Vprašanje
Imam problem, ki ga ne znam sama rešiti in zaradi tega se obračam na vas.
Poročena sem 10 let in imam dva majhna otroka, za katere lepo skrbim in jih imam neizmerno rada.
Z možem imava zelo slabo komunikacijo, bom konkretno opisala situacijo; mož je bil čez vikend na izletu s službo. Par dni preden je šel, sam ga vprašala: kdo vse gre in kaj bodo počeli? Dobila sem odgovor od moža: “poln kombi in mesto, in to je to, drugo te ne zanima”.
Po njegovi vrnitvi sem pričakovala malo več zgovornosti, dobila sem pa odgovor, citiram:”Tečna si in ne boš nič zvedla s takimi gestapovskimi metodami!” vpitje in grožnje, da če še enkrat vprašam, me bo vrgel iz stanovanja. Žalosna sem in jezna, ker ne najdem načina, kako izboljšati najino komunikacijo. Ni mi jasno, zakaj nimam pravice vedet, kaj je počel čez vikend, s kom je bil??
Zakaj ne…
Spoštovana Ema,
kot kaže, se je v vajinem odnosu nabralo veliko nezaupanja, jeze in nezadovoljstva, kar je verjetno privedlo tudi do tega, da sta se z možem precej odtujila in tako rekoč živita skupaj, vendar vsak po svoje. In danes je že en nepomemben stavek ali vprašanje lahko dovolj, da v vama sproži val besa, jeze, cinizma in poniževanj, ki si jih podajata. Pri tem pa ostajata nemočna, negotova in brez razumevanja drug za drugega.
V mislih mi ostajajo vaše besede, ki ste jih navedli »imam problem«, »ne znam sama rešiti«, »imam dva otroka, za katera lepo skrbim« ipd., ki zelo dobro izražajo vašo »samostojno« pot, na katero ste se podali skupaj z otrokoma, saj ste nevede nad možem že obupali. Tudi vaš mož se je na nek način usmeril drugam, saj sklepam, da se za izlete »pač kar sam odloči, saj mu pripadajo«, ne glede na vaše mnenje. Ampak kljub vsemu se problem dotika obeh (ne le vas) in sta za njegovo razrešitev oz. za razrešitev vajine komunikacije odgovorna oba z možem (ne le vi).
Zakon ali odnos dveh naj bi temeljil na medsebojnem zaupanju, spoštovanju, iskrenosti, naklonjenosti… Prav tako bi zraven lahko umestili tudi »pravico« zakonca do védenja, kje se drugi zakonec nahaja, kam gre, kdo je, s kom se druži, kaj počne, kar bi avtomatsko pomenilo, da si zaupata in da se zanimata drug za drugega. Če pa se eden od partnerjev čuti ogroženega, negotovega, ga je strah in nikomur ne zaupa, potem o svojih namerah, željah ali potrebah ne bo spregovoril. Problem vidim že v tem, da se vaš mož odloča sam, ne da bi upošteval ali vključil tudi vas oz. bi se o vseh stvareh pogovorila (verjetno sami ravnate enako). Morda bi bilo bolj smiselno začeti razmišljati, kdaj sta se odtujila in kdaj se je vajina komunikacija bolj zaostrila.
Čutim, da se moža zaradi nepredvidljivega vedenja in groženj, morda celo agresivnih, jeznih izbruhov nad vami bojite in se ga raje izogibate – kar pomeni, da vam je po eni strani v redu, kadar je zdoma (je vsaj mirno), po drugi strani pa bi si želeli, da bi vas upošteval, cenil, spoštoval in vam zaupal. Tako bi se zanj počutili pomembni, opaženi in vredni. Namesto tega pa vam mož ne zaupa, zaradi svoje stiske ali drugih težav beži od doma in si niti vi niti on nočeta priznati, kako težko vama je in da sta drug nad drugim že skoraj obupala. Le še otroka sta tista, ki vama vlivata voljo in dajeta smisel, da vztrajata v nemogočih družinskih razmerah. Nočeta pa se soočiti z vajinim odnosom, z nezadovoljstvom, ki ga je preveč, ponižujočimi nesprejemljivimi besedami, ki so zelo boleče, le jezna in besna sta drug na drugega. Vse skupaj postaja zelo moreče, neznosno in kaotično. Vsega sta že naveličana, utrujena in morda niti ne verjameta, da bo kdaj bolje. Čeprav razumem, da ostajate nemočni, kako priti do moža, saj ga verjetno po prihodu z izleta zasujete s kopico vprašanj, pospremljeno z besom in jezo (kar vašega moža še bolj razjezi), bo priložnost, da začnete govoriti o tem, kako vam je, kadar gre, kako se počutite, ko vas ne upošteva in kaj nasploh doživljate ob njem, tista, ki bo prinesla sadove. Ko boste začutili in sprejeli, da si zaslužite boljše in več (tudi vaš mož), tu mislim zlasti na spoštljiv odnos moža do vas kot žene, matere in ženske, bo to prvi korak na novi poti, pomagalo pa vam bo, da ne boste več dovolili manipulacije in ustrahovanj z njegove strani. Nato se bosta morala odločiti, ali sta pripravljena pogledati vsak vase in tudi slišati drug drugega, torej razumeti, kako se mož počuti ob vas, brez obsojanj, očitkov in iskanja krivca. Zberite pogum in začnite govoriti o sebi (ne o njem in njegovih dejanjih), o tem kako se počutite ob vsem tem, kaj pogrešate, česa si želite, pri tem pa ostanite odločni in strpni. Seveda pa bo skupen pogovor prinesel tudi druge odgovore, ki vaju bodo umirili. Če sama ne bosta zmogla, poiščita pomoč strokovnjaka.
Zaupajte si in mnogo pogumnih odločitev vam želim.
to njegovo obnašanje je tipično za človeka,ki ima razmerje z drugo žensko.
Njemu je žena odveč, nervira ga njena pojava, njeno spraševanje,odveč mu je da govori z njo.
Zaradi tega,ker ga je vprašala kdo je bil na izletu ga je reveža tako “znervirala” ,da ji je rekel,da se lahko odseli.?
Pogovor?? s takim moškim nikoli ne bo iskrenega pogovora.
Ta zakon se ne bo končal uspešno.
Ko sva imela z možem tako obdobje, mi je vedno
rekel da ga zaslišujem, ne sprašujem.
Ko sva se s pomočjo terapije umirjala, in se učila
komunicirat,je moja vprašanja doživljal kot zanimanje zanj in
njegove občutke.
Sčasoma marsikaj ni bilo potrebno več vprašati,
je kar sam povedal.
Proces je bil dolg in naporen.
Se je splačalo.
Strinjam se z Jovanko Broz in Morskim galebom. Na žalost njunemu zakonu tudi jaz ne bi pripisala dolgega veka, razen seveda, če bo gospa vse potrpela, vse požrla in za vprašanji ne bo več “obremenjevala” svojega moža. Kakšen mož je to, da mu je težko odgovoriti na čisto normalna vprašanja? Kar je gospa vprašala njega, niso nobena gestapovska zasliševanja!
Mož ima po mojem mnenju ljubico, če pa je še nima, gre po vsej verjetnosti v to smer. Pravega spoštovanja do nje nima, zato mu je odveč že najmanjše vprašanje ali poskus komunikacije z njene strani. Najbrž mu gre celo na živce. Žena naj razmisli o tem, da je na vidiku ločitev, če še ne takoj, pa čez določen čas.