Spoštovani!

Sem 22. letna študentka, počasi zaključujem študij.

Že celo življenje imam probleme s tremo, javnim nastopanjem, izpostavljanjem sebe pred drugimi. Vedno se obremenjujem s tem, kaj si drugi mislijo o meni, ne upam si posegati po kakšnih višjih ciljih …
Včasih je nekako še šlo, sedaj pa se izogibam vsem stresnih situacijam, kar ima obupne posledice za moj študij…
Zanima me, kaj menite, v koliki meri gre za problem, ki bi ga morala rešiti sama; pač se potruditi in iti preko sebe. Ali je na mestu strokovna pomoč?
Po eni strani se mi namreč zdi, da je strokovna pomoč nesmiselna, saj imajo ljudje res večje probleme od mene, po drugi, pa meni moj problem preprečuje živeti življenje, ki si ga želim…
Imam tudi probleme s hrano – prenajedanje in občasno bruhanje že dobrih 7 let.
Sprašujem se, ali je smiselno, da začnem iskati pomoč, zlasti zato, ker so čakalne vrste obupno dolge in/ali pa je terašija predraga za moj žep.

Hvala za vaš odgovor in trud, ki ga vlagate pri svojem delu,
maja

Lepo pozdravljeni!

Strah, ki ga opisujete, doživlja zelo veliko ljudi, le da nekateri znajo strah zelo dobro skrit, drugi pa ga izrazijo navzven. S strahom kot takšnim, ni prav nič narobe, problem je samo, če nas blokira v življenju. Velikokrat ti strahovi popustijo s prakso. Naravno je, da nas je strah novih in nepoznanih stvari. Strah nas je, ko smo negotovi, ko se ne počutimo varno. Res so ljudje, ki imajo tega bistveno manj in lažje funkcionirajo v življenju, kar je velikokrat posledica otroštva, kjer je bilo dovolj varno in dovolj prostora za raziskovanje sveta. Če je otrok pretirano zaseden s čutenji iz družinskega sistema, bo zelo težko vztopal v svet, bal se bo sprememb in izzivov. Velikokrat je to povezano z občutkom varnosti, ki ga da oče.

Vendar pa ni vse določeno in zaključeno. Z veliko potrpežljivosti in sočutja do sebe, z razumevanjem, da ste vredu in O.K., da je strah naravno čutenje, boste zmogli preseči svoje strahove.

Problem nastane, ko se začnemo bati sami sebe. Strah nas postane lastnega strahu. Ob tem se pojavi sram pred okolico, kar povzroči blokado. Ko želite zablokirati strah, ker se ga bojite, strah vas postane, da se boste osramotili, vam telo odreagira, ali s tresenjem, ali z rdečico… Strahu ne moremo blokirati, ker ga bo telo odreagiralo. So pa ljudje, ki tako močno zablokirajo svoje telo, da ne reagira več, kar je v bistvu najslabša možnost, saj pride do zamrznitve čutenj. Morda bo takšen človek zelo dobro funkcioniral v poslovnem svetu, hkrati bo pa zelo težko funkcioniral v odnosih z bližnjimi. Strahu resnično ne moremo v popolnosti zablokirati, saj se bo pojavil na določenih področjih življenja. Veliko ločitev izhaja iz tega, ker ljudje ne čutijo strahu, ki se pojavi v zakonu. Smiselno je sprejeti sebe, si dati podporo v tem kar smo in kar dožiljamo, kajti ljubezen do sebe umije vse blokade in prežene vse strahove, pa tudi občutke neustreznosti in nezadostnosti, da mi nismo O.K., da je z nami nekaj narobe, da smo napaka.

Torej, če povzamem, se te strahove da umiriti, ko se človek v sebi toliko pomiri sam s seboj in se sprejme, da te notranje groze popustijo in izgubijo na moči. In kot sem že napisala, določeni strahovi ostanejo, saj so naravni in posledica novih negotovih situacij, ko se človek ne počuti varno. Vendar ne blokirajo življenja, ne blokirajo funkcionalnosti in kreativnosti. Ne obvladujejo več posameznikovega življenja.

Izpostavljate tudi bruhanje in prenajedanje. Svetovala bi vam, da si poiščete pomoč, ker boste težko sami prebrodili te težava. So čutenja, ki vam kar kreirajo in vodijo življenje in nimate ne moči, ne kontrole, da bi vstavili ta nekontroliran, ponoreli svet, ki vas obvladuje. Težko je, ko si v teh svetovih in sam ne najdeš pomoči, hkrati pa se prebuja en sram in negotovost, komu povedati, ali bo sprejel in razumel moj svet? In s tem resnično veliko tvegate, saj vedno obstaja možnost, da bo tam nekdo, ki ne bo začutil vaše stiske in bolečine, vas. Ob tem pa se prebuja še osamljenost, kajti ni nikogar, ki bi resnično prisluhnih.

Ali imajo ljudje resnično večje probleme, kot jih imate vi? To kar ste opisali, vas v življenju zelo ovira. Pogumno, poiščite terapevta, ki bo razumel vašo stisko. Veliko težkega ste v življenju preživeli, enkrat naredite nekaj samo zase, ker je nekomu resnično mar, vam, in si poiščite pomoč.

Vse dobro vam želim v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
[email protected]
041/867-856
[email protected]

Najboljša rešitev je, vsaj pri meni je to pomagalo, da se enostavno prisiliš in “vržeš v vodo”. Prvič boš najverjetneje najteže splavala, vsakič naslednjič pa ti bo laže. Vsakič, ko se boš zoperstavila situaciji, ki ti povzroči tremo, boš malenkost bolj samozavestna in ponosna nase, da si šla preko tega. Sčasoma se ti bo samozavest pri teh dogodkih tako dvignila, da ne boš imela več teh problemov. Pri meni je to delovalo.

Sama imam identičen problem kot avtorica, le da imam 25 let in ne bruham. V vsem ostalem pa se zelo prepoznam.
Zase vem, da nimam dobrega mnenja o sebi. Ko se pogledam v ogledalo, si nisem všeč in tudi, če razmišljam o sebi in svojih dejanjih, imam vedno občutek manjvrednosti, v družbi pa, da se bom osmešila, če bom karkoli rekla. Zaradi tega sem pogosto raje tiho. Veliko družbe pa tako ali tako nimam.
Kot ste tukaj napisali, moramo najprej imeti radi sebe. Te besede sem pogosto prebrala že marsikje. Ampak mene najbolj od vsega zanima: KAKO? Kako lahko sebe sprejmem in imam rada takšno kot sem, če pa se mi non stop v mislih vrtijo moje napake in pomanjkljivosti ter se za vsak stavek ali dejanje ocenjujem in kasneje jezim, ker nekaj nisem rekla/ izpeljala perfektno- tako kot sem si poprej naslikala v mislih.

Že dolgo časa se borim s popolnoma enakimi strahovi. Bruhala sicer še nisem, sem se pa 2 leti prenajedala in se takrat zelo zredila. Pri meni se kaže v rdečici, tresenju, potenju….Od daleč je videti. Pa sem si poiskala pomoč, saj sem zaradi te težave popolnoma padla v depresijo. Takrat sem se zavedala, da moram nekaj spremeniti. Predvsem odnos do sebe – da sem kot vsi ostali le človek z napakami. Vsak ima nekaj, zaradi česar mu v določenem trenutku ni prijetno.
Pri meni se to kaže predvsem v pogovoru z nadrejenimi v službi. OH, glede javnega nastopanja raje ne bi razpravljala.
Na začetku me je “metanje v vodo”, kot se je izrazila ena avtorica, popolnoma izčrpalo. Potem pa mi je ratalo skoraj vseeno, kaj si drugi mislijo glede moje rdečice in tresenja – in rezultat je bil, da so ti znaki zelo oslabeli. Včasih sicer še pride kakšen slab dan, ko bi se najraje zaprla v sobo in ostala tam ves dan, pa tudi to mine.
Poišči si pomoč, bo pomagalo, boš videla. Že to, da boš z nekom lahko razpravljala o težavi, bo spremenilo tvoj pogled na to. Kar naenkrat boš ugotovila, da to sploh ni taka reč in da iz muhe delaš slona. Zaradi strahu imaš zamegljen um.
Govorim iz mojih izkušenj. Lahko pa rečem, da sem zaradi tega veliko pretrpela in ne bi rada še enkrat nazaj na staro pot, zato se borim. Verjemi mi, da boš težko požrla jezo nase, ko se boš naenkrat zavedla, koliko lepih, mladih let si vrgla stran zato, ker se nisi imela moči spoprijeti s svojimi strahovi. Zato pa so prijatelji, da ti prisluhnejo, ljudje, da ti pomagajo. Poskusi, splača se.