Pozdravljeni,

Načeloma na partnerski posvetovalnici ne bi imela kaj početi, saj sem že dve leti samska. Več ali manj sem opravila s preteklostjo in sem že kar pripravljena na nova znanstva.

Sicer pa imam za seboj dolgoletni in burni zakon, kjer je bil glavni alkohol, agresija in nasilje. Zato je tudi ločitev bila težka,mož me je stalno ustrahoval in mi še dolgo po mojem odhodu grozil. Potem se je to nehalo in zdaj glede tega živim v miru.
Že v času ločevanja sem začela novo zvezo. Šlo je za veliko in globoko ljubezen. Dolgo časa sem rabila, da sem mu sploh zaupala in verjela. Njegove izpovedi in dokazi ljubezni so bili na dnevnem redu. Nekaj let sva se imela neizmerno lepo, zadnji dve leti sva živela skupaj. V drugem letu je pričelo prihajati do razhajanja. Trdil je, da sem moteča, da se obnašam kot do bivšega alkoholičnega moža (imel je prav), da nisem opravila s preteklostjo (spet je imel kar prav) in še marsikaj, kar pa ni ni imel v vsem prav. Proti koncu se je pričel odmikati in kmalu sem ugotovila, da obstaja nova ženska. To je bi zame velik udarec. Odselila in odmaknila sem se iz njegovega življenja, in se dokaj dostojno razšla, brez pranja perila.

Svojo bolečino sem potem zdravila sama in kar dobro mi je šlo.Nisva imela več kontakta, tudi videla se nisva. Moje misli pa so bile pogosto pri njem. Nisem jih hotela na silo odganjati, naj čas naredi svoje.

Ves tale uvod sem morala narediti, da vam lahko postavim vprašanje. Namreč, prvi mož, s katerim imam otroke, me ob srečanju ne pogleda ali pozdravi, čemur se skoraj ne čudim po vsej grdi preteklosti.

Me je pa zelo presenetil ta drugi partner, katerega sem pred kratkim, prvič po najini končani vezi, srečala na neki prireditvi. Glede na to, da sva se dokaj dostojno razšla (če je to dostojno, da ti aktualna partnerka več ni všeč in si omisliš drugo žensko), nisem pričakovala, da me enostavno ni hotel poznati. Ker sva se nahajala zelo blizu en drugemu in sem ga večkrat pogledala, ni možno, da me ne bi opazil. Opazila pa sem, da mu je postalo nelagodno in se je po nekem času odstranil iz moje bližine.

Ta pripetljaj mi je dal veliko misliti, oz. sploh ne vem, kaj naj si mislim, kako naj si to razložim. Ko sva se razhajala je bil seveda srečno zaljubljen v drugo in se mu je vse zdelo enostavno in pošteno. Zdaj ni bil videti srečen, verjetno je vsa ljubezen z novo partnerko izpuhtela. Še najbolj se nagibam k razlagi, da ima slabo vest pred mano, da se zaveda, da me je grdo zavrgel kot obrabljen plašč. Še bolj pa to, da odnosa do mene pri sebi ni razčistil in uredil.

Glede na vaše terapevtske izkušnje me zanima, kdaj in zakaj se moški do svoje bivše partnerke obnaša tako ignorantsko.

Prav tako me zanima, ali vsa tista globoka čustva ljubezni, ki ti jih moški izkazuje, resnično lahko izpuhtijo, kot da jih nikoli ni bilo.

Hvala in lepo pozdrav

Spoštovana gospa,

verjamem, da vam je opisani pripetljaj res dal veliko misliti in tudi prebudil veliko občutij pri obeh.

Kar se tiče obnašanja bivšega partnerja, ne vem, če je tipično samo za moške, mislim, da bi ga lahko »zagrešila« tudi kakšna ženska. Tako kot ste si že sami razložili – ko nam je nerodno, neprijetno, ko nas postane sram (ponavadi povezano tudi z občutki krivde in »slabe vesti«), bi se najraje kam skrili, se naredili nevidne… ali pa se naredimo, kot da nič ni, kot da ne obstajamo mi ali drugi. Obrambni refleks »zamrznitve«, ki ga poznajo tudi živali, ki se v nevarnosti potuhnejo. Kar je v določenih momentih nevarnosti zelo zdravo, saj ti lahko reši glavo, v opisanem primeru pa verjetno res govori o še nepredelanih občutkih ali celo o njegovem stilu »reševanja težav«.

O tem pišem zato, ker je tudi od vas »pobegnil« oz. se šel potolažit k drugi ženski, namesto da bi se soočil z vami in najprej razrešil vajin odnos (pa tudi če bi na koncu odšel, a bi bilo vsaj pošteno do vas, da bi vedeli »kje on čustveno je«). Še en primer »nesoočenja«, »bega« in »ignoriranja«. Globoka čustva ljubezni ne morejo kar izpuhteti (brez res utemeljenega razloga), lahko pa na hitro izpuhti zaljubljenost, ki jo pogosto zamenjujemo z ljubeznijo. O dinamiki zaljubljenosti, ki jo najprej pogosto zamenjajo »težave« in kako pride do prave ljubezni, pa je bilo na forumu že veliko napisanega. O strahu pred intimo, zaradi katerega nekateri bežijo v afere, tudi. Rekla bi le to – ko človeka res ljubiš, ga ne prevaraš za hrbtom. Tudi če imaš sebe vsaj malo (zdravo) rad, tega ne narediš.

In po drugi strani – če imaš sebe rad, si verjetno niti ne želiš imeti »prijateljskega odnosa« s človekom, ki te je tako grdo izdal in zlorabil. Ob tem se sprašujem, kje je vaša jeza in ljubezen do sebe. Če je bil kdo v tem primeru »upravičen« do ignoriranja drugega, ste bili to vi, ker mislim, da si človek, ki te tako prevara pač ne zasluži več vaše pozornosti. Mislim, da vam je vzel že preveč let.
In je čas, da začnete živeti svoje življenje in se tudi v mislih poslovite od njega, saj boste sicer težko začeli zdrav nov odnos.

Vse dobro vam želim!