ne vem kako naj naprej
Pozdravljeni,
s fantom sva v zvezi sedmo leto. Moram reči, da se to sedmo leto nekako oddaljujeva eden od drugega in to predvsem zato, ker imava nekako različne poglede na življenje. Jaz si bi rada ustvarila družino, njemu pa niti na kraj pameti ne pride, da bi sploh pomislil na to. V začetku najine zveze si tudi jaz nisem želela otroka, se mi je zdelo, da je preveč skrbi in opravil z njim in no skratka, mi ni bilo do tega. Danes pa vedno bolj mislim na to in si ga neskončno želim. On pravi, da zdaj ni čas za to, da ima že tako tisoč drugih skrbi in si še otroka nakopati, da je to zadnja stvar. Niti pogovarjati se ne želi o tem, če mu kaj omenim, kar ponori. Pravi, da me ne pozna, da sem se spremenila in da me ne razume. Kaj naj naredim? Se bo kdaj premislil? Mu družinsko življenje nič ne pomeni? Če ga vprašam vsa ta vprašanja nikoli ne dobim odgovora. Njegov odgovor je le, da mora najprej skrbeti za svojo kariero in potem bo vse ostalo. No, naj vam povem, da sva oba stara 30 let. Ali je vredno vztrajati v taki zvezi? Se bo kdaj premislil? Kaj naj?
Emona85
Veliko vprašanj ste postavili, a žal na nobenega ne boste dobili dokončnega odgovora na tem forumu. Na vsa si bosta morala odgovoriti s partnerjem. Saj se strinjate, da bi bilo precej neresno karkoli konkretnega napisati o vašem fantu, če si še vi niste na jasnem niti po sedmih letih. Kje začeti? Napisali ste, da se v zadnjem letu oddaljujeta, da si vi želite otroka-družine, on pa ne. Da bi se vi pogovarjali, on pa se ne želi oziroma kar ponori. Vse to kaže, da je vajin odnos v resni krizi, pravzaprav je kar na razpotju. Vaša želja po otroku zelo verjetno ne bo pojenala, prej nasprotno. 30 let je starost, pri kateri bi se kazalo resno zamisliti in odločiti, česa si želite. Sedem let zveze pa je več kot dovolj, da sta se med sabo spoznala toliko, da se odločita za korak naprej. Nočem napisati, da bi se morala, ampak saj vi tako čutite. Zato ste se obrnili na ta forum. Zato je stiska vedno večja. Ti problemi med vama verjetno niso samo v zadnjem letu, samo ta vaša stiska jih je spravila na plan, jih napravila bolj vidne in boleče.
Kaj lahko naredite? Za začetek bi vam priporočil, da se veliko manj ukvarjate z njim. Če greste še enkrat skozi vaša vprašanja, so praktično vsa povezana z njim. Zato bi se z njimi moral ukvarjati on. Za vas pa bi bilo precej bolj koristno, če bi si zastavljali vprašanja, na katera sploh lahko odgovorite. To so vprašanja o vas. Ste pripravljeni še naprej čakati in morda zapraviti priložnost za otroka, družino? Se morda lahko zaradi fanta celo odpoveste družini? Vam tak odnos, kot ga imata, ustreza, boste sploh lahko zdržali v njem? Kaj vse vam še manjka v vajinem odnosu? Koliko več te odtujenosti še lahko prenesete? Itd. Poskusite se umiriti, vzemite si čas in počasi poiščite odgovore, enega za drugim. Razum, pamet porinite malo na stran, dajte prostor čustvom, ta vam bodo vse povedala. Ko boste poznali te odgovore (če jih še ne?), boste vedeli v katero smer se premakniti. In kaj lahko naredite glede partnerja? Najmanj, kar imate pravico pričakovati, je, da se o za vas tako pomembnih stvareh začne pogovarjati. Pri tem morati vztrajati. Kar lahko spremenite, je vaš način. Poskusite pristopiti do njega čim bolj umirjeno in strpno. Vaš fant ima namreč vso »pravico«, da si ne želi otrok. Zato z njim še ni nujno kaj narobe, sploh pa tega ne morete izsiliti iz njega. Če se bo želel pogovarjati, pa vama ne bo šlo, si poiščita pomoč. Če se tudi na ta vaš strpen način ne bo odzval, potem je čas za odločitev. Se boste zaradi njega odpovedali otroku? Tudi če ste tega zmožni, bo to izboljšalo vajin odnos, zmanjšalo vajino odtujenost ali bo prej narobe?
Težka odločitev je pred vami, ampak v življenju ni ta ne prva ne zadnja. Zato jo boste zmogli. Kot ste opisali vajin odnos, ga boste verjetno morali postaviti na kocko. Vi se lahko odločite samo zase, fant pa se bo moral zase. Ne čakajte več. Vse v vas vam »govori«, da je zdaj pravi čas. Nikoli ne bo boljšega. Sedem let je več kot dovolj.
Lepo vas pozdravljam
Velikokrat v življenju smo postavljeni pred pomembne odločitve, a vendar je eno treba sprejeti in s tem posledice. Lahko se odločiš da nadaljuješ zvezo, za katero že danes veš, da ti ne prinaša veselja in zadovoljitev tvojih želja; lahko pa počasi razčistiš situacijo s svojim dragim, ker je lahko to njegovo zavračanje tudi znamenje, da nisi ta prava, oziroma če sem te prav razumela, je to le njegova uspešna kariera.V borbi z njegovim egoizmom boš v življenju težko zmagala in vedno bodo neki novi izzivi-kdaj boš pa ti na vrsti oziroma vidva? Lahko ti povem, da je veliko lažje presekati takšno zvezo sedaj, ko še ni otrok.
Moje mnenje je, da ljudje,ki še pri tridesetih nimajo razčiščenih teh osnovnih življenjskih pojmov, jih ne bodo imeli nikoli.
Želim ti srečo pri odločitvi, ki vsekakor ni lahka.
Bistvo ni borba z egoizmom, kljub temu, da je to prva stvar, ki človeku pade na pamet. Tu gre za počasno oddaljevanje dveh oseb, pomanjkanje komunikacije in razumevanja. Kot je rekel g. Izidor, to je globoka kriza v odnosu. Poznam tako stanje, poznam izbruhe s partnerjeve in moje strani in egoizem. Sicer na drugih področjih, ampak vseeno so reakcije in način primerljiv.
Moj predlog je, da prvo naredite korak naprej pri sebi. Razščistite si svoje želje: ali otroka želite zdaj, ali ste pripravljeni počakati še nekaj oz. koliko časa, kako si predstavljate svojo družino, kakšno vlogo si predstavljate, da boste imeli vi, kakšno vaš partner.
Ko pridete do zaključkov, se v miru in sproščeno pogovorite s partnerjem. Poskusite ga razumeti in poskusite tudi svoje čutenje razložiti čim bolj enostavno in brez napadanja.
Pogovor (verjetno več pogovorov) vam do pomagalo, da pridete do zaključkov; v upanju, da bodo to zaključki v pravo smer za oba.
Jaz ne bi še obupala. Pogovor veliko doprinese; če ne drugega, vsaj notranji mir, da je odločitev, ki jo boste sprejeli, prava.