Pozdravljeni,

mene pa zanima koliko časa po smrti partnerja je sprejemljivo/normalno/običajno, da si vdovec/vdova najde novega partnerja?

Moja mami je namreč umrla pred enim letom (avgusta 2008) in moj oče ima očitno že drugo žensko. O njej nič ne govori, to skriva pred nama z bratom, vem pa da gre večkrat k njej, skoz dobiva smse, kliče po telefonu. To me blazno moti. Sem jezna, živčna in slabe volje. Očeta sem začela sovražiti in se nekako zaradi tega oddaljevati od njega in brata. Enostavno se mi ne zdi sprejemljivo.

Predraga Kaja

Mislim, da ni nobenega povprečja. Nekateri ne najdejo/mo novega partnerja nikoli, nekateri pa ga najdejo takoj ( po nekaj mesecih), Jaz sem za tvojega očeta vesela, da si je našel novo sorodno dušo?

Koliko pa sta vidva z bratom stara? Ali mu imata pravico odtegovati prijateljico? Ali ima on pravico vama prepovedovati partnerja oziroma partnerko? Ja oče se bo spremenil, ampak zanj je bila mamina smrt največja sprememba.

Koliko so se starši dolžni žrtovvati za otroke in koliko otroci za starše?

Mislim, da smo včasih vsi preveč posestniški.

Mislim, da bo očetu ( in tudi tebi) veliko lažje, če sprejmeš njega in njegove nove prijetelje(ice), kot pa da sovražiš. Oče je le človek s svojim potrebami in želajami, ali jih mora res vse zatreti, ker je mami umrla?
Rezmisli, lepo te pozdravljam,

Ana

Nimaš izbire, draga Kaja. Ne moreš določiti ti očetu nek sprejemljiv rok, še manj mi, sam se odloča. Ni že dovolj star? Ali se on odloča namesto tebe o tvojih pomembih zadevah?

In če bi tudi lahko ti odločala, kako naj živi, ali si ne želiš, da ima nekoga? Ne razumem, zakaj si jezna. Preberi malo več ta forum, boš videla primere, ko je vdovec čisto izgubljen, apatičen, obdan s slikami in se ne zanima več za nič, čista depresija. Bi ti to raje?

Nikar ne misli, da je pozabil tvojo mamo. Nikoli je ne bo. A sam ni navajen biti in bolj, kot pogreša mamo, bolj išče družbo. Le vprašaj ga, mislim, da bi bilo itak najbolje, da se lepo pogovorita, da ne bo revež zaradi vaju skrival zveze kot kak pubertetnik. Poglej, kako je obziren. Vrni mu malo obzirnosti in mu pokaži, da ga imaš rada. Saj vendar nočeš, da bi sledil tvoji mami v grob.

Draga Kaja!
Hudo mi je ko te berem. Vem da si prizadeta zaradi smrti tvoje mame, vendar moraš vedeti da oče to doživlja na čisto drug način kot ti. On je izgubil ženo, prijateljico, sopotnico, nenazadnje žensko roko v hiši. Ti pa si izgubila MAMO. Izgubi sta popolnoma različni. Ti si prizadeta predvsem čustveno. Vendar ti imaš svoje življenje, si mlada, življenje se zate pravzaprav šele začenja, tudi če še nimaš družine, si jo boš slej ko prej ustvarila. Tudi oče bo del te družine. Vendar: del NJEGOVE družine je umrl, tega ne more spremeniti, tu je nemočen.

Moj mož je pred dvema letoma izgubil mamo. Živimo skupaj z njegovim očetom, mojim tastom. Mama je umrla na hitro, za srčno kapjo, nismo se utegnili niti posloviti. Tast je bil ob njej ko je umrla, ni ji mogel pomagati. Bil je tako prizadet, da smo se bali zanj. Ni govoril, ni jedel ni spal. Moj mož je v tistih prvih dneh dejal, da bi bil prvič v življenju srečen, če bi vedel da ima oče ljubico. Svakinja ki ne živi z nami je bila zgrožena, vendar ona ni videla očetovega trpljenja.

Na srečo so očeta v družbo povabili prijatelji. Sprva je bilo zelo težko. Dobesedno prisiliti ga je bilo treba. Potem je bilo lažje. Spoznal je prijetno gospo, tudi vdovo, s katero zdaj hodita skupaj na izlete, na morje, ona ga povabi na kosilo čez teden, on njo čez vikend. Skrbi zanj, ga spravlja v dobro voljo. Mi smo srečni, ker vidimo da je on srečen, ne tako kot z mamo, vemo da je nikoli ne bo pozabil, toda vsaj tista neizrekljiva žalčost v njegovih očeh se je umaknila nasmehu. Spet se smeji, spet požvižgava in prepeva okrog hiše. To nam ogromno pomeni.

Tudi mi se z gospo dobro razumemo, malo nam je bilo težko sploh ko sta jo najina otroka, ki sta jo poznala iz vrtca, kamor hodi po svojega vnuka, začela klicati mama Milka (ker jo v vrtcu tako kliče njen vnuk). Ampak nekako smo šli čez to. Vidimo očeta kako je spet vesel, nam pa je odvzeto veliko breme, ko vidimo da oče ni več pod takim stresom kot je bil.

Svetujem ti, da se odkrito pogovoriš s svojim očetom. Povej mu o svoji žalosti, o svojih strahovih in tudi on ti bo zaupal svojo zgodbo. Našla bosta skupni jezik, verjemi. Tudi njemu je sigurno hudo, da svojih čustev ne more deliti s teboj in s tvojim bratom. Mislim da mu je hudoo iti se skrivalnice, predvsem če živite skupaj.

Nikar pa se ne boj da bi pozabil tvojo mamo. Mama v njegovem srcu zavzema isto mesto kot pred smrtjo. Tega ne spremeni nič, če je tvojo mamo iskreno ljubil, jo ljubi tudi sedaj, le da je ni več ob njem.

kaja, nobenega zakonskega roka ni za to, kar sprasujes.
Nekateri druge partnerje najdejo hitro, drugi kasneje.

Bodi vesela, da tvoj oce zivi naprej in da je nasel osebo, ki mu je/bo blizu. Tvoja jeza je povsem neupravicena.

Tudi ti imas svoje zivljenje. Mame se bos seveda vedno spominjala,
bos pa zivela kljub njeni smrti svoje zivljenje.

Torej zivi in – pusti ziveti !

Draga Kaja!
Verjemi, da očetu ni lahko, še posebno, če svojih občutij ne more nikomur od domačih zaupati.
Moja tašča je umrla, še preden sva se midva poročila in tast si je prav kmalu našel prijateljico. In ker svojim otrokom o tem ni upal govoriti, je najprej zaupal meni. Počasi sem mu pripravila pot, da sta to izvedeli tudi njegovi hčerki in sin, moj mož. Na začetku je bil vsaj za mojega moža, ki je bil najmlajši in taktrat še edini doma velik, vendar so kaj kmalu spoznali, da je za očeta bolje, da si najde sorodno dušo, da Polona sicer ne bo nikoli njihova mama, da pa smo vsi lahko zelo zadovoljni, če nas bo ob obisku počakal zadovoljen oče, ki bo imel urejeno življenje in bo lahko še dolgo sam skrbel zase. Skoraj 20 let sta bila prijatelja, nikoli uradno nista živela skupaj, ker sta imela vsak svoje stanovnje, svoje vnuke, svoje spomine na bivšega partnerja, pa vendar lahko rečem, da ste se imela lepo, pa tudi nam njunim bližnjim je bilo bolje, saj smo vsi vedeli, da imata sorodni duši in teta Polona je razvajala svoje in naše vnuke.
Nova očetova partnerka, ne bo nikoli tvoja mama, od tebe pa je odvisno ali je boš sprejela v svojo družino in povem ti, da je v takem primeru vsem lažje.

Lp, Karitaja

Draga Katja,

Jaz sem malo več kot dve leti sama, odšel je hitro in iznenada. Lahko ti povem, da še danes boli ravno toliko kot takrat in vedno bo. Življenje je kruto, prej se sprijazniš, boljše je tebi, nikakor ti nočem soliti pameti, povedala ti pom svoj primer.
Imam dva otroka in sicer sta še oba v osnovni šoli, jaz imam 30 in nekaj let. Do ne davnega mi niti na pamet ni prišlo, da bi se še kdaj v življenju vezala saj imam še vedno svojega moža nadvse rada, pravzaprav sem zaljubljena vanj…
Vendar je okolica poskrbela zato, da sem pričela tudi jaz razmšljati o tem, da sem tudi živo bitje in si želim pripadati nekomu.
Ja res je, da niti slučajno ne želim biti vezana zato, da bom lahko rekla da imam nekoga. Nikoli v življenju pa ne veš kaj se lahko zgodi…
Vem pa da nikoli, ampak res nikoli ne bom tako ljubila kot sem njega.
Ko je moj starejši sin, par mesecev po smrti, v pogovoru izjavil, da sta pri naši hiši samo onedva moška in bo tako tudi ostalo, sem ga kar nahitro opozorila, da kljub temu, da mi pomenita vse in da nimam niti najmanšega namena se vezati, ne bom dopustila da mi moje zasebno življenje krojijo otroci.
Mislim, da se prav tako kot ti ne strinja vendar od tega ne bom odstopila.
Moji otroci niso moja lastnina in bodo odleteli iz gnezda, si ustvarili svoje družine in to bom spoštovala, prav tako bodo morali spoštovati oni moje življenje.
Kaja, ne me razumeti napačno, nikogar še nisem spoznala niti ga ne iščem, vendar, če kdaj to ne bo pomenilo, da sem zatajila moža.bil je zrak, ki sem ga dihala in še je…

Draga Kaja
kmalu bo leto od kar smo po hudi bolezni izgubili mamo.Še danes boli,sploh ko še pride kakšna pošta na njeno ime.vendar očetu za nič na svetu nebi očitala nove sopotnice,ker vidim kako je osamljen.Vem da mame ne bo nikoli pozabil,vedar ima pravico do svojega življenja,saj je še kr neki časa pred njim,saj ima komaj 56 let.Upam lahko edino,dače spozna novo partnerko,da bo poštena in ga ne bo ločevala od nas-njegovih otrok,saj imava z bratom le njega in svoji družini.
Upam da boš začela malo drugače razmišljati,ker verjetno tudi tvoja pokojna mama nebi želela da bi bil oče sam.

draga kaja … bodi vesela, da si je našel nekoga, ki mu daje uteho in povzroča veselje v življenju! verjetno si ne bi želela očeta osamljenega in žalostnega?

Kaja, če še kaj bereš ta forum, prosim napiši, če si še jezna na očeta in kako misliš danes o tem. Ti je kaj lažje? Si se lahko sprijaznila z očetovim ravnanjem? Smo ti kaj pomagali s svojimi besedami?

Želim ti vse dobro.

KAJA,VEŠ PO SMRTI MOJEGA MOŽA,SEM SE PO 14.MESECIH SPET POROČILA.IMELA SEM DVA OTROKA,15 IN 9 LET STARA,DANES PO 9. LETIH IMAM ŠE DVA 9 IN 2 LETI STA STARA.STAREJŠA DVA STA ODŠLA PO SVOJE IN VERJETNO BOSTA TUDI VIDVA,OČI PA BO OSTAL SAM,PREMISLI!

Draga Kaja,

kot so ti že predhodnice povedale, pomisli na svojega očeta. Si ne želiš, da bi bil srečen? V tem primeru moraš najprej pomisliti nanj, šele potem nase. AMpak vseeno ne razumem….a je tako hudo, če si je oče našel novo prijateljico? Mi imamo trenutno podobno situacijo. Pred letom in pol je tašča umrla. Nenadoma, v prometni nesreči. Tast je bil takrat star 54 let. Izgubili smo fantastično žensko. Vendar pa je mož takoj rekel, da upa, da si bo oče kdaj našel kakšno novo partnerko. Zdaj se zdi, da smo ta trenutek tudi dočakali. Ravno nekaj dni nazaj je namreč omenil, da bi se znalo zgodit, da nas bo kmalu malo več. Nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi bil ob tem jezen nanj. V bistvmu smo veseli in kar malo v pričakovanju koga bo pripeljal domov:).

Poskusi se postavit v očetovo kožo in sprejmi njegovo življenje takšno kot je.