Imam 6 let in pol starega otroka, letos je žačel hoditi v šolo.
Že od vsega začetka, ko je začel hoditi v vrtec (pri dveh in pol), ni hotel sedeti za mizo in ustvarjati. No, pozneje je pristal na to, da bo tam le sedel in nič delal. Ampak vedno je mogel sedeti na istem stolčku, da je to šlo skozi.

Pozneje, pri drugi vzgojiteljici, je bilo nekoliko bolje, znala ga je motivirati (na način, da je njej ustregel, ker se mu je sicer smilila, ker kaj pa bi bilo, če bi vse pustila na tleh se igrati), da je naredil tisto najnujnejše. Najbrž ni treba poudarjat, da risat seveda ne zna, ampak glede tega je vzgojiteljica v vrtcu rekla, da ni nobena izjema.Pa ugotovila je tudi, da ga je treba blazno hvalit, da on tega rabi ogromno več kot drugi, da potem dela.

Že v v vrtcu pa smo imeli težave, ker je zjutraj pogosto jokal. Zadnje leto je bilo zelo hudo, ker so zamnejali vzgojiteljico, pri petih letih in pol je otrok tako tulil zjutraj, da je bil res že čisto histeričen. Noben pogovor ni pomagal, niti kreganje, ker res nisem več vedela, kaj naj storim. No, nazadnje so vzgojiteljice same videle, da tako ne gre (tako so rekle) in ga prestavile v skupino k prejšnji vzgojiteljici.

Letos, ko je začel hoditi v šolo, je pa grozno. Torej zdaj teče 4. teden, ko se otrok zjutraj začne jokati, joka ves čas med oblačenjem in ostalim jutranjim ritualom, celo pot do šole, v šoli je pa običajno ali “finale”, ali pa pač samo običajen jok. Ne more pa nehati. Se trudi, pa ne more. Enostavno si ne more pomagati. Domače je potem prve dneve imel nočne more, da ga zasleduje nek grozen smeh (sošolci se seveda takrat posmehujejo), on pa ne more kričati na pomoč, ker ne zna. Učiteljico ima zelo razumevajočo, čeprav otrok pravi, da ga pozneje pa vendarle krega, ker se tudi vmes, med poukom začne jokati, ker že vnaprej misli, da ničesar ne bo razumel.
V glavenm pa, če ga vprašam, zakaj joka, če ga je česa strah in česa, reče, da on tega, kar bodo delali, ne zna. Moti ga tudi, ker ne ve, kaj bodo delali. Ker pri njemu je že ves čas blazno pomembno, da se vnaprej ve, kaj se bo delalo. Da ve, katera vzgojiteljica oz. učiteljica bo, pa kaj bo delal, da se vnaprej prepriča, da bo to znal.
Je pa že od malega zelo občutljiv in nevodljiv. Nikoli mu nisem mogla npr. preusmeriti pozornosti. Ne, tisto, kar se je kot 5-mesečni namenil “narediti”, pri tem je ostalo. Nobeno hecanje, nobeno preusmerjanje ni nikoli zaleglo. Če on za eno stvar reče ne, je to ne. Se ga ne pripravi ne zlepa, ne zgrda. Točno to mi je rekla vzgojiteljica. Razen na področju empatije nam uspe, da ga za kakšno stvar pripravimo. Tudi to je ugotovila tudi vzgojiteljica. No, v bistvu je to bilo bolj včasih, saj sicer je zelo razumen in fleten fant in se da večino stvari z njim zmenit. Razen pri teh, da nekaj ne zna …
Meni se otrok blazno smili. Poskusila sem ponovno, kot že v vrtcu, vse “prijeme”. Biti mirna, ljubeča, ga objemati, vlivati pogum, mu razlagati stvari, da on zmore, da je čisto vseeno, kako naredi, da je vse prav in podobno. Ne pomaga nič. Tudi huda sem že bila, ker so mi enostavno popustili živci, pa je bil rezultat seveda samo moja blazno slaba vest, da sem ga pustila samega v zanj zelo težkem trenutku.
Zdaj je ta jutranji jok postal že kar nekakšen vzorec. Ne vem, kako naj otroku pomagam. Blazno se mi smili.
Bi mi lahko povedali, kaj naj naredim? Kako naj postopam? Naj grem ali greva h kakšnemu otroškemu psihologu?
Učiteljica je pred enim tednom še rekla, da absolutno ni potrebe, da se bo vnesel, da je zanj pač vse novo, da se mora navaditi v smislu, kot če bi mi zamenjali službo in ne bi vedeli, če bomo lahko storili to, kar se od nas pirčakuje. V tem smislu, kot piše v knjigah.
Upam, da bo res tako, ampak sedaj je to pač že 5. leto, odkar otrok (s krajšimi presledki) zjutraj joče.
Moram pa dodati, da v času, ko ne sedijo za mizami in “delajo” oz. imajo proste dejavnosti (brez “brezveznih igric”), otrok zelo uživa. Je blazno družaben, aktiven, vesel, domiseln otrok, ki ga imajo vsi otroci radi.

Je pa tud pri ostalih stvareh tako, ne samo v vrtcu in v šoli. V vodi je npr. kot riba, resnično, kot da bi imel škrge ali bi celo življenje živel v vodi, pa se je na začetku plavalnega tečaja jokal (edini, skoraj največji med večinoma mlajšimi otroci), da ne bo znal …

Kako naj mu pomagam, kaj je vzrok njegove pretirane nesamozavesti? Sprašujem se, kje sem naredila napako?

Splišni,
ma baše vprašanje bo odgovorila FRancka.

Hvala lepa.

Pa vendar me zanima, kdaj. Ker tale stiska ni dobra. Res bi rada kaj storila, da bi otroku pomagala, pa ne vem, kaj.

Splišni,
več kot, da Francki “visim na glavi”, ne morem. Vsaka izmed naju ima še službo, pa družino, pa…. včasih gre prej, drugič pa je potrebno malce počakati.

A potem ne bo nič?

No, potem pa res ne vem zakaj imate tale forum. Potem pa povejte, da ne morete odgovarjat na vprašanja, ker nimate časa, pa je. Saj to ni nič takega, če ga nimate, ljudem obljubljat pomoč, potem pa nič narediti, pa je. In to ne ravno kaj lepega.
Se človek vsaj takoj kam drugam po pomoč obrne, če jo rabi.

šplišni,
malo še potrpite.
Nikjer se ne obljublja pomoč, temveč le odgovor na vprašanje. To, da se obrnete na pomoč kam drugam – pa se lahko že v samem štartu.

Spoštovani,
predvsem vam verjamem, da je vaš fant zelo občutljiv in dojemljiv za čustvena stanja ljudi v svojem okolju. Ne vodijo ga toliko besede, navodila, nasveti, zahteve, prepovedi pač pa čustveni izrazi, ki jih prepozna pri ljudeh. Na le-te reagira pomembno bolj kot verbalna sporočila. V različnih knjigah bi prebrali, da je v ospredji njegovih sposobnosti čustvena (socialna) inteligentnost.
K temu razmišljanju me je navedlo tudi vaše pisanje, da ga je vzgojiteljica lahko »vodila« s tem, da se je ona njemu zasmilila. Ko je vaš fant opazil njeno žalost ali zaskrbljenost je reagiral (»Kaj bi bilo, če bi vsi sedeli na tleh). Bolj kot besedam je sledil njenemu neverbalnemu sporočanju (vprašanje na obrazu, zaskrbljenost, pričakovanje, da jo bo razumel, da je ona v »stiski« …)
Zelo izrazito ste poudarili to tudi v vašem lastnem odzivanju na otrokove težave: večkrat zapišete, da se vam blazno (do skrajnosti razuma) smili. Ko to doživite, ko se vam on zasmili začnete ravnati po nekem ustaljenem vzorcu, ki pa zanj ni najbolj ugoden.
Rekla bi, da sta z sinom zelo, zelo čustveno navezana in da imata zelo podoben način odzivanja: ko se vam zasmili »padete« v njegov svet. Takrat mu res težko pomagate saj »posvojite« otrokovo težavo, oba sta, bi rekla, pasivna in zaideta v nek vzorec »prejšnjega« vedenja. Ko pa se vi njemu zasmilite se trudi ustreči vam (zadržuje solze, poskuša ravnati kot pričakujete), čeprav ga tisti trenutek zagotovo preveva nek nerazumljiiv strah.

Kljub temu, da želite svojemu fantu res iskreno pomagati, mu prav zato, ker čutite smiljenje (nekakšno mešanico nemoči, žalosti, zaskrbljenosti) ne morete kaj dosti olajšati situacije. Sploh pa ne z besedami. Prepričana sem, da njemu ne pomenijo kaj prida. Bolj je pozoren na vaša čustva, ki pa niso usklajena z besedami. Govorite mu: bodi trden, močen, ponosen nase, ne skrbi … Kaj pa vaša neverbalna komunikacija, ki mu mogoče hkrati govori: kako naj ti pomagam, kako naj te prepričam, tako krhek si, tako nesamozavesten, tako strog do sebe, tako zelo se mi smiliš … On, ki bolj bere vaše izraze, ton besed, podtone, stisko v grlu …, kot sliši vaše besede, ni več siguren ne v vas, ne v sebe.

To sem razumela iz vašega pisanja. Skoraj prepričana sem, da živita sama. Tudi zato sta lahko toliko bolj navezana drug na drugega. Ni pa dobro, da se vrtita v istem vzorcu ravnanj, ki za otrokov razvoj in prehod v njegov socialni svet (vrstniki, učitelji, trenerji …) ni ugoden.
Rekla bi, da boste težko rešili sinovo težavo, če ne boste pozorni tudi na vajino povezanost, zato bi vam svetovala, da poiščete nekoga, ki vam bo lahko svetoval, kako namesto tega, da se vam sin zasmili, pogledate kako se otrok odziva, katera močna področja ima in predvsem, kako se lahko vi izognete temu, da se vam sin zasmili, kajti to zamaje tudi vas (vi morate biti trdni – ne trdi – trdni, da se bo lahko sin povsem zanesel na vaše besede pohvale, zadovoljstva, da bo preko vas lahko začel ceniti in postal ponosen na svoje sposobnosti, tudi sposobnost empatije, ki ga morebiti v tem trenutku nekoliko ovira in dala tudi njega negotovega. Naučiti se bo moral ločevati (tako kot mogoče tudi vi) kaj dela zaradi tega, da drugih ne prizadene in kaj želi delati iz lastne volje, hotenja, kar ga razveseljuje, navdušuje …

Mogoče je moj odgovor nekoliko zapleten in ne prav praktičen. Tudi zato je dobro, da si poiščete nekoga, ki vam bo pomagal prepoznavati značilnosti vašega ravnanja in odzivanja vašega fanta. Če ste s Štajerske vam svetujem, da se povežete s svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše v Mariboru, sicer pa s SC kje v vaši bližini.
Ni čas za spraševanje, kaj ste naredili narobe, čas je, da pogledate kje sta s sinom, kako mu lahko pomagate, da se bo začel zanesti nase, v svoje odločitve, da bo znal presoditi, kdaj bo ravnal po svoji volji in željah in kdaj bo »pomagal« drugim, ker »čuti« njihovo razpoloženje, stanje, potrebo po pomoči …
S pozdravi. Francka

Splišni,
več kot, da Francki “visim na glavi”, ne morem. Vsaka izmed naju ima še službo, pa družino, pa…. včasih gre prej, drugič pa je potrebno malce počakati.[/quote]

Oprosti Splišni, samo tale odgovor je pa res na nivoju. Petra in Francka se trudita na vso moč, pa čeprav včasih z odgovori malce “zamujata”, ti pa greš, pa jih takole napadeš.
Veš, lahko bi tudi kje drugje poiskala pomoč, pa bi tudi kar konkretno čakala, ne glede na to, da se gre za otroka. Kar je v zdravstvenih institucijah nesprejemljivo, tukaj je pa le dobra volja Petre in Francke.
Zato upam, da boš naslednjič, ko boš potrebovala pomoč le malo bolj obzirna.
Pa vse dobro, tebi, predvsem pa tvojemu otroku!

Prej sem narobe citirala! Tako, da tale post od Splišni paše pod moj odgovor!