Pozdravljeni,

Že nekaj časa prebiram forum, vendar do sedaj nisem imela poguma, da kaj napišem….
Veliko ste napisali o tem, koliko se človek spremeni po taki izkušnji..res je…tudi jaz sem se…
Bila sem spolno zlorabljena v otroštvu. Nekaj mi je ostalo v spominu, nekaj spet ne..
Bil je naš sosed, precej starejši od mene, trajalo pa je kar nekaj let.Bila sem majhna.
Za spolno zlorabo sem povedala družini, ki na začetku ni dobro vedela, kako naj se spopade z dejstvom, kasneje smo redko spregovorili o tem..vem da sta starša trpela…
Pri 18 letih sem povedala novico ter doživela prvi napad panike. Od takrat se zdravim za depresijo, prisilnimi mislimi, anksioznimi motnjami i.t.d.
Sosed je umrl za rakom že 3 leta nazaj…vrjetno sem čutila olajšanje ne vem več…
Znal se mi je približati ter vzpostaviti odnos z mano (ker je vedel da se z očetom ne razumem najbolje-oziroma sem mu jaz povedala med vrsticami). Vedno me je hvalil…pa saj veste..
Dejstvo je da nosim krivdo s seboj že od takrat in se je ne morem znebiti..zakaj sem kljub vsemu hodila nazaj.. nisem se upirala ko mi je to počel… sama sebi se zato gnusim…ali sem res iskala to?? vem, da sem bila otrok in vedno mi je rekel, da se to dogaja vsem punčkam…
Verjetno sem se zato začela tako kmalu samozadovoljevati, čeprav spolnega parnerja sem imela samo enega.. cutile so se posledice zlorabe…jok po orgazmu, grus, sramota…
Do tega človeka nimam nobenih občutkov… niti sovraštva kot večina…Kaj je narobe z mano??!!!
Ima kdo od vas podobno izkušnjo?
…. hvala za posluh:)
Srečno vsem, naj vam končno posije sonce..

LP,
Gigli

Pozdravljena,Gigli!

Lepo pozdravljena na tej strani.Veseli me,da si se upogumila in napisala svojo zgodbo.
V prvi vrsti da se razumemo,ni nič narobe s tabo.To da se ti je sosed približal samo pomeni,da si iskala pozornost(očetovo),katere nisi bila deležna.On pa je “izkoristil” ta trenutek,željo,hrepenenje.In kot praviš bila si otrok!Naj te ta stavek opomni vsakič ko imaš slabo vest.BILA SI OTROK,SAMO OTROK.

Otrok vedno verjame odraslemu,če se ta “zavzame “zanj,mu izkazuje pozornost,ga hvali.Tako je vedno bilo in vedno bo.Tega ne moremo spremeniti.

Tudi to,da si “hodila nazaj” samo nakazuje dokazano – želela si pozornosti,naklonjenosti in da te ima nekdo preprosto rad.Ker ti je to vedno povedal na način,ki si ga ti razumela.

Tudi sama sem imela tak način,da sem se vedno vračala nazaj,ker je bil edini človek,ki mi je izkazal pozornost,se ukvarjal z mano.Sprva sem tudi sama v sebi imela “občutke krivde” vendar zakaj?Kot sem že rekla in tudi sama ugotavljaš – bila si otrok.Meni je veliko olajšala mojo vest in dušo knjiga – PoGUM ZA OKREVANJE.V tej knjigi sem se seveda našla in tudi iz drugega zornega kota vidla dogajanje okrog sebe za tisti čas.

Svetujem,da prebereš to knjigo,ne bo ti žal.Spremeniš svoj pogled in mišljenje,stvar vidiš bolj objektivno in kar je najbolj pomembno SE NE OBSOJAŠ IN NIMAŠ SLABE VESTI.

Zapadla si v depresijo praviš in v ostale motnje.Torej imaš psihologa / psihiatra ,se s kom pogovarjaš o svojih težavah,občutkih ? Imaš morda dobro prijateljico,ki ti prisluhne,POSLUŠA.Razumeti te sicer ne more,ker ni to dala skozi(ali pa ima tudi sama iste izkušnje!).Kajti če nimaš priporočam,da nekaj urediš v tej smeri,bo boljše za tvojo dušo in na splošno za tvoje telo.Obstajajo tudi društva,ki se ukvarjajo s tematiko spolne zlorabe.Samo odločiti se moraš,vse je na tebi!

Lahko se obrneš tudi name osebno ali pa na naš forum.Vedeti pa moraš da v BITI ni nič narobe s tabo,le duša je ranjena in v sebi si še vedno tista majhna deklica,kot si bila takrat.Nekako naša duša ne “zraste” v odraslo osebo,kot telo.Obstane in nazaduje,čaka na prebuditev in vegetira.Duša in telo naj bi bila usklajena,pa zaenkrat pri tebi še nista.

Dopusti si,da si lahko srečna oseba(to si tudi zaslužiš)in uživaj v tem.
Rane se bodo počasi zacelile,tudi pogled na preteklo dogajanje.Samo ŽELETI si je potrebno to!Mislim da si tega želiš,zato si tudi pisala.

Vsekakor se še oglasi in sporoči kako si!Če boš rabila pomoč,te bom vodila in usmerjala!

Srečno

Pozdravljena,

Najprej naj se vam zahvalim za res lepe spodbudne besede.
Vsakič ko mi bo hudo si bom prebrala ta mail… in lažje mi bo.
Dejstvo je da do sedaj nisem imela strokovne terpaije za moje težave, razen psihiatra, ki pa mi vsake par mesecev samo napiše recept in to je to.
Do sedaj sem nekako sama mislila da mi bo uspelo brez pomoči, vendar sem se res ustela, tako da se bom sele sedaj udeležila strokovno vodene skupine. Bolje kasneje kot pa nikoli ne?

Hvala se enkrat za podporo in lep dan še naprej:)

Objem,
Gigli

Pozdravljena,Gigli!

Hvala da si se zopet oglasila in veseli me,da si se odločila za ta korak.

Če se bodo porajala vprašanja,misli,občutki strahu kar javi,pa bomo našli skupno pot skozi to. Vsekakor ni lahko,vendar si je treba dati možnost,da nekaj naredimo zase.

Tukaj sem za vse,ki potrebujejo toplo besedo,tolažilne misli.

Lepo pozdravljena in pozitivne misli v srce – zmoreš vse to!

Pozdravljena,

Spet se malo oglašam.
Res sem vesela za vas hiter odziv ter dejstvo, da vem da nisem sama.Saj ves da nisi, a vseeno je tako lepo slisati besede od osebe,ki je dozivela podobno situacijo in razume kaj se dogaja z nekom. Imam zelo dobre prijateljice, vendar tega ne razumejo, kar je popolnoma normalno saj niso imele teh izkušenj.
No, prejšnji teden sem imela prvi sestanek z društvom DAM in moram reči da je bilo sicer naporno vendar lepo. Ugotovila sem, da vsakič ko se začnem pogovarjati o mojih tezavah ali nasplošno o depresiji ali o zlorabi, me začne res zelo tiščati v prsih-torej daje me tesnoba. Kar je malo čudno, saj naj bi pogovor pomagal kajne? Mogoče sem pa ravno zaradi tega odlašala z psihoterapijo saj sem vedela, da bo muka??!! Kaj pravite vi?
Trenutno sem kaksen dober teden slabše, verjetno tudi zaradi prehoda(poletje-jesen), na splošno sem v tem času letno najšlabše v povprečju…kaj pa vem ali semi pa samo zdi..
Najti si moram se primerno psihoterapijo, katere do sedaj nisem bila deležna, kar bo tudi zelo težko, saj je veliko terapevtov in ne ves kateri bi najbolj ustrezal…
Pa verjetno bi si zelo pomagala tudi s tem, da bi začela s sportom, vendar se nekako ne morem prisiliti… ze od nekdaj nisem sportala, tako da mi jeresnično muka karkoli, pa saj se spravim pa grem, samo premalokrat.Sport pa naj bi zelo pomagal ne??
No, kot zadnje pa še to.. OGROMNO spim!!! Pa ne vem zakaj??! se posebaj zadnji mesec.. Komaj ampak res komaj vstanem, pa se to ob 12:00 ali pa se kasneje in potem seveda nimam nic od dneva, samo se bolj sem zaspana in anksiozna.
No, sedaj sem vas pa ze konkretno zasolila z raznoraznimi vprašanji in tegobami 🙂
V glavnem čakam na boljše dni..

En lep in topel pozdrav od mene.. Gigli

Pozdravljena, Gigli!

Lepo,da se oglašaš in sporočaš informacije.Vesela sem,da si našla društvu,ki ti bo pomagalo na tvoji poti. OPisuješ sicer,da si skeptična glede njihove pomoči.Naj ti povem,da sem tudi sama dvomila,ko sem obiskovala društvo(če je to prava odločitev zame,ter da nimam tam kaj iskati,da tko hudo z mano pa že ni)in to je bilo kak mesec. Potem pa sem spremenila mnenje,ker so se teme ki so bile težke zame nekako sprostile,lažje sem govorila o občutkih,strahovih,sami zlorabi.Sama komunikacija je lažje stekla,brez nekega cmoka v grlu.Tudi pri tebi bo tako,le čas si je treba dati.Čas,ki te ne obvezuje kdaj prideš na cilj, glavni namen je da prideš.
Zavedati se moraš,da si dolga leta to”tiščala v sebi”in da nihče ne bo nič naredil namesto tebe,ti si tista ki moraš osvoboditi sebe. Zastonj je upati in se spraševati,katera terapija bo primerna zate. Zaupati moraš vase,da si se prav odločila,da ti bodo pomagali. V končni fazi so za to usposobljeni.Dnevno se srečujejo z različnimi vrstami zlorabe.

Zakaj toliko spiš? morda je to odziv telesa,ker te muči zloraba,si kot cunja,brez energije,nimaš volje.NIČESAR.
Morda bi pomagalo,da se malo giblješ,greš v naravo(sprehod),da”spucaš dušo in jo napolniš z svežim zrakom”. Z eno stvarjo se boš morala zaposliti,napolniti praznino,ki jo imaš v sebi.Kaj bo to,moraš ugotoviti sama!

So ti v društvu dali kako literaturo za branje o zlorabi? si tega sploh želiš? mislim,si želiš poglobiti v zlorabo,da jo “nekako predelaš”z glavo in nato še čustveno,psihično?

Pogumno naprej,to so šele začetki!

Če boš želela pisati ali imela kakšno vprašanje,stisko – JAVI SE ne glede na vse.

Lepo pozdravljena in pozitivne misli v srce – zmoreš vse to in še več. Zaslužiš si biti srečna,vesela!

tudi jaz sem bila spolno zloravljena v otrostvu. vse se je zacelo neki pri 8 letih najprej z dotiki kasneje z spolnimi odnosi. vse je trajo nekje do 19 leta ko sem pobegnila od doma. sdaj se3m stara 24 let, sem porocena in mati 3 otrok, vendar se mi je spolnost sedaj popolnoma zagabila, po njej nimam nobene zelje. ceprav s tem odvracam svojega partnerja. kaj naj naredim. zal sem to zlorabljanje kar nekaj casa tiscala v sebi, zdaj pa se mi zdi da se mi spomini kar sami prikradejo v spanju al sredi dneva ne da bi na to sploh pomislila. ali lahko dobim kaksne tablete za to da se ne bi pri spolnem odnosu spominjala teh stvari. prosim za pomoc. hvala.

Pozdravljena, Olivica!

Veseli me,da si se opogumila in oglasila. Žal mi je, da si še ena v vrsti spolnih zlorab, ki ima zaradi tega uničeno življenje !

Napaka je bila, da si to izkušnjo držala v sebi, saj se sedaj dogaja, da te mori in preganja. Zloraba prizadene človeško dušo in tu žal ni nobene terapije s tableti. Lahko jih sicer dobiš proti depresiji in tesnobi, vendar to je kratkoročnega izboljšanja. Se pravi, začeti je treba delati na preteklosti in na sami zlorabi, saj ti je pustila ogromno škode na psihi.
Si pripravljena delati na sebi in na svoji notranjosti ?

Obstaja kar nekaj literature na to temo. V zadnjem času sem prebrala knjigo Ko pride na dan (je bolj za mladostnike oz. za začetnike), ker opisuje začetniške težave in vse simptome, ki jih imamo zlorabljenci.

Nadalje je še knjiga Pogum za okrevanje, ter Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Za te knjige vem, da so vredne branja, ker res prikažejo oz. skozi branje dobimo res tiste ” prave občutke” kako se tak človek počuti, kaj vse občuti in da zaradi tega ni ” čudak “, ker ga okolica tako rada zaznamuje.

Potrebno je seveda res veliko trdnega dela na sebi, discipline in vztrajnosti. In še najbolj pomembno pri vsem tem je – pogovor. Ta dela čudeže in blagodejno vpljiva na našo psiho.
V Sloveniji je kar nekaj društev, ki se ukvarjajo s to tematiko. Seveda se lahko odločiš med induvidualnimi pogovori ali skupinskimi. Odločitev je tvoja !

Imaš koga, ki mu lahko zaupaš svojo preteklost, strahove, občutke, zmedenost ?

Če povzamem, nekih bližnjic ali vrst tablet ni. Preteklost se ne da ” poštimati ” čez noč ali v parih dnevih. Vsak človek drugače dojema stvari in tudi drugače si celi rane, zato je težko napovedati koliko časa posameznik rabi.

Kot sem že zgoraj navedla, vse je odvisno od volje, ozaveščenosti in delu na sebi.
Predvsem naj bo vodilo tebi to – DA Z NIKOMER NE TEKMUJEŠ, DA SI TEMPO IN BRZINO CELJENJA RAN DAJEŠ SAMA.

ČAS CELI RANE !

Ni zgolj ” kliše ” ampka resnično je tako. Vidim sama pri sebi !

Živjo. tudi jaz sem bila zlorabljena v otroštvu. Ta grozen dogodek sem potlačila v podzavest in se ga spomnila šele pri 17. letih, zato nemorem popolnoma trditi za kaj je šlo. Spomnim se le delčkov, za katere na vsake toliko časa dvomim da so sploh resnični. Pa potem spet pridem do ugotovitve, da so. Zgodilo se mi je pri okoli 5ih letih, to paa mi je storil sedaj že pokojni družinski prijatelj. Celo življenje sem bila nesamozavestna, čeprav sem po mnenju drugih privlačna,se nikoli nisem upala primerjati z lepimi dekleti,nikoli se nisem počutila 100% samozavestno. Še danes je tako, Če se kdaj počutim lepo, me kmalu popade strah,da si vse to samo domišljam..Spomnim se, da sem se kot majhna deklica igrala “mamice in očke” in to zelo podrobno. še zdaj me je nekako sram tega,a takrat se mi je igranje spolnih odnosov zdelo normalno in prijetno. Poleg tega sem imela pogoste tike,( mežikanje z očmi, pokanje prstov itd) ki me še danes popadejo ob kakšni stresni situaciji. Lahko rečem, da sem tako nesamozavestna, da se bojim prepirov s prijatelji ali pa samo pogovora z neznanci. Če me kdo kritizira ali verbalno napade otrpnem in se ne znam braniti. Kasneje si potem želim, da bi kaj rekla, pa je že prepozno. Vsaka kritika me zelo prizadane in boli še dolgo časa.
Spolno aktivna sem bila že zelo zgodaj, ne bom rekla, da sem imela ogromno partnerjev, veliko za svoja leta pa. Nikoli se nisem preveč upirala spolnosti, redkokdaj pa mi je bil seks prijeten in v zadovoljstvo. Zdaj ko gledam nazaj se mi zdi, da sem želela le ustreči fantom, ker se mi je zdelo, da me bodo potem imeli radi. pa me niso imeli radi. ponavadi se je s tem tudi končalo, jaz pa sem upala,da bo prišel kdo,ki me bo imel rad.
in je. Sedaj imam fanta, ki me ima rad, ki me obožuje, ki ljubi vse, kar je povezano z mano. Z njim se mi dogaja drug ekstrem. Dokler najin odnos še ni bil tako globok, mi je bilo vsak dan do seksa. takoj, ko sem začutila, da me ima rad in da me ne bo zapustil me je do seksa minilo. Včasih me obtoži, da me ne privlači in da ga nimam rada, a neznam mu razložiti da ni kriv on niti jaz,temveč nekdo iz preteklosti. nekdo, ki sem mu zaupala. Fant se mi zdi zelo privlačen, ljubim ga bolj kot vse, nikoli ga ne bi prevarala,seksati pa vseeno nemorem. Med spolnim odnosom me postane sram tega početja,kot da si jaz tega ne zaslužim, pa mi ni jasno zakaj, če prej nisem imela težav s tem. Težko je opredeliti vsa dogajanja, nevem kako naj se znebim nesamozavesti, nevem kako naj najdem poželenje do nekoga, ki me končno ljubi in jaz njega?
Hvala vam že zato, da sem lahko izpovedala svoje misli v ta forum, zdaj mi je malo lažje, posebej po prebranih ostalih postih, ko vidim, da nisem edina.
Lp, zabica