bolezen
Mogoče moja tema ni ravno najbolj primerna za ta forum,vendar moram nekomu zaupati svoje občutke, in to boste najbolj vedeli vi.
Moja mami, stara je 54 let in je minilo nekje med 8-10 let, odkar so ji odkrili neozdravljivo bolezen, policitemijo rubra vera-baje je to krvni rak. Bolj kot berem o tej bolezni, sploh o življenski dobi bolnikov s to boleznijo, me začne stiskati. Nekateri pišejo da v povprečju živijo nad 13 let. Verjetno je to zelo odvisno od posameznika. Ampak mami navaja da se počuti super(upam da mi ne prikriva), je tudi invadisko upokojena na 4 ure, veliko giba, kar je bistveno, vsako leto ima kontrole, zdravniki pravijo da so zadovoljni z izvidi, vendar mene vseeno stiska, če samo pomislim, da je lahko z menoj še samo par let…Živim sama z njo, veliko sva skupaj (če pomislim da bom enkrat ostala sama, sva mogoče skupaj celo preveč, ker sva zelo navezani) in tega me je najbolj strah. Stara sem 20 let. Saj sploh ne vem kaj naj napišem, odkar sem odrasla, živim s tem strahom, ki mi ne da miru.
O tej bolezni ne vem čisto nič, a tako na splošno bi ti rekla, da te pričakovane življenske dobe ne jemlji preveč resno. Vprašaj o tem malo svojega zdravnika, zaupaj mu tudi svoj strah in naj ti da kak strokoven nasvet okoli tega. Upam, da gre tvoji mami res dobro. Medicina tudi gre naprej, poglej samo, kako kratko življensko dobo so imeli prvi bolniki z aidsem in kako normalno lahko živijo danes z novimi zdravili.
Do maminega hematologa je ubistvu težko prit, ker ona ima preglede v Ljubljani, ne živimo pa tam, tako da včasih niti nimam časa it z njo.
Sedaj smo res zelo navezane in po takem ko razmišljam ne vem a je pametno da smo stalno skupaj ali ne… Vem da deluje mogoče malce otročje, vendar zadnje čase res veliko razmišljam o tem in…ne vem. Nekaj sem našla na internetu da s to boleznijo živijo v povprečju več kot 13 let…Samo to si lahko interpretiramo vsak po svoje. Drugače pa sem v takih stvareh zelo pesimistična, vsaj zadnje čase. Verjetno je pa res brez veze ubadati se s to informacijo.
Verjetno je pa tudi da sedaj delam iz muhe slona, ampak saj veste, ko gre za nekoga od tvojih, večinoma vsi zaganjamo paniko.
Še kako te lahko razumem, saj je moja mama zdrava, pa me skrbi zanjo in sploh ne smem pomisliti, da bi se ji kaj zgodilo, bi bilo preveč grozno. Pa sem sama že mama in živim že dolgo v drugem kraju. Pojdi do svojega zdravnika in mu povej, da te skrbi, ali pa se potoži kakšni teti ali prijateljici, da ti bo lažje.
Le bodi skupaj z njo, če to najbolj gre s tvojim življenjem. Boš že šla stran, ko boš hotela in imela razlog.
Toliko razmišljam, da bi lahko vsake 10 minut kaj napisala o tem. Res ne vem kaj mi je zadnje čase. Včasih si želim da bi lahko ustavila čas, da ne bi leta tako hitro tekla.
Večino svojega časa preživljam z njo, nekaj let že sploh ne hodim ven. Pa mislim da ni razlog tema o kateri pišem, ampak z njo se počutim najbolje, ker me razume, mi je mami, najboljša prijateljica, svetovalec, mi je vse.
Pa še sami živiva in je povezanost še zato večja. Vsak trenutek uživam ko sem z njo, se smejiva, seveda se tudi skregava kdaj, ampak to mine hitro.
Res ne vem kaj mi je zadnje čase ampak, me je grozno strah. Da jo izgubim, ker se mi zdi še mlada (54), tudi navzven izgleda mladostna, polna energije in tudi tega da ostanem čisto sama.
Preveč preveč razmišljam, vem, ampak zadnje čase si res ne morem pomagati. Letos sem že toliko prejokala zaradi tega, da ne vem če sem kdaj v življenju prej potočila toliko solza.
Sem govorila z njeno sestrično o tem, ampak mi ni dala nobenega pravega nasveta, komentarja.Zdi se mi, kot da sem edina, ki se tega boji in razmišlja o tem. Bom se poskusila posvetovati in dobiti nove informacije.
Še enkrat hvala Nastjaa!
Ljubo dekle, težke trenutke preživljaš. Najbrž zato, ker prihaja obdobje tistih trinajstih let, ki si jih nekje zasledila ali obdobje, ko v sebi čutiš, da pride čas, pa naj je ta še tako daleč naprej, ko boš ostala sama.
Spoštujem tvoj strah, posebej še, ker vidim, da sta z materjo res zelo navezani in povezani. In zato niti ni tako zelo čudno, da so se ti pojavila vsa ta občutja. Ne le strah, da izgubiš mamo, tudi strah, da boš ostala sama, te hromi in te sili razmišljati.
Vendar si mlado dekle, 20 let praviš da ti je … Oprosti mi, če te bo moja odkritost morda malo zbegala ali celo zabolela. Zdi se mi, ne glede na to, da ti mati zatrjuje, da je dobro, da se dobro počuti, da ji ni težko etc., da bi morala pri teh letih morda malo več v družbo, biti v stiku s svojimi vrstniki … In seveda tudi z mamo, vendar v mejah, kar bi naj bilo za obe primero in tisto ta pravo. Mati ve, da jo imaš rada, da si navezana nanjo, da se razumeta, da druga drugi zelo veliko pomenita. Misliš, da ji ni malo težko, če vidi, da si le z njo in ne tudi s svojimi vrstniki? Morda bi ti kdaj rada to povedala, pa se boji, da bi ti razmišljala v smeri, da te “odganja od sebe” ??? Morda si želi videti te v mladostniških krogih ?
Živeti s strahom že zdaj je za tvoja leta preveliko breme, drago dekle! Udarci, ki jih prinaša življenje, so zato potem lahko toliko težji … ali morda ne, kakor se pač nanje pripravimo. Vendar se mi kljub vsemu zdi, da si si preveč zadala. Pogovori se z mamo zelo odkrito, zelo odkrito, ker se boš le tako lahko malo razbremenila.
Drži se!
Draga Marija,
hvala da ste povedala svoje mnenje. Z njo sem že velikokrat govorila o tem, sploh, ko sem šla študirat v drug kraj, eno leto nisem bila doma, sem vsako nedeljo jokala, ko sem morala iti, ker sem jo pustila samo, sedaj pa sem se raje vrnila domov in se bom prepisala na študij v bližji kraj. Srah me je bilo, če se ji kaj zgodi, sploh ko je bila čisto sama v stanovanju.
Vsako nedeljo skoraj sva govorili o tem in pravi da naj že neham toliko skrbeti, da se počuti dobro in da se pač vsakemu življenska pot enkrat zaključi. Tudi tega se zavedam, res se. Ampak…se mi že ulivajo solze…Vem in priznam, da sem zelo občutljiva oseba, ampak ne morem iz svoje kože. Izgubila sem tudi očeta, ampak ni bilo tako hudo, ker nismo nikoli živeli skupaj.
Glede družbe s svojimi vrstniki, če vam povem iskreno, sploh nimam želje iti ven. Ne vleče me, če pa kdaj grem, pa se ne počutim dobro.
Mogoče me bo minilo in bo bolje. Če pa ne, pa se bom še enkrat pogovorila z njo, ampak vedno pravi da si delam brez vezne probleme, da bom zbolela če bom stalno razmišljala o tem. Mogoče pa res še prekmalu delam iz muhe slona…ne vem. Včasih se sprašujem, če bi potrebovala psihiatra, ker tako ne bo šlo več naprej.
Želim vam lep dan.
Veš, o čem sem še razmišljala, ko sem ti pisala … točno o tem, o čemer mi odgovarjaš. Da sta z mamo pač tako zelo navezani druga na drugo zato, ker v hiši ni očeta, nisem pa vedela, kaj in kako je z njim, omenila pa ga nisi in to mi je dalo misliti. In ta navezanost je včasih lahko premočna, za eno ali za drugo stran. Nič ne de, mati zagotovo ve, koliko ti pomeni, pa želi, da bi ti bilo lažje, želi te razbremeniti, verjemi mi. Kajti ve in čuti, kako zelo se z njeno boleznijo obremenjuješ ti.
Kdo ve, če ne bi tvoja ljuba mati začutila malo olajšanja, če bi ti šal večkrat malo ven s svojo prijateljico. Skleni neko dobro prijateljstvo z eno svojih vrstnic, s katero se dobro razumeš. Morda “najboljšo in iskreno prijateljico” imaš in omisli si z njo kak sprehod, ogled filma ali kaj podobnega, toliko, da mati ne bo imela občutka, da si zaradi nje stalno doma, ker ta občutek njej gotovo ni prijeten … oprosti, bolj nazorno nisem mogla opisati tega, o čemer pač razmišljam. Ker ti res, čisto zares želim pomagati.
Jaz, kot mama, bi bila silno vesela in zelo zadovoljna, če bi okrog sebe videla srečne in zadovoljne svoje otroke, otroke, polne mladostnega žara in veselja do življenja, dokaj brezskrbne, dokler so lahko brezskrbni, mladi, nasmejani, s tisto nenadkriljivo energijo …
Več energije, kot boš pokazala ti, bolj bo mati zadovoljna, ker jo bo črpala iz tega pozitivno napolnjenega odnosa. Ne smeš biti ne poklapana, ne melanholična, ne preveč zaskrbljena, ravno prav vsega, pa bo šlo naprej brez pretiranega strahu, verjemi. Bodi mlada tudi v gibanju, v smehu, v veselju, v radosti do življenja in bodi ravno toliko v skrbeh, kot je prav … da bo mati zadovoljna in da ne bo sebi povzročala skrbi, kako se ti počutiš, kako je tebi, kako bo s teboj. Upam, da me razumeš, kaj ti želim povedati. Prav je, da ji včasih izraziš svoje skrbi, a drugače živi svoje mlado življenje in ko bo mati to videla in občutila, ji bo zagotovo lažje…
Hvala za nasvete Marija. Bom se jih poskusila držati, sedaj bom najbrž tudi začela poleg študija delati in če ne svojih vrstnic, bom imela vsaj sodelavce.
Sedaj sva se pogovorili in mi je malo lažje, da ve kaj mi roji po glavi. Tisto številko 13 bom poskusila izbrisati iz glave. Ampak samo da omenim, ko sem malo prej nekaj iskalo na internetu o tej bolezni, na slovenski spletni strani piše tako kot sem že omenila, da živijo v povprečju nad 13 let, na neki hrvaški spletni strani, pa sem zasledila, da če imajo zdravila, živijo normalno naprej in ni nič tako omejeno kot na slo.strani.
Očitno to ni nič odvisno, ampak od posameznika. Poskušam ne razmišljati o tem, ampak včasih pridejo takšni dnevi in se jim enostavno ne morem izogniti.
Drži se in … ja, res odmisli tisto neumno trinajstico in razmišljaj zdaj zgolj o tisti hrvatski spletni strani, ki je dosti bolj življenjska. veš, kjerkoli se pojavljajo meje, vedno le-te v človeku vzbudijo neko nelagodje, zato te meje odmisli.
Želim ti vse dobro, doma in v službi in seveda med sodelavci in svojimi vrstnicami. Bodi dobro in … bodita dobro obe, ti in mama.