Lep pozdrav!

Glede na to,da imam moža zelo rada se mi dogaja to,da niham s čustvi.Namreč se mi dogaja,da ko se kregava ga porivam stran od mene,nočem da sem mi niti ne prebliža,če se mi preveč ga tudi poskušam udariti,sploh ga nekako nimam rada,ko pa je vse uredu se imava lepo.
vem,da to ne pelje nikamor in sprašuejem se,zakaj me to privede to tega?
Ali mi lahko vi kaj svetujete,zakaj oziroma,če je to normalno?
Hvala za odgovor!

Pozdravljeni

Ker ima podobne težave kar veliko parov, bi celo ne zgrešil kaj dosti, če napišem, da je tako vedenje na nek način »normalno«. Kar pa seveda ne pomeni, da je dobro za zadovoljive odnose. Zaradi strahu pred bližino, ki se izjemno poveča, ko se imata s partnerjem lepo, eden od vaju že najde razlog, da sproži konflikt ali prepir. Ti konflikti imajo ravno to nalogo, da med partnerjema držijo varno razdaljo. Ker je bližina, čeprav si jo še tako zelo želimo, za vaju tako zelo nevarna, vedno znova najdeta način, da drug drugega odrineta od sebe. Čeprav iz vašega vprašanja izhaja, kot da sebe dojemate kot glavnega »krivca«, vaš partner prav tako sodeluje pri tem, čeprav morda na drugačen način. Bližina je za vaju nekaj novega, nekaj česa sploh ne poznata, zato se je bojita. Tudi to je »normalno«, saj imamo ljudje vedno vsaj malo strahu pred novim. Zakaj je pri vama tega strahu tako zelo preveč, pa je že povsem druga zgodba, o kateri je bilo na tem forumu že precej napisanega. Tudi nasvet je enak že večkrat napisanemu: odkrit, vztrajen in strpen pogovor. Morda vama enkrat le uspe o vajini tesnobi odkrito spregovoriti, namesto da jo bosta udejanila s prepiri in konflikti. Če pa vama to ne uspe, je pripročljiva pomoč terapevta.

Lepo vas pozdravljam