestro, ki mi je najbližje na svetu. Ni šlo. Bala sem se, da se bom zjokala in ju še bolj užalostila.
Edino kar ti lahko rečem in upam, da bo pomagalo je, da se z njima pogovarjaj o njegovi smrti. Naj se zjočeta, zjokaj se ti. Ne skrivaj žalosti pred njima, ker jo bosta v vsakem primeru opazila. Še huje jima bo. Objemi ju in povej kako se počutiš, ko ti bo hudo.
Upam, da vam bo to kaj pomagalo …