Pozdravljeni!

Naj vam povem, da sem že povsem obupala nad sabo. Kot brezupen primer se zdim sama sebi. Sedaj je že tretjič po vrsti, da sem se zaljubila v vezanega moškega. Če pomislim, mi je takoj, ko sva se seznanila, to povedal. Pa kaj mi je? Toliko samskih je na svetu, jaz pa vedno znova “v pripravljen čustveni prostor” spustim vezanega. Potem pa traja mesece in mesece, da zopet pridem na tir, da prebolim, da predelam (? ali samo potlačim?) to strahotno čustveno bolečino, ki me spravlja na rob obupa. Pa kaj sem jaz kakšna mazohistka, ali kako? Ničesar ne razumem… Prosim, povejte mi, kaj naj sama s sabo.

Spoštovana,

nikakor niste brezupen primer, le nekatere stvari se vam v življenju ponavljajo. Pa čeprav ravno tega nočete, se znova zalotite, da je vsakič isto. Razumem, da že nad vsem obupujete, da ste zgroženi nad sabo, jezni nase, morda krivi, razočarani… Tako se počutite, ker si želite najti srečo zase, da bi se vam življenje končno premaknilo naprej, da bi našli smisel in mir zase.

Težko rečem ali pojasnim, zakaj bi vas pritegnili ravno vezani moški. Tu res ostajam nemočna. Bom pa vseeno poskusila drugače, morda le v razmislek. Kaj je drugačnega na poročenih moških v primerjavi s samskimi? Kaj vas na prvih privlači, po občutku? Vezani moški je tako rekoč moški, ki je nedostopen, ne na razpolago, ne na voljo za odnos z žensko. Koliko je vam nedostopnost (odsotnost) moškega znana iz preteklosti? Kako ste doživljali vaš odnos z očetom, kako ste se počutili ob očetu, ko ste odraščali? Vam je bil na razpolago, kadar ste ga potrebovali, ste se lahko zanesli nanj, se vam je izpovedoval, vam bil morda preveč naklonjen, neiskren…

Vem, da si srčno želite nekoga ob sebi, nekoga, ki bi vas sprejemal, vzljubil in spremljal v življenju, ki bi mu bili pomembni, pa vendarle razmišljam, koliko lahko verjamete v to in si dovolite narediti prostor nekomu, si dopustite bližino moškega. Koliko res čutite, da bi se bili pripravljeni čustveno predati drugemu, se čustveno povezati in zbližati z moškim, ali je morda nekje v ozadju še čutiti strah, dvome in nezaupanje v moške (pri vezanih moških je rahla “varovalka”), ker nočete, da bi bili znova razočarani, prizadeti, obupani, žalostni in osamljeni. Kot da si ne zaslužite imeti nekoga ob sebi, kot da morate nenehno občutiti to grozno bolečino ponovnega razočaranja, ko se počutite čisto nevredni, nesposobni in nepomembni. Poskušajte razmišljati, kako se počutite ob vsem tem, kaj bi za vas pomenilo biti v odnosu, kako se počutite, kadar ste sami.

Eno je gotovo: začnite se ceniti, spoštovati in sprejemati, kakršno ste, saj ste nedvomno v redu, sposobni in vredni vsega spoštovanja. Samo začnite verjeti.

Vprašanje dajem na forum, naj vam še ostali sogovorniki pomagajo najti odgovore.

Vse lepo vam želim.

Gospa Barbara,

zahvaljujem se za Vaš odgovor in vsa vprašanja, o katerih še razmišljam, upam, da v pravo smer; so mi kar težka in bi najraje rekla: nimam pojma.

Lep pozdrav in še enkrat hvala.

Ogromnokrat potem preberem, da se bodo stvari rešile, ko si bomo začeli zaupati, se imeti radi, se videli boljše itd.
V vse to verjamem, da res pomaga, vendar pa jaz še vedno tega enostavno ne zmorem, ne znam. In tudi sama rešujem ene in iste odnose, ki vedno enako bolijo.
Prosim, lahko kdo pomaga, kako si izboljšati samopodobo?

Spoštovana Evi,

problem vidim ravno v tem, ko pravite “sama rešujem ene in iste odnose”. Sami težko rešimo problem ali stisko, v kateri smo se znašli. Za to je potreben odnos s človekom, ki mu lahko zaupate. Zakaj? Potrebna je izkušnja, katero vtisnemo, izkušnja, ki jo doživite ob človeku, ki vas sprejme tako, kakršno ste. Ko boste zmogli tej osebi povedati, kako vam je, kaj čutite, česa vas je strah… in bo ta oseba še vedno ob vas, vam bo ta izkušnja za vedno ostala in vsakič se boste lahko spomnili nanjo – tako se krepi upanje, da se vedno da, zaupanje, varnost, pripadnost. Vse dotlej se bo težko kaj spremenilo. To je npr. nekaj, kar ljudje izkusijo na terapijah ob terapevtu. Ne glede na to, koliko tuhtate, razmišljate, se nato odločate, je to izjemno težko, utrujajoče, pa še krivično do vas.

Morda bi vam za začetek priporočila kakšno knjigo, kot npr. Alenka Rebula Blagor ženskam ali S. Forward Strupeni starši. Starši so namreč tisti, od katerih v času odraščanja črpamo in oblikujemo svojo samopodobo, s katero odidemo v svet.

Vso srečo vam želim in bodite vztrajni pri iskanju sebe in svoje sreče.